blodim, blodiš, blodi

Pred nekaj dnevi sva se srečali. Jaz in ona. Ista leta, isti faks, ista družba. Vsaj – nekoč. Videli se nisva kakih pet, šest let, zadnjič pa sva se dobesedno zaleteli sredi ene večjih trgovin. Komaj sem jo prepoznala.

Razvlečena majica na razvlečenem telesu, rokovanje, ki spominja na polaganje mrtve ribe v sogovornikovo dlan, zbledeli lasje in še bolj bled tip. Kaj naredi 5 let življenja človeku? Kje je nasmejano, navdušeno bitje, polno življenja, ki sem ga spoznala na faksu? Se pod kilogrami povešene kože in bledega obraza še skriva kak kanček optimizma?

Po nekajminutnem obujanju spominov se je končno nasmehnila in ja, vsaj za trenutek, nasmeh je bil tisti pravi, vse ostalo, telo in obraz, pa – starikavo. Bledo. To bi še nekako preživela, če ne bi bil postaran tudi njen značaj.

Saj smo vsi starši, vsi redno zaposleni, a pišuka Polde, kaj se je res potrebno zgražati, če iz štacune vlečem 4 piksne pira sredi popoldneva, ker pridejo prijatelji na obisk? In je res tako čudno, če sem zadovoljna, da ima otrok večer z očetom in bom jaz lahko šla ven?

»Ti se pa nisi čisto nič spremenila,« je bila njena ugotovitev.

Ko bi le bilo res. Pet let se pač pozna. Predvsem na telesu, obrazu. Veliko več volje potrebuješ, da ostaneš v enem kosu in ker sama nisem ravno kak vzor špartanskega življenja, se take in drugačne gube pridno nabirajo na meni.

Vseeno – babičine garderobe se ne dotikam. Razvlečenih sivih majic, ki bi pokrile še gležnje, ne dajem nase, čeprav letim le v najbližjo trgovino. Tu in tam si uspem politi malo barve po obrazu in laseh, kocine zaenkrat še pulim in tudi maskaro znam uporabljati. Kavbojk še nisem zamenjala za hlačni kostim, srajc premorem bore malo in ja, priznam, še vedno sem zaljubljena v usnjene jakne in allstarke.

Bolj kot zunanji videz pa me vedno znova razočara misel, da veliko (preveč) ljudi popolnoma spremeni starševstvo. Običajno na slabše. Dejstvo, da imajo otroke, večina ljudi razume zelo preprosto; Da sami niso več otroci in da se morajo temu primerno obnašati.

Guess what? Biti starš ni isto kot umreti in biti dobra mama ne pomeni nehati živeti. Halo? Kakšen zgled in kakšen motiv pa bom svojemu lastnemu otroku, če bom cele dneve samo gnjavarila, opletala z metlo in pobirala umazane cunje? Česa se bo otrok sploh veselil, če bo vsak dan gledal razvlečeno, depresivno in razočarano gospodinjo, ki bo zdaj zdaj izpustila dušo? Ali sem res neodrasel, neresen, nezrel človek, če še vedno zahajam med ljudi, žuram, pijem pivo iz pločevinke in naokoli skačem bosa?

Prav nič nezrelo ali otročje se ne počutim. Prej obratno. Po vsej rutini stanovanje-starševstvo-služba se mi marsikdaj zazdi, da nimam več volje in želje zabavati se, noreti in dihati na polna pljuča.

No, od zadnjega srečanja s spomini na ‘mladost’, bom zagotovo bolj pridno zmešana, neresna in otročja. Resnično si ne želim pristati v tisti razvlečeni majici, starikavi frizuri, nesrečnem frisu in obupanem pogledu. Do nadaljnjega se ne staram več, do nadaljnjega ostajam otrok. In ko smo že pri tem; Grem preverit surovine na Traviana. Just how bad is that?

...komentar [38]

Površen je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika človek, ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno, površno je tisto, ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti. Osebno mi je ‘najljubši’ tisti del definicije, ki pravi, da je površen ta, ki ni sposoben močno občutiti, ki ne izraža oziroma kaže globlje čustvene prizadetosti.

Danes me namreč obkrožajo površni ljudje s svojimi površnimi pristopi. To je edina beseda, ki jo najdem za vsa zamujanja, pozabljene obljube in prazne besede, s katerimi so me obdarili nekateri čudoviti primerki človeške rase.

Resnično ne razumem, zakaj moram na dogovorjeni sestanek čakati pol ure, ne da bi se vmes kdo opravičil ali vsaj najavil zamudo. Zamujanje razumem kot nespoštovanje in kakorkoli obračam, sem ga bila danes deležna v precejšnji količini. Ker ni šlo za osebno zadevo, sem še nekako požrla, a dan se ni začel najbolj prijazno.

Ko pa se za površne in nespoštljive izkažejo ljudje, ki jih imam iskreno rada, se resno vprašam o ’smislu in cilju’ mojih čustev. Zakaj ljudje obljubljajo nekaj, česar ne izpolnijo? Zakaj je tako težko držati besedo ali vsaj poklicati in se opravičiti? Sploh, če jih nisem ničesar prosila?

Ljudje sploh razmišljajo, kaj govorijo, kaj obljubijo ali je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame? Tole je verjetno izpadlo kot retorično vprašanje, kar je v resnici tudi bilo. Besede so zgolj še mašilo, nekaj, s čimer opletamo, ker in ko ravno nimamo nič pametnejšega početi.

Se iskreno opravičujem – jaz ne. Besede in obljube slišim, jemljem jih (preveč?) resno in mogoče prav zato iz mojih ust padejo toliko bolj redko. Če že, potem tudi naredim to, kar sem obljubila, čeprav mi to povzroči kak siv las ali dva.

Na kaj pa se človek še lahko zanese, če ne na prijatelja in na njegovo obljubo? Kaj še ostane, če požremo vsako dano besedo? Ne prav veliko. Svet površnih, nezanesljivih ljudi in praznih besed pač ni zame. Ne znajdem se med ljudmi, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo, predvsem pa ne maram ljudi, ki jim niti pod razno ne potegne, kdaj razočarajo in kdaj prizadenejo.

Če iz takega sveta in takih odnosov ne pobegnem dovolj hitro, tvegam, da še sama postanem površna, da podrobnosti izgubijo svoj smisel, besede pomen. Zato, dragi prijatelj, upam, da se ti je pivo zataknilo v grlu in ja, privoščim ti nesramno grdega jutranjega mačka. Iskreno, resno in povsem – nepovršno. Iz srca.

...komentar [35]

Zaprla je vrata za njim in se sesedla na tla. Od nekje so se vzele solze in oprale njen prazen obraz. Čutila je kapljo, kako ji drsi po vratu, vendar je ni želela pregnati. Hotela je zakričati v nejasnem besu, iz sebe iztočiti vse solze in se utopiti v njih. Želela je potegniti kolena k bradi, objeti noge in se spremeniti v majhno, hlipajočo deklico.

Namesto tega se je pobrala, vrgla telo na razdrapan kavč in topo zrla v obraze na televizijskem ekranu. Še en prost dan, še 24 ur, s katerimi ni imela kaj početi. Redki so bili ti dnevi, a prezirala jih je bolj kot vse ostalo. Ni ji bilo do družbe, ni ji bilo do ničesar. Zavlekla bi se v temno sobo, se pokrila čez glavo in samo spala.

Je to tako težko razumeti? Da bi človek tu in tam enostavno – ugasnil? Izginil za dan ali dva in se potopil v svoj mir?

Laganje ji nikoli ni šlo dobro od rok. Niti laganje sami sebi. Ni želela biti sama, ni želela ležati v postelji, pokrita čez glavo, želela je njega. Ob sebi. Tu in zdaj. Njegov nasmeh, ostre besede, toplo telo, varen objem. Ni ji bilo še do enega dneva, ko so vmes preštevilni kilometri, ko vsi telefonski klici enostavno ne zapolnijo praznine.

V resnici je bila majhna deklica. Majhna, razvajena deklica, željna bližine. Kot bi otroku, nevajenemu sladkarij, nekdo ponudil liziko in jo potem izpulil iz ust in zalučal stran. Ta odnos, vse bližine in vse praznine, vse to je bilo zanjo povsem novo.

Pogrešati nekoga? Želeti? Res želeti? Še do nedavnega so bile zanjo to mimobežnice, besede brez prave vsebine, nekaj, česar ni, nekaj, česar ne poznaš in česar si zato niti ne želiš. Z njim se je vse spremenilo. Postala je odvisna od bližine in vsak njegov (ali pa njen) odhod jo je trgal na dvoje.

Navezala se je. Postala odvisna. Občutje, ki ga je vedno prezirala. Odvisni so slabiči, navezani so strahopetci. Ona pa sedi na kavču in cvili? Kdo je tu strahopetec? Kdo slabič? Ona. Jaz. Ti. Mi.

Vsi smo na nek način slabiči in strahopetci, vsi povsem ranljivi, sploh – ko čutimo. Tu in tam bi lahko bili za vsa ta čustva še hvaležni. Čutimo. Živimo. Dihamo. Spraskala se je iz dnevne sobe, si nataknila sončna očala in se odpravila na sprehod po mestu. Vmes je iz žepa potegnila telefon in mu poslala sporočilo: Rada te imam.

...komentar [22]

O tej podvrsti človeške rase, ki sredi mest na črno postavlja barake, okoli njih pa goji solato, ki se zaradi izpušnih plinov in precej nezdravega okolja lahko ponaša s kakim zanimivim priokusom, je bilo povedanega že veliko. Predvsem to, da gredo ti mali črnograditelji marsikomu v nos, ljubljanski župan pa jih je bil celo tako zelo sit, da jim je začel vrtičke podirati.

Sledili so – ‘terasarji’, še ena razvajena človeška podvrsta, ki je svoje gostinske lokale najprej razširila za nekaj metrov, dodala kako mizo ali dve, pa še nadstrešek, streho in počasi okupirala ves razpoložljiv prostor. ‘Terasarji’ so v določenih predelih Ljubljane poskrbeli za svojevrstne arhitekturne presežke in tudi tem je mesto Ljubljana stopilo na prste. Terase so začele padati, mize so se pospravile, čudovite kombinacije stekla in poceni okraskov pa so izginile izpred barov in restavracij.

Danes bi si želela, da se nekdo loti še – ‘garažarjev’. To je pravkar odkrita človeška podvrsta, ki sploh v centru Ljubljane uživa v postavljanju barakarskih zmazkov na dvoriščih stanovanjskih hiš, kjer je že tako ali tako prava umetnost najti prosto parkirno mesto.

Naše dvorišče seveda ni izjema. Za slabih dvajset stanovanj in kakih štirideset stanovalcev je na voljo deset parkirišč in nekaj kvadratnih metrov peska. Na tem pesku je zraslo precej več kot 10  lesenih stavb, v katere sosedje tlačijo svoja vozila. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so prav vse ‘garaže’ grde, nefunkcionalne in prepričana sem, da lastniki niti za eno od njih nimajo ustreznih dovoljenj.

Kar seveda nikogar ne skrbi. Pred nekaj dnevi me je na vhodu v blok tako pričakalo obvestilo soseda,  da bo gradil in da se zato že v naprej opravičuje. Dve baraki bo porušil in zgradil dve novi garaži. Čudovito. Okupiral je še preostali del dvorišča, ga opremil z betonskimi temelji, zaradi katerih smo ostali še brez dveh parkirišč in sedaj veselo gradi, No, ne on, seveda si je najel delavce, ki me vsako jutro posebej zbudijo s kako hudo zanimivo in glasno debato.

Z balkona tako lahko opazujem gradnjo nove garaže, ki bo odžrla še preostanek prostora na dvorišču, spodnjemu sosedu vzela večino dnevne svetlobe in dodatno prispevala k ‘urejenemu’ okolju. Vse zato, da bo nekdo pod streho stlačil svoji dve pločevinasti ljubici. Kako ljubko.

No ja. Niso mi bili všeč ne vrtičkarji in ne ‘terasarji’, a tale ‘garažar’ pod oknom mi resnično preseda. Sklepam, da tudi ostalim sosedom ni najbolj všeč, a ker je očitno edini ‘dec’ v bajti, so vse stare mame tiho. Zakaj se mi zdi, da jaz ne bom? Jankovič, bi se midva pogovorila še o ‘garažarjih’?

...komentar [13]

Ti. Pa ti. In ti. Pa ti tudi kompliciraš. Ti ne pišeš. Ti tudi ne. Še kdo??? Jasno, ti.

Fak of.

...komentar [27]

Danes baje v veljavo stopa Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa, ki naj bi zmanjšal število mrtvih na naših cestah. Priznati moram, da sem ‘navdušena’. Za večino prekrškov je zagrožena kazen, precej večja od polovice mojega osebnega dohodka, tako da bo verjetno najbolj pametno, da svoje vozilo prodam in od sedaj naprej – hodim peš.

Ne glede na to, da imam vozniško dovoljenje že trinajsto leto, da sem v življenju zabeležila vsega skupaj dve kazni za napačno parkiranje in eno za prehitro vožnjo (+ 15 kilometrov na uro) in da nisem opraskala niti enega od svojih jeklenih konjičkov, se mi po spremenjeni zakonodaji zdi vožnja po slovenskih cestah svojevrstna loterija.

Čeprav očitno ‘varen’, zanesljiv in celo dolgočasen voznik, si lahko tu in tam privošči kak spodrsljaj, spregleda kako tablo in hej, gre moja plača v maloro. In sem mrzla. Dobesedno. Ne morem plačati najemnine, ne morem pokriti tekočih stroškov, hej, še otroka ne morem nahraniti. Torej ne bom vozila. Tveganje je preveliko.

Bodo pa zato na cesti ostali vsi naduti junaki, ki jim 500 ali 1.000 evrov pač ne pomeni veliko, naokoli bodo še vedno noreli tipčki, ki jih je očka obdaril z jeklenim konjičkom (in kritjem stroškov za vse morebitne prekrške) ter oni, ki jim je tako ali tako vseeno, ali za volan sedajo trezni ali pijani. Same cvetke torej.

In kaj smo dosegli? Povprečne ljudi smo spremenili v drugorazredne državljane, katerim vsak najmanjši prekršek resno ogrozi preživetje. V prvorazredne državljane pa smo povzdignili vse tiste, ki jim denar že tako ali tako ne pomeni nič, odgovornosti nimajo nikakršne, če naredijo kako ‘pizdarijo’, pa se tako ali tako izvlečejo.

Sistem kazni bi funkcioniral, če bi veljal za vse, če bi bile kazni tako zastavljene, da vsem odžrejo primeren znesek iz računa. Meni skoraj celo plačo, torej tudi vsem ostalim - celo plačo. Nekaj pač, kar bo gospod s sfriziranim kabriem občutil ravno tako kot jaz v svojem razcvetelem Poldiju.

Ne, seveda ne. Kdo od tistih bogatih norcev bi se namreč lahko še oglasil. Protestiral. Zahteval spremembo zakona. A ne mali človek. Ta bo do nadaljnjega pridno cijazil po cesti, pazil na vse znake in vse policijske zasede, upal, da je vse naredil prav in molil, da ne bo česa plačal. Kot se za malega človeka spodobi.

Res, hlapčevska je duša slovenska, ki dan za dnem tiho sprejema nove in nove pogruntavščine veleumnih politikov, in fevdalna je duša politikov, ki vsepovsod skrbi za tiste, ki že tako ali tako vse imajo. Ne razumem, resnično ne razumem.

Kaj je narobe s plačevanjem kazni glede na višino osebnega dohodka? So največji norci na cesti res tisti, ki avto kupujejo na nekaj deset obrokov? Je res treba do konca obrati tiste, ki imajo najmanj? Bomo resnično zmanjšali število mrtvih na cestah ali bomo le malce krpali kako luknjo v eni od državnih blagajn?

Na koncu koncev niti ni važno. Še en bedast zakon je sprejet, kazni so napisane, policaji pripravljeni. Jaz pa bi se tudi že lahko sprijaznila, da sem drugorazredni državljan, katerega edino poslanstvo je to, da pridno dela, plačuje davke in kazni ter skrbi, da se imajo vsi ostali – fino in fajn.

Zakaj se ob vsem skupaj torej še jaz ne počutim - fajn?

...komentar [23]

Priznam, iskreno priznam, da so mi všeč prav vse oblike izražanje nezadovoljstva s katerokoli obliko oblasti: sedanjo, bivšo, levo, desno, politično, gospodarsko ali pa cerkveno. Priznam, všeč so mi stavke, protestni shodi, grafiti, karikature, zbori, tribune, politične satire, kritike in gledališke igre.

Še huje; Priznam, da sem se kakega shoda tudi udeležila, skoraj nekam vrgla jajce, potem pa obupano ugotovila, da se ne znam dreti skupaj z množico, da so mi voditelji shodov s svojimi ‘prilagojenimi’ govori ravno tako zoprni kot vsi oblastniki in kar je najhuje; Večina protestnikov tako ali tako nikoli ne ve, zakaj točno sploh protestira.

In sem nehala. Hoditi na shode in vzdihovati ob prizorih ljudskih množic z rdečimi zastavami in slabimi slikami Cheja na majicah. Nekje vmes se je korektna družbena kritika izgubila tudi v medijih, grafiti so vse bolj dolgočasni, karikature pa tako ali tako rišejo le še zavaljene tete.

Dolgčas, apatija, povsem slovensko razpoloženje torej. Dokler iz naftalina ne zleze Marjan Podobnik in na račun nekega Joška Jorasa ter njegove domačije na (napačnem) bregu Dragonje podžge vso nestrpnost, ki jo Slovenci premoremo, pošlje dva avtobusa nacionalistov na hrvaško mejo in naredi cel halo. Že enkrat videno, če se ne motim, le da je takrat ‘v luknjo padal’ njegov brat, Janez Podobnik.

Ljudje božji, ste lahko še bolj ogabni, kot da podpihujete sovraštvo in se pod krinko skrbi za našo zemljo ter naše meje mečete po tleh? O ja, lahko ste še hujši. Celo teorijo zarote si izmislite, z zastrupljenimi posamezniki in odprtimi vrati otroških sob. Bolj patetično pač ne gre, kajne? Janez Janša je zagotovo angažiral vse svoje specialce, ki sedaj lazijo po domovih članov Zavoda 25. junij in otrokom iz postelj kradejo igrače, staršem pa v čaj stresajo strup.

Pa dajte no. Ne glede na to, kako zelo ne maram gospoda JJ-a, mu v tem trenutku lahko zgolj čestitam za umirjen pristop. Ne glede na to, kako preziram strahopetno in na trenutke prav hlapčevsko vodenje slovenske zunanje politike, se na ‘način Podobnik&Joras’ pač ničesar ne rešuje.

Marjan Podobnik je v svojem novem poskusu vstajenja iz političnega pepela prestopil vse meje dobrega okusa in vsem politikom, ki se shoda niso udeležili, se potiho priklanjam. Gospodu Jorasu prav nič ne zavidam njegove situacije in ker je ne poznam, zelo težko sodim zgodbo, v kateri se je znašel. Da bi si lahko ustvarila mnenje, bi gospoda Jorasa najprej vprašala, od kdaj točno živi na spornem ozemlju, od koga je zemljo kupil in za koliko denarja.

Ob vsem skupaj se mi namreč dozdeva, da nekateri pač radi provocirajo, čeprav na račun sebe in svoje družine. Mogoče gospodu delam krivico, mogoče je bil rojen na tistem ozemlju, mogoče je kdo res mejo premikal in ukradel kos zemlje, a to nikakor ne opravičuje v soboto videnih provokacij.

Če se gospodu Jorasu resnično godi krivica, je čas, da to nekdo popravi, a ta nekdo definitivno ni Marjan Podobnik ali kateri od baje zastrupljenih članov Zavoda 25. junij, ki situacijo ob Dragonji zgolj izkoriščajo za nabiranje političnih točk. Vsi Jorasi tega sveta so zgolj priročno sredstvo v ta namen, nič več in nič manj.

Me prav zanima, kateri od udeležencev sobotnega protesta dejansko pozna Jorasov položaj in zgodovino prerekanj na meji ob Dragonji. Res bi rada slišala še koga, razen gospoda Podobnika, da mi razloži, kako je z zastrupljenimi želodci in odprtimi vrati v otroške sobe. Želela bi si, da odstop ministra Mateja zahteva nekdo, ki dejansko zna našteti pet pametnih razlogov zanj in ne pozabljeni Feniks, ki v soju kamer skoraj potoči solzico obupa.

Ja, želela bi predvsem to, da ljudje razmišljajo s svojo glavo, kolikor jim ta to dopušča. Da se nehajo obnašati kot trop ovac, sploh pa ne ovac, s tako pritlehnimi pastirji. A zdaj spet pričakujem preveč, kajne? Ljudje smo v svojem bistvu ovce, ki nujno potrebujejo pastirja, da se ne izgubijo.

Ko smo že pri tem; Le kam se je izgubil moj? Malce lačna postajam.

...komentar [19]

Po desetih letih življenja v Ljubljani so se končno danes zjutraj vse zvezde in vsi planeti (pa še Luna za boljšo statistiko) spravili v meni naklonjeno kombinacijo, priklicali Sonce in mi privoščili to, o čemer sem sanjala že nekaj časa – popolno sobotno jutro v centru Ljubljane, s kavo ob Ljubljanici, izletom na tržnico, gužvanjem med stojnicami in vonjem po svežih žemljicah.

Življenje v centru mesta pač ima svoje prednosti. Zjutraj svojo rit dvignem iz postelje celo uro kasneje, namesto cijazenja v koloni pločevine se do pisarne sprehodim, popoldne pa se smejim ljudem, ki sedijo v svojih pločevinkah in molijo, da bi še pred temo prišli domov.

Ob vikendih ni potrebno maltretirati otroka, ga preganjati iz postelje, posiljevati z zajtrkom in tlačiti v avto, da bi vsaj približno dovolj zgodaj prišel do tržnice in si privoščil svojo kavo z mlekom. Če ti seveda prej ne zmanjka volje. In če uspeš najti parkirišče. Običajno sem že ob misli na vso to proceduro raje izbrala izlet v lokalni supermarket in kavo v enem od fužinskih kafičev.

Danes pač ne. Danes sem se prebudila in se brez kake posebne muke na vse zgodaj znašla sredi tržnice.

O ti milina, o ti nebeški užitki. In vonji. Postano zelje in izpušni plini, po novem na tržnici parkiranih vozil. Navdušujoče. Čudovito. Kot teta moja draga, ki v soboto dopoldne kupuješ 25 kilogramov mesa in mesarja ozmerjaš s kretenom. In ti ista teta, ki narediš vrsto do Tromostovja, ker želiš svoje pečenice, krvavice in klobasice trikrat stehtati, res si čudovita. In ti, moj ljubi natakar, ki ne ločiš kave z mlekom od one s smetano, ki se še v življenju nisi nasmehnil in ki ti na kraj pameti ne pade, da bi kogarkoli postregel v kake pol ure, osrečil si me.

O ti bela Ljubljana in še bolj čudoviti Ljubljančani, ki sredi mesta kričite na svoje otroke, ki hitite, kot da se svet podira, ozmerjate prodajalce in drug drugega, se zaletavate s svojimi cekarji in torbami, se pulite za zadnjo solato in si v usta tlačite ukradene jagode.

Hvala bogu za turiste, ki so edini, ki v Ljubljani in v sobotnem dnevu še vidijo nekaj lepega. Ki jih ne zvija ob gužvi, ki ne razumejo zmerljivk, ki cenijo sveže sadje, pogled na grad in čudovito, sončno jutro. Tako zelo nasmejani in zgovorni so, da se jim nasmehne še moj sitni natakar, da stric s kapuco neha kričati na svojega mulca in da sitna damica neha zmerjati svojega dragega.

Eh ja, včasih ni dobro preveč pričakovati. Niti od sobotnih juter. Čeprav, ko vidiš vso nestrpnost in nezadovoljnost, ko nanjo pogledaš iz svojega fotelja in izza dišeče kave, se lahko samo nasmehneš. Dobro ti gre, resnično dobro ti gre. Dokler nisi del histerije, ki te obdaja, dokler te ne iztiri kos mesa ali nejevoljen otrok, si (očitno) lahko precej srečen.

In tako je popolno sobotno jutro v Ljubljani resnično bilo – popolno. Naj bo tak še dan.

...komentar [21]

Bravo mi. Tretja blogerska krvodajalska akcija je uspela. Če bi šteli prisotne blogerje, bi seveda bili razočarani, a prisotni s(m)o odtehtali vse tiste, ki nimajo jajc (ali časa), da bi se nam pridružili.

Prvi je prikorakal Sosed. Prav zanimiv občutek je srečati nekoga, ki ga ‘zgolj’ bereš, a ko stoji pred tabo, se ti zdi, da ga poznaš že celo večnost. Ker si vljuden (jups, to sem jaz, čeprav stavke zaključujem z grdimi besedami;), mu stisneš roko in izpadeš precejšen tepec.

Še dobro, da se od nekje vzame Piskec, ki je (poleg mene, se mi zdi), najbolj reden udeleženec blogerskih krvodajalskih akcij. Kapo dol. Za njim še Salonitka in jasno, Katarina. Točno taka kot si jo predstavljaš, če bereš njen blog, samo še bolj nasmejana. Še preden smo se uspeli popisati in prijaviti, pa spraviti osebje na Zavodu ob živce (Katarina je namreč mirno povedala, da nas pride cel avtobus), sem se vsaj trikrat nasmejala do solz.

Kako solzico sem skoraj potočila tudi ob ugotovitvi, da sem tokrat kljub svojemu nizkemu pritisku primerna za puščanje krvi (česar po zadnji izkušnji skorajda nisem pričakovala), a kar smo rekli, smo rekli. Kri smo dali trije – Sosed, Piskec in moja malenkost, obe babnici pa se nista kvalificirali. Po mojem to odločitev na Šlajmerjevi še danes obžalujejo, saj tako energične rdeče tekočine na tem svetu pač ni veliko.

Vsi pošpikani, prevezani z rumenimi prevezami in potolaženi s sendviči smo se končno spravili k stvari, pivu v Povodnem možu, kjer se nam je pridružil še gospod Si.R. Ne vem, kaj je teklo bolj hitro; pivo, čas ali spet – solze smeha. Pogrešali nismo skoraj nikogar in ničesar, obglodali pa večji del slovenske blogosfere (če se vam je včeraj prav fino kolcalo, sedaj veste, zakaj), si zagotovili skrbništvo nad 4 mulci, enim psom in izposojeno mačko, skoraj ustanovili ženski partizanski pevski zbor in natakarjem v lokalu privoščili nekaj sivih las. Saj nismo mi krivi, če so ljubljanski natakarji sitni in počasni.

Dan je (če se mene vpraša), minil prehitro. Še toliko stvari bi želela izvedeti od Piskeca in Salonitke, vsaj sto stvari vprašati Katarino, se narežati Si.Ru in pod nujno povedati Sosedu. Pa se v eno popoldne ne da stlačiti vsega. Sploh, če tako vneto nadomeščaš izgubljeno kri s kozarci piva.

Kakorkoli – jaz sem se imela fino in komaj čakam naslednji ‘kvačkarski’ krožek. Do takrat moram razrešiti samo še en misterij; Ugotoviti, komu pripada katera od včeraj pridobljenih telefonskih številk.

Sem že povedala, da sem zmedena?:)

...komentar [35]

V nabiralniku mojega novega domovanja so se začele nabirati položnice. Večina jih je sicer še za pretekli mesec, tako da me zaradi njih (še) ne boli glava, dobivam pa počasi občutek, kaj me čaka v prihodnjih mesecih. Bi kdo zaposlil zateženo mamo samohranilko s premalo časa? Ne? Se mi je zdelo.

Pustimo podrobnosti. Ena od položnic v nabiralniku je priromala z meni tako ljubega RTV-ja, javnega zavoda, mimo katerega se vsak dan sprehodim na poti v službo in nazaj. Vsakič znova me fascinira število tam parkiranih službenih vozil in ljudi na čik pavzah, predvsem zato, ker poskušam vso to gmoto pločevine, ljudi (pa še ogromne, grde stavbe) nekako povezati z zanič vsebino, ki mi jo nacionalna televizija ponuja, ko po pomoti kliknem na katerega od njenih programov.

Edini pametni zaključek, do katerega lahko pridem, je ta, da je toliko ljudi potrebnih, da delaš zanič program. Tako zelo zanič, da od nekje potegneš celo tako budalaštino, kot je varuhinja pravic poslušalcev in gledalcev. Se tej isti varuhinji lahko pritožim, ker nočem gledati prvega in drugega programa?

Moje drage nacionalke namreč čisto nič ne moti moj prezir do nje, še manj dejstvo, da njenih programov (razen res redkih izjem) ne spremljam. Mesečno želijo od mene 11 evrov in še malo. Saj ni veliko, boste rekli, a če začnem seštevati, koliko denarja zbere javni zavod samo z naročninami, ki smo jih (očitno) prisiljeni plačevati vsi, ki v stanovanju premoremo škatlo, televizija imenovano, se res sprašujem, kam ves ta denar stlačijo. V avtomobile? Opremo?

Definitivno ne v dober program, ker se v tem trenutku pri milem bogu ne morem spomniti, kdaj in zakaj sem na prvem ali drugem programu videla kako dobro oddajo ali film. Edina zabavna stvar so prenosi iz državnega zbora, a pri teh si kakih velikih zaslug RTV pač ne more pripisovati.

Pošteno priznam, da sem prelena, da bi šla brskat, na podlagi katerega zakona mi gospodje s Kolodvorske zaračunavajo RTV prispevek, bi pa z veseljem – ta prispevek ukinila. Iz čistega principa. V zameno za to zahtevam (ponujam?), da mi nacionalka ukine tako prvi in drugi program, ki zgolj zasedata mesto na mojem daljincu in delata gužvo, kadar brezciljno preklapljam kanale gor in dol.

Tudi to ne bo šlo? Nič novega. Tudi na to, da bi mi kdo uspel razložiti, kakšna bi bila konkretna povezava med znižanjem cene RTV naročnine in (baje) posledičnim padcem inflacije, še vedno zaman čakam. Ko gre za nacionalko, njene programe in naročnine se mi vse skupaj zdi kot neka slaba znanstvena fantastika, ki je moj mali, omejeni um pač ne more razumeti. Lahko le pridno plačujem položnice, občudujem avtomobile, na katerih se bohoti stric s piščalko, in poskušam uporabljati daljinca brez tipk s številkama 1 in 2.

No, pa pejmo. Na ’sprehod’ mimo RTV hiše. Ob štirih se namreč dobimo na Šlajmerjevi. Da ne bi kdo slučajno zatajil. Obljubim, da jutri potem njega spljuvam v kakem trapastem blog zapisu;)

...komentar [27]