blodim, blodiš, blodi

Vsakdo od nas ima sezname. Take in drugačne. Eden od mojih je seznam stvari, ki se jih bojim. Seznam strahov.

Na prvem mestu stvari, ki me plašijo, je zagotovo – smrt. Že kot otrok sem veliko razmišljala o smrti, pa nikakor nisem prišla do kakega pametnega zaključka. Vzgojena v popolnem ‘brezverju’, obremenjena z nenehnim iskanjem razumskih razlag, nisem tej zgodbi nikoli prišla do konca. Niti blizu konca. Pojma nimam, kaj je smrt. Pojma nimam, kaj človek pred smrtjo čuti, če sploh kaj. Ve, da bo umrl? Vsaj sluti? Je miren? Ni? Ga je strah? Se počuti popolnoma osamljenega? In kaj je po smrti? Nekaj, karkoli? To bi imelo nek smisel, verjetno … Ali pa tudi ne. Nekje v najstniških letih sem smrt odrinila stran od sebe in se začela prepričevati, da se me ne tiče, da se samo zgodi, ko se zgodi. Nekaj časa je bil pristop pravi, ko pa je gospa s koso prvič usekala zelo blizu, se je strah vrnil. Vsake toliko časa se zalotim, ko mi leze po žilah, dviguje kocine in me sili misliti čudne misli. Bojim se stvari, ki jih ne razumem.

Druga stvar na seznamu strahov je višina. Občutek, da nimam tal pod nogami, neskončna praznina in potem misel na – padanje. Ko se ti želodec dvigne nekam pod pljuča, ko se vse telo stisne v krču, ko bi najraje bruhal, ti pa kar padaš in padaš … Kot otroci smo se večkrat izzivali. Nobena skala ni bila previsoko za skok v vodo, nobena stena, da si se dokazal pred prijatelji. Skakali smo in lezli, eden bolj ‘pogumen’ od drugega, a vsakič, ko sem stopila v prazno, me je zvilo od panike. Danes samo pomislim, da bi kako podobno vajo ponovila, pa mi postane slabo.

Eden od strahov, ki me je v mladosti zagotovo najbolj zaznamoval, je bil strah pred zaprtimi prostori. Dvigalo? Klet? Že tesni hodniki so me spravljali ob živce. Za razliko od strahu pred višino so tu radikalni pristopi pomagali. Ob pomoči (in prisili) zelo dobrih prijateljev sem začela lazit po slovenskih jamah. Po prvih kritičnih urah in nekaj napadih panike se je strah izgubil neznano kam in začeli smo laziti po takih luknjah, ki si jih prej nisem upala niti v sanjah predstavljati. Zgodba se je končala nekje pod Kaninom, ko so mi jamarski kolegi razložili, da močno deževje zgoraj v nekaj desetih minutah zalije rove, po katerih smo se v tistem trenutku potikali. Ko sem pomislila, da me od vhoda ločita vsaj dve uri, se mi je skoraj utrgalo. Pojma nimam, kako smo zlezli iz tiste jame, vrnili se nikoli nismo. Vsaj jaz ne. A strah pred zaprtimi prostori je vseeno (čudežno) ostal nekje pod Kaninom.

Če sem strah pred smrtjo vsaj deloma pozdravila z zanikanjem, če strah pred višino omejujem z izogibanjem situacijam, v katerih bi moje noge bingljale kam v prazno in če sem strah pred zaprtimi prostori uspela celo premagati, se zadnje čase trudim spopasti še z zadnjim od strahov na mojem seznamu, to je otopelost, apatija.

Slednja me plaši predvsem, ko gre zame. Pri drugih me zgolj moti in tam se ji lahko izognem. Ko pa začutim, da se mi dogajajo dnevi, ko moji možgani funkcionirajo na minimumu, ko pred sabo ne vidim nobenega izziva in kar je najhuje, ko ne čutim popolnoma nič, me začne grabit panika. Je mogoče, da ljudje z odraslostjo otopimo? Verjetno obstaja celo kaka zelo pametna razlaga, ki potrjuje to mojo paranojo. A zgolj misel na to, da bi se jaz, vse moje življenje in čutenje spremenilo v neko apatijo, sivino, da bi življenje blisknilo mimo mene, ko bi se jaz ukvarjala sama s seboj, me spravlja na obrate. Kar posledično pomeni, da nekaj čutim in da začnem spet – migati. Poskušam iskati izzive, brcam se v rit in kukam iz svojega gnezda.

Pri vsem skupaj najbolj pomagajo – novi izzivi. Službeni, človeški, miselni, kakršnikoli. Nekaj, kar osmisli bivanje, nekaj, kar te spravi ob živce in zaposli, nekaj, kar prevrtinči tvoje zaspane možganske valove, nekaj, kar te zbudi. Zadnje tedne se intenzivno ukvarjam prav z iskanjem izzivov in iskanjem nečesa bolj pisanega na moji življenjski paleti.

Zaenkrat – precej neuspešno, z eno samo izjemo. Pustimo se presenetiti. Mogoče mi v kratkem pade kak kamen na glavo ali pa enostavno končno že obrnem tisto cifro na koledarju življenja in neham travmirat. Jebi ga, staramo se:)

...komentar [37]

Hipotetična situacija: Si ženska v tridesetih letih, imaš redno službo in včasih sestanke tudi bolj proti večeru. Med enim od takih sestankov dobiš sms, v katerem prijatelji napovedo večerni obisk. Seveda si navdušena in seveda najprej pomisliš, da je tvoj hladilnik prazen. Sestanek še kar traja in traja in počasi postajaš sitna, ker veš, da moraš končati pred deveto, če želiš nabaviti pir ali dva.

Iz minute v minuto si bolj tečna, ker si resnično ne želiš prijateljev pričakati s cedevito in jaffa keksi in ko se sestanek zaključi 15 minut pred deveto, kot zmešana zdrviš v prvo trgovino. Ta je seveda v centru mesta in seveda je tam že nešteto ljudi, ki prav tako želijo nabaviti pivo, vodko, vino ali kaj podobnega.

V košaro na hitro zmečeš dva ’six packa’ in nekaj slanega ter se postaviš v vrsto, ki se vije preko polovice trgovine. Do tebe pristopi varnostnik in te poduči, da ni nujno, da boš lahko kupila želene artikle. Wtf?

Ja, gospa veste, je vrsta in če ne boste mogli plačati do devetih, vam alkohola ne moremo prodati. Tak je zakon. Gospa se zaradi nekaj pločevink piva seveda počuti kot kak kriminalec, a se vseeno odloči, da bo tvegala. Nenazadnje – cedevita je še vedno v igri.

Vrsta se vleče kot kurje črevo, ne toliko, ker bi prodajalke delale počasi ali ker bi ljudje kupovali zaloge za vesolji potop, ampak zato, ker drugi varnostnik in vse prodajalke ob vsakem nakupu preverjajo osebne dokumente. Kdorkoli želi alkohol ali cigarete, je ‘legitimiran’.

Nič zato, če prav vsi v vrsti premorejo več kot 18 let in tudi dokument, ki to potrjuje, zakon je zakon in red mora biti. Pa čeprav slab in precej ponižujoč.

Ko se gospa s pločevinkami in svojimi tridesetimi leti le priplazi do blagajne, jo prodajalka premeri od glave do pete in kljub temu, da dotična gospa ne izgleda ravno najstnica, prodajalka od nje zahteva dokument.

Ponižno ga položi na stekleni pult in bulji v svojo sliko, staro kakih deset let. Zraven se počuti prav bedno in najraje bi tiste piksne komu zmetala v glavo. Hvala bogu je gospa dovolj prisebna, da ve, da uboga prodajalka ni nič kriva, prav tako ne zmedeni varnostnik, ki teži mulariji z vodko.

Končno prodajalka pogleda še na uro, potem pa prikima in da dovoljenje, da se gospe prodajo tiste pločevinke in zraven še škatlica cigaret. Gospa očitno vseeno ni zločinka in zasluži si, da po napornem dnevu spije svoje pivo. Še več; Tako zelo odrasla je, da si zraven lahko prižge še cigareto. Seveda ne kjerkoli, lahko v parku ali doma, mogoče na vrtu kakega lokala, a to je že druga zgodba, z drugimi organi nadzora.

Gospa stlači pločevinke in slano pecivo v vrečko, se ozre proti eni od mnogih nadzornih kamer in pobegne skozi vrata. Še dobro, da ima dovolj let, sicer bi jo verjetno kak policist pobaral, kaj počne zunaj tako pozno.

Na poti proti domu razmišlja, da bo od sedaj naprej alkohol kupovala na zalogo, ker se ji resnično ne ljubi še kdaj stati v vrsti z vsemi alkoholiki tega sveta in z osebnimi dokumenti dokazovati, da je dovolj stara za pitje piva.

Med tem se bo morala pogovoriti še z gospodom Otrokom, čemu pivo v hladilniku in čemu cigarete v predalu. Nekoč pride na vrsto še razlaga o večernih (ne)izhodih, (ne)uživanju česarkoli alkoholnega ali cigaretnega (ne)dotikanju deklet in (ne) početju česarkoli.

Ker, jebi ga, ta situacija ni prav nič hipotetična in tudi prepovedi v Sloveniji prav lepo držijo. Pa vedno več jih je. Me prav zanima, kdaj mi bodo prepovedali seks pred osmo uro zvečer.

...komentar [22]

Zver je bila ranjena. Hudo ranjena. Rana jo je prebudila in jo spremenila v nenasitno pošast.

Zver v meni žre, žre in samo žre. Že kakšna dva tedna se skušam mirno pogovoriti z njo, pa si ne pusti do živega. Čisto vseeno ji je za vse okoli nje, vseeno za to, da sem naveličana, utrujena in popolnoma otopela, vseeno, da me njeno pizdakanje izčrpava in še podpihuje ves bes, ki se nabira v meni.

Zver je že davno požrla vsakršno sposobnost čustvovanja, nenehno krade vse simpatične trenutke in prijazne nasmehe in kar je najhuje, maliči spomine. Iz čisto vsega ustvarja gmoto sivine, pači lepe stvari in v njih išče razloge za še večjo jezo in prezir, podpihuje vse, kar je slabega v meni in me sili, da naokoli hodim kot zombi.

Zver pravi, da sem bila čisto prevečkrat v življenju prijazna in potrpežljiva, zver prezira mojo ranljivost in pravi, da so kakršnakoli čustva stvar slabičev in norcev. Zver trdi, da me ima rada, a da ji grem s svojo občasno cmeravostjo že na živce in da je treba moji življenjski naivnosti narediti konec.

Zver je prepričana, da je zgolj moja sanjava in idealistična plat kriva za vse slabe dni mojega življenja in prepričana je, da nima smisla. Uči me, da je v življenju potrebno biti sebičen, zahteven in nedostopen. Da je potrebno na ves svet gledati zviška, ga izkoriščati zgolj v sebične namene. Ne zgolj stvari, tudi ljudi, oziroma – predvsem ljudi. Nima smisla, da si prijazen do njih, nima smisla, da jih imaš rad, pravzaprav – nima smisla, da se z njimi sploh ukvarjaš. Ljudje prizadenejo, ljudem je vseeno.

Zver pravi, da se včasih pogovarja tudi z drugimi zvermi. In da so te že davno opravile svoje poslanstvo. Da so svoje lastnike vzgojile v hladne, pokončne ljudi, ki strumno korakajo po svoji poti in se ne ozirajo na nikogar in nič. Ti ljudje zgolj jemljejo in jemljejo. Bolj malo dajo. Če sploh. Ko jo vprašam, če so srečni, zmajuje s svojo kosmato glavo. Ni ji čisto jasno, kaj beseda sreča pomeni.

Zveri v resnici marsikaj ni jasno. Njen edini namen, cilj in sredstvo je – hladnokrvno preživetje močnejšega. Brez kakršnihkoli čustev, brez kakršnegakoli obžalovanja ali stokanja. Zver prezira trenutke nemoči, kakršnakoli občutenja. Če se na robu očesa slučajno poskuša narisati solza, zver zarjove in začne rezati krvave rane po moji notranjosti. Od mene zahteva, da žalost spremenim v jezo, obup v prezir.

Zver je iz dneva v dan večja in boljša. Popuščam in ji in ji začenjam verjeti, da ranljivost ne pelje nikamor. Počasi ji želim biti podobna v njenem hladnem preziru in sebičnosti. Postati želim ona, pregnati vse daleč stran od sebe in poskrbeti, da se nihče več ne približa. Kot zver želim ždeti v zatohli luknji in pametovati do nezavesti.

Zver je zajebano bitje. Nekateri ji pravijo ‘ego’, vsi pa vedo, da ranjen ego ni najbolj prijetna stvar na tem svetu. Moj ego je moja zver in moja zver močno krvavi. Utrujena sem, naveličana in jezna, a to bitko moram izbojevati sama. Naključnim mimoidočim vseeno svetujem, naj se me do nadaljnjega – izogibajo.

...komentar [14]

Po novem – poslušam radio. Stanovanja se namreč še vedno nisem navadila in tisti ogromni prostori brez zvočne kulise delujejo precej prazno. Če sem prej v enem prostoru spala, jedla, štocala po računalniku, gledala TV in poslušala glasbo, sedaj premorem cele 4 sobe in v vsaki je nekaj – v eni računalnik, v drugi televizija, radio pa je pristal v kuhinji.

V resnici sem prav nad radiem najbolj navdušena. Pozabila sem že, kako simpatična napravica je to, ko nikoli ne veš, s katero pesmijo te bodo presenetili, ko čisto nepričakovano slišiš komad iz svojega otroštva, ob katerem ti gredo še vedno kocine pokonci. Informativne oddaje so obvladljivo kratke in postrežejo z ravno dovolj podatki in kar je najboljše – ni butastih, trapastih, kričečih oglasov v stilu ‘top-shopa’.

Ko sem danes zjutraj stikala po kuhinji za ostanki kave sem seveda najprej navila radio do konca, v upanju, da me bodo strici spet prijetno presenetili s kako spodbudno pesmico za dobro jutro. Namesto tega se je iz črne škatle izvilo opozorilo, da naj se čim prej odpravimo na Brnik (če slučajno imamo tam kaj početi), ker se z današnjim dnem začenjajo izredne razmere. V goste prihaja sam vladar sveta, gospod Grmiček.

Moje navdušenje je bilo brezmejno. Ob zadnjem obisku predsednika Amerike sem živela še v študentskem domu, v Rožni dolini. In ker je obstajala minimalna možnost, da se bodo gospod morali zapeljati do vile Podrožnik, so nam v študenta spustili hordo specialcev, ki so pretaknili naše sobe, zapečatili vsa okna, iz katerih bi kdo teoretično lahko le videl cesto, po kateri se bo vozila njegova gnada in nam prepovedali premikanje kamorkoli v smeri proti Rožniku. Otrokom so zaprli vrtec, ceste so bile zabarikadirane, vse zato, da se potem po tisti cesti nihče ni peljal, niti blizu ni prišel.

Ko je nekomu potegnilo, da gospoda pod Rožnik ne bo, se je življenje na hitro vrnilo v stare tire in spet smo vsi normalno dihali. Smo se pa malo zamislili nad vsemi protokoli in rompompomom, ki spremlja obiske tako pomembnih gostov, kot je predsednik ZDA. Mi smo takrat v študentu zgolj ‘živeli’ in čisto nikogar motili, pa so nam fino omejili naše ozemlje, zato prav nič ne zavidam vsem poslovnežem in popotnikom, ki se v teh dneh odpravljajo kamorkoli.

Še manj zavidam tistim ljudem, ki čisto slučajno živijo ob katerikoli od točk, po katerih bodo vlačili velepomembnega gosta. Njihovo življenje bo v naslednjih nekaj dnevih precej zaporniško in nadzorovano. Svojevrsten Big brother show bodo imeli.

Pojma nimam, kake načrte sploh imajo z gospodom Grmičkom in pošteno povedano – dokler ga ne bodo vlačili po poteh, po katerih stopa moja noga, mi je čisto vseeno. Veseli me, da se bodo naši politikanti naslednjih nekaj dni počutili blazno pomembne in da bo marsikateri od njih osmislil večino svojega življenja. Veseli me, da bodo polno zaposleni vsi novinarji naše podalpske deželice, da bodo mastno služili hotelirji in da bo kje v nezavest padla kaka uniformirana uradnica, ki ji bo pot prekrižal postaven varnostnik.

Vsako tele ima pač svoje ‘vesele’. Jaz bom najbolj vesela, ko bo ves trušč mimo in ko bom na radiu spet ujela kako simpatično pesmico. Ob raznih opozorilih in omejitvah namreč postanem rahlo – sitna.

...komentar [13]

Zobne ščetke.

Rdeče, modre, navadne, plastične, z gibljivimi glavami, take na baterije, čisto majhne, otroške, trde in mehke, v kopalnici jih imamo – kot dreka. V prvi vrsti so krivci za to prijatelji gospoda Otroka, saj nikoli ne veš, kdaj in kdo bo prespal, zato moraš imeti (poleg napihljivih postelj, dodatnih odej, brisač in večjih količin sladkarij) na zalogi tudi zobno ščetko. Za enkratno uporabo, jasno.

Umij, podrsaj, izpljuni in vrzi v koš. Nekaj takega. Drugi krivec za ščetkasto razstavo v kopalnici sem seveda jaz. Vsakič, ko se od kje vrnem, zatikam nove in nove ščetke v morje lončkov pred ogledalom, nekatere uporabljam v zelo posebne namene (za ravnanje obrvi recimo, pa frcanje barve na risalne liste), nekatere so mi enostavno všeč, spet druge me spominjajo na kak zelo poseben trenutek.

Vsake toliko mi uspe vse ščetke zamešati (še dobro, da ima gospod Otrok svoj lonček za tovrstno navlako), v usta si vtaknem kaj, kar tja definitivno ne sodi in šele takrat pride na vrsto čistilna akcija, ko cela četica ščetk roma v koš pod umivalnikom.

Danes zjutraj, ko sem vsa zaspana in zalepljena le nekako privlekla svoj fris pred ogledalo, sicer nisem ničesar zamešala, sem se pa iz oči v oči znašla z gozdičkom zobnih ščetk, iz katerega je prav nesramno štrlela rdeče-bela gospodična, ki je že davno izgubila svojega lastnika. S svojim praznim, ščetinastim pogledom me je opomnila, da bi bil že čas, da nekdo spet pospravi zmedo na polici.

Najprej je letela prav omenjena gospa. Njeno bivanje je izgubilo svoj smisel. Za njo je frčala zelena predstavnica svoje rase, kupljena nekje na hrvaški obali, ki je bila v svojem kratkem življenju priča enemu boljših podaljšanih vikendov v mojem življenju. Sledile so ji tete neznanega izvora. Najverjetneje so nekoč umile kak mlečni zob naključnega obiskovalca gospoda Otroka. Naslednji sta prišli na vrsto dve primorski ščetki, torej tisti, ki ju zaplenim mami, vsakič, ko pridem na obisk. Na koncu je neslavno končala še pest ščetk, ki zagotovo imajo svoje zgodbe, a se pri milem bogu nisem uspela spomniti, kakšne bi te zgodbe bile.

Pogrešala sem le še eno. Tisto najljubšo, vikend paket ščetko, ki pa se je svoje čase bohotila v nekem drugem kozarcu. Njene zgodbe se še spomnim in verjetno je ne bi tako hladnokrvno stlačila v koš. Tisto bi še malo obdržala, pustila bi jo samevati pred ogledalom, da bi me tu in tam opomnila, kako krhke in minljive so vse stvari.

Pa nepotrebne tudi. Zgolj balast na polici, zaradi katerega zmanjka prostora za novo, drugačno ali boljše. Me prav zanima, kje je končala tista ščetka …

...komentar [26]

Sedela je na svojem majhnem balkonu, z nogami, uprtimi v hladno, kovinsko ograjo. V prepolnem pepelniku je umirala ena od mnogih cigaret, na tleh je ležala pločevinka piva. Prazna. Verjetno še od prejšnjega dne.

Trda tema je bila okoli nje, luči po stanovanjih se že zdavnaj ugasnile, avtomobili so pozabili ropotati po cesti in še sosedov pes je končno zaspal. Mir, megleno, nočno nebo, tišina zunaj, praznina znotraj. 

Želela si je, da bi od nekje napraskala kako solzo, da bi jo stresel mraz, da bo mogoče nekdo zavzdihnil, da bi začutila nekaj, karkoli. Nič. Tema, tišina, hlad. Zunaj in znotraj. Kdaj in zakaj ljudje postanemo prazni? Kdaj in zakaj ne čutimo?

Kdaj se znajdemo sami s sabo, povsem prazni, ko ti po glavi le tu in tam bliskne kaka siva misel, povezana s službenimi obveznostmi, ko ti je odveč narediti korak do postelje, ker tako ali tako veš, da ne boš zaspal?

Skušala si je v glavo priklicati njegov obraz, telo, poskušala se je spomniti, kako diši, kako se nasmehne, ko že trdno spi. Vse ji je zaplesalo pred očmi, a čutila je – nič. Kot da je le še en od mnogih spominov, senca neke preteklosti, ki tu in tam še pade na njen obraz.

Jezna je bila sama nase. Jezna, ker ni znala več kričati. Ker ni znala iz sebe izbruhati svojih očitkov in vprašanj, svojih pomislekov in strahov. Jezna, ker je, spet, gladko zaprla polkna svoje trdnjave in pred njo pustila vsakršno čustvo, vsakršno bolečino.

Spet je bila lesena, nerodna lutka, nedostopna vsem in vsakomur, predvsem pa – sama sebi.

Vedela je, da bo spet preteklo morje časa, da se je bo karkoli zares dotaknilo, da bo kogarkoli spustila blizu. Vmes pa bo jemala, jemala in samo – jemala. Teptala bo vse, kar ji bo prišlo na pot, sebično se bo nasmihala in žrla bolečino drugih.

Kolikokrat je že ponovila to vajo? Kolikokrat si je rekla, da se bo končno nekaj naučila?

Ne gre, človeka se ne da spremeniti čez noč. Če sploh. Človek bi potreboval neskončno življenj, da bi se iz svojih napak resnično veliko naučil ali da bi spoznal, da v resnici niso bile napake, samo izkušnje.

Bilo ji je vseeno. Za napake in za izkušnje. Za spomine in za čustva. Bil je le večer, večer na balkonu. V trdi temi in soju cigaretnega ogorka. Predvidljivo, znano, toplo in – varno. Odkorakala je proti postelji, na poti do tja trdno zapahnila balkonska vrata in zlezla pod odejo.

Potopila se je v svet sanj, kjer sanjski ljudje še vedno živijo in sanje še vedno – čutijo.

...komentar [15]

Če bi morala napisati prispevek na temo ‘Pwnamo nacionalni interes’ bi se znašla v hudi zagati. Najprej bi potrebovala kakih pet do šest strani razlage pojma ‘pwnati’, skupaj s pojasnilom, po kakšni pomoti se je ta spakedranka sploh znašla v naslovu česarkoli.

Če bi moji blond buči (spet, po pomoti), slučajno uspelo dojeti ‘pwnanje’, bi potrebovala okroglo mizo z nekaj politiki in gospodarstveniki na temo nacionalnega interesa, da bi mi razložili, kaj to sploh je.

Kot preprosto, kmečko dekle sem namreč zrasla v prepričanju, da nacionalni interes pomeni neke vrste vrednoto naroda, eno ali več, nek cilj, h kateremu naj bi stremele vse ovce, predvsem pa njihovi pastirji. Pa se mi v zadnjem času dozdeva, da se motim. Da nacionalni interes dejansko nima nič opraviti z narodom, še manj pa vrednotami.

Z nacionalnim interesom se veliko opleta, a skoraj vedno v situacijah, ko gre za interes posameznika ali ozke skupine posvečenih, ki bi rada nekaj zase. Tako se vsaj zdi neukemu opazovalcu, ko ga prepričujejo, da je slovensko lastništvo tega ali onega podjetja – nacionalni interes. Pa kaj hudiča ima narod od tega, da se kak Trot usede na Pivovarno Laško? Pojma nimam. Mogoče to, da imata Union in Laško zadnje čase precej podoben okus?

Še dobro, da ne pišem o ‘nacionalnem interesu’. Ker bi sicer morala ugotoviti, da vsakič, ko kdo omeni ‘nacionalni interes’, nekje obstaja nekdo, ki ga hudo skrbi za njegovo lastno rit. In ker bi morala pisati o nečem, česar niti pod razno ne razumem.

Raje imam svoje lastne interese. Te dojemam precej dobro in v skladu z njimi – grem na pivo. Laško ali Union? Baje je čisto vseeno. Oba sta naša:)

...komentar [6]

Nekoč so se Pankrti drli, da je Lublana bulana, danes pa bi se prav lahko našel kak pesnik, ki bi napisal par verzov o tem, da je naša prestolnica – usrana. Dobesedno. Ljubljana je polna packarije in zdi se, kot da to nikogar ne moti.

Pustimo ob strani dejstvo, da se Ljubljana spreminja v ogromno gradbišče, kjer se že skoraj vsak laik sprašuje, ali so si mestni možje in za to poklicani strokovnjaki res pametno zamislili mestno podobo čez nekaj let. Bolj kot to namreč moti, da so izvajalci na gradbiščih večinoma sami amaterji, ki jim za estetiko in čistočo dol visi.

Kaj drugega si pač ne morem misliti, ko se vsako jutro do službe sprehodim preko Bavarskega dvora, kjer so vrli gradbinci (v pomanjkanju prostora, jasno) zasedli že tako preozek prehod med Slovensko in Kersnikovo ulico. Da je stvar še boljša, so za pešce ustvarili neko leseno brv, ki jo omejujejo prepolni smetnjaki. Par zabojnikov so porinili tako daleč stran, da bi jih smetarji morali odnašati z rokami, česar pa seveda nihče ne počne.

Rezultat? Polovica Bavarca smrdi po gnili hrani, postanih ostankih iz sosednjih restavracij in okrepčevalnic, ljudje pa se tlačijo mimo zabojnikov za smeti z mrkimi obrazi, čez katere si tlačijo kose oblačil. Če vse skupaj tako zelo smrdi že pred začetkom poletja, si kake prave vročine na tem mestu ni najbolj pametno predstavljati.

Nič boljše ni po manjših mestnih parkih, kot je recimo tisti zraven športne dvorane Tabor. Plastične vrečke in steklenice ležijo po tleh, cunje, ki jih je nekdo očitno pozabil, po več dni visijo na ograjah, cigaretni ogorki in ostanki požrte hitre hrane so stalnica. Ne rečem, tu in tam nekdo pride in vse pospravi (ali pa si tiste zapuščene cunje zgolj nekdo prilasti?), a človek se vseeno vpraša: Smo res taki prašiči?

Očitno ja. A če je že narod bolan, potem bi pričakovala, da je vsaj tistim, ki so plačani, zato da so ‘modri’, jasno, kaj je prav in kaj narobe. No, pa tudi v tem primeru ostajam skeptična. Sploh, ko mi sobotno jutro na tržnici pokvarijo kolone tam vozečih in stoječih vozil, stric, ki mi zadimi pravkar kupljene gobe in preplačane češnje. Najbolj debilno pa sem se počutila, ko sem si kavo naročila med – stoječim tovornjakom cestne službe, polnim asfalta ter tremi zabojniki za smeti. Ko se je mimo pripeljal še drugi tovornjak, sem obupala in jo popihala domov. Bravo, mestne brihte, uspelo vam je posrati še enega zadnjih lepih kotičkov Ljubljane – mestno tržnico.

In potem izvem, da mi boste obesili kazen, če bom v napačen koš vtaknila napačno smet? Kako slovensko se to sliši. Že dolgo mi niste obesili kakega novega kazenskega zakonika. (Onega za ceste kar lepo pozabite, ne deluje. Samo v zadnjih treh dneh je umrlo 7 ljudi).

Kaj ne bi kdo raje kam postavil še kak koš za smeti? Mogoče zabojnik? V celem centru sem končno našla zabojnik za papir, tistega za steklo pa še vedno iščem. Bi mogoče kdo razložil sosedi, da vložene (čeprav skisane) kumarice, niso biološki odpadek, če jih v zabojnik tlačiš skupaj z embalažo? Bi kdo otroke spet motiviral za zbiranje starega papirja?

Seveda ne. Preventiva, ozaveščanje, vse to so preveč naporne stvari. Zaposlimo inšpektorje in začnimo pisati kazni. Prav. Se strinjam. A le v primeru, da kakega inšpektorja pošljete pobrat smeti še na Tabor in izpraznit zabojnike na Bavarca. Mogoče med delom najde kak pameten navdih. Občinarjem ga namreč kronično primanjkuje, Lublana pa ostaja – usrana.

P.S: In usrano je še marsikaj. To recimo, da umirajo mladi, sposobni ljudje. Fak of.

...komentar [27]

Popoldne se preveša v večer.

Gospod v pižami in halji sprehaja psa, ki ga je rešil iz zavetišča.

Osivel dolgolasec se v sprani jakni in s kitaro na rami odpravlja neznano kam.

Nuna na sosednjem vrtu okopava cvetlično gredico.

Otrok se s triciklom vozi okoli betonskega stebra.

Stara, siva soseda na balkonu suši dolge črne nogavice. Sedi na ležalniku pod njimi in rešuje križanko.

Črnolaska v dolgem krilu si češe lase. Tudi ona je na balkonu.

Gospa s klobukom je pravkar prikolesarila na dvorišče. Mož jo že dolgo potrpežljivo čaka.

Sosed, ki zvečer sobo razsvetljuje s svečami, še vedno ni pomolil obraza skozi okno.

Mamica tolaži otroka.

Sonce tone za visoko smreko.

Rešilec tuli po sosednji ulici.

Torek je. Kdo ve, kateri.

Živim za trenutke.

Trudim se - ne misliti.

Si mi že naročil pivo?:)

...komentar [18]

Natančno 25 dni nas loči od enega največjih športnih dogodkov letošnjega leta, evropskega prvenstva v nogometu. Če se mene vpraša, to tekmovanje prehiti le še finale lige prvakov, za olimpijske igre mi, bolj kot ne, dol visi.

Svoje favorite imam že izbrane, album z nalepkami je že skoraj poln, pivo je tako ali tako vedno v hladilniku in če bi bilo vse tako kot mora biti, bi mirno odštevala dneve do najbolj napetih tekem. Pa jih ne. Zakaj?

Zato, ker bo vse tekme prvenstva prenašala TV3. Načeloma nimam čisto nič proti temu programu, marsikdaj edino na trojki najdem kak razlog za zabijanje časa pred tevejem, a ko gre za prenose nogometnih tekem ali spremljevalni program, komentatorji in voditelji starim, preverjenim mačkom ne sežejo do kolen.

Ne glede na to, da se je recimo Andrej Stare že večkrat vpisal v zgodovino bedastih izjav in ne glede na to, da mi je bil Igor E. Bergant bolj všeč kot komentator zimskih športov, sem še vedno pristaš preverjenih imen, tistih, ki so jih moja ušesa navajena. Priznam, trudim se, a ko Obrez ne ve, kdo je vratar Barcelone, postanem precej slabe volje.

Prenos nogometnih tekem na nacionalki zagotavlja kolikor toliko kvaliteten komentar, solidno dozo preverjenih informacij, relativno zanimive goste, predvsem pa spodoben spremljevalni program. Seveda se tudi tu dogajajo napake, a (vsaj meni se zdi) bolj redko ali pa vsaj manj opazno.

Kadarkoli sem si vzela čas za kako tekmo lige prvakov (jups, tudi to si lasti TV3), so mi kocine šle pokonci predvsem ob ženskih voditeljicah v studiu, ki so skušale modro krmariti med kvazi nogometnimi strokovnjaki in zvezdniki in ki sem jim pri milem bogu ni sanjalo, kaj hudiča je prepovedani položaj, koliko ljudi dirja po igrišču in kdo je dosegel zadetek, a jim je bilo zaradi videza odpuščeno prav vse.

Drage dame (ne vem, ali je ena ali jih je več, meni so vse iste), čeprav bi vas morala kot predstavnica naše vrste sedaj vneto zagovarjati, si tega nikoli ne bi odpustila. Nogomet je resna in spoštovanja vredna stvar, veliko več kot samo šport in jebi ga, Bergantu ne sežete do kolen. Niti z vso šminko na faci ne.

Mogoče mi bo kak predstavnik moškega spola sedaj oporekal in zatrdil, da je zavoljo simpatičnega dekolteja mogoče prebaviti izjave v stilu: »Kdo je najlepši na igrišču?«, a resnično me ne zanima, kaj si kak bivši slovenski reprezentant misli o videzu kateregakoli od tistih, ki letajo po igrišču.

Kolikor sem preverila napovedi na TV3, naj bi studijski program med evropskim prvenstvom 2008 vodila Dani Bavec in Gregor Petrnel, kar pomeni, da mi ne bo vsaj s komentarji o simpatičnosti nogometašev prizaneseno, a še vedno ostajam skeptik. Ne znam si pomagati.

Seveda mi ostane še možnost spremljanja tekem na Eurosportu ali HTV-ju, a vseeno; Velika večina Slovencev je, tako kot ostalih Zemljanov, navdušenih ljubiteljev nogometa in škoda je, da si moramo za prenose tako pomembnih in zanimivih obračunov iskati alternative – v tujini. Če naša nacionalka zmore zbrati sredstva za Evrosong in vse predizbore (da o vseh ostalih potratah denarja in butastih oddajah v ‘piramidnem’ stilu niti ne govorim), bi bila res srečna, če bi se malo bolj potrudili tudi pri zakupu pravic za prenos kakega nogometnega prvenstva.

Sem (spet) prezahtevna?

...komentar [48]