blodim, blodiš, blodi

Po novem – poslušam radio. Stanovanja se namreč še vedno nisem navadila in tisti ogromni prostori brez zvočne kulise delujejo precej prazno. Če sem prej v enem prostoru spala, jedla, štocala po računalniku, gledala TV in poslušala glasbo, sedaj premorem cele 4 sobe in v vsaki je nekaj – v eni računalnik, v drugi televizija, radio pa je pristal v kuhinji.

V resnici sem prav nad radiem najbolj navdušena. Pozabila sem že, kako simpatična napravica je to, ko nikoli ne veš, s katero pesmijo te bodo presenetili, ko čisto nepričakovano slišiš komad iz svojega otroštva, ob katerem ti gredo še vedno kocine pokonci. Informativne oddaje so obvladljivo kratke in postrežejo z ravno dovolj podatki in kar je najboljše – ni butastih, trapastih, kričečih oglasov v stilu ‘top-shopa’.

Ko sem danes zjutraj stikala po kuhinji za ostanki kave sem seveda najprej navila radio do konca, v upanju, da me bodo strici spet prijetno presenetili s kako spodbudno pesmico za dobro jutro. Namesto tega se je iz črne škatle izvilo opozorilo, da naj se čim prej odpravimo na Brnik (če slučajno imamo tam kaj početi), ker se z današnjim dnem začenjajo izredne razmere. V goste prihaja sam vladar sveta, gospod Grmiček.

Moje navdušenje je bilo brezmejno. Ob zadnjem obisku predsednika Amerike sem živela še v študentskem domu, v Rožni dolini. In ker je obstajala minimalna možnost, da se bodo gospod morali zapeljati do vile Podrožnik, so nam v študenta spustili hordo specialcev, ki so pretaknili naše sobe, zapečatili vsa okna, iz katerih bi kdo teoretično lahko le videl cesto, po kateri se bo vozila njegova gnada in nam prepovedali premikanje kamorkoli v smeri proti Rožniku. Otrokom so zaprli vrtec, ceste so bile zabarikadirane, vse zato, da se potem po tisti cesti nihče ni peljal, niti blizu ni prišel.

Ko je nekomu potegnilo, da gospoda pod Rožnik ne bo, se je življenje na hitro vrnilo v stare tire in spet smo vsi normalno dihali. Smo se pa malo zamislili nad vsemi protokoli in rompompomom, ki spremlja obiske tako pomembnih gostov, kot je predsednik ZDA. Mi smo takrat v študentu zgolj ‘živeli’ in čisto nikogar motili, pa so nam fino omejili naše ozemlje, zato prav nič ne zavidam vsem poslovnežem in popotnikom, ki se v teh dneh odpravljajo kamorkoli.

Še manj zavidam tistim ljudem, ki čisto slučajno živijo ob katerikoli od točk, po katerih bodo vlačili velepomembnega gosta. Njihovo življenje bo v naslednjih nekaj dnevih precej zaporniško in nadzorovano. Svojevrsten Big brother show bodo imeli.

Pojma nimam, kake načrte sploh imajo z gospodom Grmičkom in pošteno povedano – dokler ga ne bodo vlačili po poteh, po katerih stopa moja noga, mi je čisto vseeno. Veseli me, da se bodo naši politikanti naslednjih nekaj dni počutili blazno pomembne in da bo marsikateri od njih osmislil večino svojega življenja. Veseli me, da bodo polno zaposleni vsi novinarji naše podalpske deželice, da bodo mastno služili hotelirji in da bo kje v nezavest padla kaka uniformirana uradnica, ki ji bo pot prekrižal postaven varnostnik.

Vsako tele ima pač svoje ‘vesele’. Jaz bom najbolj vesela, ko bo ves trušč mimo in ko bom na radiu spet ujela kako simpatično pesmico. Ob raznih opozorilih in omejitvah namreč postanem rahlo – sitna.

13 komentarjev

Zobne ščetke.

Rdeče, modre, navadne, plastične, z gibljivimi glavami, take na baterije, čisto majhne, otroške, trde in mehke, v kopalnici jih imamo – kot dreka. V prvi vrsti so krivci za to prijatelji gospoda Otroka, saj nikoli ne veš, kdaj in kdo bo prespal, zato moraš imeti (poleg napihljivih postelj, dodatnih odej, brisač in večjih količin sladkarij) na zalogi tudi zobno ščetko. Za enkratno uporabo, jasno.

Umij, podrsaj, izpljuni in vrzi v koš. Nekaj takega. Drugi krivec za ščetkasto razstavo v kopalnici sem seveda jaz. Vsakič, ko se od kje vrnem, zatikam nove in nove ščetke v morje lončkov pred ogledalom, nekatere uporabljam v zelo posebne namene (za ravnanje obrvi recimo, pa frcanje barve na risalne liste), nekatere so mi enostavno všeč, spet druge me spominjajo na kak zelo poseben trenutek.

Vsake toliko mi uspe vse ščetke zamešati (še dobro, da ima gospod Otrok svoj lonček za tovrstno navlako), v usta si vtaknem kaj, kar tja definitivno ne sodi in šele takrat pride na vrsto čistilna akcija, ko cela četica ščetk roma v koš pod umivalnikom.

Danes zjutraj, ko sem vsa zaspana in zalepljena le nekako privlekla svoj fris pred ogledalo, sicer nisem ničesar zamešala, sem se pa iz oči v oči znašla z gozdičkom zobnih ščetk, iz katerega je prav nesramno štrlela rdeče-bela gospodična, ki je že davno izgubila svojega lastnika. S svojim praznim, ščetinastim pogledom me je opomnila, da bi bil že čas, da nekdo spet pospravi zmedo na polici.

Najprej je letela prav omenjena gospa. Njeno bivanje je izgubilo svoj smisel. Za njo je frčala zelena predstavnica svoje rase, kupljena nekje na hrvaški obali, ki je bila v svojem kratkem življenju priča enemu boljših podaljšanih vikendov v mojem življenju. Sledile so ji tete neznanega izvora. Najverjetneje so nekoč umile kak mlečni zob naključnega obiskovalca gospoda Otroka. Naslednji sta prišli na vrsto dve primorski ščetki, torej tisti, ki ju zaplenim mami, vsakič, ko pridem na obisk. Na koncu je neslavno končala še pest ščetk, ki zagotovo imajo svoje zgodbe, a se pri milem bogu nisem uspela spomniti, kakšne bi te zgodbe bile.

Pogrešala sem le še eno. Tisto najljubšo, vikend paket ščetko, ki pa se je svoje čase bohotila v nekem drugem kozarcu. Njene zgodbe se še spomnim in verjetno je ne bi tako hladnokrvno stlačila v koš. Tisto bi še malo obdržala, pustila bi jo samevati pred ogledalom, da bi me tu in tam opomnila, kako krhke in minljive so vse stvari.

Pa nepotrebne tudi. Zgolj balast na polici, zaradi katerega zmanjka prostora za novo, drugačno ali boljše. Me prav zanima, kje je končala tista ščetka …

26 komentarjev

Sedela je na svojem majhnem balkonu, z nogami, uprtimi v hladno, kovinsko ograjo. V prepolnem pepelniku je umirala ena od mnogih cigaret, na tleh je ležala pločevinka piva. Prazna. Verjetno še od prejšnjega dne.

Trda tema je bila okoli nje, luči po stanovanjih se že zdavnaj ugasnile, avtomobili so pozabili ropotati po cesti in še sosedov pes je končno zaspal. Mir, megleno, nočno nebo, tišina zunaj, praznina znotraj. 

Želela si je, da bi od nekje napraskala kako solzo, da bi jo stresel mraz, da bo mogoče nekdo zavzdihnil, da bi začutila nekaj, karkoli. Nič. Tema, tišina, hlad. Zunaj in znotraj. Kdaj in zakaj ljudje postanemo prazni? Kdaj in zakaj ne čutimo?

Kdaj se znajdemo sami s sabo, povsem prazni, ko ti po glavi le tu in tam bliskne kaka siva misel, povezana s službenimi obveznostmi, ko ti je odveč narediti korak do postelje, ker tako ali tako veš, da ne boš zaspal?

Skušala si je v glavo priklicati njegov obraz, telo, poskušala se je spomniti, kako diši, kako se nasmehne, ko že trdno spi. Vse ji je zaplesalo pred očmi, a čutila je – nič. Kot da je le še en od mnogih spominov, senca neke preteklosti, ki tu in tam še pade na njen obraz.

Jezna je bila sama nase. Jezna, ker ni znala več kričati. Ker ni znala iz sebe izbruhati svojih očitkov in vprašanj, svojih pomislekov in strahov. Jezna, ker je, spet, gladko zaprla polkna svoje trdnjave in pred njo pustila vsakršno čustvo, vsakršno bolečino.

Spet je bila lesena, nerodna lutka, nedostopna vsem in vsakomur, predvsem pa – sama sebi.

Vedela je, da bo spet preteklo morje časa, da se je bo karkoli zares dotaknilo, da bo kogarkoli spustila blizu. Vmes pa bo jemala, jemala in samo – jemala. Teptala bo vse, kar ji bo prišlo na pot, sebično se bo nasmihala in žrla bolečino drugih.

Kolikokrat je že ponovila to vajo? Kolikokrat si je rekla, da se bo končno nekaj naučila?

Ne gre, človeka se ne da spremeniti čez noč. Če sploh. Človek bi potreboval neskončno življenj, da bi se iz svojih napak resnično veliko naučil ali da bi spoznal, da v resnici niso bile napake, samo izkušnje.

Bilo ji je vseeno. Za napake in za izkušnje. Za spomine in za čustva. Bil je le večer, večer na balkonu. V trdi temi in soju cigaretnega ogorka. Predvidljivo, znano, toplo in – varno. Odkorakala je proti postelji, na poti do tja trdno zapahnila balkonska vrata in zlezla pod odejo.

Potopila se je v svet sanj, kjer sanjski ljudje še vedno živijo in sanje še vedno – čutijo.

15 komentarjev

Če bi morala napisati prispevek na temo ‘Pwnamo nacionalni interes’ bi se znašla v hudi zagati. Najprej bi potrebovala kakih pet do šest strani razlage pojma ‘pwnati’, skupaj s pojasnilom, po kakšni pomoti se je ta spakedranka sploh znašla v naslovu česarkoli.

Če bi moji blond buči (spet, po pomoti), slučajno uspelo dojeti ‘pwnanje’, bi potrebovala okroglo mizo z nekaj politiki in gospodarstveniki na temo nacionalnega interesa, da bi mi razložili, kaj to sploh je.

Kot preprosto, kmečko dekle sem namreč zrasla v prepričanju, da nacionalni interes pomeni neke vrste vrednoto naroda, eno ali več, nek cilj, h kateremu naj bi stremele vse ovce, predvsem pa njihovi pastirji. Pa se mi v zadnjem času dozdeva, da se motim. Da nacionalni interes dejansko nima nič opraviti z narodom, še manj pa vrednotami.

Z nacionalnim interesom se veliko opleta, a skoraj vedno v situacijah, ko gre za interes posameznika ali ozke skupine posvečenih, ki bi rada nekaj zase. Tako se vsaj zdi neukemu opazovalcu, ko ga prepričujejo, da je slovensko lastništvo tega ali onega podjetja – nacionalni interes. Pa kaj hudiča ima narod od tega, da se kak Trot usede na Pivovarno Laško? Pojma nimam. Mogoče to, da imata Union in Laško zadnje čase precej podoben okus?

Še dobro, da ne pišem o ‘nacionalnem interesu’. Ker bi sicer morala ugotoviti, da vsakič, ko kdo omeni ‘nacionalni interes’, nekje obstaja nekdo, ki ga hudo skrbi za njegovo lastno rit. In ker bi morala pisati o nečem, česar niti pod razno ne razumem.

Raje imam svoje lastne interese. Te dojemam precej dobro in v skladu z njimi – grem na pivo. Laško ali Union? Baje je čisto vseeno. Oba sta naša:)

6 komentarjev

Nekoč so se Pankrti drli, da je Lublana bulana, danes pa bi se prav lahko našel kak pesnik, ki bi napisal par verzov o tem, da je naša prestolnica – usrana. Dobesedno. Ljubljana je polna packarije in zdi se, kot da to nikogar ne moti.

Pustimo ob strani dejstvo, da se Ljubljana spreminja v ogromno gradbišče, kjer se že skoraj vsak laik sprašuje, ali so si mestni možje in za to poklicani strokovnjaki res pametno zamislili mestno podobo čez nekaj let. Bolj kot to namreč moti, da so izvajalci na gradbiščih večinoma sami amaterji, ki jim za estetiko in čistočo dol visi.

Kaj drugega si pač ne morem misliti, ko se vsako jutro do službe sprehodim preko Bavarskega dvora, kjer so vrli gradbinci (v pomanjkanju prostora, jasno) zasedli že tako preozek prehod med Slovensko in Kersnikovo ulico. Da je stvar še boljša, so za pešce ustvarili neko leseno brv, ki jo omejujejo prepolni smetnjaki. Par zabojnikov so porinili tako daleč stran, da bi jih smetarji morali odnašati z rokami, česar pa seveda nihče ne počne.

Rezultat? Polovica Bavarca smrdi po gnili hrani, postanih ostankih iz sosednjih restavracij in okrepčevalnic, ljudje pa se tlačijo mimo zabojnikov za smeti z mrkimi obrazi, čez katere si tlačijo kose oblačil. Če vse skupaj tako zelo smrdi že pred začetkom poletja, si kake prave vročine na tem mestu ni najbolj pametno predstavljati.

Nič boljše ni po manjših mestnih parkih, kot je recimo tisti zraven športne dvorane Tabor. Plastične vrečke in steklenice ležijo po tleh, cunje, ki jih je nekdo očitno pozabil, po več dni visijo na ograjah, cigaretni ogorki in ostanki požrte hitre hrane so stalnica. Ne rečem, tu in tam nekdo pride in vse pospravi (ali pa si tiste zapuščene cunje zgolj nekdo prilasti?), a človek se vseeno vpraša: Smo res taki prašiči?

Očitno ja. A če je že narod bolan, potem bi pričakovala, da je vsaj tistim, ki so plačani, zato da so ‘modri’, jasno, kaj je prav in kaj narobe. No, pa tudi v tem primeru ostajam skeptična. Sploh, ko mi sobotno jutro na tržnici pokvarijo kolone tam vozečih in stoječih vozil, stric, ki mi zadimi pravkar kupljene gobe in preplačane češnje. Najbolj debilno pa sem se počutila, ko sem si kavo naročila med – stoječim tovornjakom cestne službe, polnim asfalta ter tremi zabojniki za smeti. Ko se je mimo pripeljal še drugi tovornjak, sem obupala in jo popihala domov. Bravo, mestne brihte, uspelo vam je posrati še enega zadnjih lepih kotičkov Ljubljane – mestno tržnico.

In potem izvem, da mi boste obesili kazen, če bom v napačen koš vtaknila napačno smet? Kako slovensko se to sliši. Že dolgo mi niste obesili kakega novega kazenskega zakonika. (Onega za ceste kar lepo pozabite, ne deluje. Samo v zadnjih treh dneh je umrlo 7 ljudi).

Kaj ne bi kdo raje kam postavil še kak koš za smeti? Mogoče zabojnik? V celem centru sem končno našla zabojnik za papir, tistega za steklo pa še vedno iščem. Bi mogoče kdo razložil sosedi, da vložene (čeprav skisane) kumarice, niso biološki odpadek, če jih v zabojnik tlačiš skupaj z embalažo? Bi kdo otroke spet motiviral za zbiranje starega papirja?

Seveda ne. Preventiva, ozaveščanje, vse to so preveč naporne stvari. Zaposlimo inšpektorje in začnimo pisati kazni. Prav. Se strinjam. A le v primeru, da kakega inšpektorja pošljete pobrat smeti še na Tabor in izpraznit zabojnike na Bavarca. Mogoče med delom najde kak pameten navdih. Občinarjem ga namreč kronično primanjkuje, Lublana pa ostaja – usrana.

P.S: In usrano je še marsikaj. To recimo, da umirajo mladi, sposobni ljudje. Fak of.

27 komentarjev

Popoldne se preveša v večer.

Gospod v pižami in halji sprehaja psa, ki ga je rešil iz zavetišča.

Osivel dolgolasec se v sprani jakni in s kitaro na rami odpravlja neznano kam.

Nuna na sosednjem vrtu okopava cvetlično gredico.

Otrok se s triciklom vozi okoli betonskega stebra.

Stara, siva soseda na balkonu suši dolge črne nogavice. Sedi na ležalniku pod njimi in rešuje križanko.

Črnolaska v dolgem krilu si češe lase. Tudi ona je na balkonu.

Gospa s klobukom je pravkar prikolesarila na dvorišče. Mož jo že dolgo potrpežljivo čaka.

Sosed, ki zvečer sobo razsvetljuje s svečami, še vedno ni pomolil obraza skozi okno.

Mamica tolaži otroka.

Sonce tone za visoko smreko.

Rešilec tuli po sosednji ulici.

Torek je. Kdo ve, kateri.

Živim za trenutke.

Trudim se - ne misliti.

Si mi že naročil pivo?:)

18 komentarjev

Natančno 25 dni nas loči od enega največjih športnih dogodkov letošnjega leta, evropskega prvenstva v nogometu. Če se mene vpraša, to tekmovanje prehiti le še finale lige prvakov, za olimpijske igre mi, bolj kot ne, dol visi.

Svoje favorite imam že izbrane, album z nalepkami je že skoraj poln, pivo je tako ali tako vedno v hladilniku in če bi bilo vse tako kot mora biti, bi mirno odštevala dneve do najbolj napetih tekem. Pa jih ne. Zakaj?

Zato, ker bo vse tekme prvenstva prenašala TV3. Načeloma nimam čisto nič proti temu programu, marsikdaj edino na trojki najdem kak razlog za zabijanje časa pred tevejem, a ko gre za prenose nogometnih tekem ali spremljevalni program, komentatorji in voditelji starim, preverjenim mačkom ne sežejo do kolen.

Ne glede na to, da se je recimo Andrej Stare že večkrat vpisal v zgodovino bedastih izjav in ne glede na to, da mi je bil Igor E. Bergant bolj všeč kot komentator zimskih športov, sem še vedno pristaš preverjenih imen, tistih, ki so jih moja ušesa navajena. Priznam, trudim se, a ko Obrez ne ve, kdo je vratar Barcelone, postanem precej slabe volje.

Prenos nogometnih tekem na nacionalki zagotavlja kolikor toliko kvaliteten komentar, solidno dozo preverjenih informacij, relativno zanimive goste, predvsem pa spodoben spremljevalni program. Seveda se tudi tu dogajajo napake, a (vsaj meni se zdi) bolj redko ali pa vsaj manj opazno.

Kadarkoli sem si vzela čas za kako tekmo lige prvakov (jups, tudi to si lasti TV3), so mi kocine šle pokonci predvsem ob ženskih voditeljicah v studiu, ki so skušale modro krmariti med kvazi nogometnimi strokovnjaki in zvezdniki in ki sem jim pri milem bogu ni sanjalo, kaj hudiča je prepovedani položaj, koliko ljudi dirja po igrišču in kdo je dosegel zadetek, a jim je bilo zaradi videza odpuščeno prav vse.

Drage dame (ne vem, ali je ena ali jih je več, meni so vse iste), čeprav bi vas morala kot predstavnica naše vrste sedaj vneto zagovarjati, si tega nikoli ne bi odpustila. Nogomet je resna in spoštovanja vredna stvar, veliko več kot samo šport in jebi ga, Bergantu ne sežete do kolen. Niti z vso šminko na faci ne.

Mogoče mi bo kak predstavnik moškega spola sedaj oporekal in zatrdil, da je zavoljo simpatičnega dekolteja mogoče prebaviti izjave v stilu: »Kdo je najlepši na igrišču?«, a resnično me ne zanima, kaj si kak bivši slovenski reprezentant misli o videzu kateregakoli od tistih, ki letajo po igrišču.

Kolikor sem preverila napovedi na TV3, naj bi studijski program med evropskim prvenstvom 2008 vodila Dani Bavec in Gregor Petrnel, kar pomeni, da mi ne bo vsaj s komentarji o simpatičnosti nogometašev prizaneseno, a še vedno ostajam skeptik. Ne znam si pomagati.

Seveda mi ostane še možnost spremljanja tekem na Eurosportu ali HTV-ju, a vseeno; Velika večina Slovencev je, tako kot ostalih Zemljanov, navdušenih ljubiteljev nogometa in škoda je, da si moramo za prenose tako pomembnih in zanimivih obračunov iskati alternative – v tujini. Če naša nacionalka zmore zbrati sredstva za Evrosong in vse predizbore (da o vseh ostalih potratah denarja in butastih oddajah v ‘piramidnem’ stilu niti ne govorim), bi bila res srečna, če bi se malo bolj potrudili tudi pri zakupu pravic za prenos kakega nogometnega prvenstva.

Sem (spet) prezahtevna?

48 komentarjev

Pred nekaj dnevi sva se srečali. Jaz in ona. Ista leta, isti faks, ista družba. Vsaj – nekoč. Videli se nisva kakih pet, šest let, zadnjič pa sva se dobesedno zaleteli sredi ene večjih trgovin. Komaj sem jo prepoznala.

Razvlečena majica na razvlečenem telesu, rokovanje, ki spominja na polaganje mrtve ribe v sogovornikovo dlan, zbledeli lasje in še bolj bled tip. Kaj naredi 5 let življenja človeku? Kje je nasmejano, navdušeno bitje, polno življenja, ki sem ga spoznala na faksu? Se pod kilogrami povešene kože in bledega obraza še skriva kak kanček optimizma?

Po nekajminutnem obujanju spominov se je končno nasmehnila in ja, vsaj za trenutek, nasmeh je bil tisti pravi, vse ostalo, telo in obraz, pa – starikavo. Bledo. To bi še nekako preživela, če ne bi bil postaran tudi njen značaj.

Saj smo vsi starši, vsi redno zaposleni, a pišuka Polde, kaj se je res potrebno zgražati, če iz štacune vlečem 4 piksne pira sredi popoldneva, ker pridejo prijatelji na obisk? In je res tako čudno, če sem zadovoljna, da ima otrok večer z očetom in bom jaz lahko šla ven?

»Ti se pa nisi čisto nič spremenila,« je bila njena ugotovitev.

Ko bi le bilo res. Pet let se pač pozna. Predvsem na telesu, obrazu. Veliko več volje potrebuješ, da ostaneš v enem kosu in ker sama nisem ravno kak vzor špartanskega življenja, se take in drugačne gube pridno nabirajo na meni.

Vseeno – babičine garderobe se ne dotikam. Razvlečenih sivih majic, ki bi pokrile še gležnje, ne dajem nase, čeprav letim le v najbližjo trgovino. Tu in tam si uspem politi malo barve po obrazu in laseh, kocine zaenkrat še pulim in tudi maskaro znam uporabljati. Kavbojk še nisem zamenjala za hlačni kostim, srajc premorem bore malo in ja, priznam, še vedno sem zaljubljena v usnjene jakne in allstarke.

Bolj kot zunanji videz pa me vedno znova razočara misel, da veliko (preveč) ljudi popolnoma spremeni starševstvo. Običajno na slabše. Dejstvo, da imajo otroke, večina ljudi razume zelo preprosto; Da sami niso več otroci in da se morajo temu primerno obnašati.

Guess what? Biti starš ni isto kot umreti in biti dobra mama ne pomeni nehati živeti. Halo? Kakšen zgled in kakšen motiv pa bom svojemu lastnemu otroku, če bom cele dneve samo gnjavarila, opletala z metlo in pobirala umazane cunje? Česa se bo otrok sploh veselil, če bo vsak dan gledal razvlečeno, depresivno in razočarano gospodinjo, ki bo zdaj zdaj izpustila dušo? Ali sem res neodrasel, neresen, nezrel človek, če še vedno zahajam med ljudi, žuram, pijem pivo iz pločevinke in naokoli skačem bosa?

Prav nič nezrelo ali otročje se ne počutim. Prej obratno. Po vsej rutini stanovanje-starševstvo-služba se mi marsikdaj zazdi, da nimam več volje in želje zabavati se, noreti in dihati na polna pljuča.

No, od zadnjega srečanja s spomini na ‘mladost’, bom zagotovo bolj pridno zmešana, neresna in otročja. Resnično si ne želim pristati v tisti razvlečeni majici, starikavi frizuri, nesrečnem frisu in obupanem pogledu. Do nadaljnjega se ne staram več, do nadaljnjega ostajam otrok. In ko smo že pri tem; Grem preverit surovine na Traviana. Just how bad is that?

38 komentarjev

Površen je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika človek, ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno, površno je tisto, ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti. Osebno mi je ‘najljubši’ tisti del definicije, ki pravi, da je površen ta, ki ni sposoben močno občutiti, ki ne izraža oziroma kaže globlje čustvene prizadetosti.

Danes me namreč obkrožajo površni ljudje s svojimi površnimi pristopi. To je edina beseda, ki jo najdem za vsa zamujanja, pozabljene obljube in prazne besede, s katerimi so me obdarili nekateri čudoviti primerki človeške rase.

Resnično ne razumem, zakaj moram na dogovorjeni sestanek čakati pol ure, ne da bi se vmes kdo opravičil ali vsaj najavil zamudo. Zamujanje razumem kot nespoštovanje in kakorkoli obračam, sem ga bila danes deležna v precejšnji količini. Ker ni šlo za osebno zadevo, sem še nekako požrla, a dan se ni začel najbolj prijazno.

Ko pa se za površne in nespoštljive izkažejo ljudje, ki jih imam iskreno rada, se resno vprašam o ’smislu in cilju’ mojih čustev. Zakaj ljudje obljubljajo nekaj, česar ne izpolnijo? Zakaj je tako težko držati besedo ali vsaj poklicati in se opravičiti? Sploh, če jih nisem ničesar prosila?

Ljudje sploh razmišljajo, kaj govorijo, kaj obljubijo ali je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame? Tole je verjetno izpadlo kot retorično vprašanje, kar je v resnici tudi bilo. Besede so zgolj še mašilo, nekaj, s čimer opletamo, ker in ko ravno nimamo nič pametnejšega početi.

Se iskreno opravičujem – jaz ne. Besede in obljube slišim, jemljem jih (preveč?) resno in mogoče prav zato iz mojih ust padejo toliko bolj redko. Če že, potem tudi naredim to, kar sem obljubila, čeprav mi to povzroči kak siv las ali dva.

Na kaj pa se človek še lahko zanese, če ne na prijatelja in na njegovo obljubo? Kaj še ostane, če požremo vsako dano besedo? Ne prav veliko. Svet površnih, nezanesljivih ljudi in praznih besed pač ni zame. Ne znajdem se med ljudmi, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo, predvsem pa ne maram ljudi, ki jim niti pod razno ne potegne, kdaj razočarajo in kdaj prizadenejo.

Če iz takega sveta in takih odnosov ne pobegnem dovolj hitro, tvegam, da še sama postanem površna, da podrobnosti izgubijo svoj smisel, besede pomen. Zato, dragi prijatelj, upam, da se ti je pivo zataknilo v grlu in ja, privoščim ti nesramno grdega jutranjega mačka. Iskreno, resno in povsem – nepovršno. Iz srca.

35 komentarjev

Zaprla je vrata za njim in se sesedla na tla. Od nekje so se vzele solze in oprale njen prazen obraz. Čutila je kapljo, kako ji drsi po vratu, vendar je ni želela pregnati. Hotela je zakričati v nejasnem besu, iz sebe iztočiti vse solze in se utopiti v njih. Želela je potegniti kolena k bradi, objeti noge in se spremeniti v majhno, hlipajočo deklico.

Namesto tega se je pobrala, vrgla telo na razdrapan kavč in topo zrla v obraze na televizijskem ekranu. Še en prost dan, še 24 ur, s katerimi ni imela kaj početi. Redki so bili ti dnevi, a prezirala jih je bolj kot vse ostalo. Ni ji bilo do družbe, ni ji bilo do ničesar. Zavlekla bi se v temno sobo, se pokrila čez glavo in samo spala.

Je to tako težko razumeti? Da bi človek tu in tam enostavno – ugasnil? Izginil za dan ali dva in se potopil v svoj mir?

Laganje ji nikoli ni šlo dobro od rok. Niti laganje sami sebi. Ni želela biti sama, ni želela ležati v postelji, pokrita čez glavo, želela je njega. Ob sebi. Tu in zdaj. Njegov nasmeh, ostre besede, toplo telo, varen objem. Ni ji bilo še do enega dneva, ko so vmes preštevilni kilometri, ko vsi telefonski klici enostavno ne zapolnijo praznine.

V resnici je bila majhna deklica. Majhna, razvajena deklica, željna bližine. Kot bi otroku, nevajenemu sladkarij, nekdo ponudil liziko in jo potem izpulil iz ust in zalučal stran. Ta odnos, vse bližine in vse praznine, vse to je bilo zanjo povsem novo.

Pogrešati nekoga? Želeti? Res želeti? Še do nedavnega so bile zanjo to mimobežnice, besede brez prave vsebine, nekaj, česar ni, nekaj, česar ne poznaš in česar si zato niti ne želiš. Z njim se je vse spremenilo. Postala je odvisna od bližine in vsak njegov (ali pa njen) odhod jo je trgal na dvoje.

Navezala se je. Postala odvisna. Občutje, ki ga je vedno prezirala. Odvisni so slabiči, navezani so strahopetci. Ona pa sedi na kavču in cvili? Kdo je tu strahopetec? Kdo slabič? Ona. Jaz. Ti. Mi.

Vsi smo na nek način slabiči in strahopetci, vsi povsem ranljivi, sploh – ko čutimo. Tu in tam bi lahko bili za vsa ta čustva še hvaležni. Čutimo. Živimo. Dihamo. Spraskala se je iz dnevne sobe, si nataknila sončna očala in se odpravila na sprehod po mestu. Vmes je iz žepa potegnila telefon in mu poslala sporočilo: Rada te imam.

22 komentarjev