blodim, blodiš, blodi

Danes sem iz poštnega nabiralnika potegnila novo zloženko, tokrat jo je prispeval Urad Vlade RS za komuniciranje. V tej zloženki mi vestni slovenski birokrati prijazno razlagajo slogan ‘I feel Slovenia’ in me pozivajo, naj prispevam svoje mnenje o tej ’slovenski znamki’. To mnenje naj napišem na zloženko, zraven lahko odgovorim še na nagradno vprašanje in si mogoče prislužim kako majico ali čepico, vse skupaj pa moram poslati Uradu – po pošti.

A vi mene zajebavate? Kdo sploh še karkoli pošilja po pošti? Čepice? Majice? In nenazadnje; Kaj hudiča vam lahko jaz povem o znamki ‘I feel Slovenia’? Da mi je všeč? Da mi ni všeč? Kaj ne obstajajo posebne službe, ki se ukvarjajo s tem področjem? Kaj nimamo strokovnjakov, ki jih mimogrede še drago plačujemo, da se ukvarjajo s promocijo Slovenije?

Verjetno jih imamo kot listja in trave in skoraj prepričana sem, da bo vsako moje (ali katerokoli mnenje) uporabno ravno toliko kot nič. Tistih par čepic boste sicer razdelili, da bo nekje neka stara mama srečna in to je to. Zgolj še ena od potez kupovanja političnih točk, ki jim v zadnjih tednih ni videti konca. Dragi državljani, vaše mnenje šteje. Čeprav o nečem, o čemer ne veste nič in čeprav nas v resnici ne zanima. Vi samo – sodelujte in v glavo si že enkrat vbite prepričanje, da ste pomembni.

Današnje vladno pisemce se mi zdi ravno toliko trapasto kot brošura izpred nekaj tednov, v kateri je uvodni nagovor prispeval sam gospod vrhovni poglavar in v kateri me vlada seznanja, da je v naši deželici vse tako zelo lepo in prav, v resnici tako zelo lepo in prav, da se ti cukr v krvi dvigne nad vse priporočljive meje. Pustimo ob strani, da je zloženka zamotana v SDS-ovske barve, pustimo ob strani kičasto fotko na naslovnici, ki me opominja, kako zelo radi se imamo, važno, da zdaj končno vem – kako lepo živim, od kar našo čredo vodi Janševa vlada. Res, potrebovala sem zloženko, da mi je potegnilo.

Tako kot potrebujem ministra Žerjava, da prepove vsa gradbena dela na avtocestah v poletnem času (nič hudega, če dan za tem, ko naj bi prepoved že stopila v veljavo, zataknem na kranjski avtocesti zaradi polovične zapore cestišča) ali recimo čudovite organe pregona, ki tik pred zdajci (beri: volitvami) na zaslišanja vlečejo tako ‘pomembne’ ljudi, kot je gospod Zidar in še boljše, bivši državni tožilec, gospod Penko.

Jups, državljani potrebujemo kruha, no, čepic in iger. Nič hudega, če se gospod Zidar le nekaj ur po prijetju že pojavi na otvoritvi ene najbolj spornih gradenj v Sloveniji – Šentviškega predora in res, res ni panike, če mu skoraj v istem trenutku na glavo pade preplačani omet tega istega predora. V Sloveniji je vse lepo in prav, v Sloveniji je tolk fajn.

Če je vse tako zelo super in fino, mi res ni jasno, zakaj vlada naokoli razpošilja trapaste zloženke, vanje tlači kilometre samohvale, stran zmeče gore denarja in potem še poziva državljane, naj aktivno sodelujejo v oblikovanju slovenske prihodnosti. Če je vse tako super in fino, bi morali trenutni oblastniki mirno pričakati september, ko jim bo narod potrdil njihovo neomajno vero v dobro delo, jim podaril še en mandat in zraven glasno ploskal.

Za trenutek bi skoraj pomislila, da mogoče slika ni tako zelo idealna, da nekomu malce voda teče v grlo. A seveda se ne dam. Na mizi imam še vedno modro-rumeno zloženko, ki me opomni, da živim v zmoti in da ‘pripadam generaciji, ki ji je dano, da demokratično odloča in svobodno živi.’ Does it get any better? Hmmm, mogoče s kako novo čepico in majico? Tako se bom zagotovo počutila še bolj slovensko. Nič, grem kako mnenje zabeležit pa preverit nabiralnik. Mogoče me čaka še kako razsvetljenje.

21 komentarjev

Če je šel Blogres 1.0 skozi kot izjemno simpatičen, zelo dobro organiziran dogodek, gre zahvalo med drugim pripisati preprostemu dejstvu; Prvi Blogres je prvič na enem mestu združil vse blogerje naše podalpske deželice in udeležba na takem dogodku nikoli ni bila vprašljiva. Lansko leto bi blogerji kupili prav vse, samo zato, da bi videli, spoznali in preverili vse, kar v Sloveniji ustvarja po netu. Zaključna žurka na gradu Kodeljevo je bila zgolj pika na i druženju in zabavanju.

Letos sem pričakovala več. Ne v smislu organizacije, prijaznih receptork in simpatičnih darilc, ampak predvsem v smislu – vsebine predavanj.

Najprej me je zmotil petkov urnik. Naj me nekdo razsvetli in mi pojasni, komu je bil petek namenjen. Če podjetjem, potem vzamem svojo kritiko nazaj, a vseeno – med vsemi predavanji bi me najbolj zanimalo prav tisto, ki ga je imela Nataša Pirc Musar in bolj kot sem gledala program za petek, bolj se mi je zdelo, da neke bistvene razlike, kar se ciljne publike (podjetja vs. blogerji) tiče, ni. Kar je zame pomenilo, da bi se udeležila tako petkovih kot sobotnih predavanja, a žal – nekateri hodimo v službo. Ni šlo.

V dolgem loku smo se izognili tudi petkovi Blogres zabavi, ker je vabilo izpadlo precej ekskluzivno, namenjeno skupinici podjetnih kravatarjev, med katerimi mi, navadni blogerski smrtniki, nimamo kaj iskati. Zato smo se zabavali po svoje, kar je škoda za tiste blogerje, ki so v petek bili prisotni, pa se niso imeli kam dati. Lahko bi se imeli fino skupaj.

V soboto sem se v Cankarjev dom privlekla med prvimi in ja, uvodno predavanje g. ministra, Žige Turka, mi je bilo všeč. Ker je za ministra precej duhovit, dober govorec, ker imam rada ’slikice’ in ker se rada režim. Moja blogerska ‘kariera’ pa zaradi tega predavanja ne bo doživela nobenega napredka, spremembe ali presežka.

Sledilo je predavanje Marka Crnkoviča, zaradi katerega sem še v petek zavijala z očmi. Dejstvo, da nekdo svoje predavanje objavi na netu, še preden stopi na oder, se mi je zdelo precej … hmmm … samovšečna poteza? Naslednji dan sem bila za to potezo izjemno hvaležna. Ker sem vsaj vedela, o čem debata teče. Nekateri so pač veliko boljši pisci kot govorci.

Slednjega zagotovo ne morem očitati Jonasu, a če Crnkoviču očitam slab nastop, potem Jonasu očitam pomanjkanje vsebine. To, da je video jeba, si nekako predstavljam, to, da sedaj vem, s čim on kaj snema, mi koristi bolj malo, vse ostalo – nič. Nasmejala sem se in to je to.

Predavanje o pravnih vidikih bloganja bi bilo zelo dobro, če bi se Dejviju dalo dovolj časa. Debata se je ravno začela razvijati, ko se je že začelo muditi in prepričana sem, da bi lahko izvedeli še veliko koristnega, če bi človek imel nekoliko več časa. Analiza profilov blogerjev, komentatorjev in bralcev je bila nadaljevanje lanskoletne, povedala ni veliko novega, na koncu koncev pa je zaradi skeptičnosti samega predavatelja do vseh predstavljenih številk izgubila svojo težo.

To je bilo tudi moje zadnje predavanje, saj se je izkazalo, da lahko več odnesem in več izvem od prekaljenih blogerjev, s katerimi sem preživela preostanek dneva in noči.

Poanta? Blogres je nujna in zelo dobrodošla pridobitev za slovensko blogosfero, morali pa bi se odločiti, komu točno je namenjena. Če blogerjem, potem bi bilo potrebno ponuditi predavanja, ki bi pritegnila zaradi vsebine, predavanja, na katerih bi izvedeli kaj novega in koristnega. Žal mi je, da sem morala izpustiti celoten petkov program, tako da sedaj mogoče komu delam krivico, a v celi soboti nisem izvedela nič takega, kar bi kakorkoli vplivalo na moje bloganje ali me vsaj prisililo razmisliti o kaki spremembi.

Še več – zdelo se mi je, kot da me nekdo podcenjuje. Da je dovolj, da na oder pride nekdo, ki je pač ‘ime’ in pove – bolj malo. Ker smo vsi v dvorani zgolj anonimni blogerji, ljudje s preveč časa ali pomanjkanjem samozavesti.

Daleč od tega. Blogerji smo precej zahtevna in kritična skupnost, ki od svojega edinega kongresa pričakuje nekaj več. Vsebino, druženje, zabavo. Za vse to smo v zadnjih dneh poskrbeli v izdatni količini, a žal večinoma v lastni režiji.

Zavedam se, da se organizatorji trudijo in vem, da so vsem nam ponudili možnost sooblikovanja programa. Jaz je nisem izkoristila in to obžalujem. Izkoristili je v resnici ni nihče od nas, kar na koncu koncev vrže slabo luč predvsem na nas, blogerje. Zahtevamo ogromno, pričakujemo še več, damo pa – nič. Razen tečnih zapisov. Ker, roko na srce, najlažje je pljuvati, nekoliko težje prispevati.

Upam, da se bo tale zapis vseeno bral kot kolikor toliko konstruktivna kritika, ki idejo Blogresa absolutno podpira, si pa želi, da bi pred naslednjim letom organizatorji nekoliko bolj premislili ciljno skupino vsega skupaj, tej skupini tudi prilagodili vsebino in da bi blogerji bolj aktivno sodelovali tudi pri pripravi samega programa.

22 komentarjev

Za ta zapis se že v naprej opravičujem vsem ljubiteljem živali, vsem pasjeljubcem in mačjeskrbcem, vsem lastnikom miši, zajcev in podgan ter vsem tistim, ki jim je vsaj približno jasno, zakaj imajo doma kateregakoli predstavnika živalskega kraljestva.

Čeprav mi ni najbolj jasno, v čem je finta zapiranja štiri- in večnožcev v stanovanja, čeprav vedno zavijam z očmi, ko vidim zlate ribice v umazani vodi in pse na prekratkih verigah, mi je vsaj približno jasno, od kje in zakaj ljubezen do živali. V kolikor je za žival primerno poskrbljeno, verjamem, da uživata oba, tako lastnik kot mali prijatelj.

V bloku, kjer živim, sem ena redkih prebivalcev brez domače živali (če odštejemo pajke in gospoda Otroka). Večina ostalih se ponaša s kakim kupom dlak, med katerimi prednjačijo, jasno, psi. Največ je majhnih, belih in najbolj glasnih, takih, ki so ti simpatični natančno pol ure, ko se kotalijo po tvojem predpražniku.

Po nekaj tednih vreščanja na balkonu, ko pse iz tira vrže prav vsak ptič, najbolj pa – golobi (btw, nisem vedela, da imajo psi tak fetiš na golobe), se ti začne počasi fecljati. Glede na to, da so moji sosedje strašno ‘prijazna’ bitja, ki ti pridejo na vrata potrkat vsakič, ko je kateri od tvojih gospodinjskih aparatov ‘preglasen’ in ki lomijo brisalce na avtomobilih vsakič, ko se jim zazdi, da kdo ni dovolj dobro parkiral, sem mogoče še bolj občutljiva.

A vseeno, cucelj na zgornjem balkonu vrešči od jutra do večera in vsakič, ko mi zadiši cigareta, vtakne glavo pod ograjo in se dere kot zmešan. Me prav zanima, kaj bi sosedi rekli, če bi moj mulc zgolj prepeval (ne, na kričanje ne upam niti pomisliti) na balkonu, če jim gre na živce že moj pralni stroj ali ‘preglasna hoja’. Res je, baje se da otroka vzgojiti in naučiti, da ne povzroča preveč hrupa, ampak, kolikor sem slišala, se da tudi psa prepričati, da ne laja za vsak drek.

Okej, priznam, nikoli nisem niti poskušala in ja, nimam izkušenj. Mogoče se psi pač morajo dreti na vse grlo, jaz pa jih moram poslušati. Zagotovo pa se da psa peljati na vece kam drugam, kot pred vhod v blok.

Prav to je posebnost še enega soseda, ki si je psičko pripeljal iz zavetišča. Pohvale vredno, če ne bi te iste psičke priklenil na vrvico, krajšo od metra, s katere je, drugje kot v stanovanju, še ni spustil. Psička je čisto prijazna, nekoliko plašna, a meni se ne zdi prav nič butasta. Definitivno ne tako zelo butasta, da bi se je ne dalo naučiti, da se tik pred stopnicami v blok ne ‘lula in ne kaka’.

Glede na to, da prizor lahko opazujem skoraj vsak večer, skoraj lahko trdim, da je psički neprijetno. Lastnika vleče stran, proti garažam, ta pa se kar ne premakne. Verjetno se boji, da bo umazal copate ali pa da bo kdo opazil, da se naokoli sprehaja v pižami.

V kolikor so mi bogovi naklonjeni, imajo vreščavec na zgornjem balkonu, polulanka na dvorišču in dve mali, kosmati bunkici iz sosednje garsonjere, ki sta na nekaj kvadratnih metrih zaprti po cele dneve, povsem usklajene urnike. Vreščavec opazi polulanko in začne s svojim bojnim kričanjem, polulanka mu ne ostane dolžna, sosedova cucka pa tulita kot dve ujeti zverini. Kar nenazadnje tudi sta. Večerna slika, sploh pa zvok – sta popolna, moj ritual iskanja minute tišine na balkonu pa – pokvarjen.

Bemti sveca ljudje, če že imate živali, se vsaj potrudite poskrbeti za njih. Vreščavca bom že preživela, tista psička na prekratki vrvici pa se mi iskreno – smili. Prav tako mali zverinici, ujeti v sosednjem stanovanju. Kaj si ne bi raje kupili plišastega medvedka??

41 komentarjev

Hipotetična situacija: Si ženska v tridesetih letih, imaš redno službo in včasih sestanke tudi bolj proti večeru. Med enim od takih sestankov dobiš sms, v katerem prijatelji napovedo večerni obisk. Seveda si navdušena in seveda najprej pomisliš, da je tvoj hladilnik prazen. Sestanek še kar traja in traja in počasi postajaš sitna, ker veš, da moraš končati pred deveto, če želiš nabaviti pir ali dva.

Iz minute v minuto si bolj tečna, ker si resnično ne želiš prijateljev pričakati s cedevito in jaffa keksi in ko se sestanek zaključi 15 minut pred deveto, kot zmešana zdrviš v prvo trgovino. Ta je seveda v centru mesta in seveda je tam že nešteto ljudi, ki prav tako želijo nabaviti pivo, vodko, vino ali kaj podobnega.

V košaro na hitro zmečeš dva ’six packa’ in nekaj slanega ter se postaviš v vrsto, ki se vije preko polovice trgovine. Do tebe pristopi varnostnik in te poduči, da ni nujno, da boš lahko kupila želene artikle. Wtf?

Ja, gospa veste, je vrsta in če ne boste mogli plačati do devetih, vam alkohola ne moremo prodati. Tak je zakon. Gospa se zaradi nekaj pločevink piva seveda počuti kot kak kriminalec, a se vseeno odloči, da bo tvegala. Nenazadnje – cedevita je še vedno v igri.

Vrsta se vleče kot kurje črevo, ne toliko, ker bi prodajalke delale počasi ali ker bi ljudje kupovali zaloge za vesolji potop, ampak zato, ker drugi varnostnik in vse prodajalke ob vsakem nakupu preverjajo osebne dokumente. Kdorkoli želi alkohol ali cigarete, je ‘legitimiran’.

Nič zato, če prav vsi v vrsti premorejo več kot 18 let in tudi dokument, ki to potrjuje, zakon je zakon in red mora biti. Pa čeprav slab in precej ponižujoč.

Ko se gospa s pločevinkami in svojimi tridesetimi leti le priplazi do blagajne, jo prodajalka premeri od glave do pete in kljub temu, da dotična gospa ne izgleda ravno najstnica, prodajalka od nje zahteva dokument.

Ponižno ga položi na stekleni pult in bulji v svojo sliko, staro kakih deset let. Zraven se počuti prav bedno in najraje bi tiste piksne komu zmetala v glavo. Hvala bogu je gospa dovolj prisebna, da ve, da uboga prodajalka ni nič kriva, prav tako ne zmedeni varnostnik, ki teži mulariji z vodko.

Končno prodajalka pogleda še na uro, potem pa prikima in da dovoljenje, da se gospe prodajo tiste pločevinke in zraven še škatlica cigaret. Gospa očitno vseeno ni zločinka in zasluži si, da po napornem dnevu spije svoje pivo. Še več; Tako zelo odrasla je, da si zraven lahko prižge še cigareto. Seveda ne kjerkoli, lahko v parku ali doma, mogoče na vrtu kakega lokala, a to je že druga zgodba, z drugimi organi nadzora.

Gospa stlači pločevinke in slano pecivo v vrečko, se ozre proti eni od mnogih nadzornih kamer in pobegne skozi vrata. Še dobro, da ima dovolj let, sicer bi jo verjetno kak policist pobaral, kaj počne zunaj tako pozno.

Na poti proti domu razmišlja, da bo od sedaj naprej alkohol kupovala na zalogo, ker se ji resnično ne ljubi še kdaj stati v vrsti z vsemi alkoholiki tega sveta in z osebnimi dokumenti dokazovati, da je dovolj stara za pitje piva.

Med tem se bo morala pogovoriti še z gospodom Otrokom, čemu pivo v hladilniku in čemu cigarete v predalu. Nekoč pride na vrsto še razlaga o večernih (ne)izhodih, (ne)uživanju česarkoli alkoholnega ali cigaretnega (ne)dotikanju deklet in (ne) početju česarkoli.

Ker, jebi ga, ta situacija ni prav nič hipotetična in tudi prepovedi v Sloveniji prav lepo držijo. Pa vedno več jih je. Me prav zanima, kdaj mi bodo prepovedali seks pred osmo uro zvečer.

22 komentarjev

Po novem – poslušam radio. Stanovanja se namreč še vedno nisem navadila in tisti ogromni prostori brez zvočne kulise delujejo precej prazno. Če sem prej v enem prostoru spala, jedla, štocala po računalniku, gledala TV in poslušala glasbo, sedaj premorem cele 4 sobe in v vsaki je nekaj – v eni računalnik, v drugi televizija, radio pa je pristal v kuhinji.

V resnici sem prav nad radiem najbolj navdušena. Pozabila sem že, kako simpatična napravica je to, ko nikoli ne veš, s katero pesmijo te bodo presenetili, ko čisto nepričakovano slišiš komad iz svojega otroštva, ob katerem ti gredo še vedno kocine pokonci. Informativne oddaje so obvladljivo kratke in postrežejo z ravno dovolj podatki in kar je najboljše – ni butastih, trapastih, kričečih oglasov v stilu ‘top-shopa’.

Ko sem danes zjutraj stikala po kuhinji za ostanki kave sem seveda najprej navila radio do konca, v upanju, da me bodo strici spet prijetno presenetili s kako spodbudno pesmico za dobro jutro. Namesto tega se je iz črne škatle izvilo opozorilo, da naj se čim prej odpravimo na Brnik (če slučajno imamo tam kaj početi), ker se z današnjim dnem začenjajo izredne razmere. V goste prihaja sam vladar sveta, gospod Grmiček.

Moje navdušenje je bilo brezmejno. Ob zadnjem obisku predsednika Amerike sem živela še v študentskem domu, v Rožni dolini. In ker je obstajala minimalna možnost, da se bodo gospod morali zapeljati do vile Podrožnik, so nam v študenta spustili hordo specialcev, ki so pretaknili naše sobe, zapečatili vsa okna, iz katerih bi kdo teoretično lahko le videl cesto, po kateri se bo vozila njegova gnada in nam prepovedali premikanje kamorkoli v smeri proti Rožniku. Otrokom so zaprli vrtec, ceste so bile zabarikadirane, vse zato, da se potem po tisti cesti nihče ni peljal, niti blizu ni prišel.

Ko je nekomu potegnilo, da gospoda pod Rožnik ne bo, se je življenje na hitro vrnilo v stare tire in spet smo vsi normalno dihali. Smo se pa malo zamislili nad vsemi protokoli in rompompomom, ki spremlja obiske tako pomembnih gostov, kot je predsednik ZDA. Mi smo takrat v študentu zgolj ‘živeli’ in čisto nikogar motili, pa so nam fino omejili naše ozemlje, zato prav nič ne zavidam vsem poslovnežem in popotnikom, ki se v teh dneh odpravljajo kamorkoli.

Še manj zavidam tistim ljudem, ki čisto slučajno živijo ob katerikoli od točk, po katerih bodo vlačili velepomembnega gosta. Njihovo življenje bo v naslednjih nekaj dnevih precej zaporniško in nadzorovano. Svojevrsten Big brother show bodo imeli.

Pojma nimam, kake načrte sploh imajo z gospodom Grmičkom in pošteno povedano – dokler ga ne bodo vlačili po poteh, po katerih stopa moja noga, mi je čisto vseeno. Veseli me, da se bodo naši politikanti naslednjih nekaj dni počutili blazno pomembne in da bo marsikateri od njih osmislil večino svojega življenja. Veseli me, da bodo polno zaposleni vsi novinarji naše podalpske deželice, da bodo mastno služili hotelirji in da bo kje v nezavest padla kaka uniformirana uradnica, ki ji bo pot prekrižal postaven varnostnik.

Vsako tele ima pač svoje ‘vesele’. Jaz bom najbolj vesela, ko bo ves trušč mimo in ko bom na radiu spet ujela kako simpatično pesmico. Ob raznih opozorilih in omejitvah namreč postanem rahlo – sitna.

13 komentarjev

Nekoč so se Pankrti drli, da je Lublana bulana, danes pa bi se prav lahko našel kak pesnik, ki bi napisal par verzov o tem, da je naša prestolnica – usrana. Dobesedno. Ljubljana je polna packarije in zdi se, kot da to nikogar ne moti.

Pustimo ob strani dejstvo, da se Ljubljana spreminja v ogromno gradbišče, kjer se že skoraj vsak laik sprašuje, ali so si mestni možje in za to poklicani strokovnjaki res pametno zamislili mestno podobo čez nekaj let. Bolj kot to namreč moti, da so izvajalci na gradbiščih večinoma sami amaterji, ki jim za estetiko in čistočo dol visi.

Kaj drugega si pač ne morem misliti, ko se vsako jutro do službe sprehodim preko Bavarskega dvora, kjer so vrli gradbinci (v pomanjkanju prostora, jasno) zasedli že tako preozek prehod med Slovensko in Kersnikovo ulico. Da je stvar še boljša, so za pešce ustvarili neko leseno brv, ki jo omejujejo prepolni smetnjaki. Par zabojnikov so porinili tako daleč stran, da bi jih smetarji morali odnašati z rokami, česar pa seveda nihče ne počne.

Rezultat? Polovica Bavarca smrdi po gnili hrani, postanih ostankih iz sosednjih restavracij in okrepčevalnic, ljudje pa se tlačijo mimo zabojnikov za smeti z mrkimi obrazi, čez katere si tlačijo kose oblačil. Če vse skupaj tako zelo smrdi že pred začetkom poletja, si kake prave vročine na tem mestu ni najbolj pametno predstavljati.

Nič boljše ni po manjših mestnih parkih, kot je recimo tisti zraven športne dvorane Tabor. Plastične vrečke in steklenice ležijo po tleh, cunje, ki jih je nekdo očitno pozabil, po več dni visijo na ograjah, cigaretni ogorki in ostanki požrte hitre hrane so stalnica. Ne rečem, tu in tam nekdo pride in vse pospravi (ali pa si tiste zapuščene cunje zgolj nekdo prilasti?), a človek se vseeno vpraša: Smo res taki prašiči?

Očitno ja. A če je že narod bolan, potem bi pričakovala, da je vsaj tistim, ki so plačani, zato da so ‘modri’, jasno, kaj je prav in kaj narobe. No, pa tudi v tem primeru ostajam skeptična. Sploh, ko mi sobotno jutro na tržnici pokvarijo kolone tam vozečih in stoječih vozil, stric, ki mi zadimi pravkar kupljene gobe in preplačane češnje. Najbolj debilno pa sem se počutila, ko sem si kavo naročila med – stoječim tovornjakom cestne službe, polnim asfalta ter tremi zabojniki za smeti. Ko se je mimo pripeljal še drugi tovornjak, sem obupala in jo popihala domov. Bravo, mestne brihte, uspelo vam je posrati še enega zadnjih lepih kotičkov Ljubljane – mestno tržnico.

In potem izvem, da mi boste obesili kazen, če bom v napačen koš vtaknila napačno smet? Kako slovensko se to sliši. Že dolgo mi niste obesili kakega novega kazenskega zakonika. (Onega za ceste kar lepo pozabite, ne deluje. Samo v zadnjih treh dneh je umrlo 7 ljudi).

Kaj ne bi kdo raje kam postavil še kak koš za smeti? Mogoče zabojnik? V celem centru sem končno našla zabojnik za papir, tistega za steklo pa še vedno iščem. Bi mogoče kdo razložil sosedi, da vložene (čeprav skisane) kumarice, niso biološki odpadek, če jih v zabojnik tlačiš skupaj z embalažo? Bi kdo otroke spet motiviral za zbiranje starega papirja?

Seveda ne. Preventiva, ozaveščanje, vse to so preveč naporne stvari. Zaposlimo inšpektorje in začnimo pisati kazni. Prav. Se strinjam. A le v primeru, da kakega inšpektorja pošljete pobrat smeti še na Tabor in izpraznit zabojnike na Bavarca. Mogoče med delom najde kak pameten navdih. Občinarjem ga namreč kronično primanjkuje, Lublana pa ostaja – usrana.

P.S: In usrano je še marsikaj. To recimo, da umirajo mladi, sposobni ljudje. Fak of.

27 komentarjev

O tej podvrsti človeške rase, ki sredi mest na črno postavlja barake, okoli njih pa goji solato, ki se zaradi izpušnih plinov in precej nezdravega okolja lahko ponaša s kakim zanimivim priokusom, je bilo povedanega že veliko. Predvsem to, da gredo ti mali črnograditelji marsikomu v nos, ljubljanski župan pa jih je bil celo tako zelo sit, da jim je začel vrtičke podirati.

Sledili so – ‘terasarji’, še ena razvajena človeška podvrsta, ki je svoje gostinske lokale najprej razširila za nekaj metrov, dodala kako mizo ali dve, pa še nadstrešek, streho in počasi okupirala ves razpoložljiv prostor. ‘Terasarji’ so v določenih predelih Ljubljane poskrbeli za svojevrstne arhitekturne presežke in tudi tem je mesto Ljubljana stopilo na prste. Terase so začele padati, mize so se pospravile, čudovite kombinacije stekla in poceni okraskov pa so izginile izpred barov in restavracij.

Danes bi si želela, da se nekdo loti še – ‘garažarjev’. To je pravkar odkrita človeška podvrsta, ki sploh v centru Ljubljane uživa v postavljanju barakarskih zmazkov na dvoriščih stanovanjskih hiš, kjer je že tako ali tako prava umetnost najti prosto parkirno mesto.

Naše dvorišče seveda ni izjema. Za slabih dvajset stanovanj in kakih štirideset stanovalcev je na voljo deset parkirišč in nekaj kvadratnih metrov peska. Na tem pesku je zraslo precej več kot 10  lesenih stavb, v katere sosedje tlačijo svoja vozila. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so prav vse ‘garaže’ grde, nefunkcionalne in prepričana sem, da lastniki niti za eno od njih nimajo ustreznih dovoljenj.

Kar seveda nikogar ne skrbi. Pred nekaj dnevi me je na vhodu v blok tako pričakalo obvestilo soseda,  da bo gradil in da se zato že v naprej opravičuje. Dve baraki bo porušil in zgradil dve novi garaži. Čudovito. Okupiral je še preostali del dvorišča, ga opremil z betonskimi temelji, zaradi katerih smo ostali še brez dveh parkirišč in sedaj veselo gradi, No, ne on, seveda si je najel delavce, ki me vsako jutro posebej zbudijo s kako hudo zanimivo in glasno debato.

Z balkona tako lahko opazujem gradnjo nove garaže, ki bo odžrla še preostanek prostora na dvorišču, spodnjemu sosedu vzela večino dnevne svetlobe in dodatno prispevala k ‘urejenemu’ okolju. Vse zato, da bo nekdo pod streho stlačil svoji dve pločevinasti ljubici. Kako ljubko.

No ja. Niso mi bili všeč ne vrtičkarji in ne ‘terasarji’, a tale ‘garažar’ pod oknom mi resnično preseda. Sklepam, da tudi ostalim sosedom ni najbolj všeč, a ker je očitno edini ‘dec’ v bajti, so vse stare mame tiho. Zakaj se mi zdi, da jaz ne bom? Jankovič, bi se midva pogovorila še o ‘garažarjih’?

12 komentarjev

Danes baje v veljavo stopa Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa, ki naj bi zmanjšal število mrtvih na naših cestah. Priznati moram, da sem ‘navdušena’. Za večino prekrškov je zagrožena kazen, precej večja od polovice mojega osebnega dohodka, tako da bo verjetno najbolj pametno, da svoje vozilo prodam in od sedaj naprej – hodim peš.

Ne glede na to, da imam vozniško dovoljenje že trinajsto leto, da sem v življenju zabeležila vsega skupaj dve kazni za napačno parkiranje in eno za prehitro vožnjo (+ 15 kilometrov na uro) in da nisem opraskala niti enega od svojih jeklenih konjičkov, se mi po spremenjeni zakonodaji zdi vožnja po slovenskih cestah svojevrstna loterija.

Čeprav očitno ‘varen’, zanesljiv in celo dolgočasen voznik, si lahko tu in tam privošči kak spodrsljaj, spregleda kako tablo in hej, gre moja plača v maloro. In sem mrzla. Dobesedno. Ne morem plačati najemnine, ne morem pokriti tekočih stroškov, hej, še otroka ne morem nahraniti. Torej ne bom vozila. Tveganje je preveliko.

Bodo pa zato na cesti ostali vsi naduti junaki, ki jim 500 ali 1.000 evrov pač ne pomeni veliko, naokoli bodo še vedno noreli tipčki, ki jih je očka obdaril z jeklenim konjičkom (in kritjem stroškov za vse morebitne prekrške) ter oni, ki jim je tako ali tako vseeno, ali za volan sedajo trezni ali pijani. Same cvetke torej.

In kaj smo dosegli? Povprečne ljudi smo spremenili v drugorazredne državljane, katerim vsak najmanjši prekršek resno ogrozi preživetje. V prvorazredne državljane pa smo povzdignili vse tiste, ki jim denar že tako ali tako ne pomeni nič, odgovornosti nimajo nikakršne, če naredijo kako ‘pizdarijo’, pa se tako ali tako izvlečejo.

Sistem kazni bi funkcioniral, če bi veljal za vse, če bi bile kazni tako zastavljene, da vsem odžrejo primeren znesek iz računa. Meni skoraj celo plačo, torej tudi vsem ostalim - celo plačo. Nekaj pač, kar bo gospod s sfriziranim kabriem občutil ravno tako kot jaz v svojem razcvetelem Poldiju.

Ne, seveda ne. Kdo od tistih bogatih norcev bi se namreč lahko še oglasil. Protestiral. Zahteval spremembo zakona. A ne mali človek. Ta bo do nadaljnjega pridno cijazil po cesti, pazil na vse znake in vse policijske zasede, upal, da je vse naredil prav in molil, da ne bo česa plačal. Kot se za malega človeka spodobi.

Res, hlapčevska je duša slovenska, ki dan za dnem tiho sprejema nove in nove pogruntavščine veleumnih politikov, in fevdalna je duša politikov, ki vsepovsod skrbi za tiste, ki že tako ali tako vse imajo. Ne razumem, resnično ne razumem.

Kaj je narobe s plačevanjem kazni glede na višino osebnega dohodka? So največji norci na cesti res tisti, ki avto kupujejo na nekaj deset obrokov? Je res treba do konca obrati tiste, ki imajo najmanj? Bomo resnično zmanjšali število mrtvih na cestah ali bomo le malce krpali kako luknjo v eni od državnih blagajn?

Na koncu koncev niti ni važno. Še en bedast zakon je sprejet, kazni so napisane, policaji pripravljeni. Jaz pa bi se tudi že lahko sprijaznila, da sem drugorazredni državljan, katerega edino poslanstvo je to, da pridno dela, plačuje davke in kazni ter skrbi, da se imajo vsi ostali – fino in fajn.

Zakaj se ob vsem skupaj torej še jaz ne počutim - fajn?

23 komentarjev

Priznam, iskreno priznam, da so mi všeč prav vse oblike izražanje nezadovoljstva s katerokoli obliko oblasti: sedanjo, bivšo, levo, desno, politično, gospodarsko ali pa cerkveno. Priznam, všeč so mi stavke, protestni shodi, grafiti, karikature, zbori, tribune, politične satire, kritike in gledališke igre.

Še huje; Priznam, da sem se kakega shoda tudi udeležila, skoraj nekam vrgla jajce, potem pa obupano ugotovila, da se ne znam dreti skupaj z množico, da so mi voditelji shodov s svojimi ‘prilagojenimi’ govori ravno tako zoprni kot vsi oblastniki in kar je najhuje; Večina protestnikov tako ali tako nikoli ne ve, zakaj točno sploh protestira.

In sem nehala. Hoditi na shode in vzdihovati ob prizorih ljudskih množic z rdečimi zastavami in slabimi slikami Cheja na majicah. Nekje vmes se je korektna družbena kritika izgubila tudi v medijih, grafiti so vse bolj dolgočasni, karikature pa tako ali tako rišejo le še zavaljene tete.

Dolgčas, apatija, povsem slovensko razpoloženje torej. Dokler iz naftalina ne zleze Marjan Podobnik in na račun nekega Joška Jorasa ter njegove domačije na (napačnem) bregu Dragonje podžge vso nestrpnost, ki jo Slovenci premoremo, pošlje dva avtobusa nacionalistov na hrvaško mejo in naredi cel halo. Že enkrat videno, če se ne motim, le da je takrat ‘v luknjo padal’ njegov brat, Janez Podobnik.

Ljudje božji, ste lahko še bolj ogabni, kot da podpihujete sovraštvo in se pod krinko skrbi za našo zemljo ter naše meje mečete po tleh? O ja, lahko ste še hujši. Celo teorijo zarote si izmislite, z zastrupljenimi posamezniki in odprtimi vrati otroških sob. Bolj patetično pač ne gre, kajne? Janez Janša je zagotovo angažiral vse svoje specialce, ki sedaj lazijo po domovih članov Zavoda 25. junij in otrokom iz postelj kradejo igrače, staršem pa v čaj stresajo strup.

Pa dajte no. Ne glede na to, kako zelo ne maram gospoda JJ-a, mu v tem trenutku lahko zgolj čestitam za umirjen pristop. Ne glede na to, kako preziram strahopetno in na trenutke prav hlapčevsko vodenje slovenske zunanje politike, se na ‘način Podobnik&Joras’ pač ničesar ne rešuje.

Marjan Podobnik je v svojem novem poskusu vstajenja iz političnega pepela prestopil vse meje dobrega okusa in vsem politikom, ki se shoda niso udeležili, se potiho priklanjam. Gospodu Jorasu prav nič ne zavidam njegove situacije in ker je ne poznam, zelo težko sodim zgodbo, v kateri se je znašel. Da bi si lahko ustvarila mnenje, bi gospoda Jorasa najprej vprašala, od kdaj točno živi na spornem ozemlju, od koga je zemljo kupil in za koliko denarja.

Ob vsem skupaj se mi namreč dozdeva, da nekateri pač radi provocirajo, čeprav na račun sebe in svoje družine. Mogoče gospodu delam krivico, mogoče je bil rojen na tistem ozemlju, mogoče je kdo res mejo premikal in ukradel kos zemlje, a to nikakor ne opravičuje v soboto videnih provokacij.

Če se gospodu Jorasu resnično godi krivica, je čas, da to nekdo popravi, a ta nekdo definitivno ni Marjan Podobnik ali kateri od baje zastrupljenih članov Zavoda 25. junij, ki situacijo ob Dragonji zgolj izkoriščajo za nabiranje političnih točk. Vsi Jorasi tega sveta so zgolj priročno sredstvo v ta namen, nič več in nič manj.

Me prav zanima, kateri od udeležencev sobotnega protesta dejansko pozna Jorasov položaj in zgodovino prerekanj na meji ob Dragonji. Res bi rada slišala še koga, razen gospoda Podobnika, da mi razloži, kako je z zastrupljenimi želodci in odprtimi vrati v otroške sobe. Želela bi si, da odstop ministra Mateja zahteva nekdo, ki dejansko zna našteti pet pametnih razlogov zanj in ne pozabljeni Feniks, ki v soju kamer skoraj potoči solzico obupa.

Ja, želela bi predvsem to, da ljudje razmišljajo s svojo glavo, kolikor jim ta to dopušča. Da se nehajo obnašati kot trop ovac, sploh pa ne ovac, s tako pritlehnimi pastirji. A zdaj spet pričakujem preveč, kajne? Ljudje smo v svojem bistvu ovce, ki nujno potrebujejo pastirja, da se ne izgubijo.

Ko smo že pri tem; Le kam se je izgubil moj? Malce lačna postajam.

19 komentarjev

V nabiralniku mojega novega domovanja so se začele nabirati položnice. Večina jih je sicer še za pretekli mesec, tako da me zaradi njih (še) ne boli glava, dobivam pa počasi občutek, kaj me čaka v prihodnjih mesecih. Bi kdo zaposlil zateženo mamo samohranilko s premalo časa? Ne? Se mi je zdelo.

Pustimo podrobnosti. Ena od položnic v nabiralniku je priromala z meni tako ljubega RTV-ja, javnega zavoda, mimo katerega se vsak dan sprehodim na poti v službo in nazaj. Vsakič znova me fascinira število tam parkiranih službenih vozil in ljudi na čik pavzah, predvsem zato, ker poskušam vso to gmoto pločevine, ljudi (pa še ogromne, grde stavbe) nekako povezati z zanič vsebino, ki mi jo nacionalna televizija ponuja, ko po pomoti kliknem na katerega od njenih programov.

Edini pametni zaključek, do katerega lahko pridem, je ta, da je toliko ljudi potrebnih, da delaš zanič program. Tako zelo zanič, da od nekje potegneš celo tako budalaštino, kot je varuhinja pravic poslušalcev in gledalcev. Se tej isti varuhinji lahko pritožim, ker nočem gledati prvega in drugega programa?

Moje drage nacionalke namreč čisto nič ne moti moj prezir do nje, še manj dejstvo, da njenih programov (razen res redkih izjem) ne spremljam. Mesečno želijo od mene 11 evrov in še malo. Saj ni veliko, boste rekli, a če začnem seštevati, koliko denarja zbere javni zavod samo z naročninami, ki smo jih (očitno) prisiljeni plačevati vsi, ki v stanovanju premoremo škatlo, televizija imenovano, se res sprašujem, kam ves ta denar stlačijo. V avtomobile? Opremo?

Definitivno ne v dober program, ker se v tem trenutku pri milem bogu ne morem spomniti, kdaj in zakaj sem na prvem ali drugem programu videla kako dobro oddajo ali film. Edina zabavna stvar so prenosi iz državnega zbora, a pri teh si kakih velikih zaslug RTV pač ne more pripisovati.

Pošteno priznam, da sem prelena, da bi šla brskat, na podlagi katerega zakona mi gospodje s Kolodvorske zaračunavajo RTV prispevek, bi pa z veseljem – ta prispevek ukinila. Iz čistega principa. V zameno za to zahtevam (ponujam?), da mi nacionalka ukine tako prvi in drugi program, ki zgolj zasedata mesto na mojem daljincu in delata gužvo, kadar brezciljno preklapljam kanale gor in dol.

Tudi to ne bo šlo? Nič novega. Tudi na to, da bi mi kdo uspel razložiti, kakšna bi bila konkretna povezava med znižanjem cene RTV naročnine in (baje) posledičnim padcem inflacije, še vedno zaman čakam. Ko gre za nacionalko, njene programe in naročnine se mi vse skupaj zdi kot neka slaba znanstvena fantastika, ki je moj mali, omejeni um pač ne more razumeti. Lahko le pridno plačujem položnice, občudujem avtomobile, na katerih se bohoti stric s piščalko, in poskušam uporabljati daljinca brez tipk s številkama 1 in 2.

No, pa pejmo. Na ’sprehod’ mimo RTV hiše. Ob štirih se namreč dobimo na Šlajmerjevi. Da ne bi kdo slučajno zatajil. Obljubim, da jutri potem njega spljuvam v kakem trapastem blog zapisu;)

25 komentarjev