blodim, blodiš, blodi

mater … me zabava branje slovenskih blogov zadnje dni. kot stare babe … v mali, zakotni vasici … se večina blogerjev prepira okoli novega projekta … tiskane izdaje blogov, ki jo pripravlja fras & company. ni se še polegel ‘škandal’ s siolovimi novimi hišnimi blogerji … že se je pojavila nova skupinica, ki bo … ‘mastno’ služila na račun slovenske blogosfere.

v resnici … razumem hordo paranoičnih levakov, ki v življenju niso ne napisali in ne prebrali dobrega bloga … bi pa to radi … in bi radi … zraven še nekaj zaslužili. v resnici … me nasmeje ta trop zavistnih slovencev, ki si želijo biti opaženi … pa jim to ne uspe drugače … kot da spljuvajo vse, kar je boljše in večje od njih samih. naj … me zabavajo naprej. predvsem … z obtožbami, da papirnati blogi … niso ekološko naravnani in domislicami … da bi bloge tiskali na vece papir.

bolj kot hudo brihtne domislice še bolj brihtnih posameznikov me jezi tisti odstotek blogerjev, ki dejansko imajo kaj pokazati … ki jih z užitkom prebiram … in ki svojo sposobnost razmišljanja … ubesedenja … raje kot za kak pameten zapis … izkoriščajo za pljuvanje po drugih, ki … če nič drugega … vedno prinese nekaj novih padalcev na blog.

pa je res fora zapisov alla robi, savič in še nekaterih (meni načeloma zelo ljubih) piscev … res zgolj in le - v nabijanju obiska na strani? močno dvomim. fantom pač nese dlje. veliko dlje. kaj torej? je ideja tiskanih blogov res zanič? bo ekipa domence res mastno služila na račun blogerjev in to nekatere moti? tako, kot je nekatere zmotil nastanek drugega sveta in spet tretje dejstvo, da bodo fetalij, irena in chef plačani za svoje bloge? dvomim, da bo tiskana blogorola v štartu dobičkonosna. če pa to postane … z veseljem čestitam vsem tistim, ki so jo ustvarili. tako kot … čestitam drugemu svetu … ki mi prihrani marsikatero uro iskanja dobrih prispevkov in mi velikokrat odkrije … izjemne avtorje.

če se mene vpraša … sem vesela vsakega pozitivnega premika v slovenski blogosferi. naj siol plačuje ljudi, da pišejo. naj drugi svet izbira dobre prispevke. naj blogorola tiska bloge in naj sloblogi še naprej izboljšujejo svoj izgled ter vsebino. in naj se najde še dovolj zagnanih posameznikov, ki bodo naredili … še kak nov projekt. blogi so v porastu … blogi se razvijajo in blogi nas … vsaj nekatere … zanimajo … in zabavajo.

še bolj bi nas … če ne bi ob vsakem premiku na bolje … ob vsakem novem projektu … dobili občutka … da v slovenski blogosferi ustvarja kar nekaj izjemnih avtorjev, ki pa slovensko blogosfero jemljejo preveč osebno. če niso sami nečesa izumili, če niso sami del ene zgodbe … je ta pač … zanič. grow up, people. večini nam res dol visi … s čim si je had priboril pozicijo enega najbolj branih blogerjev … od kje irena pobira fotke ali da so sloblogi robijevi, blogorola pa frasova. večina … nas bloge bere … zaradi vsebine … in ne zaradi avtorjev.

še dobro … ker … če bi bloge sodili po avtorjih … bi lahko kaj hitro obupali. z občutljivimi, zavistnimi in sitnimi ljudmi se nam pač ne da ukvarjati … niti … če smo zato plačani. jaz nisem. zato … ne bom niti polinkala vseh omenjenih. nekako imam občutek … da me bodo tako ali tako našli;)

...komentar [49]

imela sem eno blazno fino idejo … kaj bom danes zapisala. nisem pa čisto prepričana … ali sem želela pisati o povezavi med … ukvarjanjem s politiko in pomanjkanjem seksa … ali sem nekaj želela zapisati o ponovni ‘vstaji’ gostincev … mogoče sem nekaj razmišljala tudi o ‘nevemkaterem’ zakonu bloga (pišem, torej sem … tolerantna … je bil naslov) … ampak … na neki nedefinirani točki … sem dokončno obupala. danes mi enostavno … nič pametnega ne pade v glavo … sploh pa nič dovolj plehkega in razumljivega … da bi se izognila poplavi neumestnih komentarjev .

v resnici … sem se znašla … v malce manjši dilemi … okoli tega mojega kracanja po spletu … in ker sem ravno včeraj zabeležila stoti zapis na siolu (čeprav … bodimo pošteni … kakih štirideset sem jih s seboj prinesla z ednevnika) … si lahko privoščim kak pogled … nazaj … pa levo in desno.

takole nekako …. gre: siol mi je zagotovil opazen porast obiskovalcev na blogu. to je dejstvo. dejstvo je tudi … da mi objave na prvi strani prinašajo … nebroj … komentarjev … od katerih je edina korist ta … da so …. in da vse naslednje obiskovalce … silijo trenirati vrtenje koleščka na miški (v kolikor ga premorejo) … v upanju … da najdejo kje konec nastalega kaosa (če jih seveda prej ne mine volja do življenja).

dejstvo je tudi … da blog po kakih treh, štirih mesecih rednega pisanja … prinese neke vrste ‘prepoznavnost’. tistih 100, 150 ljudi me pride pogledat vsak dan … pa če kaj napišem ali ne … ostalih 400, 500 … raje vidi, če kaj tudi objavim. vedno več je optimistov, ki moj blog linkajo na svoji strani, nekaterim celo toliko stopim na žulj, da mi objavijo kakšen ‘kontra blog’ … v katerem se z menoj resnično ne strinjajo. take imam zelo rada. skoraj toliko kot tiste … ki me zadnje čase sprašujejo za mnenje. jups … odkar imam blog … imam tudi mnenje. kdo bi si mislil?

v skladu s tem … da je moje mnenje pač upoštevanja vredno … sta blazno zaposlena tudi moja najboljša spletna prijatelja … statcounter in google analytic … sploh … ko gre za ključne besede. med top 10 se je po zaslugi gospe nimfe uvrstil vaginalni herpes … še pred njim je zmago jelinčič … ekspert sem za matere samohranilke, moške, ki varajo, poljube, nogomet in predsedniške kandidate.

če me slučajno zgrabi … da bi bila ponosna nase … me takoj na realna tla postavijo taka iskanja: ‘grda sem’ (halo???), ‘kako odgnati zlobo?’ (pa kaj sem vam naredila?), ‘nakladači’ (emmm … kdo?), ’sitna ženska’ (jaz pa že ne), ’sitna mama’ (jaz pa že ne … drugič), ’skupnski seks’ (okej … to vam dovolim), ‘ogromni lulčki’ (res … čisto nič ne vem o tem, častna titova) … ’slike nasilja’ (jups … nasilna sem … ampak fotk pa na blogu ne objavljam).

če potegnem črto … spletno svetovanje zloba d.o.o. … se počasi razvija … pokriva vedno več področij … in se na splošno … sploh nima slabo. če bi še blogos vsak dan normalno delal … če bi mi končno kdo iz blogorole zmetal tiste neumne ničle … ali … oh … joj … naredil kako novo srajčko za blog … bi bila zloba še toliko bolj srečna.

mogoče bi potem malce manj nergala (če bi sedaj uspela najti fetalijev zapis o zobeh, zobobolu in blogerjih, bi ga prilepila točno sem) … in bi končno začela pisati človeku prijazne zapise … take … dobrohotne domislice … ki ti prikličejo nasmeh na obraz … pa te prisilijo … skakati od navdušenja. sicer bi potem verjetno morala počasi blog prebarvati na kako bolj pisano barvo (razmišljala sem že o zeleno-roza kombinaciji … ampak to ne šteje … to je bilo iz obupa) … pa slikico zlobe bi morala zamenjati … pa verjetno … potem tudi vzdevek zloba … ne bi imel kakega hudega smisla.

hja … tale blogerska je zajebana, vam rečem … sploh … če pišete povsem zmedene in nepovezane zapise … ki ljudem dopuščajo zelo različne interpretacije in potem ti ljudje vse interpretacije zapišejo v obliki komentarjev brez repa in glave … in potem človek dobi občutek … da res več ne ve … zakaj se tu sploh gre … in potem … mora pod nujno napisati objavo … ki pa res … ni za nikamor. (btw … ‘in potem’ … se namenoma ponavlja. pred zaključkom sem želela stopnjevati napetost … na malce trapast način sicer … ampak k trapastemu zapisu to prav lepo pristoji).

tko … in če se je kdo sedaj uspel prebiti skozi to sranje … mu iskreno čestitam. zapis je posledica ustvarjalnega mrka, ki sledi stotemu zapisu. zakon bloga … številka … sedem;)

...komentar [20]

da blog pišemo samo zafrustrirani, kosmati in debeli ljudje, ki nimamo razvite normalne socialne mreže sem že velikokrat slišala, pa tudi prebrala. kaj si o tem mislim, sem tudi že povedala - debela sem, kosmata in zafrustrirana. če vam je tako lažje … mene ne moti.

tudi to sem že velikokrat slišala (in prebrala) … da so blogi sami sebi namen in da jih pišemo zgolj zato, ker nas nikoli nihče ne posluša. če se pod blog podpiše kak novinar, politik ali kdo drug, ki tudi ‘tam zunaj’ nekaj velja, je to drugače, a mi, anonimneži … smo vsi po vrsti … ubogi, neizpolnjeni nesrečniki.

priznam, to prepričanje mi je za nekaj trenutnkov celo dalo misliti … pa ne toliko zato … ker v resnici blog pišem le … ker drugega v življenju ne znam početi … ampak zato, ker me zanima domet blogov.

nekaj je biti ‘ime in priimek’ pa zapisovati svoje misli, ki zanimajo marsikoga (predvsem voayersko javnost, ki išče pikre podrobnosti) … mi, anonimneži pa … lahko pišemo o vsem … beremo pa le sami sebe … ali ozek krog naših znancev. drži ali ne drži?

mogoče je nekoč celo držalo. mogoče za večino osebno-izpovednih blogov še vedno drži. a počasi … blogi širijo svoj domet in počasi blogi niso več stvar zaplankanih, zdolgočasenih posameznikov. sama sem na blogerski sceni relativno nova, a sem vseeno … na podlagi svojih blog-zapisov … dobila tri ponudbe za delo. bolj ušive sicer … a vseeno … bile so ponudbe in te baje ne rasejo na drevesih.

seveda se moje blogersko izpostavljanje nikakor ne more primerjati z blogom ‘imena in priimka’, sploh ne takega, ki ga potem po državnem zboru ‘preganjajo’ zaradi ustvarjanja na spletu …  in ja, včasih se počutim malce’umazano’ … ko ‘čepim za računalnikom, varno spravljena (skrita) pred svetom …in pljuvam okoli sebe … a že dolgo časa več ne živim v zmotnem prepričanju, da mi blog zagotavlja kakršnokoli anonimnost … ali ‘varnost’, ko gre za izražanje sitnih stališč.

mejo med virtualnim in ‘resničnim’ sem že davno zbrisala … kar sem tu … sem tudi tam zunaj. čeprav bi si mogoče želela, da temu ne bi bilo tako … večina ljudi, s katerimi živim, delam in se družim … me tudi bere … še huje … berejo me tudi vsi, ki jih ne maram … preziram … ali za katere najraje sploh ne bi slišala. blog ne zagotavlja nikakršne anonimnosti, kot avtorica enega od številnih blogov pa tudi ne vidim razloga, da bi kdorkoli na spletu smel ali moral biti - anonimen.

zakaj torej vzdevek? pojma nimam. od nekje se je vzel, in zdaj sem zloba. nekdo mi je celo nekoč rekel, da se dobro sliši … meni pa je všeč, ker nikoli in nikdar nisem bila nič drugega kot - sanja.

čeprav mi je na trenutke res neprijetno (spljuvam celo hordo ljudi, se podpišem kot zloba in grem naprej kuhat kosilo) … vedno bolj ugotavljam, da me blogosfera nadvse fascinira prav s svojim dometom. tako kot imajo recimo politiki s pomočjo blogov možnost … da izrazijo svoja  stališča brez ‘medijskih in novinarskih’ filtrov … tako dobimo mi, navadni smrtniki  z blogi možnost, da predstavimo svoj pogled na svet.

bi moj blog pridobil na teži, če bi se namesto ‘zloba’ … podpisovala z imenom in priimkom?  mogoče … čisto malo … a v resnici sta moje ime in priimek v primerjavi s kakim ministrom ali predsedniškim kandidatom prav tako anonimna kot sama ‘zloba’.

bolj kot to, da se pod vsak tekst podpišem s polnim imenom, se mi zdi pomembno, da se zavedam neanonimnosti svojega početja … in da se ne skrivam za  neskončnimi vzdevki. če koga zanima, kdo sem in kaj počnem … naj me … vpraša. mail imam objavljen … odgovarjam pa baje tudi.

tko … sedaj pa si grem populit kocine in obrit brke. kar je preveč, je pa preveč:)

PS: tole je bil odgovor nekomu, ki ga moja ‘anonimnost’ že dolgo muči.

...komentar [27]

v zadnjem mesecu ali dveh, predvsem skladno s predsedniškimi kampanijami, jasno, je začelo naraščati število blogov, pod katere se podpisujejo bolj ali manj znani politiki. če sem drnovškove spise gladko spregledala, nisem mogla mimo blog ministra, žige turka, ki mi je prvi pokazal pozitivne prednosti tovrstnega (političnega) udejstvovanja - predvsem v smislu komunikacije z volilci.

nekako jasno je bilo, da se bodo med blogerji pojavili predsedniški kandidati … predvsem tisti mlajši ali bolj neuveljavljeni. glede na medijsko selektivnost … tem kandidatom (krajnc) splet ponuja vsaj majhno pojavno možnost, možnost predstavitve in komunikacije … ki je seveda nihče od njih ni zanemaril. dejstvo je, da petrle v vsej svoji prepoznavnosti bloga skorajda ne potrebuje, prav tako je tudi turkovo bloganje zgolj dodaten plus k njegovemu pojavljanju, ne pa ‘nujno zlo’ … kot lahko blog dojema kdo, ki se v medijih ne pojavlja tako pogosto.

prav pri gospodu turku pa sem se prvič dobesedno ’spotaknila’ ob problem, ki ga politični blogi vnašajo v blogosfero … komentarji. vsi vemo, da so komentarji vseh, tudi najbolj neznanih, anonimnih in nepolitičnih blogov … trn v peti … marsikdaj nestrpni, žaljivi … zoprni … a se v anonimnosti avtorja bloga in vseh komentatorjev … še nekako izgubijo … omilijo.

ko gre za politike in komentarje, se napetost stopnjuje. politik se ‘razgali’ … in s tem vsem političnim nasprotnikom, tudi najbolj anonimnim, srboritim in žaljivim, ponudi idealno možnost za izražanje nestrinjanja …. hkrat pa - politik že skoraj po dolžnosti načenja teme, ki so aktualne, pereče in ki že same po sebi … delijo in krešejo mnenja. rezultat? predvidevam, da poplava komentarjev … v večini … nestrpne vsebine.

kaj pa bo gospod turk s komentatorji, ki na njegovem blogu … milo rečeno … pljuvajo po gospodu petrletu … kaj bo eden od najnovejših blogerjev, gospod rupel … z vsemi kritikami, ki se bodo (v kolikor se še niso) … pojavile ob njegovih zapisih? gospod žiga turk se ni poslužil nobenega filtra pri komentarjih … dovolj je prijava z elektronskim naslovom … in komentar se takoj izpiše. minister na komentarje (tudi kritike) odgovarja, dialog je precej na nivoju in stvar - funkcionira.

predsedniški kandidat, darko kranjc, komentarje pred objavo pregleda … kar je tudi ena od možnosti, dozdeva pa se mi (vsaj glede na prebrane komentajre) … da je je gospod turk ne poslužuje. po eni strani … lahko rečem … fajn … svoboda govora pa to … a glede na vsaj približno poznavanje principov komentiranja na spletu (ne le blogov) … predvidevam … da se bo gospod turk kaj kmalu znašel v nezavidljivem položaju … ko bodo njegov (dobri, da ne bo pomote) … zapisi, pospremljeni z morjem nestrpnih in žaljivih komentarjev.

kaj v takem primeru storiti? občutek imam, da se bodo pisci blogov problemu izognili … bodisi z brisanjem komentarjev … bodisi z neodgovarjanjem nanje … oboje pa je … po moje vsaj … povsem napačna odločitev. komentarji so sestavni del bloga … tehtni komentarji si definitivno zaslužijo tudi odgovor … brisanje pa pride v poštev le v primeru, da je komentar izjemno žaljiv. v kolikor si avtor bloga vzame čas in na komentarje trezno in strpno odgovarja, nestrpneže pa recimo - mirno ignorira, pridobiva na svoji blogerski ‘teži’, z argumetni pa lahko potolče tudi marsikaterega skeptika.

morebiti se bo kdo na tem mestu obregnil, da politiki pač nimajo toliko časa … kot mi, navadni smrtniki … in da ima na primer nek predsedniški kandidat veliko več pametnega dela v teh tednih … kot pa je prebiranje komentarjev na blogu … a oprostite … to je cena … ki jo blogi terjajo.

če se nekdo odloči, da bo pisal blog (in ne, ne verjamem, da katerikoli politik to počne zgolj in le iz veselja) … mora po mojem mnenju sprejeti tudi (nenapisana) pravila, ki jih blogosfera pač ima. komentarji so sestavni del bloga in na komentarje se odgovarja.

slovenska blogosfera se izjemno hitro razvija, rase in postavlja … svoja pravila. očitno je, da prav blogi postajajo vse bolj pomemben del oblikovanja javnega mnenja in prav vseeno je, kakšno mnenje imajo o blogih ‘papirnati kolumnisti’ alla obolnar in mrkaič … blogi postajajo pomemben način komunikacije, polje izmenjave mnenj in očitno - tudi promocije. zakaj bi se sicer katerikoli od politikov ukvarjal s pisanjem blogov? ker mu je v življenju dolgčas? dvomim.

slovenska blogosfera in večina blogerjev … pozdravlja prihod politke v ta svet. prav. ampak … če so se že odločili izkoristiti ta prostor za samopromocijo, naj to počnejo tako, kot je treba … tudi s komentarji. če nič drugega … iz spoštovanja do tistih, ki se trudijo, ustvarjajo in - komentirajo … že lep čas. in kdo ve … mogoče se bodo kdaj celo na kake volitve odpravili;)

...komentar [26]

o ključnih besedah, po katerih naključni (beri: nič hudega sluteči) bralec prijadra na moje zapise, sem že pisala. ker pa zadnje dneve trpim za popolnim pomanjkanjem kreativnosti in idej za zapise … bomo spet malo pogledali, s čim razno razni brskalniki povezujejo zlobo in njen blog.

na prvem mestu med ključnimi besedami … je potrebnica. huh? kdo bi si mislil, kaj? takoj za potrebnico … so predsedniški kandidati … kar potrjuje mojo neomajno vero … da sem v resnici izjemno politično angažirana in da bo prišel čas, ko bom predsednica slovenije. ali pa vsaj … mati županja v eni od zahodnih slovenskih občin. še bolj kot ta podatek… me fascinira dejstvo, da ima na zapisu o predsedniških kandidatih največ zadetkov (če verjamemo google analyticu) - urad vlade republike slovenije za informiranje. svašta. a naj me bo sedaj strah ali naj bom počaščena?

kot kaže statistika … moj blog ob živce spravlja tudi in predvsem - metalce. ljudi … ki očitno iščejo fotke ali poročila z metal campa v tolminu namreč google in najdi.si neusmiljeno mečeta … prav na moj blog. ki z metal campom nima nobene druge zveze, kot to - da njegova avtorica ob vikendih bivakira precej blizu prizorišča. nič slik, nič poročil o dogajanju v tolminu med metal campom … le poročilo o izrednih razmerah v tolminskih štacunah. metalci … res se opravičujem;)

verjetno sem dolžna opravičilo tudi vsem prevaranim ženam, ljubicam in tipom, ki ljubice iščejo. na moj blog so namreč prijadrali tudi tisti, ki so strica googla spraševali, zakaj jih žena vara, ki so iskali ljubico in ki jih je zanimal ‘največji lulček’. zanimivo. nikoli še nisem pisala o lulčkih (vsaj zdi se mi) … pa sem očitno - že vir informacij na to temo. tako kot na zlobo lahko naletite, če vas zanimajo inštalaterski blogi (wtf?), branko gradišnik (mislim … kaj?) ali darja groznik, ki je v svojih zapisih prav zagotovo še nisem omenila.

omeniti bi veljalo še trnfest … pa boga in bloge. sicer ne vem, kdo bi v brskalnik vtipkal kombinacijo blog + bog in zakaj bi to naredil … ampak definitivno … bi pristal na enem od mojih zapisov. spletno svetovanje zloba d.o.o. se očitno obnese. še vedno sicer nisem povsem naštudirala vseh potencialnih svetovalnih tem, ki bi kasneje lahko služile kot vir dohodka … ampak … definitivno moram nekaj v tej smeri narediti.

razmišljam o uvedbi rubrike kadilci proti nekadilcem, temi, ki mi zagotavlja tak obisk na strani … da bi mi lahko zavidal celo kak res poznan pisec blogov … pa popolavo komentarjev … s katerimi nimaš kaj početi … ampak hej … moraš pa priznati … da fino zgleda.

definitvno boljše od tega zapisa … ki sem ga potegnila iz petnih žil. ampak dobro … tudi največji geniji so bili kdaj utrujeni … naj se to dovoli še ubogi zlobi … ki gre še malčk delat … in razmišljat … o največjem lulčku.

...komentar [9]

… vsega je kriv matjaž pograjc.

na včerašnjem drugem (se mi zdi) … bloghecu (tudi to se mi le zdi) … sem srečala nekaj starih blogerskih znancev (nimfa, london, fras, mojcas, fetalij) in nekaj novih (ambala, šuši, dmachina) in o vseh … sem nekaj vedela. ker - jih berem. nekatere več, druge manj … ampak dovolj … da debata steče. ko steče pivo (ali jegrkola:) … itak ni panike.

in potem pride - matjaž. nič nicka … samo matjaž. oni, ki ga poznam iz teatra … časopisa in televizije … oni, ki je blazno podoben enemu fotru, oni … zaradi katerega smo se pred petnajstimi leti cijazili 200 kilometrov daleč v razsutem kombiju, samo zato, da smo pogledali tatove mokrih robčkov.

200 kilometrov daleč smo šli … zdaj pa sva virtualna soseda na siolu … in jaz nisem prebrala nobenega njegovega zapisa. tako kot - načeloma ne berem nobenega siolovega hišnega blogerja … in tako kot - razen (kot že priznano) - g. ministra - ne berem nobenega ’slavnega’ pisca.

in na tem mestu je povsem upravičeno padlo vprašanje - zakaj?

huh … zato (pet minut pavze za premislek) … zato … ker me živcirajo komentarji. zato, ker se mi zdi … da jonasa nihče ne bere zato, ker jih zanima, kaj ima jonas povedati, ampak zato - ker je pač jonas. in ker se je fajn podpisati - pod jonasov tekst. ali košakov. ali crnkovičev. saj je vseeno.

’slavnih’ ne berem zato, ker se jim ni potrebno potruditi za tekst, saj je dovolj … da so ’slavni’. dovolj je … da napišejo karkoli … prilepijo glup video … in to je to.

slavnih ne berem … ker je na spletu dovolj dobrih, anonimnih piscev, ki jih lahko berem … ki se za svoje zapise potrudijo … in ki debate ob zapisih sprožijo z vsebino svojih tekstov … ne pa imenom in priimkom.

se samo meni zdi … ali so ti moji izgovori povsem prazni?

ne vem … včeraj so se mi zazdeli. prazni. sploh … ko sem ugotovila, da tudi ’slavni’ švicajo za svoje zapise in da ’slava’ ne prinese posebej velikega števila komentarjev … še manj … kvalitetnih komentarjev. splet je očitno zahteven poligon za vse … tiste z imenom in priimkom in nas … anonimneže.

še bolj so bili moji argumenti prazni danes … ko sem se narežala ob matjaževih zapisih. in zdaj grem prebrati še košaka … pa jonasa … in ja … tudi crnkoviča. še prej pa bom vseeno … preverila vejice pri fetaliju in strankarske plane pri frasu … počakala na nimfino poročilo in se nasmehnila londonovemu zapisu brez č-jev in š-jev. princip je princip. čeprav slab;)

...komentar [21]

komentiranje blogov dojemam kot svojevrsten fenomen. če se pisci blogov vsaj toliko potrudimo, da skupaj spravimo nekaj bolj ali manj razumljivih odstavkov in če vsaj mi sami verjamemo, da imajo naši zapisi nek rep in glavo (včasih celo smisel), je precej komentarjev, ki smo jih deležni … povsem brezzveznih.

sama sem pristaš odprte komunikacije oziroma necenzure. če mi blog daje možnost, da napišem prav karkoli … in s tem ‘posilim’ svoje bralce, potem se mi zdi prav, da imajo bralci možnost napisati svoje mnenje … kakršnokoli že je. nobenega komentarja ne izbrišem, prav vse preberem in ja, fajn občutek je, ko s svojim zapisom sprožiš zanimivo debato. ne vedno, tu pa tam … pa ti le uspe.

ob zapisih, ki jih spremlja več komentarjev, pa se skoraj vedno zgodi … da ti s samo vsebino zapisa nimajo prav velike zveze. nič hudega, če komentarji zaidejo svojo pot, ampak … skoraj žali me … ko se komentatorji v resnici ne potrudijo prebrati - ne avtorjevega zapisa in ne komentarjev, ki so že oddani. kot da … jih ni. obstaja samo naslov, mogoče kaka vrstica, ki se zdi kometatorju sporna … in potem … hajde … dejmo se malo drkat.

‘najraje’ imam anonimne prepotentneže, ki nimajo toliko jajc, da bi se pod svoj umotvor podpisali vsaj z nickom … kaj šele pravim imenom … ni pa jim panika pljuvati vse naokrog. da ne bo pomote, proti kritiki nimam nič … a naj ima vsaj kako zvezo s tem, kar sem zapisala jaz ali kateri od komentatorjev, ki se je vsaj potrudil prebrati moj zapis.

ko kometiram bloge drugih piscev, vedno najprej pomislim … ali imam v resnici kaj pametnega povedati in vsaj približno … zakaj bi to storila. zavedam se, da nimamo vsi ljudje enakega mnenja in hvala bogu … ravno to dela bloge zanimive. če se s kako idejo ne strinjam in se mi zdi, da bi jo lahko osvetlila s kake druge plati … to napišem … da pa bi pisca blogov gladko naterala v pm, samo zato … ker se z njim ne strinjam … se mi zdi … strahopetno. neumno. nespoštljivo.

točno to … nespoštljivo se mi zdi nekomu na blogu ‘delati štalo’ … samo zato, ker sem prelena, da bi sama napisala blog in v njem mogoče predstavila svoj pogled na določeno tematiko. lažje kot pisati blog je pač napisati stavek ali dva … sprožiti val neodobravanja in kritik … potem pa pozabiti, da smo ta komentar sploh kadarkoli zapisali.

avtorji blogov stojimo za svojimi teksti … za vsakega posebej preverimo tudi komentarje in se trudimo … nanje odgovarjati. me prav zanima … koliko tistih najbolj nestrpnih komentatorjev sploh ve, kje vse so se že posrali in kje vse mogoče nekomu vzeli veselje do branja komentarjev.

sama … zaenkrat nimam prevelikih težav s komentarji, se je pa s selitvijo na bolj bran blogerski portal začelo dogajati, da je komentarjev vedno več … vedno manj pa je takih, ki sploh skušajo dojeti sporočilo mojega zapisa. in ja, to me kot avtorja - žali. kometiraj, če hočeš, ampak … lepo te prosim, daj vsaj … preberi zapisano.

okej … dozdeva se mi … da se tu in tam najde bralec, ki je enostavno … prebutast … da bi razumel kak zapis … ironičen ton v njem … ali mogoče kako šalo. jebi ga … tudi taki morajo živeti. tako kot … živim jaz … prebutasta … da bi se gladko nehala ukvarjati s komentarji na blogih.

...komentar [28]

danes sem se zalotila, da prebiram enega od bolj branih slovenskih blogov, ki pa mi osebno ni preveč všeč. zakaj ga berem? preprosto zato, ker je v sloveniji v vsej poplavi blogov, blogerjev in razno raznih zbirnih strani … precej malo berljivih blogov, na katerih avtorji redno objavljajo svoje (dobre) prispevke. torej … bereš … vse, tudi tiste … mogoče malček slabše zapise. tu in tam sicer najdem kak izjemen zapis, si avtorja z veseljem nalimam v blogorolo … potem pa nadaljnje tri tedne zaman klikam po linku … novih objav ni in ni. dolgčas. večina tistih, ki pišejo redno in čedno … piše bolj ali manj strokovne prispevke, ki so mi relativno nezanimivi (četudi so v svoji stroki zagotovo zelo dobri), ostali pa … pišejo kr neki.

blogov s kuharskimi recepti … ne berem … ker raje kot kuham - pomivam posodo. o spletnih straneh, programiranju in podobnih stvareh … milo rečeno … nimam pojma … preskočim tudi večino tistih blogov … ki ponujajo (ali pa vsaj v to verjamejo) … duhovni futer. čeprav mama … ne maram preveč materinskih nasvetov in podatkov o rasti otroka …. hvala … to smo že preživeli. kaj ostane? pretežno to … kar premorem v svoji blogoroli … čeprav bi tudi tu nekaj avtorjev najraje za ušesa vlekla. razen redkih izjem … pišejo bolj redko, kot hodijo k frizerju.

ostane mi torej še morje povprečnih zapisov … med katerimi krmarim bolj ali manj uspešno. na blogresu naj bi v okviru crnkovičeve delavnice tekla debata o kreativnem pisanju … pa se je izkazalo, da smo debatirali o lektoriranju blogov. kot slovenistka, ki ne uporablja velikih začetnic in vsepovsod tlači tropičja … imam o lektoriranju svoje mnenje. ne verjamem, da bi pravilno postavljene vejice in pike lahko naredile blog bolj berljiv ali zanimiv … bi pa vsaj malo pripomogle … k razumevanju teksta. a kot smo na omenjeni delavnici ugotovili … v resnici ni veliko blogov, ki bi si zaslužili lekturo v pravem pomenu besede … več je … recimo temu … slogovnih napak. namernih ali nenamernih. kakor kje.

namesto, da bi se torej blogerji ukvarjali z velikimi začetnicami in pikami … bi bilo fino razmisliti … čemu sploh pišejo (pišemo) in predvsem - komu. trditev, da nekdo piše zgolj in le - zaradi sebe … se mi zdi povsem iz trte zvita … pa še precej hinavska za povrh. ta, ki piše zase … lahko uporablja word … ali pa zvezek in papir … pa si dnevniške zapise tlači pod posteljo. vsi, ki vstopamo v spletni prostor … pa pišemo … tudi zato, da nas kdo bere.

kdo so moji bralci … v večini … nimam pojma. nekaj redkih poznam … vsi ostali … so mi popolna neznanka. odkar objavljam na siolu, se spopadam z večjo količino naključnih komentatorjev, ki jim pripisujem nekoliko nižji prag tolerance … pa tudi … slabšo argumentacijo. opažam tudi, da ima večina takih bralcev težave z dojemanjem ironije ali cinizma in da tovrstno bralstvo od blogov pričakuje neke vrste objektivnost, značilno za - novinarske prispevke.

no … po moje … bloganje pač ni enako novinarstvu … vsaj ko gre za subjektivnost. vseeno … so prav vsi komentarji zanimivo ogledalo avtorjevih zapisov in dajejo neko povratno informacijo, ki te pri pisanju lahko vsaj malo usmerja. pove ti, kaj narod želi brati, katere so zanimive teme in včasih dobiš kak navdih, o čem bi še lahko pisal.

ko mi zmanjka idej … kar se sicer precej redko zgodi (vedno najdem nekaj … po čemer bi pljuvala;) … ali ko imam čas brati bloge … najprej preverim blogerske agregate, potem blogorole naključnih avtorjev. opažam, da nekateri pisci blogorole ne uporabljajo, čeprav je meni osebno to najljubša oblika navigacije med blogi. pove nekaj o avtorju bloga (kaj mu je všeč) … in me usmeri naprej … na nove zapise. blogi brez blogorole se mi zdijo neke vrste slepe ulice … kamor redko zahajam.

ko sem komaj spoznavala slovensko blogosfero, sem uporabljala zgolj in le blogorole zanimivih piscev … potem pa sem ugotovila … da na ta način lahko izpustiš precej zanimivih zapisov. razlog? grupiranje posameznih blogerjev, avtorjev agregatov, bolj poznanih piscev … ki si ‘jemljejo pravico’ … ločevati zrnje od plev. škoda … če se mene vpraša … ker se med vsem blogerskim plevelom vseeno najde nekaj dobrih zrn, vrednih branja … ne glede na to … kdo so in kam sodijo.

zaenkrat so moja zrna … spravljena v moji blogoroli. a kot sem danes ugotovila … si želim še več dobrega branja … zato … me zanimajo vaši predlogi. kaj naj zloba še bere?

hvala;)

...komentar [36]

smo blogerji in so Blogerji. v prvo vrsto uvrščam vse nas anonimneže, ki nam je pisana beseda blizu, ki ljubimo virtualo, ki pišemo iz veselja. brani smo … kot smo … prepoznavni prav tako … in če nam pisanje ni v veliko veselje, slej ko prej odnehamo. večina tudi jih. Blogerji v večini blogajo zaradi svojega imena. nekateri zaradi reklame, nekateri mogče zaradi denarja. in anonimneži … jih berejo … se čudijo … aplavdirajo … navijajo … zavidajo.

med ’slavnimi’ sama z veseljem berem le gospoda ministra, žigo turka. čeprav mi včasih stopi na kak politični žulj in čeprav se kdaj z njim ne strinjam, cenim njegov pristop - ko politik podobo na ogled postavi in si dovoli javno diskusijo, tudi polemično. razno razni ’slavneži’ mi enostavno ne potegnejo … in ja, priznam, velikokrat se vprašam … kateri od njih v resnici sami pišejo.

definitvino … nihče ne piše tekstov crnkoviču … in do včeraj sem verjela … da tudi teksti mojce mavec rasejo na njenem zelniku. pa si je gospodična privoščila spodrsljaj v stilu vide žabot in ja … ulovili so jo. delova priloga, ona, se je elegantno izognila ‘škandalu’ - mojčina kolumna je čudežno izginila, bilo pa je objavljeno ‘pismo bralcev’, ki je kolumnistko dodobra razgalilo.

spodrsljaj? trenutek šibkosti? glede na vložen trud v ‘remake’ izvornega teksta sicer močno dvomim … a naj prvi vrže kamen ta, ki je brez greha. mojci … v resnici ne zamerim. vsaj ne tako zelo …. kot crnkoviču. če je že želel narediti uslugo mojci … bi bil tiho. v resnici je kazalo … da bo ta kiks šel mimo vseh … brez kakega hudega pompa.

napaka. gospod marko je mojco vzel pod svojo perutničko in našel preveč opravičil za njeno početje. uboga, utrujena mojčika, v trenutku slabosti …. v trenutku ustvarjalne krize … je naredila napako. kaj pa ti … marko? bo izgovor isti? v trenutku ustvarjalne krize je bilo potrebno pač nekaj napisati? izkoristiti vročo novico in iz nje narediti senzacijo? opravičiti plagiatorstvo … mojco pokroviteljsko potrepljati po ramenu in narediti ‘zgodbo’?

seveda … je brana … seveda je odmevna … ti si Bloger. mi smo blogerji. tvoja beseda velja. ali pa … je vsaj … precej brana.

verjamem … verjetno … crnkovičev tekst ni nastal iz želje po senzaciji … prej iz čisto človeškega vzgiba … zaščititi … braniti. z imenom in priimkom. ’slavnim’. vseeno - kar se mene tiče … je bil to udarec mimo. povsem. plagiatorstvo ne sodi nikamor … njegov zagovor tudi ne. sploh ne s strani človeka, ki nekaj velja. ali bi rad veljal.

slavni ali ne, blogerji ali Blogerji … nihče od nas ni popoln … nihče od nas ni bog.

...komentar

naj se mrtvi filozofi sedaj ne obračajo v grobu in naj me živi ne preganjajo po ljubljani … ampak … postavljam teorijo, da je mogoče iskati paralele med kritiko blogov ter platonovo kritiko pesništva/umetnosti. oboje je le posnemanje nečesa ‘večjega’ ter kot tako - oddaljevanje od resnice.

platon je v deseti knjigi svoje države pljunil po umetnosti, pesništvu, s kar največjim zaletom. njegova kritika temelji na predpostavki, da pesnik zgolj posnema čutne stvari in dogodke (ki so že tako ali tako sami po sebi posnetki večnih in edino resničnih idej), s posnemanjem pa se pesnik od resnice (ideje) oddalji še veliko bolj kot nek rokodelec, na primer - mizar, ki pri svojem delu direktno posnema samo idejo (mize, omare). platon torej pesništvu (umetnosti) očita oddaljevanje od prave resnice /resničnosti, od ’sveta idej’. bolj preprosto ne znam povedati;)

platon govori o ’svetu idej’, ki ga enači z resnico oz. resničnim … in tu lahko začnemo iskati paralele s sodobnim svetom, kjer resnica tudi nekaj šteje, čeprav imamo v mislih malce drugačno resnico, kot je platonov ’svet idej’. naša resnica - je zgodba o dogodkih, je informacija, je informiranost. v informacijski dobi človek za preživetje nujno potrebuje podatke, točne, objektivne, zanesljive informacije.

ker ne moremo imeti pregleda nad vsem, ker ne moremo biti vedno neposredno udeleženi, smo se prisiljeni posluževati sekundarnih virov - medijev (časopisov, revij, radia, televizije, interneta …). vsi mediji pa informacije - filtrirajo. oblikujejo jih v skladu s trenutno uredniško politiko, novinarsko žilico posameznega avtorja, aktualnim političnim vzdušjem, trendi in še čim. skratka … mediji ‘po svoje’ posnamejo resnico … in jo ‘prodajo’ naprej. in tu, poleg običajnih uporabnikov, pridemo na vrsto blogerji, ki smo večinoma ‘reakcija na akcijo’ … ne komentorji videnega, ne analitiki doživetega … ampak prežvekovalci tega, kar izpljunejo - mediji. tako kot so po platonu pesniki za mizarji … smo po ‘zlobi77′ blogerji za mediji.

kadarkoli pregledaš kateregakoli od blogerskih agregatov, vidiš, katera tema je tisti dan (ali še večkrat - dan poprej) zaznamovala medijski prostor. samo pomislimo na letališče jožeta pučnika, big brotherja, nakup oklepnikov ali pa evrovizijo. mediji za nas ‘žvečijo’ informacije, mi pa (prepogosto vsaj) … izpljunke poberemo in žvečimo naprej.

izjeme so osebno izpovedni blogi, kjer mediji, jasno, ne odigrajo nikakršne vloge … vsi ostali blogi pa počnejo/počnemo … prav to - žvečimo že prežvečeno. zanimivo bi bilo sestaviti blogerski portal, ki bi odigral vlogo medija … ki bi preskočil posredništvo vseh ostalih medijev. zanimivo bi bilo brati strokovnjake za posamezna področja, ki sami iščejo informacije, ki so aktivno udeleženi v dogodkih … in pišejo ’svojo resnico’. blogres recimo, je bil dogodek, ki so ga v javnost (v večini) posredovali blogi. to je bilo poročanje ‘brez vmesnika’. tudi vest.si na nek način poskuša preseči medijsko posredništvo, a zaenkrat na zelo ‘obarvan’, humoren način.

verjamem … da bi blogerji lahko svojemu ‘hobiju’ dali zanimivo težo, v kolikor bi manj posnemali že tako ali tako posneto.

platona so zanamci sicer potolkli … in umetnost je ‘resnico’ vedno presegla. a platonova resnica … in naša resnica … nista v vsem primerljivi … tako kot niso niti blogi in homer;)

...komentar