blodim, blodiš, blodi

Če je šel Blogres 1.0 skozi kot izjemno simpatičen, zelo dobro organiziran dogodek, gre zahvalo med drugim pripisati preprostemu dejstvu; Prvi Blogres je prvič na enem mestu združil vse blogerje naše podalpske deželice in udeležba na takem dogodku nikoli ni bila vprašljiva. Lansko leto bi blogerji kupili prav vse, samo zato, da bi videli, spoznali in preverili vse, kar v Sloveniji ustvarja po netu. Zaključna žurka na gradu Kodeljevo je bila zgolj pika na i druženju in zabavanju.

Letos sem pričakovala več. Ne v smislu organizacije, prijaznih receptork in simpatičnih darilc, ampak predvsem v smislu – vsebine predavanj.

Najprej me je zmotil petkov urnik. Naj me nekdo razsvetli in mi pojasni, komu je bil petek namenjen. Če podjetjem, potem vzamem svojo kritiko nazaj, a vseeno – med vsemi predavanji bi me najbolj zanimalo prav tisto, ki ga je imela Nataša Pirc Musar in bolj kot sem gledala program za petek, bolj se mi je zdelo, da neke bistvene razlike, kar se ciljne publike (podjetja vs. blogerji) tiče, ni. Kar je zame pomenilo, da bi se udeležila tako petkovih kot sobotnih predavanja, a žal – nekateri hodimo v službo. Ni šlo.

V dolgem loku smo se izognili tudi petkovi Blogres zabavi, ker je vabilo izpadlo precej ekskluzivno, namenjeno skupinici podjetnih kravatarjev, med katerimi mi, navadni blogerski smrtniki, nimamo kaj iskati. Zato smo se zabavali po svoje, kar je škoda za tiste blogerje, ki so v petek bili prisotni, pa se niso imeli kam dati. Lahko bi se imeli fino skupaj.

V soboto sem se v Cankarjev dom privlekla med prvimi in ja, uvodno predavanje g. ministra, Žige Turka, mi je bilo všeč. Ker je za ministra precej duhovit, dober govorec, ker imam rada ’slikice’ in ker se rada režim. Moja blogerska ‘kariera’ pa zaradi tega predavanja ne bo doživela nobenega napredka, spremembe ali presežka.

Sledilo je predavanje Marka Crnkoviča, zaradi katerega sem še v petek zavijala z očmi. Dejstvo, da nekdo svoje predavanje objavi na netu, še preden stopi na oder, se mi je zdelo precej … hmmm … samovšečna poteza? Naslednji dan sem bila za to potezo izjemno hvaležna. Ker sem vsaj vedela, o čem debata teče. Nekateri so pač veliko boljši pisci kot govorci.

Slednjega zagotovo ne morem očitati Jonasu, a če Crnkoviču očitam slab nastop, potem Jonasu očitam pomanjkanje vsebine. To, da je video jeba, si nekako predstavljam, to, da sedaj vem, s čim on kaj snema, mi koristi bolj malo, vse ostalo – nič. Nasmejala sem se in to je to.

Predavanje o pravnih vidikih bloganja bi bilo zelo dobro, če bi se Dejviju dalo dovolj časa. Debata se je ravno začela razvijati, ko se je že začelo muditi in prepričana sem, da bi lahko izvedeli še veliko koristnega, če bi človek imel nekoliko več časa. Analiza profilov blogerjev, komentatorjev in bralcev je bila nadaljevanje lanskoletne, povedala ni veliko novega, na koncu koncev pa je zaradi skeptičnosti samega predavatelja do vseh predstavljenih številk izgubila svojo težo.

To je bilo tudi moje zadnje predavanje, saj se je izkazalo, da lahko več odnesem in več izvem od prekaljenih blogerjev, s katerimi sem preživela preostanek dneva in noči.

Poanta? Blogres je nujna in zelo dobrodošla pridobitev za slovensko blogosfero, morali pa bi se odločiti, komu točno je namenjena. Če blogerjem, potem bi bilo potrebno ponuditi predavanja, ki bi pritegnila zaradi vsebine, predavanja, na katerih bi izvedeli kaj novega in koristnega. Žal mi je, da sem morala izpustiti celoten petkov program, tako da sedaj mogoče komu delam krivico, a v celi soboti nisem izvedela nič takega, kar bi kakorkoli vplivalo na moje bloganje ali me vsaj prisililo razmisliti o kaki spremembi.

Še več – zdelo se mi je, kot da me nekdo podcenjuje. Da je dovolj, da na oder pride nekdo, ki je pač ‘ime’ in pove – bolj malo. Ker smo vsi v dvorani zgolj anonimni blogerji, ljudje s preveč časa ali pomanjkanjem samozavesti.

Daleč od tega. Blogerji smo precej zahtevna in kritična skupnost, ki od svojega edinega kongresa pričakuje nekaj več. Vsebino, druženje, zabavo. Za vse to smo v zadnjih dneh poskrbeli v izdatni količini, a žal večinoma v lastni režiji.

Zavedam se, da se organizatorji trudijo in vem, da so vsem nam ponudili možnost sooblikovanja programa. Jaz je nisem izkoristila in to obžalujem. Izkoristili je v resnici ni nihče od nas, kar na koncu koncev vrže slabo luč predvsem na nas, blogerje. Zahtevamo ogromno, pričakujemo še več, damo pa – nič. Razen tečnih zapisov. Ker, roko na srce, najlažje je pljuvati, nekoliko težje prispevati.

Upam, da se bo tale zapis vseeno bral kot kolikor toliko konstruktivna kritika, ki idejo Blogresa absolutno podpira, si pa želi, da bi pred naslednjim letom organizatorji nekoliko bolj premislili ciljno skupino vsega skupaj, tej skupini tudi prilagodili vsebino in da bi blogerji bolj aktivno sodelovali tudi pri pripravi samega programa.

22 komentarjev

Ti. Pa ti. In ti. Pa ti tudi kompliciraš. Ti ne pišeš. Ti tudi ne. Še kdo??? Jasno, ti.

Fak of.

27 komentarjev

Ko sem pred 4 leti začela pisati blog, se mi niti sanjalo ni, kaj počnem. Blog je bil moj osebni ventil, mesto izlivanja misli in čustev, neke vrste življenjski pljuvalnik. Moj prvi blog ni imel omogočenih komentarjev, ni bil vključen v noben agregat in našel ga ni noben brskalnik.

S prehodom na eDnevnik in kasneje Blogos sem šele začela komentarje dojemati kot sestavni in celo bistveni del bloga. Prvi komentarji so vedno prijazni, topli, nekateri komentatorji hitro postanejo redni bralci in od teh bolj redko doživiš kak ‘hladen tuš’.

Sčasoma pa se je začelo dogajati. Blog je bil nekakrat izpostavljen na prvi strani Siola, nekajkrat sta me izpostavila Blogorola in Drugi svet, vedno več je bilo stalnih bralcev in vedno več komentatorjev. In to kakšnih …

Prav z objavami na prvi strani Siola sem se prvič začela spraševati, kako ljudje bloge berejo oziroma kako jih doživljajo. Govorim o komentatorjih, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu in ki se tu znajdejo bolj kot ne po naključju. Prva ugotovitev je bila ta, da ljudje od bloga pričakujejo – objektivnost. Novinarski pristop, argumentiranost, če hočete. Glede na to, da so se blogi na Siolu pojavljali ob dnevnih novicah, sem to sprejela.

A ti, naključni padalci, se nikoli niso prav preveč trudili sprejeti, da je čar blogov tudi in predvsem v osebni noti, v katero avtor zavije tekst. Več kot je bilo bralcev, manj je bilo takih, ki so poleg praznih besed našli še kaj več. Kak namig recimo, ironičen ton, šalo ali retorično vprašanje. Nekaj časa sem se celo praskala po glavi in spraševala, če preveč kompliciram, če res ne znam zapisati tega, kar hočem povedati, pa sem počasi ugotovila, da se enostavno ne splača. Nekateri pač ne dojamejo.

Včasih ne potegne niti tistim, ki bloge redno berejo in celo sami pišejo. Vedno znova me fascinira, kako zelo resno predvsem blogerji jemljejo bloge. Kot da tu ni nikakršnega prostora za pretiravanja, za metafore, nenazadnje – za fikcijo. Nekaj časa sem za šalo pisala blog o spolnem življenju samske tridesetletnice. O moj bog, kaki komentarji. Bila sem vse, od kurbe do perverznice, zblojenke in največje carice marice na tem svetu. Priznam, da me je zamikalo, da bi povedala, da si zgodbo sproti izmišljujem in da sem v resnici – mati samohranilka s čisto povprečnim življenjem, a zelo bujno domišljijo.

Nekaj ljudi bi bilo verjetno strašno razočaranih. Pa sem blog zaprla. Ker ni knjiga. Ker, ko bereš knjigo, je jasno, da gre za fikcijo (pa čeprav bereš avtobiografijo). Ne sprašuješ se o vsaki podrobnosti, ne tehtaš vsakega stavka, sploh pa – vsakega stavka ne moreš komentirati.

Blogi dovoljujejo ravno to. Seciranje zapisanega do konca. Čeprav še vedno uživam v neskončnih debatah, mi ‘padalski’ komentarji, seciranje zapisanega in neskončno spraševanje, zakaj in kako, jemljejo voljo do odgovarjanja. Pa prebiranja komentarjev na drugih blogih.

Kaj, ko bi počasi nekdo ljudem razložil, da obstaja še kaj več od bloga in da ni potrebno čisto vsake besede razcefrati? Kaj, ko bi poskusili v blogih, ki jih beremo, najti kar največ, ne da bi jih bilo za ta ‘največ’ potrebno najprej stokrat razložiti?

Predvsem pa – čeprav pišem blog, nisem samo črna slikica na črni strani, s katero se predstavljam v blogosferi. Če enkrat napišem zapis o ‘tujcu’, še ni nujno, da so vsi ljudje v mojem življenju tujci, če enkrat omenim Jelinčiča, ne pomeni, da sem njegova največja oboževalka in če napišem, da oddam otroka v najem, to ne pomeni nujno, da bom to tudi storila.

Samo besede so. Samo blog je. In čeprav stojim za napisanim, to še ne pomeni, da je potrebno prav vsako stvar čisto dobesedno razumeti. Sploh, če jo napišem jaz;)

65 komentarjev

To vas zanima? Saj se šalite, kajne? Mikrozvezde? Makrozvezde? Kaj je to? Še ena od veleumnih blogerskih pogruntavščin? Pa če se mi ne bomo v kratkem razpočili od lastne samovšečnosti (ta se najbolje kaže v nenehnem ukvarjanju samih s seboj), se bo želodec obrnil kateremu od naključnih padalcev - bralcev na naših blogih.

Kaj sploh počnemo? Pišemo o čisto vsem. Argumentirano, neargumentirano, preverjeno ali ne, saj je vseeno. Nekritično sodimo vse in vsakogar, v precej polomljenem jeziku beležimo svoje vtise, kritiziramo in seciramo vse, razen nas samih. Prav to zadnje je eden od najboljših receptov, da v slovenski blogosferi postaneš ‘zvezda’ (beri: prepričaš sebe, da si zvezda).

Pljuvaj, pljuvaj in še enkrat – pljuvaj. To je definitivno veliko lažje kot kogarkoli ali karkoli pohvaliti. Pljuvaj predvsem po drugih ljudeh, takih recimo, ki pišejo bolje od tebe, takih, ki bi jim rad bil podoben ali takih, ki ti verbalno ne sežejo niti do kolen. Sesuj jih. Sesuj to, kar pišejo, sesuj to, kar so. Obregni se ob vsako njihovo besedo, slabšo objavo in ne pozabi na videz, razvade in morebitna srečanja v živo. Spotakni se ob njihove službe, družine in politična prepričanja, pobij vse njihove sanje in bodi povsem neusmiljen, če poskušajo v slovensko blogosfero vnesti kakršnokoli novost.

Če si tako zelo ubog, da niti slabe kritike ne zmoreš, začni objavljati kratke tekste, v katerih polinkaš vse svoje prejšnje objave, v katerih neštetokrat citiraš samega sebe in to počni večkrat na dan. Objavljaj, objavljaj in še enkrat objavljaj. Če potrebuješ idejo za zapise, ni panike. Obesi se na katerega od bolj branih zapisov tistega dne, od tam poberi nekaj stavkov, jih prekopiraj, spljuvaj in hej, uspeh je zagotovljen. Pomagajo tudi komentarji. Kratki, dolgi, saj je vseeno, važno da so čim bolj kritični in čim bolj pogosti. Predvsem pri tistih avtorjih, ki so malo bolj brani. Ne pozabi – statistika obiska bloga je neskončno pomembna. Objavljaj jo vsaj dvakrat letno in pazi, da bo dovolj zanimiva. Če ni, dodaj nekaj številk.

Kvaliteta zapisov? Običajno ustreza kvaliteti resničnega življenja avtorja zapisov, v kolikor ga ta sploh ima. Večina blogerjev dejansko bloga zgolj zato, ker je to edina stvar v življenju, skozi katero se lahko promovirajo, nahranijo svoj lačni ego in dobijo edino potrditev. Razno razni samokolicani filmski kritiki, blogerske zvezde in modreci so to zgolj in le – na blogih. To jim daje pravico, da se tolčejo po prsih, kritizirajo vse, česar del niso, vse, kar bi radi bili, pa jim nikoli ni uspelo.

Blogerske zvezde? Mikro ali makro? Pa dajte no. Ni jih, ali pa sem jaz čudna, ker ne verjamem vanje. Verjamem pa v Blogerje. V tiste redke posameznike, ki jim v tej dolini šentflorjanski uspe obdržati vsaj malo pokončne drže, se distancirati od vsega prepiranja, zmerjanja in podcenjevanja. Verjamem v ljudi, ki se jim zdi vredno tu ali tam del svojega časa nameniti blogu, čim bolj kvalitetnemu zapisu ali komentarju, ne da bi vse to počeli z mislijo na štetje obiskov, klikov in komentarjev.

PS: Priznam, zapis je nastal iz neskončne želje po tem, da bi postala blogerska zvezda, če mi to ne uspe, pa da povsem nekritično spljuvam vse, razen sebe in potem štejem komentarje. Vsaka podobnost z resničnimi ali virtualnimi osebami je zgolj naključna. Če se je kdo v zgornjih vrsticah vseeno prepoznal ali pričakoval svoje ime na seznamu zvezd po mojem izboru, naj ga opozorim, da naključij ni. Obstaja pa nekaj simptomov blogerske samovšečnosti in odvisnosti.

132 komentarjev

Včeraj sem nekoliko presenečeno ugotovila, da na Univerzi v Ljubljani gostuje nihče drug kot - Umberto Eco, filozof, semiotik, medievalist, širši javnosti poznan predvsem kot avtor romana Ime rože. Glede na ves pomp okoli drugih bolj ali manj eminentnih gostov, ki obiščejo Slovenijo, me je kar malo šokiralo, kako potiho se je zgodila podelitev častnega doktorata  simpatičnemu gospodu, a na koncu koncev so nam mediji vseeno postregli z nekaj zanimivimi izjavami tega pisca.

Mene sta najbolj nasmejali dve (navajam po spominu): ‘Edini, ki mislijo, da so bralci neumni, so založniki’ ter ‘ Ko napišeš knjigo, te je lahko strah dvojega; Da jo bo prebralo dvesto ljudi ali da boš postal slaven.’ Potem pa se je gospod Eco lotil fenomena sodobnega časa, s katerim se ukvarjamo vsi, interneta. Po njegovem je to ena največjih pridobitev našega časa, a hkrati tudi ena največjih groženj - saj ob uporabi interneta tvegamo, da se ‘naši možgani spremenijo v mezgo’.

Gospod Eco je svojo trditev razložil s tem, da kot strokovnjak na določenih področjih lahko pogosto in brez kakršnihkoli predsodkov uporablja internet. Njegovo znanje mu omogoča, da loči zanič spletne strani od dobrih, da ve, kateri viri informacij so zanesljivi in kateri ne, skratka, njegovo znanje mu omogoča, da loči zrnje od plev. Takoj, ko gre za področje, ki mu ni tako zelo poznano, pa je internetu prepuščen na milost in nemilost; Verodostojnosti podatkov se ne da preveriti, kredibilnosti vira prav tako ne.

V največji nevarnosti so predvsem mladi. Ti, jasno, niso strokovnjaki prav na nobenem področju, a internet jim vseeno predstavlja neskončen vir informacij, med katerimi so seveda tudi nepreverjene, nezanesljive in včasih celo napačne. Seveda sem vse skupaj takoj preslikala na gospoda otroka, ki se dejansko preveč zanaša na internet. Čeprav redno prebira razno razne enciklopedije (in hodi z njimi spat:), ima najraje internet. Stric Google je popoln vir informacij in namigov, teta Wikipedia pa pride prav, ko je potrebno napisati kakšno seminarsko. Šele potem, ko mati ’skočijo v luft’, gremo nazaj prebirati knjige in kaj iz njih prepisati, a še vedno je najbolj praktična stvar - internet.

Še več, mirno lahko zatrdim, da generacija gospoda otroka (beri 10 let +) bolj verjame internetu kot učiteljem. Z njimi so se pripravljeni prepirati za vsako malenkost, dokazovati njihovo zmoto, se zanašati na podatke, ki jih imajo v glavi in biti strašno kritični. Internet pa je vsemogočen. Z njim se ne da preprirati in ker je tako čudovito izčrpen, se v njegovo nezmotljivost pač ne dvomi.

Starši velikokrat kričimo zaradi neprimernih vsebin, ki so otrokom prosto dostopne na spletu, malo manj pa razmišljamo o tem, da tudi brskanje po bolj ali manj ’strokovnih’ in primernih vsebinah ni nujno najbolj pametno početje. Če otrok gleda slike ‘nagih bab’, bomo vsi pokonci, a na internetu otrok najde še marsikaj. Poleg napačnih infomacij tudi zanimive posplošitve, zavajanja, pristransko poročanje, napeljevanje k nasilju (pa ne nujno v obliki slik, filmov in igric), podpihovanje sovraštva, neprimeren humor … Celo poplavo vsebin, mogoče malce bolj prikritih, kot so ‘nage babe’, a v marsikateem primeru še vedno zelo škodljivih.

Ko je gospod otrok včeraj ujel Ecovo izjavo o spreminjanju možganov v mezgo, je seveda zahteval pojasnilo in sledila je dolga debata okoli tega, kako nastaja Wikipedia, kdo stoji za Googlom, kako veš, da na njegovi priljubljeni kemijsko-pirotehnični strani držijo vse informacije, koliko se lahko zaneseš na forume in kako veš, ali je res to, kar piše na raznih informativnih portalih. Po predolgem zaslišanju, zbiranju argumentov in dokazovanju napak sem bila povsem izčrpana. Mali pa seveda precej nezadovoljen, ker sem mu nekoliko načela neomajno vero v računalnike in vse, kar je z njimi povezano. Še huje, učiteljem sem vrnila čisto malo kredibilnosti, kar je bilo skoraj nepredstavljivo.

Na koncu koncev sva bila oba utrujena od debate. Gospod otrok je preventivno v roke vzel eno od svojih ‘vesoljskih knjig’, jaz pa sem se odločila, da bom naslednjič, še preden bom začela naporno debato, na internetu preverila, ali že obstajajo kaki zbrani odgovori. Saj veste, preveč razmišljanja škodi;)

32 komentarjev

Priznajmo si najprej nekaj. Slovenska blogosfera je še vedno eno majhno, ‘zarukano’ selo, v katerem je večina prebivalcev prepričana, da so ‘kralji na vasi’ in kjer se vsako spremembo na bolje še vedno sodi zgolj skozi prizmo ‘kaj to pomeni zame’.

Priznajmo si, da je velika večina slovenskih blogov še vedno zanič, da je vse preveč piscev, ki pišejo čisto o vsem in so prepričani, da o vsem tudi vse vedo. Preveč je nekih splošnih tem, preveč je tem, ki se ponavljajo in preveč je tem, ki so namenjene zgolj nabijanju obiska.

Priznajmo si, da je velik problem slovenske blogosfere ta, da blogerji informacije povzemamo od razno raznih medijskih hiš, ki že same ‘prežvečijo’ in prilagodijo vsebino, kar pomeni, da smo blogerji tisti, ki žvečimo že prežvečeno. Malo nas je takih, ki imamo svoje vire informacij, malo takih, ki bi se dogodkov neposredno udeleževali, ki bi zahajali na tiskovne konference in informacije preverjali med udeleženimi.

Priznajmo si, da je v slovenski blogosferi premalo piscev, ki se resnično spoznajo na svoje področje, ki o določeni temi lahko argumentirano, strokovno in prepričljivo poročajo, na ta način pa k informiranju javnosti lahko močno prispevajo.

Nenazadnje si moramo priznati tudi to, da je slovenska blogosfera definitivno v porastu, da se javnost z blogi prvič zares spoznava in da počasi pada mit, da smo blogerji zajebana, zafrustrirana in grda bitja brez kakršnegakoli privatnega življenja.

Kaj torej lahko posameznik od blogov pričakuje? Lahko blogi postanejo medij nove generacije ali bomo zgolj capljali na mestu, se obmetavali s kritikami in povzemali tisto, kar so tako ali tako že povedali drugi?

Tiskana izdaja Blogorole bi morala blogerjem predstavljati največji izziv do sedaj. Ne zaradi lastne samopromocije, ne zato, ker vsak v časopisu išče svoj URL, ampak preprosto zato, ker s tiskano Blogorolo stopamo na medijsko prizorišče. Blogi so se odločili postati medij, baje medij državljanskih novinarjev. Pa to zmoremo? To sploh hočemo?

Če ne bi verjela v bloge, ne bi napisala niti enega prispevka, Če si ne bi želela, blogov definitivno ne bi brala. A verjamem. In si želim. Verjamem, da v Sloveniji obstaja dovolj blogerjev, ki so sposobni preseči okvire zarukane male vasi, verjamem, da obstaja peščica piscev, ki se dobro spoznajo na svoje področje in kar se mi zdi najbolj pomembno, obstaja dovolj piscev z lastno hrbtenico, sposobnih argumentirane kritike in ostrih, odkritih besed. Kar pa je veliko več, kot zmore marsikateri ‘medij’.

Očitati Blogoroli, da se v njej pojavljajo isti avtorji, je milo rečeno – smešno. Prva številka je izšla in seveda se marsikdo še ni opogumil. Po drugi strani, koliko novinarjev ustvarja druge časopise? Nešteto? Se bojim, da ne. Ena in ista imena se ponavljajo iz cifre v cifro. Koga to moti? Ne, dokler ima pisec kaj povedati.

Mislim, da v slovenski blogosferi obstaja kar nekaj piscev, ki imajo velik potencial. Spoznajo se na svoje področje, beseda jim teče in samo še vprašanje časa je, kdaj se bodo dokončno profilirali. Tudi skozi tematske sklope Blogorole ali Drugega sveta. Če se bo končno s pametno uredniško politiko, neodvisno od tega, kdo kje gostuje in koga kdo podpira, začelo izpostavljati pisce, ki imajo kaj povedati, bo morje blogov izpljunilo svoje dobro bistvo in postalo – užitno.

Če bo ta užitna esenca slovenske blogosfere podprta še z zdravo mero kritike, argumentov in berljive besede, se blogom ponuja možnost, da resno konkurirajo marsikateremu mediju in še več – da ga presežejo v vseh pogledih.

Pot je začrtana, cilj ne čisto jasen. A vseeno, smo na začetku neke nove poti in ja, od blogov veliko pričakujem. Veliko več kot od kateregakoli časopisa, radia ali televizije. Če uporabim Seksove besede; Blogi imajo potencial, da postanejo Pankrti naše dobe.

Pa bodo? To je odvisno predvsem od nas samih in naših malih, kmečkih značajev. Ko in če se bomo nehali ukvarjati sami s seboj, ko bo vsak od nas poskušal dati od sebe kaj več kot je naš lasten URL ter statistika obiska, bomo zmagovalci.

PS: Zapis je nastal kot odgovor na včerajšnjo (nedokončano) debato s Človekom: Kaj pravzaprav pričakuješ od bloga?

73 komentarjev

Podnaslov: Kam so šle vse pikice?

Blagor ubogim na duhu, kajti njih bo nebeško kraljestvo. To je pregovor, s katerim se potolažim, kadarkoli naletim na blog brez repa in glave, z malim morjem slovničnih napak, da o količinah in kombinacijah raznih barv niti ne govorim. Običajno so to blogi, ki imajo močno omejen rok trajanja in tako hitro izginejo, kot so nastali. Skoraj ne zdi se vredno razburjati zaradi tovrstnih zapisov, vseeno pa poplava zanič blogov meče slabo luč še na tistih nekaj dobrih, ki jih z veseljem človek prebira, oteži pa tudi iskanje vsega, kar ni – šit.

Zanimiv je že pogled prvo stran blogorole ali sloblogov. Koliko naslovov dejansko ima kakršenkoli smisel? Ne prav preveč, kajne? Ampak dobro, pustimo otrokom peskovnik in pojdimo naprej. Druga kategorija nesmiselnih blogov so blogi za nabijanje obiska ali še bolje, komentarjev. Najbolj komentiran ‘post ever’. Okej, to še kupim, saj je bil avtor že v samem štatru pošten. Ustanovimo novo blogersko vlado? In to je natančno četrta objava na nekem blogu sploh? Svašta. Ali mi je uspelo narediti najbolj ogaben blog vseh časov? V resnici, niti ne. Se pa počutim precej trapasto, ker seveda – sem kliknila na naslov.

Naslednja kategorija blogov (v to se prepogosto uvršča tudi moj) – vem vse o vsem. Komentiram, pišem, težim, precej nekritično in brez dobrih argumentov. Izbiram najbolj pereče teme, seveda se preveč ukvarjam s politiko in sploh mi je vseeno, če navedem čeden kupček nepreverjenih informacij.

Osebno močno ne maram tudi blogov, ki še niso slišali za pisano besedo in ki so polni videoposnetkov, pobranih z youtuba in podobnih portalov, a se trudim vzdržati, ker – le čevlje sodi naj kopitar’.

Zato, vse do tukaj, kupim. Za neprebavljive pa označujem bloge, ki delujejo, kot da je avtorjeva glava ravnokar padla iz pralnega stroja, oprana pa je bila seveda na maksimalni temperaturi. Gre za bloge izključno politične narave, kjer vsebina sploh ni važna, važna so imena. Janša je kul, Kučan ni kul, Turk je car, Petrle pač ne. Ali obratno, saj je vseeno. Včasih se resno sprašujem, ali so avtorji tovrstnih zapisov plačani za svoje umetnine, ali so resnično oprali svoje buče ali so zgolj preračunljivi in pišejo politične floskule le zato, ker računajo na številne bralce.

Vsake toliko me zamika, da bi na svojem blogu uvedla novo kategorijo, nekakšen pljuvalnik, kjer bi zbirala povezave do najbolj bizarnih tekstov, a si vedno rečem, da ni vredno delati reklame tistim, ki ne zmorejo niti malo kritične distance. Prav zato se ob vsakem prebiranju tovrstnih zapisov ugriznem v jezik in ne puščam nestrpnih komentarjev, ki samo še podžigajo neskončne debate.

Last, but not least, seveda – jezik. Kot nekdo, ki je svojo pamet iskal v predavalnicah Filozofske fakultete in trpel ob dolgočasnih slovenističnih predavanjih, dobim pikice po celem telesu vsakič, ko se prebiranje nekega zapisa izkaže za najbolj mukotrpno opravilo tega sveta. Poplava tujk, morje na novo izmišljenih besed, smeški, nikjer nobene vejice ali odstavka, vse to še največjega ljubitelja blogov odvrne od branja

Prav zaradi opravljene slovenistične tlake sem si vzela pravico pisati blog brez velikih začetnic in z omejeno količino ločil, saj mi običajno misli letijo veliko hitreje kot prsti in ukvarjanje s slovničnimi pravili se mi je vedno zdelo – potrata časa. A tovrstno pisanje me je začelo motiti. V prvi vrsti zato, ker je moje ‘klobase’ težko brati, v drugi vrsti zato, ker so moji teksti precej neuporabni za vsakršno nadaljnjo uporabo in nenazadnje zato, ker mi je tole ‘hitro pisanje’ in maličenje jezika tako zelo zlezlo pod kožo, da ga uporabljam prav povsod, tudi tam, kjer je to precej neprimerno.

To, da pišem blog, mi še ne dovoljuje, da sem popolnoma arogantna, nekritična in razvajena, prav je, da kdaj pomislim tudi na moje štiri bralce in se poskušam temu primerno obnašati. Če mi gredo na živce videoposnetki, če ne maram seznamov ‘levih’ novinarjev in če preklinjam vsakič, ko ljudje zamešajo predloga ’s’ in ‘z’, je edino pošteno, da končno začnem pisati slovensko. Tako svečano razglašam, da je zloba z današnjim dnem postala Zloba.

40 komentarjev

bil je zgolj znanec. veš, da obstaja, od daleč ti je všeč … mogoče v nekem trenutku celo pomisliš, da bi se približal, dotaknil, a vseeno … samo opazuješ. sanjariš … ugibaš … si domišljaš … zavidaš drugim, ki se ga dotikajo … ga uporabljajo … gledaš jih in se sprašuješ … zakaj ne jaz? bi uživala? kako zelo bi mi bilo všeč? si upam?

dolgo časa sem sanjarila. opazovala in čakala … da nama življenje ponudi priložnost. da se zgodi, kar nama je usojeno. in se je zgodilo.

sedela sem sama v pisarni, sitna, naveličana, zdolgočasena … sama sebi odveč. potem … sem ga zagledala. popoln je bil. točno tak, kot mi je bil všeč. dotaknila sem se ga. čisto nežno, previdno. s pogledom sem drsela po njegovem obličju, iskala najmanjšo napako … zadnji razlog, da se ustavim, da odneham. nisem ga našla.

zaprla sem oči, spustila roke in pustila, da me zapelje. prsti so se ga dotaknili, misli zlile v eno … in v popolni tišini … so od nekje bruhnile besede. stavki … reka neizrečenih misli … čustev … se je izlila po pisarni … zapolnila ves prostor in me popolnoma prevzela.

bilo je prvič. bilo je čudovito … bilo je … nabito s čustvi. prsti so nekontrolirano udrihali po tipkovnici, besede so prehitevale misli, čustva so jih barvala. bila sem tam … in hkrati nekje drugje. izbruhnila sem.

pojma nimam, kdaj sva se ustavila … bilo je … kot bi reka izgubila svojo moč … izpraznila svoje bistvo in se izlila v morje. odprla sem oči … in se ga še zadnjič dotaknila. stisnila sem ‘objavi’ … in še malo zamižala.

bil je moj. moj prvi … samo moj … blog.

ne vem več, koliko vode je od takrat preteklo, koliko čustev in koliko besed … a najina ljubezen … je neuničljiva. ljubiva se … skoraj vsak dan. vsak dan sva si bližje in vsak dan odkrijeva kaj novega. včasih se mi zdi, da sva obsedena … da drug brez drugega … več ne znava. a hkrati … tudi nočeva.

jaz njemu dajem življenje … on meni … vrača … čustva. spomine. neizrečene misli. in kup … čudnih poznanstev. ja … bila sva ustvarjena drug za drugega … in to veva od dne … ko sva skupaj izgubila nedolžnost. jaz … in moj blog.

19 komentarjev

kako veš, da si odvisen od bloganja? samo za vas sem izbrala nekaj znakov, ki bi jih veljalo preveriti. v kolikor pri sebi opazite vsaj tri opisane simptome, vam svetujem, da nemudoma poiščete zdravniško pomoč. zaenkrat odvisnost od bloganja zdravijo zgolj redki posamezniki … med katerimi se najde recimo sabina obolnar … metode zdravljenja pa temeljijo predvsem na zavračanju vsega, povezanega z blogi. razvija se tudi že specialna terapija (pod budnim očesom preizkušenih blogerjev), ki bo temeljila na preveliki količini zanič zapisov ter žaljivih komentarjih. predvideva se, da bo zaradi prevelikega uživanja tovrstne navlake … bolestna želja po pisanju ali komentiranju blogov … relativno hitro zamrla. takšno zdravljenje je žal trenutno še v fazi testiranja, zato vam ga - odsvetujem.

vrnimo se raje k simptomom. torej … kako veš … da si odvisen od pisanja blogov?

simptom številka 1: preletiš športne novice … in ob napovedi tekme slovenija - bolgarija vidiš zgolj besedo … bolgarija. seveda se vprašaš … kakšno ekipo imamo blogerji?? (če ti na tem mestu nič ni jasno … verjemi … nisi odvisen od bloga … ali pa vsaj ne … dislektičen)

simptom številka 2: klikneš na čisto vsako objavo na netu, ki vsebuje katerokoli od izpeljank besede blog … zapeljejo pa te tudi podobne besede (recimo: bog, brlog) … za vsak slučaj pa preveriš še vse, kar omenja ključne besede, komentarje, obisk strani in google analytic.

simptom številka 3: kadarkoli novico prebereš v časopisu … vidiš na teve-ju … najprej pomisliš, kako nujno bo to potrebno komentirati na blogu in kako bo vse skupaj izpadlo.

simptom številka 4: karkoli se ti v življenju zgodi … sodiš skozi prizmo bloga. recimo: nekaj zajebeš in namesto, da bi se z udeleženo stranko pogovoril … komaj čakaš, da se usedeš za računalo in z dogodkom ter stranko … pisno obračunaš.

simptom številka 5: še preden preveriš elektronsko pošto, pregledaš vse nove komentarje na blogu.

simptom številka 6: tvoj telefonski imenik je pretežno sestavljen iz cifer, zraven katerih so zapisana čudna imena. seveda gre za vzdevke tistih blogerjev, ki jih redno prebiraš in s katerimi se občasno družiš.

simpotm številka 7: si zloba in bloge pišeš brez velikih začetnic pa s tropičji. direktorju podjetja, v katerem delaš, oddaš finančni načrt za leto 2008 - brez ene velike začetnice in s sumljivo velikim številom tropičij.

simptom številka 8: prebereš članek v časopisu in takoj iščeš rubriko ‘komentiraj’.

simptom številka 9: vse oblike druženja obvezno vključujejo vsaj desetkratno uporabo besede blog. normalno je tudi to, da o določenih temah nočeš debatirati, ker si ‘itak že vse napisal’.

simptom številka 10: ko te popoln neznanec potreplja po ramenu in zine ‘ej, dober zapis’ ali pa ‘prekleto … kolk pa ti nakladaš’ … niti trzneš ne več.

simptom številka 11: začneš pisati o blogih in bloganju … pa ne znaš nehat. zdi se ti … da bi lahko nakladal v nedogled … pa še vedno ne bi povedal vsega.

tako kot … jaz … točno v tem trenutku. grem preverit komentarje;)

__________________________________________________

in evo … ob pomoči ostalih ‘pacientov’ se seznam sproti dopolnjuje:

zboleli so (poleg zlobe): lado, had (tu sumimo težjo obliko odvisnosti;)

simptom številka 12: ko te nekdo povpraša o mnenju, odgovoriš: ja, ja, saj bom napisal.

simptom številka 13: popolnoma trpežen si. prebiješ se skozi najbolj dolgočasne zapise in preživiš vse … tudi najbolj žaljive komentarje. brez kake hude muke.

simptom številka 14: ko te kolega vpraša, kje si bil na počitnicah, ga ubiješ s pogledom in mu prijazno razloziš, da je vse spisano in dokumentirano na blogu.

simptom številka 15: s kolegi se dogovoriš za drink preko bloga. en objavi novico kdaj in kje, potem pa čudno gledaš, od kje toliko folka :)

simptom številka 16: ko zvečer gledaš dober film, namesto, da bi se spravil do računalnika, prečekiraš maile na gsm-u, ko vidiš, da je kdo komentiral na blogu, vstaneš in spišeš odgovor.

simptom številka 17: ko greš na počitnice, je prva stvar, ki jo preveriš, ali imajo wireless, sicer iščeš drug hotel.

simptom številka 18: ko se z avtom pelješ več kot 45 minut skupaj, obvezno vsaj 3x preveriš maile na telefonu.

simptom številka 19: ko greš skozi mesto, ga ne gledaš skozi oči človeka, ampak skozi oči blogerja … kje se kaj dogaja, kaj bi bilo smiselno za pisati, kako bi se to bralo …

simptom številka 20: ko dobiš vabila na prireditve, izbereš samo tiste, ki bi bile lahko potencialno zanimive za bralce blogov.

simptom številka 21: ko se ponoči zbudiš, da greš na wc, vmes se prečekiraš komentarje in statistiko.

simptom številka 22: ko imaš nedeljsko kosilo, si zraven prineseš laptop, ker se lahko vse skupaj zavleče.

simptom števika 23: ko te kdo vpraša, kako ti je ime, mu poveš url bloga.

simptom številka 24: ko greš registrirati avto, razmišljaš, da bi zamenjal registrsko tablico … url bi bil idealen.

simptom številka 25: ko si na morju, moraš vsake pol ure na wc, ker si našel v bližnjem lokalu wireless internet.

_________________________________________

seznam je še v delu in se sproti dopolnjuje.

54 komentarjev

mater … me zabava branje slovenskih blogov zadnje dni. kot stare babe … v mali, zakotni vasici … se večina blogerjev prepira okoli novega projekta … tiskane izdaje blogov, ki jo pripravlja fras & company. ni se še polegel ‘škandal’ s siolovimi novimi hišnimi blogerji … že se je pojavila nova skupinica, ki bo … ‘mastno’ služila na račun slovenske blogosfere.

v resnici … razumem hordo paranoičnih levakov, ki v življenju niso ne napisali in ne prebrali dobrega bloga … bi pa to radi … in bi radi … zraven še nekaj zaslužili. v resnici … me nasmeje ta trop zavistnih slovencev, ki si želijo biti opaženi … pa jim to ne uspe drugače … kot da spljuvajo vse, kar je boljše in večje od njih samih. naj … me zabavajo naprej. predvsem … z obtožbami, da papirnati blogi … niso ekološko naravnani in domislicami … da bi bloge tiskali na vece papir.

bolj kot hudo brihtne domislice še bolj brihtnih posameznikov me jezi tisti odstotek blogerjev, ki dejansko imajo kaj pokazati … ki jih z užitkom prebiram … in ki svojo sposobnost razmišljanja … ubesedenja … raje kot za kak pameten zapis … izkoriščajo za pljuvanje po drugih, ki … če nič drugega … vedno prinese nekaj novih padalcev na blog.

pa je res fora zapisov alla robi, savič in še nekaterih (meni načeloma zelo ljubih) piscev … res zgolj in le - v nabijanju obiska na strani? močno dvomim. fantom pač nese dlje. veliko dlje. kaj torej? je ideja tiskanih blogov res zanič? bo ekipa domence res mastno služila na račun blogerjev in to nekatere moti? tako, kot je nekatere zmotil nastanek drugega sveta in spet tretje dejstvo, da bodo fetalij, irena in chef plačani za svoje bloge? dvomim, da bo tiskana blogorola v štartu dobičkonosna. če pa to postane … z veseljem čestitam vsem tistim, ki so jo ustvarili. tako kot … čestitam drugemu svetu … ki mi prihrani marsikatero uro iskanja dobrih prispevkov in mi velikokrat odkrije … izjemne avtorje.

če se mene vpraša … sem vesela vsakega pozitivnega premika v slovenski blogosferi. naj siol plačuje ljudi, da pišejo. naj drugi svet izbira dobre prispevke. naj blogorola tiska bloge in naj sloblogi še naprej izboljšujejo svoj izgled ter vsebino. in naj se najde še dovolj zagnanih posameznikov, ki bodo naredili … še kak nov projekt. blogi so v porastu … blogi se razvijajo in blogi nas … vsaj nekatere … zanimajo … in zabavajo.

še bolj bi nas … če ne bi ob vsakem premiku na bolje … ob vsakem novem projektu … dobili občutka … da v slovenski blogosferi ustvarja kar nekaj izjemnih avtorjev, ki pa slovensko blogosfero jemljejo preveč osebno. če niso sami nečesa izumili, če niso sami del ene zgodbe … je ta pač … zanič. grow up, people. večini nam res dol visi … s čim si je had priboril pozicijo enega najbolj branih blogerjev … od kje irena pobira fotke ali da so sloblogi robijevi, blogorola pa frasova. večina … nas bloge bere … zaradi vsebine … in ne zaradi avtorjev.

še dobro … ker … če bi bloge sodili po avtorjih … bi lahko kaj hitro obupali. z občutljivimi, zavistnimi in sitnimi ljudmi se nam pač ne da ukvarjati … niti … če smo zato plačani. jaz nisem. zato … ne bom niti polinkala vseh omenjenih. nekako imam občutek … da me bodo tako ali tako našli;)

49 komentarjev