blodim, blodiš, blodi

Gospod Otrok postaja čuden. Resnično čuden. Njegove izjave so iz dneva v dan bolj bizarne, kritičen postaja do vsega in vseh, javka, stoka in sitnari. Najboljši je zjutraj, ko se mu ne da pokonci, ko se premetava na pogradu in laja name, ko ga vsake pet minut pridem budit. Danes se mi je utrgal film in sem se zdrla nanj kolikor sem velika in široka.

Bemti boga mulc pa svetovna depresija, vse v enem. Pa kaj se puberteta res začne že pri enajstih letih? In kako hudiča bom jaz vse skupaj preživela? Bivši mi je nekoč očital, da z malim živiva v nezdravi simbiozi. Ker baje ni normalno, da se mati in otrok ne prepirata, ker ni normalno, da mulc enostavno uboga in ne skoraj nobeni stvari ne nasprotuje.

Me prav zanima, kaj bi gospod bivši imel povedati danes, ko je mali, pridni, čudoviti in skoraj popolni otrok, postal nergavo, zateženo bitje, ki ti zna v trenutku potegniti živec tako, da ti poči film. Verjetno je konec ‘nezdrave simbioze’ in bom končno doživela razsvetljenje, kaj v resnici pomeni imeti otroka?

Pošteno priznam, da me je strah. Nekako bova že zvozila, a sprašujem se – za kakšno ceno? Bom znala biti dovolj potrpežljiva, da ne bom norela za vsako malenkost? Bom znala hkrati biti dovolj stroga, da ne vzgojim razvajene cmere, ki se ne bo znala postaviti zase ali še huje, odgovarjati za svoja dejanja? Bom znala biti tista mama, ki se jih zaupa, a hkrati mama, ki ne dreza preveč v otrokovo zasebnost?

Preden se otrok rodi, imaš starševskih šol kolikor hočeš. Vsega te naučijo – previjati, zavijati, držati glavo, izbrati pravo glasbo in ozdraviti trebušne krče. Kar je vse skupaj precej nepotrebno. V prvih letih je starševstvo stvar nagona. Enostavno – znaš.

A kje je nagon sedaj, ko bi ga najbolj potrebovala? Kje je sedaj kaka šola, ki bi mi povedala, kaj hudiča naj naredim, ko mali zapade v depresijo zaradi manjkajoče lego kocke ali ko se mu povsem utrga film, ker nekdo baje ni bil ‘pošten’ do njega? In kdo me bo naučil potrpljenja, ko pridem vsa sitna iz službe, ko se mi niti dihati več ne da, gospod Otrok pa hoče absolutno pozornost?

Priznam, so trenutki, ko si zaželim čarobno paličico. Včasih zato, da bi malemu priklicala nasmeh na usta, včasih bi zbrisala kako njegovo bedarijo, tu in tam pa bi enostavno preskočila nadaljnjih pet ali šest let.

Zajebana misija, tole starševstvo, sploh, če ti ni povsem vseeno, kako in zakaj boš svojega otroka vzgojil. Najlažje bi bilo zamahniti z roko, pa si reči, saj bo, nekako bo že šlo. A me povprečja nikoli niso preveč zanimala in nikoli mi ni bilo vseeno. Ne, ko gre za gospoda Otroka.

Nič ne pomaga jokati in stokati, bo treba zavihati rokave in od nekje potegniti dovolj dobre volje, da se bomo prebili skozi naslednjih nekaj let brez prehudih bolečin. Pomagalo bi, če me bo gospod Otrok, tako kot danes, večkrat doma pričakal nasmejan. V pospravljeni sobi in z že napisano domačo nalogo.  Hmmm … Mogoče pa le še ni tako hudo ali pa me mora tudi to že skrbeti?;)

...komentar [30]

Stara sem bila 19 let, imela sem otroka, status študenta, Zoisovo štipendijo in starševski dodatek, ki je neke vrste porodniško (denarno) nadomestilo, za brezposelne osebe, kakor v Sloveniji obravnavajo tudi študentke mamice. Skupaj je naneslo kakih 60 starih tisočakov in ko so mi izstavili račun za vrtec, v višini polovice vseh mojih dohodkov, sem znorela. Takrat se je začela moja bitka s slovensko ’socialno’ birokracijo.

Na kup sem spravila vse zakone, ki obravnavajo študente, družino, štipendije, bivanje, prebijala sem se skoznje, iskala dodatne informacije, ropotala po raznih vratih in vedno znova pristala na centru za socialno delo. Ko sem prvič odprla tista vrata, sem želela denarno socialno pomoč. Ker sem bila do nje, po takratni zakonodaji, absolutno upravičena. Ni šlo toliko za višino te pomoči, kot za posledico, ki jo prejemanje te pomoči prinese, to je oprostitev plačila vrtca.

Teta, ki je sedela za mizo, me je gledala, kot da sem padla z lune. Ni ji bilo jasno, o čem govorim, ni bila pripravljena poslušati in niti najmanjšega namena ni imela, da bi mi vsaj poskušala pomagati. Bila sem naivna in zmedena, pa sem šla skozi vrata. Prvič. Drugič ne. Drugič sem ji prinesla s seboj vse zakone in papirje, vse podčrtane, prečrtane in označene stavke, ki so se nanašali na moj problem in bila sem sitna. Težila sem ji toliko časa, da me je vsaj poslušala.

Zaman. V zakonu je bilo lepo zapisano, da mi pomoč lahko dodeli po lastni presoji in seveda ta presoja ni bila v korist študentke, ki se ji je ljubilo naštudirati več zakonov, kot jih je teta s centra za socialno delo kadarkoli prebrala. Ostala sem brez denarne pomoči, kasneje tudi brez otroškega dodatka zase, z zelo težkim srcem so mi ga izplačali za otroka. Vedno znova sem poslušala eno in isto – ja gospa, nič ne moremo. Študentka ste, pravice iz naslova družine vam ne pripadajo. In obratno, otroka imate, kako lahko pričakujete, da vas bomo obravnavali kot ‘navadnega’ študenta? Kako? Prav lepo, tako kot nekateri drugi centri za socialno delo.

Vmes sem se seveda že precej informirala, vmes našla veliko sebi podobnih staršev in njihovih zgodb, ki so bile od centra do centra drugačne. Ni šlo več zame, šlo je za precej mladih staršev, ki smo vsi po vrsti delali, študirali in imeli otroke, na ta račun pa bili prikrajšanji za marsikatero stvar. Povezali smo se, ustanovili društvo, se sestajali z ministri, pisali prispevke, odprta pisma in se prerekali, pa nekje vmes – odrasli.

Danes sem samo še mama. Nič več študentka. A študentske družine so mi še vedno blizu in centri za socialno delo eden večjih trnov v peti. Včeraj se je zgodilo spet. Po pomoč je prišla mamica mesec in pol starega otroka, samohranilka, ki je iskala pomoč na centru za socialno delo. Navodilo socialne delavke? Naj si najde – službo. Mesec in pol po porodu! Brez fanta, pomoči staršev ali kakršnekoli možnosti varstva. Naj do konca februarja razpošlje vsaj tri prošnje za delo, če želi prejemati denarno socialno pomoč.

A se vi zajebavate? Vsaka žival na tem svetu ima pravico vsaj nekaj časa preživeti s svojim mladičem, vsaka mama poskrbeti za svojega otroka. Samo študentka ne? Ta naj gre delat, če želi živeti? Takih zgodb sem v zadnjih desetih letih slišala preveč. Ta je celo ena bolj normalnih. Vsaj tako, od daleč. Za punco, ki je povsem sama, ki ima težave s starši, ki jo je pustil fant, ki se čuti povsem samo na svetu, pa tovrsten odnos ni normalen, niti najmanj prijeten. In to s strani tistih, ki naj bi človeku v stiski pomagali. Če res ne gre drugače, vsaj s toplo besedo.

Delavci, predvsem pa delavke na centrih za socialno delo imajo očitno s prijaznostjo velike težave. Skoraj tako velike kot s poznavanjem zakonodaje in problemov, s katerimi se spopadajo ljudje. Vem, vedno obstajajo izjeme, a po mojih desetletnih izkušnjah jih ni prav veliko. Ko bo kak minister za socialo spet trobezljaj o rodnosti, otrocih in pozitivnih izkušnjah starševstva, naj se obrne na enega od svojih centrov in ugotovi, kako in zakaj se obravnava tiste, ki tja zaidejo. In potem se lahko pogovoriva tudi o tem, zakaj se toliko študentk odloča za – splav.

...komentar [55]

V Angliji se je neka veriga pivnic odločila, da bo staršem, ki v njihove lokale zaidejo v družbi otrok, dovolila spiti dva kozarca alkoholne pijače. Potem starši ne dobijo nič več. Niti soka. Baje s tako omejitvijo želijo doseči dvoje - da se starši v bližini svojih otrok ne bi opijali ter to, da se otroci v družbi svojih lastnih staršev ne bi dolgočasili.

V Sloveniji smo že pred časom za mularijo uvedli neke vrste policijsko uro, ko otroci ne smejo biti v nočnih lokalih in klubih. Jasno premoremo tudi prepoved prodaje tobačnih izdelkov otrokom pod zakonsko določeno starostjo, še bolj zanimivo pa se zdi, da po deveti uri alkohola (vsaj v trgovinah ali na bencinskih črpalkah) ne smemo kupovati niti odrasli.

Precej določil okoli tega, kaj otrok sme in česa ne, vsebuje tudi Zakon o varnosti cestnega prometa, ki med drugim ne dovoli, da bi otrok, mlajši od sedmih let, sam hodil v vrtec ali šolo.

Če bi praskala še malo dlje po spominu, raznih konvencijah (tudi po tisti o otrokovih pravicah), zakonih in razno raznih novicah, bi verjetno našla še kako zapoved ziroma prepoved, kaj se ‘z otrokom sme in česa ne sme početi’, ampak to niti bil moj namen. Že novica o pivnicah, ki bodo staršem prepovedale spiti več kot dva kozarca alkoholne pijače, je bila dovolj, da sem se vprašala, koliko smo starši v resnici sposobni vzgajati svoje lastne otroke, presojati, kaj je prav in kaj narobe, če se že pivnice odločajo, da bodo vzgajale nas. Starše.

Če na vse skupaj pogledam kot mama, ki (oh, kako predvidljivo in samovšečno) verjame, da pozna svojega otroka, ki misli, da vsaj približno ve, kaj je zanj dobro in kaj ne, kot mama, ki se s svojim otrokom o vsem skuša odkrito pogovarjati, me tovrstne poteze privatnih in državnih institucij - motijo. Do sedaj sem namreč verjela, da sem jaz tista, ki lahko presodim, kam in kdaj otrok sme, kdaj je sposoben biti pol ure sam doma in kdaj gre lahko s prijatelji v kino Nikoli in nikdar tudi nisem začutila nobene potrebe po tem, da bi mi kdo prepovedal uživati alkohol v družbi zdolgočasenega otroka, ker mi na kraj pameti ne pade, da bi z mali posedala po barih in žulila pivo.

Še bolj kot prepoved posedanja v kakem kafiču je zame povsem nepotreben kakršenkoli zakon, ki govori o tem, da se otrok ne sme zanemarjati, pretepati, zlorabljati ali kako drugače ogrožati. Halo? Kdo na tem svetu bi želel škodovati otroku? Nihče?

Seveda ne. Če samo malo pogledamo okoli sebe, takoj postane jasno, da zaščita in spoštovanje otrok nista tako samoumevni stvari, kot se mogoče komu zdita. Otroke se pretepa, otroke se ubija, otroke se uporablja kot poceni delovno silo, otroke se strada, zapira, izkorišča in zanemarja. Ni nam potrebno iti prav daleč, v dežele tretjega sveta, kjer so otroci (in njihovi starši) prisiljeni sklepati bizarne kompromise zgolj zato, da preživijijo, ni nam treba ne v vojno in ne na cesto, otroke se zanemarja in izkorišča tukaj in zdaj.

In to je tisto, kar najbolj bega. Če z bolečino v želodcu še nekako sprejmeš zgarane otroške obraze v deželi nekje daleč stran, kjer enostavno ni priložnosti za dostojno življenje, če se v takem primeru uspeš prepičati, da pač drugače ne gre (čeprav to seveda ni res), pa nikakor ne moreš dojeti, da ljudje, ki imajo vse, ki si lahko privoščijo vse, niso sposobni sprejeti tako preproste odgovornosti, kot je vzgoja in predvsem - zaščita lastnega otroka.

Beda, res, da ti gre pivnica razlagati, da ni najbolj pametno cele dneve popivati, bedno, da ti mora država prepovedati, da bi se tvoj otrok ponoči sam sprehajal naokoli, tankal alkohol in vlekel cigarete. Bedno, da potrebujemo Konvencijo o zaščiti otrokovih pravic, da vemo, da se otrok ne sme pretepati, posiljevati in izkoriščati.

Ne vem, mogoče pretiravam. Mogoče me je malce zaneslo ob prebiranju jutranjih novic. Kakorkoli že, grem se malo ukvarjat z gospodom otrokom. Še preden si kdo izmisli zakon, ki mi bo zapovedal ure, ko moram to početi;)

...komentar [41]

Včeraj sem nekoliko presenečeno ugotovila, da na Univerzi v Ljubljani gostuje nihče drug kot - Umberto Eco, filozof, semiotik, medievalist, širši javnosti poznan predvsem kot avtor romana Ime rože. Glede na ves pomp okoli drugih bolj ali manj eminentnih gostov, ki obiščejo Slovenijo, me je kar malo šokiralo, kako potiho se je zgodila podelitev častnega doktorata  simpatičnemu gospodu, a na koncu koncev so nam mediji vseeno postregli z nekaj zanimivimi izjavami tega pisca.

Mene sta najbolj nasmejali dve (navajam po spominu): ‘Edini, ki mislijo, da so bralci neumni, so založniki’ ter ‘ Ko napišeš knjigo, te je lahko strah dvojega; Da jo bo prebralo dvesto ljudi ali da boš postal slaven.’ Potem pa se je gospod Eco lotil fenomena sodobnega časa, s katerim se ukvarjamo vsi, interneta. Po njegovem je to ena največjih pridobitev našega časa, a hkrati tudi ena največjih groženj - saj ob uporabi interneta tvegamo, da se ‘naši možgani spremenijo v mezgo’.

Gospod Eco je svojo trditev razložil s tem, da kot strokovnjak na določenih področjih lahko pogosto in brez kakršnihkoli predsodkov uporablja internet. Njegovo znanje mu omogoča, da loči zanič spletne strani od dobrih, da ve, kateri viri informacij so zanesljivi in kateri ne, skratka, njegovo znanje mu omogoča, da loči zrnje od plev. Takoj, ko gre za področje, ki mu ni tako zelo poznano, pa je internetu prepuščen na milost in nemilost; Verodostojnosti podatkov se ne da preveriti, kredibilnosti vira prav tako ne.

V največji nevarnosti so predvsem mladi. Ti, jasno, niso strokovnjaki prav na nobenem področju, a internet jim vseeno predstavlja neskončen vir informacij, med katerimi so seveda tudi nepreverjene, nezanesljive in včasih celo napačne. Seveda sem vse skupaj takoj preslikala na gospoda otroka, ki se dejansko preveč zanaša na internet. Čeprav redno prebira razno razne enciklopedije (in hodi z njimi spat:), ima najraje internet. Stric Google je popoln vir informacij in namigov, teta Wikipedia pa pride prav, ko je potrebno napisati kakšno seminarsko. Šele potem, ko mati ’skočijo v luft’, gremo nazaj prebirati knjige in kaj iz njih prepisati, a še vedno je najbolj praktična stvar - internet.

Še več, mirno lahko zatrdim, da generacija gospoda otroka (beri 10 let +) bolj verjame internetu kot učiteljem. Z njimi so se pripravljeni prepirati za vsako malenkost, dokazovati njihovo zmoto, se zanašati na podatke, ki jih imajo v glavi in biti strašno kritični. Internet pa je vsemogočen. Z njim se ne da preprirati in ker je tako čudovito izčrpen, se v njegovo nezmotljivost pač ne dvomi.

Starši velikokrat kričimo zaradi neprimernih vsebin, ki so otrokom prosto dostopne na spletu, malo manj pa razmišljamo o tem, da tudi brskanje po bolj ali manj ’strokovnih’ in primernih vsebinah ni nujno najbolj pametno početje. Če otrok gleda slike ‘nagih bab’, bomo vsi pokonci, a na internetu otrok najde še marsikaj. Poleg napačnih infomacij tudi zanimive posplošitve, zavajanja, pristransko poročanje, napeljevanje k nasilju (pa ne nujno v obliki slik, filmov in igric), podpihovanje sovraštva, neprimeren humor … Celo poplavo vsebin, mogoče malce bolj prikritih, kot so ‘nage babe’, a v marsikateem primeru še vedno zelo škodljivih.

Ko je gospod otrok včeraj ujel Ecovo izjavo o spreminjanju možganov v mezgo, je seveda zahteval pojasnilo in sledila je dolga debata okoli tega, kako nastaja Wikipedia, kdo stoji za Googlom, kako veš, da na njegovi priljubljeni kemijsko-pirotehnični strani držijo vse informacije, koliko se lahko zaneseš na forume in kako veš, ali je res to, kar piše na raznih informativnih portalih. Po predolgem zaslišanju, zbiranju argumentov in dokazovanju napak sem bila povsem izčrpana. Mali pa seveda precej nezadovoljen, ker sem mu nekoliko načela neomajno vero v računalnike in vse, kar je z njimi povezano. Še huje, učiteljem sem vrnila čisto malo kredibilnosti, kar je bilo skoraj nepredstavljivo.

Na koncu koncev sva bila oba utrujena od debate. Gospod otrok je preventivno v roke vzel eno od svojih ‘vesoljskih knjig’, jaz pa sem se odločila, da bom naslednjič, še preden bom začela naporno debato, na internetu preverila, ali že obstajajo kaki zbrani odgovori. Saj veste, preveč razmišljanja škodi;)

...komentar [32]

Smo ljudje, ki živimo v najemniškem stanovanju. Smo ljudje, ki od staršev nismo podedovali hiše, in smo ljudje, ki o nakupu stanovanja ne moremo razmišljati. Ker se počasi izteka moja najemna pogodba, ki se zagotovo ponaša z eno bolj prijaznih najemnin v Ljubljani, sem se spet začela ukvarjati s pregledovanjem ponudbe prostih stanovanj po Ljubljani. Cene in ponudba me vsakič znova - vržejo na rit.

Nisem posebej zahtevna, a stanovanje, v katerem bom živela nadaljnih nekaj let, mora biti vsaj približno čisto, po možnosti ne v kleti ali hiši izpred 500 let, v kateri bom za stroške ogrevanja plačala več kot za najemnino. Ne, ne bom se vselila v najbolj vlažno luknjo in ja, iščem vsaj 1.5 sobno stanovanje, v katerem bo otrok imel svojo sobo. Cena?

Celo od 400 evrov naprej, s tem da za 400 evrov dobiš eno od vlažnih, kletnih lukenj ali stanovanje pri kakem čudnem stricu na obrobju Ljubljane, kjer seveda ni ne trgovine in ne mestnega potniškega prometa. Cene sprejemljivih stanovanj se začnejo pri cca 550, 600 evrih.

Veliko? Malo? Kakor za koga. Če stanovanje išče par ali družina, kjer denar služita dva človeka, se računica mogoče še nekako izide. Pri tistih, ki smo sami in ki po možnosti še sami preživljamo otroka, je izračun malce bolj neprijeten. Recimo, da smo povprečni državljani Republike Slovenije in domnevajmo, da imamo temu primerno plačo.

Povprečna mesečna neto plača po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (zadnji podatek; za mesec september 2007) znaša 820 evrov in 47 centov. Če od tega za stanovanje odštejemo 500 evrov (in to je cifra, zaokrožena nekoliko navzdol), nam ostane še natanko 320 evrov in nekaj centov, s katerimi moramo pokriti še vse stroške (elektrika, plin, voda, ogrevanje, vzdrževanje in kar je še podobnih jajc). Če za to uspemo zapraviti manj kot 100 evrov, smo carji. Naj nekdo prišteje še položnice, ki jih otrok nosi iz šole, pa nam - zmanjka za hrano.

‘Razkošja’ kot so internet, televizija in recimo osebni avtomobil v ta izračun pač ne moremo stlačiti, ker pristanemo krepko pod ničlo. Čeprav - tam se znajdemo tudi, če pomislimo, koliko denarja povprečno porabita dve osebi mesečno za prehrano. 200 evrov? Ja, če živita od štruc iz smeti, ki jih vidi naš ljubi Janez. Oblačila? Obutev? Se opravičujem, zmanjkalo denarja. Več sreče - prihodnji mesec.

Rešitev? Za kekce brez bogatih staršev, baje izobrazba. Brskanje po arhivih statističnega urada (ki so, čisto mimogrede, precej nepregledni) da zanimive rezultate. Povprečna neto plača v pravosodju (kar pomeni vsaj univerzitetno izobrazbo) je manj kot 200 evrov višja od povprečne neto plače v Sloveniji (1017 evrov), povprečna plača v vzgoji in izobraževanju pa je še nekaj nižja (1007). Torej - nekaj let študija ti v najboljšem primeru prinese 200 evrov več od povprečja, kar pomeni, da mogoče ne boš lačen, spodobnega stanovanja pa si še vedno ne boš mogel privoščiti.

Sama bi ob teh podatkih morala verjetno skakati do neba. Sodim namreč v razred ‘povprečje + 200 evrov’, kar iz mene (vsaj po statistiki sodeč) dela nadpovprečno državljanko Republike Slovenije. Hmmm … Zakaj se potem prav nič nadpovprečno ne počutim, ko začnem od svojega (nadpovprečnega) mesečnega prihodka odštevati najemnino, vse stroške za prehrano, stanovanje, preživljanje otroka in pristanem pri čisti ničli? Kje so šele kaki izredni ali, bog ne daj, nepotrebni stroški, bencin recimo, pa televizija in internet?

Včasih se mi zdi, da moramo biti starši pravi mali čarovniki, ko takole kvačkamo iz meseca v mesec. Nekako vedno preživimo, tu pa tam malo pojamramo in se čudimo (vsaj jaz), kako ljudem še vedno uspeva - kupovati delnice Nove KBM, vlagati v pokojninske sklade in rentno varčevati. Po besedah ljubega nam Janeza je prav to dokaz, da nam v gre v Sloveniji resnično dobro. Vsaj ’srednjemu razredu’. Mogoče jaz živim v kakem čudnem vzporednem vesolju, mogoče se v šoli nisem dovolj učila in ne znam seštevati, ampak res ne vem, kdo in kaj je ta ’srednji razred’, ki mu uspeva iz povprečne plače izcimiti še denar za delnice.

Jaz bom vesela, če ga bom napraskala za novo stanovanje. Najemniško, seveda. Tako, ne preveč veliko in ravno prav svetlo. Tako, iz katerega me ne bo prehitro metal kak nadut pripadnik višjega srednjega razreda, ki so mu mati zapustili bajto, takega, v katerem se bova dobro počutila en mulc in pa jaz.

Zaenkrat mi to zadošča. O delnicah in rentah bom začela razmišljati takrat, ko bom malce večja in malce pametnejša. Ko bom recimo sposobna dojeti, kako v Sloveniji preživijo tisti, ki zaslužijo 200 evrov manj od povprečja.

...komentar [116]

Mati. moja mati. preprosta, čustvena ženska … delavka, gospodinja … ki je letos dopolnila pol stoletja (mater … to se pa veliko sliši) … Mati pridejo danes na obisk. zlomka. namesto, da bi to leno, megleno novembrsko dopoldne preživela ob knjigi in kavi … moram … pospraviti stanovanje. pri svojih tridesetih letih … po dvanajstih letih samostojnega življenja … se še vedno trudim … biti dobra hči. svašta.

ko sem bila najstnica, mi je Mati kravžljala živce. postiljanje postelje (zakaj že, če jo tako ali tako vsak večer spet razmečem?) … pomivanje posode takoj, ko v usta stlačiš zadnjo žlico kosila … brisanje prahu (najraje sem imela polico, kjer sva z bratom razstavljala zbirko kinder igrač) … sesanje, pometanje … in muka vseh muk … vrtnarjenje (če samo pomislim na obiranje fižola … me zabolijo prsti) … skratka … nikoli mi ni bilo jasno, zakaj mora biti pri nas vedno vse kot iz škatlice, zakaj je nujno posodo pomivati takoj, ko poješ … in zakaj hudiča … so tla vedno tako čista, da bi lahko na njih … stregel večerjo.

z bratom sva javkala in cvilila … a naredila večinoma vse … in počasi … odrasla. mene je pot zanesla v ljubljano … daleč stran od mamine vzgoje in njenih pravil … in prva stvar, ki sem jo v svojem novem ‘gospodinjstvu’ naredila je bilo … kosilo. nihče mi ni gledal pod prste … nihče štel žlic soli in olja … in najlepše od vsega … po kosilu … smo umazano posodo zložili v korito … in šli … v mesto na kavo. brez slabe vesti.

naslednji dan nismo pospravili postelje … in kak teden protestno nismo pometali. da bi predvsem … sami sebi dokazali … da se da tudi drugače.  verjetno je odveč razlagati, da je bilo stanovanje po nekaj dnevih izgledalo kot svinjak … in da nisem rabila nobene mame … da sem znorela. in vse pospravila.

od takrat … pospravljam sproti. vsaj toliko, kot mi čas dopušča. pomivam po kosilu, perem ob večerih, pometam in pomivam tla … ob vikendih. včasih … mi ne znese … včasih me popade lenoba … a slej ko prej … je vse … po mamino. mama je … pa če sem to hotela ali ne … dosegla svoje.

zadnji dnevi v službi so bili nori … in stanovanje izgleda temu primerno. svinjsko. treba je posesati in pomiti, treba je zamenjati posteljnino … oprati in zlikati cunje … in vse to … še preden pride mama. ker … če bo njena noga stopila v moj svinjak … ne bo rekla ničesar. nasmehnila se bo … in začela pomivati posodo. ne glede na vse moje proteste … vpitje in nestrinjanje … bo hotela … pomesti balkon in zlikati cunje. ker … bi rada pomagala. ker … drugače ne zna.

jaz pa … tega nočem. nočem … da še ob nedeljah … mama pospravlja. nočem, da jo živcirajo moje umazane cunje in moja umazana posoda. hočem … da v miru spijeva kavo … da mi pove, kakšen teden je za njo in kaj vse je ‘ušpičil’ tata. hočem … z njo preživeti sproščeno uro ali  dve … ko ne bo .. počela nič. sama tega … namreč ne zna. mojo mamo … je treba prisiliti … da ne dela.

in zato … moram v tem trenutku zavihati rokave in premakniti svojo rit. stanovanje čaka, da ga nekdo pospravi. Mati prihajajo.

...komentar [25]

v ponedeljek me je malce na rit vrgla mama enega od otrokovih sošolcev. prosila me je, če se lahko njen mali uči pri meni v službi, ker ima ona neke neodložljive obveznosti in pride domov šele ob petih. okej … ni panike … do petih … bosta mulca v moji pisarni … ob petih pa ti ga pripeljem domov.

no … pa sta mulca prišla … tam … okoli dveh … in  bila sta lačna kot psa. jasno. od malice je minilo že nekaj ur in gospod otrok običajno je kosilo … ob dveh. gospod sošolec je v pisarno privandral z dvema paketoma keksov, veliko čokolado in vrečko nedoločljive vsebine. očitno je bilo to … njegovo kosilo.

grozna kot sem … sem mu zaplenila vse packarije … otroka strpala v avto in predčasno pobegnila iz službe … kuhat kosilo za dva lačna otroka. seveda je to porušilo plan oddajanja gospoda sošolca pred vrati njegovega bloka … zato smo poskušali s spremembami seznaniti še gospo mamo. zaman. na telefon se ni javljala. ne ob treh in ne ob štirih … ne ob petih in ne ob šestih … tudi ob sedmih ne … ko nas je že pošteno skrbelo.

ob osmih je pridrvela direktno v najino stanovanje … naložila nekaj o kopici dela in zahtevala … kavo. a? še preden sem ji uspela razložiti … da nas je skrbelo … ali pa … da smo jo klicali celo popoldne … jo je zanimalo … koliko matematike smo predelali in če znamo dovolj za test naslednji dan.

znamo? seveda znamo. in siti smo in igrali smo se in brali in zabavali. imeli smo super popoldne in ne … nismo ti pustili otroka pred vrati … da bi te 3 ure čakal sam in prestrašen … ker ne bi vedel … kje si. ni se ti sanjalo, da je mali na varnem in toplem … pustila bi ga samega doma … brez kosila … z vrečko keksov in navodilom … naj se nauči matematiko.

da ne bo pomote … gospod otrok so večkrat sami doma. on je rad sam … in jaz tudi. a vedno … ve … kje sem, kdaj pridem. telefon je vedno pri roki in ja, na telefon se javljam. tudi domov pridem, če mali to hoče. takoj.

ampak …  očitno je to spet ena od mojih starševskih zablod … razvajam otroka in pretirano zaščitniška sem. pa … preveč se z njim ukvarjam in ne razumem … da je komu otrok lahko odveč.

lastnemu očetu, recimo. ko je včeraj gospod otrok očetu razložil … da bi rad … da tisto uro, ki jo vsak drug teden preživita skupaj … rad kaj počel s svojim fotrom … da ne bi bil več sam … mu je ta gladko razložil (citiram): ‘ej mali … jst res ne vem, kaj naj s tabo sploh počnem.’

mali je debelo pogledal … vzel nahrbtnik … in šel k fotru brat knjige. ta je namreč imel ‘neodložljive opravke’. tako kot vsakič, ko ga mali obišče. dvakrat na mesec. najraje bi malega odvlekla nazaj domov … in z njim počela to … kar pač … počnem vsak dan.  pa nisem. ker mi je gospod otrok pred tem razložil … da ‘bi bila tudi jaz žalostna, če me nikoli ne bi prišel pogledat.’

prekleto prav je imel. žalostna bi bila. dvomim pa … da bi bil žalosten njegov foter … ali pa mati tistega sošolca, če bi nekega dne .. ta mirno odkorakal skozi vrata.

pa ljudje … a vi veste … da so kondome že davno izumili???

...komentar [57]

včaraj je bil spet eden od tistih dni, ko gospod otrok gostujejo pri svojih prijateljih. za razliko od domače vasi, kjer so prijatelji za vsakim vogalom in je druženje precej samoumevno … so v prestolnici za vsak blesav obisk potrebni dogovori in usklajevanja, prevozi, cijazenja in telefonski klici … ki običajno stvari zakomplicirajo do te točke … da bi najraje rekel … ne.

večina staršev je prezaposlenih … živijo prav povsod … samo blizu ne … in otroke vozimo od kranja do brezovice … od barja do zaloga. včeraj je bil na sporedu sošolec … ki živi v bližini kranja. no … vsaj ob zadnjem obisku, pred kakimi tremi tedni … sem ga morala peljati tja. včeraj … je čudežno … živel … 500 metrov od šole. hmmm …

‘ja, a ne veš? … njegova starša sta se ločila … in danes smo pri očetu in njegovi novi punci. jutri … me lahko pelješ k mami v kranj.’ mali mi je vse skupaj razložil tako zelo samozavestno … kot da je ločevanje staršev … nekaj najbolj samoumevnega … to … da se otroci selijo sem ter tja … še bolj … in to … da ima večina sošolcev gospoda otroka od enega do štirih … petih staršev … pa tudi.

priznam … malce me je na rit vrglo … sploh … ko je mali začel naštevati … koliko in katere starše … premorejo njegovi sošolci … koliko je tam otrok … čigavi so … in kje vse živijo. zaključek? od dvajsetih otrok, kolikor jih je v razredu … jih manj kot 5 živi v družini … ki je še pred desetimi ali malo več leti … veljala za edino ‘pravo’ obliko družine … to je … družino … z dvema biološkima staršema … pa še kakim otrokom zraven.

kot že davno osamosvojena mati … (baje sodim v kategorijo samohranilk) … seveda … res nisem poklicana … da sodim ločitve. sploh … ker verjamem, da je za otroka veliko bolje, da se starša ločita, če pač ne moreta shajati drug z drugim … kot pa da otrok odrašča v prepriljivem, stresnem … ali … bog ne daj … nasilnem družinskem krogu. zmedlo me je predvsem poročilo o tem, koliko novih ’staršev’ premorejo sošolci in kako hitro po ločitvah se ti novi starši uvažajo v družine.

naj mi nekdo reče … da sem zadrta … zajebana … ali pa enostavno … nezrela … ampak jaz tega resnično ne razumem. v vseh letih svojega samskega življenja in starševanja … se seveda nisem spremenila v nuno iz samostana … ali sitno baburo … ki o seksu bere le v knjigah. nikoli niti nisem imela občutka, da sem se odrekla kateremukoli delu svojega socialnega življenja … prej obratno … več se družim in zabavam … kot kadarkoli prej … ko sem bila del neke ‘familije’. a nečesa nisem nikoli … želela … niti znala … mešati svojega otroka v svoja bolj ali manj ‘zabavna’ prijateljstva.

čeprav gospod otrok poznajo vse moje znance in prijatelje … čeprav smo marsikdaj skupaj šli v kino, na pijačo ali se kako drugače zabavali, mu nikoli nisem uvozila nadomestnega očeta. nikoli in nikdar nisem pustila, da bi se otrok spoznal … kaj šele navezal na nekoga … ki mi je tu ali tam pogrel posteljo … šel z mano na pivo … ali pa celo noč predebatiral ob biljardu. včasih sem zaradi tega prevozila precej kilometrov … dobivala sive lase zaradi varstva … pokurila tudi kak dan dopusta … samo zato … da sem uspela … poskrbeti tako za otrokove … kot svoje potrebe … ne da bi kdo bil prizadet.

otroci so namreč občutljiva bitja. hitro se navežejo in hitro … imajo radi. tako kot mi … odrasli … le da mi … besedo radi včasih malo bolj slabo razumemo. je dober seks že imeti rad? je dobra družba že dober starš? je to … da se jaz zaljubim … že zadosten razlog … da nekoga vpeljem v najin svet … in upam … da se bo vse izšlo? ne vem, mogoče sem res strahopetec … mogoče … sem do malega preveč zaščitniška … a dokler … sama nisem prepričana … nočem … da se prepričuje še moj otrok.

sošolci gospoda otroka, ki premorejo precej rezervnih staršev, tudi tisti, ki so deležni precejšnjih menjav teh rezerv … izgledajo srečni, zadovoljni otroci. o ‘fotrovih ljubicah’ govorijo ravno tako sproščeno … kot jaz o vremenu ali glasbi. nič jih ne moti … da za en dan v naprej ne vedo, kje ali pri kom … bodo spali … ali kdo jim bo skuhal večerjo. mogoče … so otroci res bolj trpežna bitja … kot se zdijo meni … mogoče … jaz resnično preveč kompliciram. mogoče … bi nekoga lahko domov povabila na čaj. ne vem.

veste vi? pa prosim … ubijte me nežno;)

...komentar [43]

gospod otrok imajo 11 let in odločili … so se … odrasti. kar tako … brez opozorila … čez noč … so si nataknili slušalke v ušesa, si okrog vratu obesili mobitel in postali … strašno samostojni. ne bi se več z ‘mamico’ kazali v družbi … ne bi se z ‘mamico’ vozili domov (busi so kar naenkrat postali zakon) … sami bi hodili v trgovino in si kuhali kosilo … v kino bi po novem hodili s prijatelji in vstop v kopalnico … je prepovedan. čeprav smo že nekaj let vajeni, da imajo gopod otrok o vsem izdelano svoje mnenje in se z zelo težkim srcem pustijo prepričati v karkoli drugega … se zadnje čase spopadamo s še bolj izdelanimi ‘vrednotami’ in neko čudno etiko … zaradi katere se nam v grlu zatakne še tako slasten kos … mesa.

bolj ko gledam to dolgolaso blond bitje ob sebi … bolj mi je jasno … kako zelo … samosvoje je … in kako zelo odločno … stopa po svoji poti. čeprav se nikoli nisem štela za zelo ‘klasično’ mamo … čeprav sem se vseskozi trudila, da bi vzgojila samostojnega, samozavestnega in srečnega otroka … ki ne bi ob vsaki težavi letal v moj objem … sem … čisto malo … nebogljena. gledam ga … in se čudim … gledam … in upam, srčno upam, da sem dobro opravila starševske dolžnosti prvih desetih let … in mu dala … dobro popotnico … v svet … najstnikov … pa naprej.

smešno je … tole starševstvo … in na trenutke … precej nehvaležno početje. misliš, da veš, kaj je prav … trudiš se … vztrajaš … razlagaš, prosiš … daješ in še več … jemlješ … učiš in vzgajaš … a nikoli ne moreš biti čisto prepričan … da delaš prav. vsak trenutek starševske poti mi je bilo bolj jasno … da otrok … niti malo ni moj … da je moja naloga le ta … da sem z njim, da ga čuvam in usmerjam po svojih najboljših močeh … vse ostalo … pa je … njegova stvar. kljub temu … noben starš ni pripravljen na dan, ko ‘ptica’ odleti.

živimo in delamo … kot da so naši otroci in z njimi naše starševske obveze ter radosti … večne. prepogosto … smo sitni in neučakani, utrujeni od službenih obveznosti … pa se nam enostavno … ne da. tudi pomisliti ne smem … kolikokrat sem s kislim frisom, popolnoma izmučena od dveh honorarnih služb in nenenhnega letanja za denarjem … sestavljala lego kocke … kako zelo odveč mi je bilo postavljanje železniških tirov iz kuhinje v otroško sobo po štirih predavanjih na faksu … ali kako sem si kak večer enostavno … želela zaspati … ne pa … debatirati … katera risanka je boljša … dexter ali trije ediji … in zakaj. priznam tudi to, da sem se včasih vprašala …. kako bi bilo … če ne bi bila mama … sploh pa ne mama otroku brez fotra … sama nekje daleč stran od svoje družine in vseh, ki so mi stali ob strani.

a vsakič, ko me zgrabil kak tak preblisk … vsakič, ko sem začutila, da mi zmanjkuje moči … sem se brcnila v rit … in ob pomoči gospoda otroka … z veseljem … šla dalje.  zdaj sva na pragu … najstništva. nič več ne gledam ljubkega slinastega dojenčka … mimoidoči nič več ne stokajo ‘buci buc … kako lepe učke’ … in nič več ne morem stlačiti male štruce ob osmih v posteljo … pa zraven mirno zaspati. kje pa … buci buc je precej velike … dolgolase sorte … buci buc … hodi v šolo … ki je ‘blazno brez zveze’ … buci buc … bi v resnici bil v ponos kakemu romantičnemu piscu … toliko svetobolja in svetožalja premorejo njegovi čustveni izbruhi. buci buc … postaja … mulc, ki me iz dneva v dan … manj potrebuje.

in prav je tako. kot je prav … da starš to opazi. da spoštuje otrokovo voljo po samostojnosti in ga pri tem podpira. čeprav … mi ob večini ‘izbruhov samostojnosti’ … posivi nekaj las … se trudim … dovoliti … brez nerganja in teženja. gospod otrok … vrača dvojno - vsakič znova se pogovoriva, kaj se sme in kaj ne … vsakič znova … dobim poročilo o tem, kje je kdo bil in kaj je počel. tu in tam … sledi še tehtanje odločitev in preverjanje njihove pravilnosti … kar potrjuje moje prepričanje … da delam prav. otrok … zaupa meni … in jaz … njemu.

tako … naj bi verjetno … vse skupaj … tudi izgledalo. srčno upam, da bo zaupanje trajalo … da bo … gospod otrok … nadaljeval po svoji poti … da pa bo vseeno … tu in tam … našel tudi voljo … pa zlezel v moj objem in s tistim nagajivim izrazom na obrazu rekel … mami, carta … carta.

ne zaradi njega … zaradi mene. malo bi namreč … še bila mama;)

...komentar [12]

ugotovil si, da te mali nikoli ne pokliče. ugotovil si, da te mali sploh ne potrebuje. vprašal si … zakaj.

bravo ata, moder postajaš. malce pozno sicer, ampak vseeno. prav imaš … mali te ne potrebuje … mali skoraj ne pomisli nate. zakaj? si upaš sploh vprašati?

ko so se najine poti razšle, sva rekla … da bova oba stala ob malemu … da bova še vedno … mama in tata. pa sva bila?

na papirju že. jaz sem zraven ostala še sitna mama, ki sili otroka v šolo, ga poslijuje s knjigami, zdravo hrano … jaz sem bila tista, ki ga tlači pod tuš, prepoveduje sladkarije, striže nohte in nenehno teži. ti si bil ’stric iz amerike’ … ki pride … vsak mesec … kolikokrat? dvakrat? mogoče. bil si stric, ki vse dovoli, ima kup knjig in stripov na zalogi … pa alice v čudežni deželi. se spominš … edina igrica, ki sta jo kadarkoli skupaj igrala?

vajino druženje je bilo vedno bolj redko … ti pa kar nisi in nisi zmogel zlesti iz kože ledenega človeka, ki je pregnala tudi mene. mali je do tebe začutil neko čudno strahospoštovanje … ob tebi je bil vedno resnoben … vljuden … utesnjen … ni bilo več alice v čudežni deželi … tudi stripi niso odtehtali tvoje hladnosti. nikoli nisi poklical, vprašal, kako sva, kako gre malemu v šoli. nisi vedel, kdo je njegova učiteljica, kdo zdravnik, še danes ne veš, koliko zob smo izgubili, koliko kolen potolkli, na katere krožke zahajali … v resnici … malega sploh ne poznaš.

ko je padal … te ni bilo, da bi ga pobiral, ko ga je bilo strah, te ni bilo ob njem, da bi ga podpiral … ko so tekle solze, še vedel nisi. sitna mama je bila edina izbira. sitna mama … in njena družina … je bila tam, ko je mali to potreboval. počasi je nehal čakati … da prideš … počasi … se je odvadil klicati … počasi … je bil naveličan tvojih izgovorov … počasi … je dojel … da te pač ni.

nekaj let sem ga opominjala nate … nekaj let nosila telefon za njim, da te je vsaj poklical. zakaj? vsak koncert je bil dovolj pomemben, da si odpovedal popoldne z malim, vsaka knjiga bolj zanimiva od pol ure igranja. oba sva se naveličala. ne moreš prositi nekoga, da naj bo oče. in ne moreš ga … prisiliti.

zdaj, ko je bilo malemu najhuje … nekaj časa sploh nisi prišel blizu. potem … si se narisal s kupom velikih knjig in fotoaparatom. poslikal si malega, od njega zahteval, naj knjige prebere … in si šel. halo? mali se še obrniti ni mogel sam … pa naj bi bral enciklopedije? mali še jesti ni mogel … ti pa si skrbel za knjige. za duhovno hrano …

dragi ata … dolgo časa sem se spraševala … dolgo časa … upala … in priznam … obtoževala. danes …. se mi res ne ljubi. ne trudim se več … da bi iz tebe naredila očeta in ne silim več malega … naj dela očeta iz tebe. veš, kje sva. vedno te toplo sprejmeva … vedno vzamemva knjige od tebe … in tu pa tam … celo kako prebereva. in na nek čuden način … te imava oba zelo rada. čeprav te ni.

vem … počasi ti postaja jasno … počasi … obžaluješ. upam, da ti bo potegnilo, preden bo prepozno … preden … boš zamudil prav vse.

veš … jaz nisem več mama … po novem sem mima … mima … ki si nabaše malega na hrbet in z njim pride prav povsod … na koncu pa dobi … najlepši objem in poljub … od hrčka. mima ima neskončno srečo … in mima … bi ti podarila košček te sreče … z največjim veseljem. ko bi ti le …. zmogel … karkoli sprejeti.

ah ata … včasih bi te tepla … res …

… če bi pomagalo.

...komentar [20]