blodim, blodiš, blodi

Hladno, petkovo jutro. Zelo zgodaj je in njeno toplo, golo telo se skriva pod puhasto odejo. Nekje zvoni budilka. Ni zanjo, zato si odejo povleče čez obraz in se trudi nazaj priklicati svoje sanje. Oči še ni odprla, niti jih noče, toplota jo omamlja, spanec jo boža po obrazu in njegovo telo miri.

Privije se še bolj tesno k njemu, na pol v snu se ga oklene in mu na vratu pusti sled svojih ustnic. Njegovo telo trzne, njegove roke zdrsijo po njej in jo privijejo k sebi, močno, skoraj premočno. Zdaj zadrhti ona. Ve, kaj sledi. Vsa zaspana, zalepljena, lena in sanjava si ga neskončno želi, a njeno telo še spi, težko je in trmasto.

Ne pusti se motiti. Dvigne se nadnjo in nanjo položi svoje toplo, čvrsto telo. Poljubi jo, mimogrede, za dobro jutro, potem pa njegove ustnice zdrsnejo po njenem telesu, roke jo zgrabijo in nekdo nežno poboža vrata njene biti.

Čeprav oči še vedno niso zbrale moči, da bi uzrle obraz nad seboj, je telo v trenutku prebujeno, zadiha in zaživi v svojem ritmu, ko prodira vanjo, malo, zaspano, deklico. Na vratu čuti njegov dih, njegovo telo na sebi in v sebi, na ustnicah se lovijo zvoki užitka, roke so zakopane v blazino nekje daleč stran. Dvigne jih, se oklene njegovega telesa in ga privije k sebi, kolikor le more blizu in tesno, da v njegovo rame zaduši krik, ko se v njej prebudijo vsi demoni strasti in užitka. Čuti ga, ko zadnjič izdihne na njej in jo še enkrat poljubi.

Oči so še vedno zaprte, nekdo jo spet nežno pokrije, toplota jo objame in sanje so nazaj. Ali pa so bile tam že vseskozi? Ko ga v hladnem jutru pusti nekje sredi mesta, ko mu stisne majhen poljub na lice in hiti prvi kavi na proti, se nasmehne. Srečna je. Tokrat, za spremembo, ne sanja.

...komentar [18]

So stvari, ki jih resnično ne maram. Bele nogavice recimo. Pa bele gate (okej, razen na točno določeni riti). Definitivno ne maram vecejev brez vece papirja, menjave žarnic na Poldiju, tekstov z narobe postavljenimi ločili, pa apatičnih, zdolgočasenih ljudi. Tem stvarem se poskušam izogniti, kolikor se le da. Tu in tam pa je svet krut do mene in se odloči, da se moram s kako neprijetnostjo tudi soočiti. Danes je bil tako na sporedu tehnični pregled mojega malega avtomobilčka.

Običajno sem v te namene izkoristila očeta. Nekje sem že našla izgovor, da sem mu v roke porinila ključe in ga poslala, da se gre on zajebavat na tiste blesave valje in mehaniku razlagat o izpušnih plinih pa nedelujočih žarnicah. Tokrat žal ni šlo. Morala sem zavihati rokave in se sama spopasti z možmi v modrih pajacih.

Ker sem baba in ker se mi ne sanja, kaj vse na avtomobilu dela in kaj ne, sem k stvari pristopila skrajno resno. Vzela sem si dan dopusta in pred pregledom seveda pri vseh uporabnih moških mojega življenja (okej, dva sta, ampak ta kvalitetna;) preverila, kaj mi je storiti. Nekega segrevanja zavor in stopanja po plinu se še spomnim in točno taka so bila ponovljena moška navodila.

Poldi je tako celo pot do servisa sumljivo tulil in zavijal, malo poskakoval in se sunkovito ustavljal na vsakem križišču. Pojma nimam, kaj so si mislili naključni mimoidoči, verjetno nič kaj lepega o mojih šoferskih sposobnostih, ampak, jebi ga, kar je treba, je treba.

Na moj omiljeni AMZS se mi je uspelo pripeljati že ob osmih zjutraj. Kljub vsem kilometrskim oznakam sem uspela zgrešiti uvoz v oddelek za tehnične preglede in potem še nehote užaliti prijazno gospo na informacijah, ki sem jo pobarala, kdaj mehaniki začnejo delati. »Ja gospa, mi smo že ob sedmih začeli. Kaj pa vi mislite??«

Huh, očitno ne prav dosti. Živim v svetu, kjer nihče ne odpre vrat pisarne pred deveto uro. Kakorkoli že, čakal me je tehnični pregled in nekako sem odvlekla sebe in svoje vozilce do tistih čudnih naprav. V roke so mi porinili nekaj papirjev, me pregnali iz vozila in še preden sem sploh ugotovila, kam naj se postavim, je prijazni stric že mahal z drugega konca delavnice, da naj se že enkrat spokam ven, ker smo končali.

A? To je vse? Nobenega zmajevanja z glavo, nastavljanja izpušnih plinov pa preklinjanja, ker žarnica levo spredaj ne dela? A se hecate? Očitno ne. Očitno je moj Poldi čil in zdrav avtomobilček, ki si je v trenutku pridobil dovoljenje, da še leto dni prevaža naokoli mojo rit.

Veselje bi bilo nepopisno, če mi ne bi minuto za tem v roke porinili še računa za 500 evrov, kolikor nanesejo vsi pregledi, takse in zavarovanja. A ker sem to že prej nekako izračunala, sem raje ostala pri začetnem navdušenju, da je zoprnija za menoj v pičlih desetih minutah. Prav lepo sem se zahvalila in odšla skozi vrata.

Cel dan dopusta za deset minut sitnosti? Jaz res znam pretiravati. Da pa vseeno nisem edina, sem ugotovila nekaj minut kasneje, ko sem se znašla pred zaprtimi vrati trgovine, skupaj s sto norci, ki se jim očitno ni zdelo nič čudnega, da prideš tja pol ure preden se vrata sploh odprejo. Kdo je že rekel, da nam zmanjkuje časa in denarja?

K sreči je v tistem trenutku zazvonil telefon in dobra prijateljica me je seznanila z vsemi pikantnostmi svojega spolnega življenja. Čudovit način, da preživiš pol ure pred zaprtimi vrati nakupovalnega centra in pozabiš na moške v modrih pajacih, žarnice in zavore. Ob devetih zjutraj sem se tako že spet počutila popolnoma žensko, ko pa sem na blagajni plačala še nov puder in maskaro, je bil svet spet moj.

Tko, zdej pa grem pakirat kufre in odmočit svoje utrujeno telo. Dopust je pa le – dopust. Pa lep vikend tudi vam;)

...komentar [23]

Oči se mi zapirajo. Dan je bil dolg in rada bi spala. Ne gre. Premetavam se po postelji, odejo si vlečem pod vrat in jo potem brcam nekam proti nogam, blazino tiščim zdaj v en, zdaj v drug kot. Hrup z ulice je nekoliko pojenjal, zato pa me toliko bolj zmoti vsak avtomobil, ki zapelje na parkirišče. Koliko je ura? Ena? Dve? Ne vem. Sanja se mi ne, kako dolgo se že trudim zaspati. Naj mine. Samo še en dan. Samo še en dan brez tebe.

Še včeraj je postelja dišala po tebi. Blazina je nosila tvoj obraz, rjuha vonj prepotenega telesa. Danes ne čutim ničesar več. Nekdo je zamenjal posteljnino. Hladno je. Pa tako prekleto vroče. Nemirna sem. Želim si, da bi bil tukaj. Da bi me umiril. To znaš edino ti.

Ko se priviješ k meni, stisneš svoje telo ob moj hrbet, me objameš preko trebuha, dvigneš roko na prsi in zariješ obraz nekam v zmešnjavo mojih las, me nežno poljubiš na vrat in mi zašepetaš tistih nekaj besed, si želim, da se ne bi nikoli zbudila. Niti zaspati nočem. Samo trenutek bi ujela, vzela bi ga in prosila, da traja.

Včasih se ob tebi zbudim. Težko dihaš, a vseeno je tvoj obraz spokojen, skoraj otroški. Gledam te in ti prsti zdrsim po prsih, trebuhu. Dotikam se te, ker se bojim, da te sanjam, ker se bojim, da se bom zjutraj zbudila in te ne bo. Potem se nazaj privijem k tebi in spet zaspim.

Tesno ob tvojem toplem telesu, tik ob obrazu, z roko na tebi, ki te hoče obraniti, ki te hoče zadržati. Kot da bi imela to moč. Kot da bi te lahko res ujela, te iz sanj spremenila v meso in kri ter obdržala. Ne gre, kajne?

Ljudje smo popotniki, vsak je samo svoj, vsak ima svojo pot. Tu in tam se naše poti križajo, tu in tam nam je naklonjena bližina, toplina nekoga, ki ga ljubimo. Zavedam se, da nisi moj, zavedam se, zavedam se, da nič ni večno. Samo trenutki so in za te živim.

Samo še nekaj ur in stopil boš skozi vrata. Zapodila se bom v tvoj objem kot majhen, preplašen otrok, lačen tvoje ljubezni. Smešno, všeč sem si tako krhka in ranljiva, všeč sem si, ko čakam in pričakujem. Čeprav se nemirna premetavam po postelji, čeprav cepetam v želji, v tem pričakovanju uživam. Ker sem. Ker čutim. Ker hočem.

Glava je kar naenkrat našla svoj prostor na blazini, odeja je objela telo in roke so zlezle pod obraz. Oči se zapirajo in mene odnaša. V sanje. V jutrišnji dan. V tvojo bližino. Pogrešam te.

...komentar [65]

Moja draga mama bi moje trenutno počutje opisala kot ‘lena si kot fukselj’. Sanja se mi ne, kaj fukselj pomeni, priznam pa, da se počutim (in izgledam) precej mizerno. Vsakič, ko zapadem v podobno stanje, začnem pospravljati. Pisarno sem že približno spravila v red, prav tako stanovanje, ostalo je le še nekaj malenkosti, ki jih moram pod nujno urediti. Zato blog danes uporabljam v povsem pritlehne, komercialne namene. Objavljam nekaj malih oglasov. Vse interesente pozivam, da svojo ponudbo oziroma povpraševanje zabeležijo v komentarjih in pustijo svoj kontakt. Pojdimo lepo po vrsti:

Oglas številka 1:
Oddaja se 11.5 let star, malo rabljen, zelo siten, dolgolas in rastlinojed mulc, ki sliši na ime Gospod Otrok. Običajno je zelo prijazne narave, precej zgovoren in ne preveč nagajiv, zadnje dneve pa se lahko pohvali predvsem z napadi slabe volje, trme in zavijanja z očmi. Posebej nadležne so faze samopomilovanja, ki običajno spremljajo delanje domače naloge ali pospravljanje sobe. Da je mera polna, se naokoli vlači kot ljubljanska megla, z rokami do tal, nosom pod brado in s pogledom, ki niha od depresivnega starca do otožnega psa. Otroka oddajam v najem le za nekaj dni in zgolj ljudem, ki jim ostaja dobre volje ter potrpežljivosti. Meni obojega namreč počasi zmanjkuje.

Oglas številka 2:
Prodam čudovito prasko na čelu, izjemne oblike in še bolj izjemne rdeče barve. Poreklo praske je sicer nekoliko vprašljivo, najverjetneje povezano z eno od mojih alergij, padcem odpornosti in nekoliko nezdravim načinom življenja. Kljub temu je praska vredna svoje cene, saj je v vsem svojem obstoju zelo lepo negovana, precej občudovana in predvsem – locirana na zelo opaznem mestu. Če pokličete takoj, vam zraven praske prodamo še kak mozolj na bradi ali šop neurejenih las. Vsi artikli se seveda ponašajo s certifikatom podjetja Zloba d.o.o.

Oglas številka 3:
Zagotovo so na tem svetu ljudje, ki imajo preveč časa. Z veseljem bi od njih odkupila kako urico, ki bi jo zelo koristno porabila – recimo za kuhanje jutrišnjega kosila, sestavo kakih štirih zapisnikov, petih pogodb ali šestih dopisov, pod nujno bi jih nekaj namenila spanju, ki mi ga kronično primanjkuje, morebitni preostanek pa bi šel na račun ukvarjanja s tehničnim pregledom mojega malega avtomobila, plačevanjem zavarovanj in položnic ter honorarnim delom, nujno potrebnim za izboljšanje družinskega proračuna.

Oglas številka 4:
Iščem duhovite in pametne prostovoljce, ki so pripravljeni v zameno za čast in slavo urejati moj blog. Najbolj so zaželeni kreativni posamezniki, ki bodo nizali ideje za pisanje bloga, sestavljali osnutke in skrbeli za redno objavljanje. Krvavo bi potrebovala tudi zelo pametne in potrpežljive ljudi, ki bi mi prevajali zapise v komentarjih ali ki bi se jim ljubilo razlagati moje besede tistim, ki me jemljejo preveč resno, ter tistim, ki me enostavno ne razumejo. Če bi se našel še kak prostovoljec za prečesavanje slovenske blogosfere ter iskanje berljivih tekstov, bi bila jaz nadvse srečen človek.

Tko. Za silo bo. Na zalogi imam sicer še nekaj pokvarjenih telefonov, malo rabljene rolerje pa kako luknjasto nogavico, ampak pretiravati pač ne gre. Grem preverit sitnega otroka, napudrat čelo in skuhat jutrišnje kosilo. Nekako se mi dozdeva, da je to bolj pametno, kot pa čakati, da bo kdo kaj naredil namesto mene:)

...komentar [49]

Prišel si čisto potiho. Prijazno in nedolžno. Najprej je bila beseda, potem sva bila midva. Kradla sva trenutke, kradla sva dneve, samo da sva bila skupaj. Že od prvega dneva sva vedela, da si nisva usojena, o bila sva – obsedena. Drug z drugim, z najinim druženjem, z najinimi telesi. Nisva si znala, nisva si hotela pomagati.

Najprej sva si lagala. Da ni nič. Ker ne sme biti nič. Potem sva si nehala lagati. Povedala sva si vse. Ni pomagalo. Le še bližje sva si bila, najini telesi sta se še bolj prepletali, ustnice še bolj ljubile. Vsakič, ko si odšel, si za seboj pustil del sebe, tvoj vonj je polnil moje nosnice, čutila sem te na sebi, v sebi, bil si en in edini. Nisem želela verjeti, da jaz zate nisem edina. Nisem se ukvarjala s tem, da sploh obstaja karkoli, razen naju. Ker ni. Vsaj ne zame.

Potem si izginil. Lepega dne, brez pojasnila, pustil si le kup vprašanj. Tako prekleto je bolelo. Sploh ne vem, kaj. Saj nikoli nisi nič obljubljal, saj je bilo vse jasno. A vseeno, s tvojim odhodom se je svet ustavil. Ničesar več ni bilo. Nobenega trenutka, objema, topline, male, drobne laži, zaradi katere je lažje preživeti dan. Praznina. Popolna praznina.

Čez čas si se vrnil kot tujec. Srečevala sva se, gledala, dolgo časa nisva niti spregovorila. Kadarkoli si bil dovolj blizu, da sem te vonjala, da sem začutila tvoj dih na vratu, se mi je mešalo. Ni pomagalo, da si me prizadel, ni pomagalo, da sem te prezirala zaradi tvoje odločitve in odhoda, nič ni pomagalo. Telo je v tvoji bližini še dolgo drhtelo, telo je terjalo svoj davek. Želela sem si te. Neskončno. Spet in spet.

In si klonil. Bil si šibek. Tako kot jaz. Toliko časa sem hrepenela po tvojem telesu, tako zelo pogrešala tvoj dotik, a ponovno srečanje je bilo skoraj tako zelo prazno, kot meseci po tvojem odhodu. Dotikala sem se te, te ljubkovala, kot bi želela nazaj svoje sanje, kot bi poljubi lahko obudili to, kar je že davno umrlo. Z vsakim dotikom si bil dlje, z vsakim poljubom bolj tuj.

Zdaj sediš na tistem barskem stolu, srebaš pivo in me gledaš. Jaz gledam tebe. Klepetava. O čem že? Ne vem, ne slišim te. Ne več. Gledam tujca ob sebi, gledam roke in oči, ki sem jih nekoč ljubila in se čudim. Kako se lahko ljudje tako zelo oddaljimo? Kdaj nam nekoč najdražja bitja postanejo zgolj hladne maske? In zakaj? Sem te v resnici sploh kdaj ljubila ali sem le želela verjeti?

Ne vem. Če sem te kdaj ljubila, potem je ljubezen hudo minljiva in krhka stvar, če sem zgolj hrepenela po ljubezni, sem krhka in nemočna jaz. Kakorkoli obračam, ničesar več ni. Če je sploh kdaj bilo. In to me pomirja. Neskončno. Ker vem, da grem lahko naprej. Ker vem, da je v meni dovolj prostora za nove ljubezni ali nove sanje.

Hvala ti, tujec.

...komentar [73]

Na račun prosotvoljnega izlivanja krvi sem danes - fraj. Malega sem zapeljala do šole, skočila v trgovino, pobrala pošto in si skuhala kavo. Tisto, ta pravo, iz ‘kafetire’. Tako, kot jo zna narediti samo moja mama. Njami.

In dan se je začel tako, kot bi se pravzaprav moral vsak. Z branjem časopisa, pitjem kave in cigaretom. Včasih sem to sicer smela početi kjerkoli (in tudi sem), po novem kadilskem zakonu pa so moje prijetne jutranje rutine močno omejene in predvsem - prezeble.

Danes pač ne. Danes sem si privoščila svoj začetek dneva. Nikotinsko-kofeinsko-blogerski. In to blogerski - v papirnati obliki. Z Blogorolo. In veste kaj? Meni je všeč. Očitam ji edino dvoje - premalo obsežna je in kak dober lektor bi prišel prav. Vse ostalo je fajn. Uredništvu je uspel zelo prijeten izbor tekstov o ‘blogerskih zvezdah’, ki so tako zelo razburkali blogosfero v zadnjih dnevih, z veseljem sem prebrala politično in zabavno rubriko, se do solz nasmejala cenzuri ala Bičskvit, presežek te cifre pa se mi vsekakor zdi intervju z gospodom, ki sliši na ime Mr. Mojo. Že res, da sva se uspela nekajkrat spotakniti drug ob drugega na blogerskih srečanjih, a tokrat me je z argumenitranimi in duhovitimi odgovori res spravil v dobro voljo. Kapo dol, gospod Mojo in direkt v seznam blogov, vrednih branja. Ob naslednjem spotikanju bi namesto debate o kajenju debato o blogih, argumentih in komentarjih.

Ker Blogorola enostavno ni bila dovolj obsežna, da bi zadovoljila moje jutranje potrebe po konzumiranju nečesa papirnatega, sem v vsej navlaki iz poštnega nabiralnika skušala najti še karkoli užitnega. Zaman. Edina gledljiva stvar je bil katalog, ki ga prejemam po ‘zaslugi’ gospe matere in v katerem najdeš neverjetne stvari. Od oblačil, do športne opreme, vibratorjev, naprav za puljenje kocin in raznih čudodelnih strojev za hujšanje. Svašta. Pa kdo to resnično kupuje??

Ob razočaranju nad ceno nečesa, kar naj bi stopilo maščobe na mojem baročnem trebuhu, sem v roke vzela daljinca. Na vseh petih gledljivih slovenskih programih so ponujali stvari, ki sem jih prej - videla v katalogu. Huh, zdaj vem od kje mojemu staremu atu vse pojoče ure, sokovniki in prenosne savne. Cele dopoldneve nima kaj početi, tetke na teveju pa ga očitno dobro obračajo.

Mene so tudi. Direkt do sesalca pa one čudovite stvari za ribanje tal. Posesala, poribala in pomila sem vse, zdaj sem na vrsti - samo še jaz. Okej, pa par krožnikov in skodelic v koritu. Ampak, to bo že počakalo. Pretiravanje pač škodi. Tudi, če se dan začne tako ‘v easy’, kot se je današnji in četudi so obeti za nadaljevanje nad vsemi pričakovanji.

A sem že povedala, da je novoletna depresija mimo, jaz pa polna energije? He, nisem ne. In tega tudi ne, da začnem pisati brezzvezne prispevke vsakič, ko mi usta lezejo nekam proti ušesom? Eh ja, desi se i najboljima:)

...komentar [47]

Pusta, zimska pokrajina. Na desni gozd, v daljavi grda hiša. Zaplate snega, pasji lajež in sled njegovega škornja pod drevesom. Vonj poljuba na vratu, vonj telesa povsod. Tesno se je zavila v svoj mali črni plašč, počepnila na rob betona in se zazrla v daljavo. Roke je potisnila v žep, tesno na trebuh, kot bi želela z njimi utišati rano, ki je iz trenutka v trenutek bolj krvavela.

Bolečina je bila prijetna, kri topla, rana sveža in iz trenutka v trenutek globlja. Čutila je, kako prekleto ji manjka, čutila je, da edino njegova beseda na ušesu, njegovo telo na njenem lahko zaceli to rano, lahko ustavi kri in čudno ščemenje. V trenutku ji je postalo jasno, da bo rana z vsakim njegovm odhodom, vsakim hladnim pogledom ali pozabljenim poljubom spet zazevala v vsej svoji praznini in da bo vsakič znova čakala, da jo prekrije, zapolni.

Postalo jo je strah. Neskončno strah. Bila je samo majhna, črna deklica, deklica pred hišo na planjavi, deklica, ki se je zavedla svoje ranljivosti. Zavedla se je, koliko tvega. Ves njen hlad, vsa njena večna nedostopnost sta se stopili v majhen, neznaten nič, v trenutku, ko ga je spoznala. Preteklost se je razblinila kot milni mehurček, prihodnost izginila, bil je le tukaj in zdaj.

Tako nemočna, drobna se je zdela sama sebi sredi tistega polja, prepuščena na milost in nemilost volkovom rjavo-zelenih oči, katerih krik se še vedno lovi med drevesi bližnjega gozda. V tistem kričavem, snežnem trenutku je dojela moč njihovih zgodb, zaslutila bes njihovih dni in strast, ki jo nosijo v sebi.

Prestrašena in majhna, prepuščena volčji naravi, se je še bolj zvila v klopčič, še tesneje pokrila krvavečo rano in poslušala veter, ki se je lovil v veje. Potem je zaslišala, kako je njegova noga stopila na pločnik, začutila njegovo telo, roke na ramenih, poljub na vratu. Obrnila se je in se zlila v en sam, topel, neskončen poljub.

Rana je izginila v trenutku, kri je presahnila in bolečina izpuhtela. V njegovem objemu je izginil ves svet. Vedela je, da je njegova, vedela, da lahko edino on celi njene rane. In jih zadaja. En in edini. Volk. Volk, med luno in soncem.

Telo na postelji je trznilo, roke so povlekle odejo še višje čez glavo, črna deklica je želela sanjati naprej.

...komentar [21]

Evo ga, božič. Na MTV-ju se (oh, surprise, surprise) vrti komad Last Christmas, Wham, ki me vedno vrže na božični večer pred parimi leti, ko je moja takratna zveza komajda še držala skupaj. In na božični večer, ko naj bi ljudje odpuščali, vse razumeli, bili strašno prijazni in dobro nahranjeni, sem jaz tlačila hrano v hladilnik.

Nisem bila najboljše volje, vedela sem, da sta bila s ‘prijateljico’ spet skupaj, ampak nekako - na božični dan se ne ukvarjamo z neprijetnimi stvarmi. Tam, na zgornji polici sem ju zagledala. Kisla smetana in majoneza, ena ob drugi. Brezzvezna fora, a meni je obrnila želodec. V petih letih skupnega življenja je bilo toliko zapovedi in prepovedi, toliko omejitev, nekaterih celo tako zelo bizarnih, kot je - majoneze in kisle smetane ne uporabljamo. Nikoli, nikdar, fuj, fej.

Nekako se sprijazniš. Z neuporabo kisle smetane, z ignoriranjem prijateljev zavoljo ljubega miru, z odsotnostjo nežnosti, ker pač nismo vsi enako čustveni, sprijazniš se, da si veliko nimaš povedati, sprijazniš se, da imaš pač otroka in da je zavoljo tega mogoče in (takrat sem to res verjela) potrebno potrpeti marsikaj.

Potem pa se od nekje vzame neka smrklja, ga popolnoma okupira, mu postane najboljša prijateljica in čeprav ne zleze v njegovo posteljo, ga začne popolnoma spreminjati. Čustva kar naenkrat niso več tabu, skupaj se počne marsikaj, hrana s kislo smetano je boljša. V tistem drobnem trenutku, buljenju v hladilnik me je spreletelo - da v tistem filmu nimam več kaj početi. Da je tam prostor za nekoga drugega, da enostavno več ne gre.

Zaprla sem hladilnik, niti ust nisem odprla, pobrala sem svoj mali nahrbtnik, poklicala starše, se dogovorila za varstvo gospoda otroka in - pobegnila. S 500 tolarji sem se spravila na bus in odšla v Ljubljano. Zaklenila sem se v svoje malo študentsko stanovanje, na ves glas navila Jinxe in 8 dni nisem govorila z nikomer. Po osmih dnevih sem se vrnila po malega in začela znova. Sama. Niti za trenutek se nisem obračala nazaj, niti za trenutek obžalovala.

Mislim, da mu še danes ni jasno, kaj se je v tistem božičnem dnevu zgodilo, mislim, da bi se danes oba režala, če bi vedela, kako bizaren povod sem potrebovala, da sem končala najino agonijo. Onadva sta še vedno skupaj, videti sta srečna in verjetno si kislo smetano mažeta tudi na kruh. Jaz še vedno diham. Na vsa pljuča. Božič pa še vedno bolj slabo prenašam.

In vedno poskrbim, da tam okoli božiča sebi ali komu drugemu prav fino zatežim. Z razlogom ali brez. Če ljudje v teh dneh iščejo bližino, jaz bežim stran od njih. Mogoče sem strahopetec, mogoče si samo želim biti sama, mogoče … mogoče … mogoče.

Last Christmas se je že davno izpel. Jinxe mi je nekdo zaplenil, jaz pa sem še vedno - jaz. Ne znam iz svoje kože. Ali pa nočem. Še dobro, da je božič le enkrat na leto.

...komentar [47]

December je čudovit mesec. Poslini te prav vsak, ki ima pet minut časa (in temu reče poljub), dobiš goro neverjetnih in neskončno osladnih voščil (dobro, da nisem sladkorni bolnik), zraven pa ti pripada še kup daril, s katerimi pri milem bogu nimaš kaj početi.

Pravijo sicer, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe, ampak vseeno; Odkar vsi voščila pošiljajo v obliki SMS-ov in MMS-ov, se je izgubil največji čar vsega skupaj, to je trganje kuvert in občudovanje čudovitih novoletnih motivov. SMS-i so večinoma vsi precej podobni, prav nič izvirni, saj jih ljudje večinoma prepošiljajo ali kopirajo z interneta. Pošiljatelji običajno izpadejo še precej samovšečni, saj pričakujejo, da imaš prav vsako cifro v telefonu. Pod sporočila se namreč redko kdo podpiše in potem, namesto, da bi užival v čudovitih željah, ugibaš, kdo neki ti je voščilo poslal.

Še boljša od voščil so darila. Poslovna, tista od znancev in starih tet, skratka ljudi, ki ti darilo dajo po ’službeni dolžnosti’, ne pa zato, ker bi ti v resnici želeli nekaj podariti. December se je komaj prevesil v drugo polovico in jaz sem že ponosna lastnica treh stenskih in dveh namiznih koledarjev, štirih rokovnikov, dveh dežnikov, pribora za striženje in piljenje nohtov, plastične broške sumljivo kičastega videza, dveh pisanih denarnic in nekaj kulijev.

Ljudje, naj mi nekdo razloži, kdo, razen moje mame, si na steno še obeša koledar? Kdo v dobi interneta, vseh mogočih elektronskih naprav, opomnikov in dlančnikov, še uporablja planerje, tiste, papirnate, in čemu hudiča služijo plastične broške? Koliko denarnic, sploh, plastičnih in lepo pisanih, človek potrebuje in kaj naj počnem s kulijem, na koncu katerega utripa lučka?

He, jaz čisto nič. Gospod otrok pa je kulije že razdrl in predelal v neko mešanico med laserjem in - razdrtim kulijem, v denarnico je zložil karte in žetone za avtobus, dežniki pa so pri nas tako ali tako le za enkratno uporabo. Razmišljam, da bi broško podarila tisti teti, za katero vem, da me bo spet založila s kilogramom najbolj poceni kave, s koledarji pa bi lahko presenetila sosede na vasi, ki me bodo ob prvem prihodu domov poslinile. Ostanejo še rokovniki, ki bodo podarjeni predsedniku lokalnega kulturnega društva, hkrati mojemu očetu, ki mu takih stvari vedno primanjkuje. Po izkušnjah iz preteklih let bomo v decembru prejeli še večjo količino čokolade in zelo debelih nogavic. Čokolado bo podedoval brat, nogavice pa bom obdržala. Grelcev za noge v teh kadilcem neprijaznih časih nikoli ne zmanjka.

Z malo organizacije in premišljenosti torej lahko vsa nepotrebna darila razdeliš tistim, ki bodo z njimi lahko nekaj počeli, zraven prekopiraš še kak osladen SMS in da je svet še lepši - izogneš se tekanju po prenapolnjenih trgovinah in gužvanju med živčnimi ljudmi. Zdaj moram najti samo še recept, kako se izognem nezaželjenim poljubom, pa sem zmagala.

...komentar [63]

Živimo v svetu, kjer se težko skrijemo hrupom in naglico; nadležnim piskanjem mobitela, glasnimi ljudmi, nenehno gužvo, prerivanjem, tekanjem in množično histerijo. December je, kar se tega tiče, še posebej pester mesec. Prav na vsakem koraku se zaletavamo v ljudi, umikamo pred bučno glasbo, ugašamo telefone, ki te dni še posebej vneto cvilijo. Še tisti ljudje, za katere komaj vemo, da obstajajo, decembra postanejo strašno družabni, vsi bi se radi dobivali ob kuhanem vinu in pokanju petard.

Veste kaj? Meni se ne da. Ne da se mi prav z vsakim mandeljcem viseti v mestu, ne da se mi zmrzovati pod tistimi plinskimi bedarijami, ki mi svetijo v glavo, ko vlečem svojo cigareto, ne da se mi poslušati, kako naporno je življenje ob sitnem partnerju in treh otrocih. Če mi celo leto nisi znal opisati vse bede svojega življenja, mi jo lahko tudi decembra prihraniš. Sploh, ker v teh predprazničnih in prazničnih dneh ljudje dobijo fiksno idejo, da je druženje mogoče zgolj in le na najbolj nagužvanih mestih, med najbolj glasnimi ljudmi.

Nikoli nisem čisto dojela, v čem je užitek (pred)novoletnih zabav na prostem, ko se na enem mestu nabije nekaj tisoč pijanih ljudi, ki poplesavajo, kričijo, skačejo, se zaletavajo vate in ti tulijo v uho. Še večja muka kot gužvanje v mestu so službene, poslovne in druge ‘prisilne’ zabave. Trop ljudi, ki jim je skupno zgolj to, da delajo na istem področju ali v isti hiši, naj bi se zabaval in norel, neskončno užival, objemal, poljubljal in tlačil v usta novoletno večerjo ker se to spodobi? Ker je prijetno? Ker se čez leto ne zabavamo in ker so službene zabave pravi izgovor, da pobegnemo pred svojim bednim vsakdanjikom?

Kaj pa vem, ljudje smo čudni. Decembra sploh. Ni nam dovolj, da se gužvamo in deremo ob večerih, večina še cele popoldneve preživlja v histeričnem nakupovanju, prerivanju po trgovskih centrih in grabljenju stvari s polic, ki jih tako ali tako ne potrebujemo.

Histerija ne popusti niti ko za seboj zapremo vrata. Vse, ki jih poznamo, je potrebno v decembru zasuti z dobrimi željami, solzavimi voščili, prepisanimi od bog ve kje, vse, ki jih poznamo, je potrebno obdariti, pozabiti se ne sme niti na vso novoletno okrasje, balončke in lučke, ki bodo živčno utripale vsaj tja do sredine januarja. Za boljše razpoloženje si privoščimo še primerno glasbeno spremljavo, čudovite božične pesmi, ki tulijo z vsakega vogala, in seveda je nujno v zrak zmetati še nekaj kilogramov petard in zanetiti par ognjemetov. Važno, da se bliska in važno, da je hrupno.

Kamorkoli se človek v decembru obrne, nekaj utripa, nekaj nabija, vse se sveti, vse poka. Povsod se je potrebno prerivati in tlačiti, povsod kričati ali vsaj prepevati. Za popizdit.

Meni se ne da. Mogoče sem res sitna, mogoče se staram, ampak hočem - mir. Vsaj malo miru. Hočem v miru spiti pivo z ljudmi, ki jih imam rada, hočem se pogovarjati, ne da bi zraven izpljunila glasilke, hočem narediti par metrov, ne da bi me pohodilo pet živčnih starih mam. Če slučajno kdo od mene pričakuje ljubko novoletno voščilnico in kičasto darilo, se mu že v naprej opravičujem. Opravičujem se tudi vsem tistim, ki se jim decembra ne bom javila na telefon in s katerimi ne bom spila litra kuhanega vina.

Če bi ga, bi namreč zmanjkalo časa za vse tiste, s katerimi pač želim deliti ta december, tiste, ki jim bom osladnosti šepetala v uho in one, s katerim bodo zabave tudi v resnici - zabavne. Ena je na sporedu že jutri. Bložič, here I come.

...komentar [36]