blodim, blodiš, blodi

Zobne ščetke.

Rdeče, modre, navadne, plastične, z gibljivimi glavami, take na baterije, čisto majhne, otroške, trde in mehke, v kopalnici jih imamo – kot dreka. V prvi vrsti so krivci za to prijatelji gospoda Otroka, saj nikoli ne veš, kdaj in kdo bo prespal, zato moraš imeti (poleg napihljivih postelj, dodatnih odej, brisač in večjih količin sladkarij) na zalogi tudi zobno ščetko. Za enkratno uporabo, jasno.

Umij, podrsaj, izpljuni in vrzi v koš. Nekaj takega. Drugi krivec za ščetkasto razstavo v kopalnici sem seveda jaz. Vsakič, ko se od kje vrnem, zatikam nove in nove ščetke v morje lončkov pred ogledalom, nekatere uporabljam v zelo posebne namene (za ravnanje obrvi recimo, pa frcanje barve na risalne liste), nekatere so mi enostavno všeč, spet druge me spominjajo na kak zelo poseben trenutek.

Vsake toliko mi uspe vse ščetke zamešati (še dobro, da ima gospod Otrok svoj lonček za tovrstno navlako), v usta si vtaknem kaj, kar tja definitivno ne sodi in šele takrat pride na vrsto čistilna akcija, ko cela četica ščetk roma v koš pod umivalnikom.

Danes zjutraj, ko sem vsa zaspana in zalepljena le nekako privlekla svoj fris pred ogledalo, sicer nisem ničesar zamešala, sem se pa iz oči v oči znašla z gozdičkom zobnih ščetk, iz katerega je prav nesramno štrlela rdeče-bela gospodična, ki je že davno izgubila svojega lastnika. S svojim praznim, ščetinastim pogledom me je opomnila, da bi bil že čas, da nekdo spet pospravi zmedo na polici.

Najprej je letela prav omenjena gospa. Njeno bivanje je izgubilo svoj smisel. Za njo je frčala zelena predstavnica svoje rase, kupljena nekje na hrvaški obali, ki je bila v svojem kratkem življenju priča enemu boljših podaljšanih vikendov v mojem življenju. Sledile so ji tete neznanega izvora. Najverjetneje so nekoč umile kak mlečni zob naključnega obiskovalca gospoda Otroka. Naslednji sta prišli na vrsto dve primorski ščetki, torej tisti, ki ju zaplenim mami, vsakič, ko pridem na obisk. Na koncu je neslavno končala še pest ščetk, ki zagotovo imajo svoje zgodbe, a se pri milem bogu nisem uspela spomniti, kakšne bi te zgodbe bile.

Pogrešala sem le še eno. Tisto najljubšo, vikend paket ščetko, ki pa se je svoje čase bohotila v nekem drugem kozarcu. Njene zgodbe se še spomnim in verjetno je ne bi tako hladnokrvno stlačila v koš. Tisto bi še malo obdržala, pustila bi jo samevati pred ogledalom, da bi me tu in tam opomnila, kako krhke in minljive so vse stvari.

Pa nepotrebne tudi. Zgolj balast na polici, zaradi katerega zmanjka prostora za novo, drugačno ali boljše. Me prav zanima, kje je končala tista ščetka …

26 komentarjev

Če bi morala napisati prispevek na temo ‘Pwnamo nacionalni interes’ bi se znašla v hudi zagati. Najprej bi potrebovala kakih pet do šest strani razlage pojma ‘pwnati’, skupaj s pojasnilom, po kakšni pomoti se je ta spakedranka sploh znašla v naslovu česarkoli.

Če bi moji blond buči (spet, po pomoti), slučajno uspelo dojeti ‘pwnanje’, bi potrebovala okroglo mizo z nekaj politiki in gospodarstveniki na temo nacionalnega interesa, da bi mi razložili, kaj to sploh je.

Kot preprosto, kmečko dekle sem namreč zrasla v prepričanju, da nacionalni interes pomeni neke vrste vrednoto naroda, eno ali več, nek cilj, h kateremu naj bi stremele vse ovce, predvsem pa njihovi pastirji. Pa se mi v zadnjem času dozdeva, da se motim. Da nacionalni interes dejansko nima nič opraviti z narodom, še manj pa vrednotami.

Z nacionalnim interesom se veliko opleta, a skoraj vedno v situacijah, ko gre za interes posameznika ali ozke skupine posvečenih, ki bi rada nekaj zase. Tako se vsaj zdi neukemu opazovalcu, ko ga prepričujejo, da je slovensko lastništvo tega ali onega podjetja – nacionalni interes. Pa kaj hudiča ima narod od tega, da se kak Trot usede na Pivovarno Laško? Pojma nimam. Mogoče to, da imata Union in Laško zadnje čase precej podoben okus?

Še dobro, da ne pišem o ‘nacionalnem interesu’. Ker bi sicer morala ugotoviti, da vsakič, ko kdo omeni ‘nacionalni interes’, nekje obstaja nekdo, ki ga hudo skrbi za njegovo lastno rit. In ker bi morala pisati o nečem, česar niti pod razno ne razumem.

Raje imam svoje lastne interese. Te dojemam precej dobro in v skladu z njimi – grem na pivo. Laško ali Union? Baje je čisto vseeno. Oba sta naša:)

6 komentarjev

Po desetih letih življenja v Ljubljani so se končno danes zjutraj vse zvezde in vsi planeti (pa še Luna za boljšo statistiko) spravili v meni naklonjeno kombinacijo, priklicali Sonce in mi privoščili to, o čemer sem sanjala že nekaj časa – popolno sobotno jutro v centru Ljubljane, s kavo ob Ljubljanici, izletom na tržnico, gužvanjem med stojnicami in vonjem po svežih žemljicah.

Življenje v centru mesta pač ima svoje prednosti. Zjutraj svojo rit dvignem iz postelje celo uro kasneje, namesto cijazenja v koloni pločevine se do pisarne sprehodim, popoldne pa se smejim ljudem, ki sedijo v svojih pločevinkah in molijo, da bi še pred temo prišli domov.

Ob vikendih ni potrebno maltretirati otroka, ga preganjati iz postelje, posiljevati z zajtrkom in tlačiti v avto, da bi vsaj približno dovolj zgodaj prišel do tržnice in si privoščil svojo kavo z mlekom. Če ti seveda prej ne zmanjka volje. In če uspeš najti parkirišče. Običajno sem že ob misli na vso to proceduro raje izbrala izlet v lokalni supermarket in kavo v enem od fužinskih kafičev.

Danes pač ne. Danes sem se prebudila in se brez kake posebne muke na vse zgodaj znašla sredi tržnice.

O ti milina, o ti nebeški užitki. In vonji. Postano zelje in izpušni plini, po novem na tržnici parkiranih vozil. Navdušujoče. Čudovito. Kot teta moja draga, ki v soboto dopoldne kupuješ 25 kilogramov mesa in mesarja ozmerjaš s kretenom. In ti ista teta, ki narediš vrsto do Tromostovja, ker želiš svoje pečenice, krvavice in klobasice trikrat stehtati, res si čudovita. In ti, moj ljubi natakar, ki ne ločiš kave z mlekom od one s smetano, ki se še v življenju nisi nasmehnil in ki ti na kraj pameti ne pade, da bi kogarkoli postregel v kake pol ure, osrečil si me.

O ti bela Ljubljana in še bolj čudoviti Ljubljančani, ki sredi mesta kričite na svoje otroke, ki hitite, kot da se svet podira, ozmerjate prodajalce in drug drugega, se zaletavate s svojimi cekarji in torbami, se pulite za zadnjo solato in si v usta tlačite ukradene jagode.

Hvala bogu za turiste, ki so edini, ki v Ljubljani in v sobotnem dnevu še vidijo nekaj lepega. Ki jih ne zvija ob gužvi, ki ne razumejo zmerljivk, ki cenijo sveže sadje, pogled na grad in čudovito, sončno jutro. Tako zelo nasmejani in zgovorni so, da se jim nasmehne še moj sitni natakar, da stric s kapuco neha kričati na svojega mulca in da sitna damica neha zmerjati svojega dragega.

Eh ja, včasih ni dobro preveč pričakovati. Niti od sobotnih juter. Čeprav, ko vidiš vso nestrpnost in nezadovoljnost, ko nanjo pogledaš iz svojega fotelja in izza dišeče kave, se lahko samo nasmehneš. Dobro ti gre, resnično dobro ti gre. Dokler nisi del histerije, ki te obdaja, dokler te ne iztiri kos mesa ali nejevoljen otrok, si (očitno) lahko precej srečen.

In tako je popolno sobotno jutro v Ljubljani resnično bilo – popolno. Naj bo tak še dan.

21 komentarjev

Zadnjič sem si ogledala eno od mnogih televizijskih nanizank, ki se je končala z vprašanjem; »Ali je zabavno biti ti?« Priznam, da me je vprašanje prikovalo v fotelj in prisililo, da malce pobrskam sama po sebi. Je zabavno biti jaz? Uživam? Se imam fino?

Seveda bi morala kot iz topa izstreliti, da je blazno fino in zabavno biti jaz, da se v mojem življenju kar vrstijo nori dogodki, da me spremljajo čudoviti ljudje in da na sploh neskončno uživam.

Iz meni ne povsem jasnega razloga pa je najprej v glavi zakljuval en nesramen – ne. Ni zabavno biti jaz. Ne v tem trenutku. Na glavi mi visi vse preveč skrbi, ne spim dobro, selitev je še vedno tema številka ena (predvsem vse obveznosti, povezane z njo), finance obračam, kot da sem lastnik firme v stečaju, trudim se nekako zadostiti vsem službenim in osebnim pričakovanjem in kar me zadnje tedne najbolj jezi; zdravje me nenehno zajebava.

Trudim se prepričati, da je pesimistično obdobje zgolj začasna stvar, pa mi nekako ne uspeva najbolje. Če še nekako lahko upam, da se bo moje fizično počutje kmalu spravilo v red, se iz dneva v dan bolj zavedam, da me neka čudna življenjska rutina čaka še nadaljnjih nekaj let. Ne glede na to, kaj hočem in kaj zmorem, potrebujem redno službo, moram misliti na stanovanje, primerno okolje za gospoda Otroka in predvsem – ostati tu, kjer sem, vsaj še nekaj časa.

Manjkajo mi novi izzivi, manjkajo cilji, ki bi me prisilili narediti kak korak naprej, me brcnili v rit, da se znebim občutka, da – spim. To je stanje duha, ki ga pri ljudeh nadvse preziram, sama pa se v njem utapljam.

Čudovito. Kar malce zaprepadena sem obsedela pred televizijo in se že skoraj začela zgražati sama nad sabo (okej, mogoče tudi malce smiliti), ko se je iz sosednje sobe oglasil gospod Otrok: »Mima, mima, a te lahko objamem?«

Patetično, saj vem, a točno to sem v tistem trenutku potrebovala. Svojevrstno brco, a ne v glavo, ampak v srce. Kakšna trapa znam biti včasih. Saj so rutina, stres in skrbi resnično sitna stvar, a če je to cena, ki jo moram plačati, za vsa sonca okoli mene, ne protestiram. Vsaj ne preveč.

Eno sonce diha in se smeje zraven mene, eno gara malce stran, nekaj mi jih v vseh trenutkih stoji ob strani, nekatera me osrečujejo s svojo naključno prisotnostjo. Mogoče v tem trenutku res ni najbolj zabavno biti jaz, je pa definitivno fino biti obdan z ljudmi, ki jih imaš neskončno rad in ki imajo radi tebe.

Kaj pa ti? Je zabavno v tvoji koži?

19 komentarjev

Selitev terja svoj davek. Če pozabimo na roke, ki od vseh omar in škatel bingljajo do kolen, če odštejemo bolečine v hrbtu in travme ob misli na petkov večer, ko sem namesto blogerskega druženja ‘uživala’ v prenašanju in sestavljanju sobnega bicikla, ne moremo mimo ubogega prenosnika, ki pozabljen leži sredi dnevne sobe in čaka na boljše čase. Razlog? Gospa Zloba je tako zelo blond, da povezava z internetom še vedno ne deluje in čaka na boljše (beri: moške) roke.

Prvi dan abstinence so bile bolečine hude. Nekaj je, da se protestno ne dotaknem svojega bloga, ker se mi z njim ne da ukvarjati, nekaj je, da internet zamenjam za namakanje v bazenu ob jadranski obali, a da absolutno in sploh ne morem uporabljati interneta, ja, to pa je krivica. In to kakšna.

Ne moreš prebrati elektronske pošte. Niti pod razno ne moreš preveriti svojih najljubših blogerjev. Lahko le ugibaš, kakšni komentarji so se nabrali pod tvojim zadnjim zapisom (če sploh) in na trenutke se ti zazdi, da je lahko pol sveta že razpadlo, ti pa o tem nič ne veš, ker nisi več navajen preverjati informacij na TV-ju ali v časopisu. Halo, kje je tu kakšna ažurnost, če časopis izhaja zgolj enkrat dnevno?

Katastrofa, vam rečem. Drugi dan sem ugotovila, da sploh ne znam več gledati televizije, če zraven nimam računalnika. Kaj pa naj počnem med reklamami in kako naj se zaposlim ob razvlečenih filmih? In hudiča, kje se že najde spored, če nimaš neta?

Tretji dan sem ugotovila, da spored še vedno najdeš v tiskani obliki, a da ga v resnici – niti ne potrebuješ. Če namreč poskušaš dejansko gledati televizijo (ne pa zraven vsaj še likati cunje, pomivati posodo ali sestavljati blog zapis), hitro spoznaš, da so prav vsi programi zanič. Sploh mi ni potegnilo, koliko serij, filmov in nadaljevank vse naše TV-hiše ponavljajo, koliko premoremo trapastih ‘kontaktnih’ oddaj in ja, če v enem dnevu pogledaš več kot eno informativno oddajo, ti lahko postane slabo ob naboru in kvaliteti posredovanih novic.

Četrti dan sem prišla do spoznanja, da se brez neta da prav lepo živeti, sploh, če tudi TV pustiš spati in namenoma pozabiš kupiti časopis. Kar naenkrat izginejo prenatrpani domovi za upokojence, rekonstrukcija trojanskih predorov, protesti staršev zaradi težav z vrtci, grozne vremenske napovedi, teroristi, letalske nesreče in globalno segrevanje. Ostane le še ljubi mir, kak sms in – čas. Ogromno časa za pospravljanje stanovanja, igranje ’stolpa’ z malim, pripravo (preslanih) špinačnih tortilj, sprehode po mestu in kofetkanje na balkonu. Peti dan abstinence je tako že odkril čare življenja brez tehnike in šestega sem skoraj že znala uživati.

In potem pride sedmi dan, ko se privlečeš v službo, odpreš mail in ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Elektronskih sporočil kot dreka, obveznosti toliko, da bi najraje vzel dopust, blog povsem zanemarjen, nekaj besnih znancev in nezadovoljnih sodelavcev. In je šla neinternetna idila v ‘maloro’. Kot vse kaže, sem daleč naokoli edina, ki si je upala privoščiti tehnološki mrk, vsi ostali pa so se v teh dneh zarotili proti meni in mi besno pošiljali maile. Kot da nimajo kaj boljšega početi.

Da bi jih koklja brcnila. Ne preostane mi drugega, kot da aktiviram tiste moške roke, se ponovno povežem s svetom, se spet informiram o vsem svetovnem sranju in poskušam v najkrajšem času odpraviti posledice moje spletne izolacije. Za popizdit.

Ob naslednji selitvi bo internet v prvem planu, obljubim.

12 komentarjev

Življenje v velikem bloku v še večjem blokovskem naselju ima svoje prednosti. Pod ‘veliko’ mislim zgradbo z več kot dvajsetimi stanovanji in naselje z več kot dvajsetimi stavbami, kar nenazadnje pomeni tudi – veliko ljudi, veliko trgovin, zdravstveni dom, urejen avtobusni prevoz, pošto … skratka na dosegu roke je skorajda vse. Predvsem pa veliko ljudi pomeni veliko zgod in nezgod.

Razstreljen avto na parkirišču recimo (ne sprašujte, kako). Pa zanimive strice v dvigalu. Sosede, ki te ne poznajo in posledično ne motijo. ‘Žrebca’, ki tri nadstropja nižje na balkonu dviguje uteži in je prepričan, da izgleda strašno dobro. Soseda, ki te nasmeji na nedeljsko jutro, ko si v dolgih gatah, zgoraj brez in s trebuhom, ki bi mu ga zavidala večina Avstrijcev, prižiga cigareto.

Zadnje čase pa me kopica ljudi na majhnem prostoru fascinira predvsem s svojimi – vonjavami. Ne samo tistimi telesnimi, zaradi katerih te zamika, da bi vsakič znova odpešačil v deseto nadstropje (jebi ga, v dvigalih se nimaš kam skriti), ampak s takimi, zaradi katerih te mine do nadaljnjega karkoli pojesti, saj te tvoji sosedje ‘hranijo’ cele dneve.

Če potrebuješ idejo za kosilo, stopiš na hodnik. Če hočeš kavo, stopiš na balkon. Pol naselja zjutraj diši po kavi. Za kosilo lahko tudi menije izbiraš po balkonih – spodaj pasulj, levo pohane piške, zgoraj nič, zvečer pa si lahko privoščiš testenine z zelenjavno ali bolonjsko omako; po prve moraš v sedmo, po druge v osmo nadstropje.

V desetem, ki je meni najbližje, je eden od sosedov očitno strokovnjak za pripravljanje enolončnic – pasuljev, jot, zelenjavnih juh in podobnih čorb, ki imajo vedno za osnovo veliko, veliko svinjskega mesa in zažgane čebule. Nikoli ne moreš zgrešiti, kdaj dotični gospod čara za štedilnikom, saj vsi ostali stanovalci loputajo z vrati, glavna vrata na stežaj odpirajo, če je kriza velika, pa na ta ista vrata lepijo zelo zanimiva (beri: grozilna sporočila). Očitno pa kljub neznosnim vonjavam na hodniku še nikomur ni uspelo določiti, izza katerih vrat se valijo čudovite vonjave, saj so (zaenkrat) vsa vrata še cela.

Bolj enostavno je določiti kuharske sposobnosti sosedov glede na vonjave, ki se širijo skozi okna in balkonska vrata. Moj najbližji sosed (ali pa soseda) je tako strokovnjak za pohane piške. Pripravlja jih izključno ob nedeljah, definitivno pa – vsako nedeljo in zdi se da tudi vsako nedeljo v istem olju. Bljak.

Tudi spodnji sosed sodi v kategorijo mojstrov enolončnic, ki so v našem okolišu očitno najbolj priljubljene. Danes je bilo vrsto jedi nemogoče določiti (fižol, zelje, čebula?), definitivno pa je smrad izpod mojega balkona preprečil kakršnokoli uživanje v kavi in cigareti na balkonu. Soseska torej poskrbi tudi za – zdravo življenje.

No ja, še bolj zdravo bi bilo kaj pojesti, ne le ‘loviti’ vonje iz sosedovih loncev. Hmmm, me prav zanima, kaj si moji sosedje mislijo o tortiljah ali sladko-kisli svinjini. Nekdo jim pač mora razširiti obzorja.

16 komentarjev

Ko sem danes odprla tiskano Blogorolo in URL svojega bloga zagledala med desetimi blogi, ki jih prebira tokratna intervjuvanka, Bunny, sem bila prijetno presenečena. Bunny, hvala. Ni bila sicer prva (hvala torej tudi vsem ostalim), mi je pa ob mojem trenutnem blogerskem postu ta omemba dala misliti. Čutim se – odgovorno. Svojim bralcem.

Huh, a tole zveni zelo butasto ali zgolj samovšečno? Se opravičujem, ampak ne morem si pomagati. Če vem, da me nekdo bere, če vem, da nekateri celo pričakujejo nekaj od mene, jaz pa se ukvarjam z vsem drugim, le z blogom ne, dobim malce slabo vest. Pišem bolj malo, če pa že, skupaj zložim kako tako bedarijo, ki bi jo bilo mogoče bolj pametno obdržati na svojem domačem računalniku.

Seveda ne. Blog me je razvadil že do te mere, da moram z vesoljno Slovenijo deliti večino svojih misli. Toliko o samovšečnosti in nekritičnosti. A moj prijatelj Statcounter me prepričuje, da Bunny ni edina dovolj ‘nora’, da me bere. Linkov je kar nekaj, ključne besede pa so iz tedna v teden bolj zmešane. Seks med nogami? Igre pravega kmeta? Podaljšanje zob? Konj prodam seks? Pa kdo po spletu išče take bedarije? In kako se ti ljudje potem znajdejo na mojem blogu?

Za večino se mi ne sanja in me niti ne zanima. Nekdo, ki v brskalnik vnese poizvedbo ‘ za denar seksat z potrebno mamico’ (ne, predlog z ni moja napaka), me sicer nasmeje, a nekako ne zanima preveč. Me pa že nekaj časa firbec matra, kaj hudiča počnejo na Centru vlade za informatiko, ker moj Statcounter, z omejenim števcem (zadnjih 500 obiskov, če prav razumem), najde kar 114 vnovičnih obiskov z istega naslova in natanko 17 ur, 46 minut in 12 sekund visenja na moji strani. Hudo, sploh če pomislim, da 500 obiskov pomeni manj kot 48 ur.

Možnosti je več. Prva in najbolj verjetna je zagotovo ta, da jaz česa ne razumem. Druga, tudi precej logična, bi bila, da Statcounter enostavno ne deluje pravilno. Da bi kdo na katerikoli strani preživel več kot eno uro ali se vrnil 114 krat, se mi namreč zdi milo rečeno – noro.

A pri naših vrlih birokratih pač ne moreš biti prepričan. Glede na hitrost, s katero večina opravlja svoje delo, si celo lahko predstavljam kakega gospoda s kravato, ki cele dneve ne počne nič drugega kot pregleduje blog za blogom. Še bolj všeč bi mi bila misel, da se naša ‘oblast’ resnično boji blogov in da imajo za vsakega posebej zaposlenega enega nadzornika, ki vsak mesec oddaja hudo obsežna poročila o naših ‘prekrških’. Si že predstavljate ‘nadzornika’ svojega bloga?

Jaz si ga. Zagrenjenega, zajebanega in precej kosmatega (ne sprašujte, zakaj), ki pa zadnje čase z mojimi zapisi prav veliko dela nima, zato bi mi lahko pojasnil misterij vseh obiskov in minut, zraven pa navrgel še par želja in smernic za nadaljnje ustvarjanje bloga. Predvsem pa bi me lahko s kakim prijaznim pojasnilom malce potolažil, da le opravlja svoje delo.

V nasprotnem primeru - da nekje na tem svetu v resnici obstaja človek, ki (prostovoljno) nekaj ur dnevno ‘posveti’ branju mojih budalaštin - mirno priznam, da se počutim malce nelagodno, utesnjeno, skorajda prestrašeno. Kar je preveč, je pa preveč. Tudi zame;)

27 komentarjev

Pomlad? Itak. Na celi črti naj bi že zmagala. Tukaj in zdaj naj bi bili celo obe; koledarska in policijska, torej tista, ko lahko zimske gume zabrišeš v zadnji kot garaže, avtu natakneš poletno obutev in končno nehaš ugibati, ali bi v krizi verige v prtljažniku lahko resnično uporabil za kaj koristnega.

Na koledarju piše 26. marec, torej je mimo tudi že pust, ki naj bi odgnal zimo, vse prehlade in viroze, jaz bi že morala preživeti ’spomladansko utrujenost’, vse normalne ženske pa ubosti kako hudo dieto in se lotiti sončenja pod umetnimi žarki, za vsak slučaj, če poletje pride prehitro.

S pomladjo naj bi bilo ‘konec’ debelih plaščev in puloverjev, toplih šalov in rokavic, premočenih prstov na nogah, čudnih čevljev in po možnosti še kakih pletenih kap. Samo še lahkotne cunje, topli sončni žarki in pričakovanje – poletja, sladoleda in počitnic na morju.

Realnost? V soboto me je zamedlo. Dobesedno. Ob pogledu na popolnoma zasnežene travnike, drevesa, ki so stokala pod težo snega in popolnoma zapackan avto sem najprej pomislila, da sanjam. Ob prvem koraku v beli dan (beri: snežno brozgo) sem se hitro streznila, povsem zbudila pa ob prvi kepi, ki sem jo dobila v hrbet. Da popizdiš.

Dva dni nazaj sem avto ribala pol ure. Ujet je bil pod nekaj centimetri snega in ukleščen v ledeni oklep, ki je mojega Poldija spremenil v čudovito hladen iglu, meni pa preprečil, da bi pravočasno prišla v službo. Seveda sem bila brez rokavic in seveda sem do odtalitve prevoznega sredstva utrpela že ozebline kake tretje stopnje. Čudovit začetek dneva.

Verjetno mi tudi ni treba posebej razlagati, kako zelo razočarana sem bila, ko je moja ljubka usnjena jakna romala nazaj v omaro, čakat na boljše čase, ko so moje male čeveljce spet zamenjali topli, okorni škornji in ko so se lasje v jutranjem metežu skodrali do onemoglosti.

Vse skupaj bi še nekako šlo, če se malega ne bi lotil virus, vreden svojega imena. Namesto, da bi po poljih nabirala zvončke in trobentice (ali karkoli romantičnega se pač spomladi počne), tako malega potapljam v mlačno vodo, ga filam s C-vitaminom, zalivam s čaji in pokrivam z obkladki, a temperatura kar noče pasti. Današnji dan smo začeli skoraj pri štiridesetih stopinjah. Gospod Otrok še najbolj spominja na kako pregreto, staro cunjo, valja se po postelji, komaj gleda in hrope kot kaka stara lokomotiva, jaz pa skačem naokoli in skušam čas prepričati, da bi (enkrat za spremembo) tekel nekoliko hitreje.

Klinc pa taka pomlad. Zima je in do nadaljnjega – pijem čaje, naokoli hodim zavita v šal in v avtu prevažam zimsko opremo. Tam nekje, maja ali junija, bom ponovno premislila o kakem ’spomladanskem’ razpoloženju (pa bolj pogostih objavah na blogu tudi;).

7 komentarjev

Danes je gregorjevo, dan, ko se ‘(p)tički ženijo’, slovenska različica valentinovega, ki pa gre mimo nas veliko bolj neopazno, kot ameriški izum. Edini tič, ki se danes pri meni ženi, so kupi papirjev, ki se kar nočejo sami pospraviti. Nek tepec se je odločil, da jih bo, poleg vse ostale šare v stanovanju, spravil v red, in kakor se za vsak začetek spodobi, jih je ta isti tepec zmetal po tleh dnevne sobe, da se bo ob njih spotikal, dokler ne bodo urejeni.

Povsem odveč je razlagati, kdo je ta tepec bil, bolj zanimivo bi bilo vedeti, zakaj se je za ta neprijetni eksperiment sploh odločil. Baje gre razlog iskati v vsakoletnem spomladanskem čiščenju, a meni pač ne gre verjeti, ko govorim o pospravljanju.

Kakorkoli že, na tleh se je znašlo vse; Stari računi za knjige in strokovno literaturo, bančni izpiski, potrdila o vpisih in pogodbe za vse možne račune, naprave in dela, ki se jih lahko izmisliš, dohodninske napovedi, odločbe, preživninski dogovori, skratka – nepregledni kupi papirjev, ki so nekoč še bili pospravljeni v nekem smiselnem redu, zadnje leto pa sem jih zgolj tlačila v predal in vsakič znova upala, da se ga bo še dalo zapreti.

Po nekaj manj kot dveh urah joka in stoka je navdušenje popolno. Ličen rdeč fascikel premore še bolj lično urejene mape, vse zložene po smiselnem zaporedju (to je verjetno logično le meni, a to mi povsem zadostuje), prvi del ločen po vsebini, drugi, bolj finančni, pa po letih.

In kaj sem ugotovila? Da so mape iz leta v leto tanjše, da je papirjev vse manj in da so vse bolj smiselni. Nobenih trapastih računov več, takih in drugačnih izpiskov, zapiskov in podobnih traparij, le nekaj listov, ki so mi bili dani v vednost. Vsa ostala birokracija preteklih let je postala stvar naše davčne uprave. Gospod Simič, jaz vas imam rada, častna Titova. Če vam po kakem naključju enkrat za spremembo moje davke, dohodke in odhodke preračunati tako, da mi boste kak evro vrnili, vam obljubim, da boste v mojih očeh zrasli še za kak centimeter.

Tako, za danes imam papirjev čez glavo. Grem občudovat svojo novo rdečo pridobitev, razmišljat o tem, kaj imata skupnega ptič in tič, razglabljat, s katerim bi se jaz danes ženila in pojest darilo nadvse simpatične p(t)ičke;)

10 komentarjev

Pred kakim tednom ali dvema sem se počutila kot medved, ki odspi svoje zimsko spanje in ves navdušen prileze iz brloga, da bi se nažrl, nadihal in spet zaživel. Ne, jaz zime nisem prespala. V resnici je bila precej živahna in na trenutke celo naporna. Tudi kakega hudega pomanjkanja nisem trpela in ne, pred tednom ali dvema me ni zgrabila kaka posebna lakota.

Le sonce je posijalo. In temperature so končno postale prijazne človeku. Bolj natančno – kadilcu. Meni. Šele s prvimi bolj toplimi sončnimi žarki sem dojela, da sem kadilski medved, ki je celo zimo životaril na relaciji hladna terasa-pisarniška okna-kadilnica-balkon. Kot mora medved zimo prespati, sem jo jaz in mojih nekaj kadilskih sotrpinov morala - preživeti.

Sonce pa me je prebudilo. Posedanje na terasah je kar naenkrat postalo človeku prijazno, cvrčanje sumljivih plinskih grelcev je nadomestilo pristno božanje sončnih žarkov in male, sive, luknje svež, popoln dan. Trajalo je natanko teden ali dva.

Včeraj se je zima spet odločila pokazati svoje zobe in me prav nesramno nagnala nazaj v sivino omiljenega bara. Kaj naredi medved, če se prezgodaj zbudi? Nekaj malega poje in gre nazaj spat? Močno dvomim. Definitivno pa ni najbolj srečen.

No, jaz tudi nisem. Ti zadnji zimski popadki, redke snežinke, mrzel dež in prav neprijazen veter pač niso po mojem okusu. In zato že cel dan protestiram. Zebe me kot psa, v kajenju ni kakega posebnega užitka in želim si, da bi bila medved. Da bi šla še malo spat.

Če že to ne gre, bi se želela nekomu pritožiti, ker mi je zjebal bioritem. Hmmm … komu? Vremenarjem? Bogu? Kakemu drugemu pravljičnemu bitju? Škoda, ker Bručan ni več minister, njemu bi z veseljem poslala kako pritožbo. Kaj še ostane?

Blog, jasno. Tu lahko napišem vsako bedarijo, o kateri razmišljam, pa mi nihče nič ne more. Medved, lepo vas prosim;)

*Pokaže jezik in gre na čik.*

21 komentarjev