blodim, blodiš, blodi

Očitno me dajejo leta. Iz postelje padam pred sedmo uro zjutraj in se potem do kakih dvanajstih čudim, koliko časa človeku ostane, če se pokonci spravi pred enajsto. Ogromno. Življenjsko odkritje, vam rečem. Spanje je čista potrata časa.

Danes sem tako že pred osmo spila prvo kavo, počvekala s starši, skočila po ne tako zelo obveznih nakupih in si privoščila kavo s časopisom v mojem omiljenem tolminskem kafiču. No, bodimo iskreni, vmes ni bil prav nič omiljen, ko so ga nakrancljali z neko roza barvo in kupom poceni plastike, a danes je moje srce spet igralo ob kavi.

Kava točno taka, kot jo hočem piti, ambient spet domače topel, gora pospravljenih časopisov na stojalu, gugalniki in prijetni naslonjači in kar je najbolj pomembno – hudičevo prijazna natakarica. Nekdo bi pač moral vsem gostincem razložiti, da gosti prenesemo tudi zanič kavo, če to postreže kolikor toliko nasmejano, zgovorno ali vsaj priljudno bitje.

Ko sem se danes z Mladino in Delom zavalila v gugalnik, si prižgala prvo cigareto, res nisem pričakovala, da mi bo prijazna gospodična postregla s super kavo, čokoladico in vodo z ledom (ne pozabite, tole je Tolmin, ne Ljubljana), potem pa me še prijazno pobarala; “Gospa, kaj bi mogoče brali novega Cosmota? Veste, čist frišn je, ga mam za šankom, da ga kdo ne ukrade.”

Usta so se mi ob pogledu na ‚resno’ čtivo v rokah in ob misli na moj siten jutranji fris vseeno razlezla do ušes in prav pocukrano sem milo prosila za izvod babje revije. Klinc, bomo pa tetko Marto brali, njene članke in fotke imam rada. In smo se imeli blazno fino: Cosmo, tetka Marta in moja malenkost, super kava in jutranje sonce.

Fajn začetek dneva, sploh, ko ura niti devet še ni, ti pa nisi prav nič več zaspan, zalepljen ali zmeden. Odlično. Do dvanajstih še popedenamo otroke, spijemo kavo z mamo, skočimo voščit dedku in skuhamo kosilo.

Delo in Mladina sta ostala nedotaknjena, prav to isto usodo pa namenjam vsem informativnim spletnim stranem. Danes se mi pač ne ljubi ukvarjati s prepisanimi govori, ponarejenimi državnimi proračuni in recimo vinjetami, s katerimi me tako ali tako posiljujejo na vsakem koraku.

Nope, danes se mi resnično ne da. Mogoče še en skok v Sočo, en obisk pri ranjencih v bolnišnici in nekaj igric z gospodom Otrokom. A se samo meni zdi, ali bo danes en hudičevo lep dan?

19 komentarjev

Bravo mi. Tretja blogerska krvodajalska akcija je uspela. Če bi šteli prisotne blogerje, bi seveda bili razočarani, a prisotni s(m)o odtehtali vse tiste, ki nimajo jajc (ali časa), da bi se nam pridružili.

Prvi je prikorakal Sosed. Prav zanimiv občutek je srečati nekoga, ki ga ‘zgolj’ bereš, a ko stoji pred tabo, se ti zdi, da ga poznaš že celo večnost. Ker si vljuden (jups, to sem jaz, čeprav stavke zaključujem z grdimi besedami;), mu stisneš roko in izpadeš precejšen tepec.

Še dobro, da se od nekje vzame Piskec, ki je (poleg mene, se mi zdi), najbolj reden udeleženec blogerskih krvodajalskih akcij. Kapo dol. Za njim še Salonitka in jasno, Katarina. Točno taka kot si jo predstavljaš, če bereš njen blog, samo še bolj nasmejana. Še preden smo se uspeli popisati in prijaviti, pa spraviti osebje na Zavodu ob živce (Katarina je namreč mirno povedala, da nas pride cel avtobus), sem se vsaj trikrat nasmejala do solz.

Kako solzico sem skoraj potočila tudi ob ugotovitvi, da sem tokrat kljub svojemu nizkemu pritisku primerna za puščanje krvi (česar po zadnji izkušnji skorajda nisem pričakovala), a kar smo rekli, smo rekli. Kri smo dali trije – Sosed, Piskec in moja malenkost, obe babnici pa se nista kvalificirali. Po mojem to odločitev na Šlajmerjevi še danes obžalujejo, saj tako energične rdeče tekočine na tem svetu pač ni veliko.

Vsi pošpikani, prevezani z rumenimi prevezami in potolaženi s sendviči smo se končno spravili k stvari, pivu v Povodnem možu, kjer se nam je pridružil še gospod Si.R. Ne vem, kaj je teklo bolj hitro; pivo, čas ali spet – solze smeha. Pogrešali nismo skoraj nikogar in ničesar, obglodali pa večji del slovenske blogosfere (če se vam je včeraj prav fino kolcalo, sedaj veste, zakaj), si zagotovili skrbništvo nad 4 mulci, enim psom in izposojeno mačko, skoraj ustanovili ženski partizanski pevski zbor in natakarjem v lokalu privoščili nekaj sivih las. Saj nismo mi krivi, če so ljubljanski natakarji sitni in počasni.

Dan je (če se mene vpraša), minil prehitro. Še toliko stvari bi želela izvedeti od Piskeca in Salonitke, vsaj sto stvari vprašati Katarino, se narežati Si.Ru in pod nujno povedati Sosedu. Pa se v eno popoldne ne da stlačiti vsega. Sploh, če tako vneto nadomeščaš izgubljeno kri s kozarci piva.

Kakorkoli – jaz sem se imela fino in komaj čakam naslednji ‘kvačkarski’ krožek. Do takrat moram razrešiti samo še en misterij; Ugotoviti, komu pripada katera od včeraj pridobljenih telefonskih številk.

Sem že povedala, da sem zmedena?:)

35 komentarjev

V nabiralniku mojega novega domovanja so se začele nabirati položnice. Večina jih je sicer še za pretekli mesec, tako da me zaradi njih (še) ne boli glava, dobivam pa počasi občutek, kaj me čaka v prihodnjih mesecih. Bi kdo zaposlil zateženo mamo samohranilko s premalo časa? Ne? Se mi je zdelo.

Pustimo podrobnosti. Ena od položnic v nabiralniku je priromala z meni tako ljubega RTV-ja, javnega zavoda, mimo katerega se vsak dan sprehodim na poti v službo in nazaj. Vsakič znova me fascinira število tam parkiranih službenih vozil in ljudi na čik pavzah, predvsem zato, ker poskušam vso to gmoto pločevine, ljudi (pa še ogromne, grde stavbe) nekako povezati z zanič vsebino, ki mi jo nacionalna televizija ponuja, ko po pomoti kliknem na katerega od njenih programov.

Edini pametni zaključek, do katerega lahko pridem, je ta, da je toliko ljudi potrebnih, da delaš zanič program. Tako zelo zanič, da od nekje potegneš celo tako budalaštino, kot je varuhinja pravic poslušalcev in gledalcev. Se tej isti varuhinji lahko pritožim, ker nočem gledati prvega in drugega programa?

Moje drage nacionalke namreč čisto nič ne moti moj prezir do nje, še manj dejstvo, da njenih programov (razen res redkih izjem) ne spremljam. Mesečno želijo od mene 11 evrov in še malo. Saj ni veliko, boste rekli, a če začnem seštevati, koliko denarja zbere javni zavod samo z naročninami, ki smo jih (očitno) prisiljeni plačevati vsi, ki v stanovanju premoremo škatlo, televizija imenovano, se res sprašujem, kam ves ta denar stlačijo. V avtomobile? Opremo?

Definitivno ne v dober program, ker se v tem trenutku pri milem bogu ne morem spomniti, kdaj in zakaj sem na prvem ali drugem programu videla kako dobro oddajo ali film. Edina zabavna stvar so prenosi iz državnega zbora, a pri teh si kakih velikih zaslug RTV pač ne more pripisovati.

Pošteno priznam, da sem prelena, da bi šla brskat, na podlagi katerega zakona mi gospodje s Kolodvorske zaračunavajo RTV prispevek, bi pa z veseljem – ta prispevek ukinila. Iz čistega principa. V zameno za to zahtevam (ponujam?), da mi nacionalka ukine tako prvi in drugi program, ki zgolj zasedata mesto na mojem daljincu in delata gužvo, kadar brezciljno preklapljam kanale gor in dol.

Tudi to ne bo šlo? Nič novega. Tudi na to, da bi mi kdo uspel razložiti, kakšna bi bila konkretna povezava med znižanjem cene RTV naročnine in (baje) posledičnim padcem inflacije, še vedno zaman čakam. Ko gre za nacionalko, njene programe in naročnine se mi vse skupaj zdi kot neka slaba znanstvena fantastika, ki je moj mali, omejeni um pač ne more razumeti. Lahko le pridno plačujem položnice, občudujem avtomobile, na katerih se bohoti stric s piščalko, in poskušam uporabljati daljinca brez tipk s številkama 1 in 2.

No, pa pejmo. Na ’sprehod’ mimo RTV hiše. Ob štirih se namreč dobimo na Šlajmerjevi. Da ne bi kdo slučajno zatajil. Obljubim, da jutri potem njega spljuvam v kakem trapastem blog zapisu;)

25 komentarjev

Selitev terja svoj davek. Če pozabimo na roke, ki od vseh omar in škatel bingljajo do kolen, če odštejemo bolečine v hrbtu in travme ob misli na petkov večer, ko sem namesto blogerskega druženja ‘uživala’ v prenašanju in sestavljanju sobnega bicikla, ne moremo mimo ubogega prenosnika, ki pozabljen leži sredi dnevne sobe in čaka na boljše čase. Razlog? Gospa Zloba je tako zelo blond, da povezava z internetom še vedno ne deluje in čaka na boljše (beri: moške) roke.

Prvi dan abstinence so bile bolečine hude. Nekaj je, da se protestno ne dotaknem svojega bloga, ker se mi z njim ne da ukvarjati, nekaj je, da internet zamenjam za namakanje v bazenu ob jadranski obali, a da absolutno in sploh ne morem uporabljati interneta, ja, to pa je krivica. In to kakšna.

Ne moreš prebrati elektronske pošte. Niti pod razno ne moreš preveriti svojih najljubših blogerjev. Lahko le ugibaš, kakšni komentarji so se nabrali pod tvojim zadnjim zapisom (če sploh) in na trenutke se ti zazdi, da je lahko pol sveta že razpadlo, ti pa o tem nič ne veš, ker nisi več navajen preverjati informacij na TV-ju ali v časopisu. Halo, kje je tu kakšna ažurnost, če časopis izhaja zgolj enkrat dnevno?

Katastrofa, vam rečem. Drugi dan sem ugotovila, da sploh ne znam več gledati televizije, če zraven nimam računalnika. Kaj pa naj počnem med reklamami in kako naj se zaposlim ob razvlečenih filmih? In hudiča, kje se že najde spored, če nimaš neta?

Tretji dan sem ugotovila, da spored še vedno najdeš v tiskani obliki, a da ga v resnici – niti ne potrebuješ. Če namreč poskušaš dejansko gledati televizijo (ne pa zraven vsaj še likati cunje, pomivati posodo ali sestavljati blog zapis), hitro spoznaš, da so prav vsi programi zanič. Sploh mi ni potegnilo, koliko serij, filmov in nadaljevank vse naše TV-hiše ponavljajo, koliko premoremo trapastih ‘kontaktnih’ oddaj in ja, če v enem dnevu pogledaš več kot eno informativno oddajo, ti lahko postane slabo ob naboru in kvaliteti posredovanih novic.

Četrti dan sem prišla do spoznanja, da se brez neta da prav lepo živeti, sploh, če tudi TV pustiš spati in namenoma pozabiš kupiti časopis. Kar naenkrat izginejo prenatrpani domovi za upokojence, rekonstrukcija trojanskih predorov, protesti staršev zaradi težav z vrtci, grozne vremenske napovedi, teroristi, letalske nesreče in globalno segrevanje. Ostane le še ljubi mir, kak sms in – čas. Ogromno časa za pospravljanje stanovanja, igranje ’stolpa’ z malim, pripravo (preslanih) špinačnih tortilj, sprehode po mestu in kofetkanje na balkonu. Peti dan abstinence je tako že odkril čare življenja brez tehnike in šestega sem skoraj že znala uživati.

In potem pride sedmi dan, ko se privlečeš v službo, odpreš mail in ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Elektronskih sporočil kot dreka, obveznosti toliko, da bi najraje vzel dopust, blog povsem zanemarjen, nekaj besnih znancev in nezadovoljnih sodelavcev. In je šla neinternetna idila v ‘maloro’. Kot vse kaže, sem daleč naokoli edina, ki si je upala privoščiti tehnološki mrk, vsi ostali pa so se v teh dneh zarotili proti meni in mi besno pošiljali maile. Kot da nimajo kaj boljšega početi.

Da bi jih koklja brcnila. Ne preostane mi drugega, kot da aktiviram tiste moške roke, se ponovno povežem s svetom, se spet informiram o vsem svetovnem sranju in poskušam v najkrajšem času odpraviti posledice moje spletne izolacije. Za popizdit.

Ob naslednji selitvi bo internet v prvem planu, obljubim.

12 komentarjev

Življenje v velikem bloku v še večjem blokovskem naselju ima svoje prednosti. Pod ‘veliko’ mislim zgradbo z več kot dvajsetimi stanovanji in naselje z več kot dvajsetimi stavbami, kar nenazadnje pomeni tudi – veliko ljudi, veliko trgovin, zdravstveni dom, urejen avtobusni prevoz, pošto … skratka na dosegu roke je skorajda vse. Predvsem pa veliko ljudi pomeni veliko zgod in nezgod.

Razstreljen avto na parkirišču recimo (ne sprašujte, kako). Pa zanimive strice v dvigalu. Sosede, ki te ne poznajo in posledično ne motijo. ‘Žrebca’, ki tri nadstropja nižje na balkonu dviguje uteži in je prepričan, da izgleda strašno dobro. Soseda, ki te nasmeji na nedeljsko jutro, ko si v dolgih gatah, zgoraj brez in s trebuhom, ki bi mu ga zavidala večina Avstrijcev, prižiga cigareto.

Zadnje čase pa me kopica ljudi na majhnem prostoru fascinira predvsem s svojimi – vonjavami. Ne samo tistimi telesnimi, zaradi katerih te zamika, da bi vsakič znova odpešačil v deseto nadstropje (jebi ga, v dvigalih se nimaš kam skriti), ampak s takimi, zaradi katerih te mine do nadaljnjega karkoli pojesti, saj te tvoji sosedje ‘hranijo’ cele dneve.

Če potrebuješ idejo za kosilo, stopiš na hodnik. Če hočeš kavo, stopiš na balkon. Pol naselja zjutraj diši po kavi. Za kosilo lahko tudi menije izbiraš po balkonih – spodaj pasulj, levo pohane piške, zgoraj nič, zvečer pa si lahko privoščiš testenine z zelenjavno ali bolonjsko omako; po prve moraš v sedmo, po druge v osmo nadstropje.

V desetem, ki je meni najbližje, je eden od sosedov očitno strokovnjak za pripravljanje enolončnic – pasuljev, jot, zelenjavnih juh in podobnih čorb, ki imajo vedno za osnovo veliko, veliko svinjskega mesa in zažgane čebule. Nikoli ne moreš zgrešiti, kdaj dotični gospod čara za štedilnikom, saj vsi ostali stanovalci loputajo z vrati, glavna vrata na stežaj odpirajo, če je kriza velika, pa na ta ista vrata lepijo zelo zanimiva (beri: grozilna sporočila). Očitno pa kljub neznosnim vonjavam na hodniku še nikomur ni uspelo določiti, izza katerih vrat se valijo čudovite vonjave, saj so (zaenkrat) vsa vrata še cela.

Bolj enostavno je določiti kuharske sposobnosti sosedov glede na vonjave, ki se širijo skozi okna in balkonska vrata. Moj najbližji sosed (ali pa soseda) je tako strokovnjak za pohane piške. Pripravlja jih izključno ob nedeljah, definitivno pa – vsako nedeljo in zdi se da tudi vsako nedeljo v istem olju. Bljak.

Tudi spodnji sosed sodi v kategorijo mojstrov enolončnic, ki so v našem okolišu očitno najbolj priljubljene. Danes je bilo vrsto jedi nemogoče določiti (fižol, zelje, čebula?), definitivno pa je smrad izpod mojega balkona preprečil kakršnokoli uživanje v kavi in cigareti na balkonu. Soseska torej poskrbi tudi za – zdravo življenje.

No ja, še bolj zdravo bi bilo kaj pojesti, ne le ‘loviti’ vonje iz sosedovih loncev. Hmmm, me prav zanima, kaj si moji sosedje mislijo o tortiljah ali sladko-kisli svinjini. Nekdo jim pač mora razširiti obzorja.

16 komentarjev

Včasih se resnično počutim kot debil. Ne, tokrat za spremembo nimam v mislih kakega hudo pametnega politika, ki producira nerazumljive stavke, niti kakega svojega znanca, ki me zvleče gledat nogometno tekmo in mi (napačno, jasno) razlaga prepovedani položaj na igrišču. Tokrat imam v mislih čisto banalne, vsakdanje stvari, predmete, ki naj bi človeku olajšali življenje.

Vžigalnike recimo. Ljubke, male, praktične stvari, ki netijo ogenj in skrbijo, da moja cigareta prijetno gori in smrdi vsem nekadilcem v moji bližini. Zadnje čase so tržišče preplavili vžigalniki, ki naj bi bili ‘varni za otroke’. Tako so mi vsaj razložili, v trgovini in na bencinski črpalki, kjer sem nekaj protestirala okoli varnostnih zatičev.

Zasledila sem dve vrsti ‘varnih’ vžigalnikov – ene z neverjetno velikimi in gladkimi koleščki na vrhu, ki se seveda nočejo zavrteti in ob katerih sem vedno hvaležna, da nimam dolgih nohtov. Druga, še bolj fenomenalna pogruntavščina, pa so vžigalniki z nekimi zatiči, zaradi katerih enostavno ni mogoče prižgati ničesar, če ne uporabiš obeh rok, včasih celo kake noge in se zraven zvijaš kot mali kreten.

Vam ni jasno, o čem govorim? Potem ste nekadilci in (ali) že prekleto dolgo niste kupili nobenega vžigalnika. Ko ga boste, boste že vedeli, o čem govorim, in izognili se boste zadregi, v kateri sem v zadnjih tednih ujela že kar nekaj ljudi. Ti si namreč omislijo mali netilec ognja, potem pa se samozavestno vračajo v trgovino ali trafiko in nadirajo uboge prodajalke, da so jim prodale pokvarjene vžigalnike.

Jok brate, niso pokvarjeni, otrokom varni so. Huh, ali ne bi bilo bolj enostavno otrokom prepovedati kupovati vžigalnike? In čisto mimogrede, če bi mulca zgrabilo, da zažge pol stanovanja, bi si mirno lahko kupil vžigalice, te so namreč na voljo vsem in nanje je bolj težko vgraditi kak zatič.

V resnici se ne morem odločiti, kje točno tiči razlog za tako butaste ideje, kot so varni vžigalniki. Zagotovo ne v kaki varnosti otrok, še manj varnosti nas, odraslih, ki moramo po novem biti na pol hudiniji, da si prižgemo svojo cigareto in ob tem ne zlomimo kakega nohta, zakurimo svojega lasišča ali vsaj sogovorniku ne privoščimo pol ure smeha zaradi naše nerodnosti.

Skoraj prepričana sem, da je vse skupaj nova pogruntavščina zahrbtnega nekadilskega lobija, ki mu ni dovolj, da je kadilce pregnal na cesto, Sedaj bi nam rad dokončno pokvaril veselje ob kajenju, priskutil najsvetejšega od vseh obredov, to je prižiganje cigarete in nas spremenil v grde, požgane obraze s polomljenimi nohti. Grdo, vam rečem, res grdo.

Se vam zdi, da pretiravam? Mogoče res. A če mi z lomljenjem prstov na vse zgodaj zjutraj priskutite tako kavo kot cigaret, ne jamčim več zase, za svoje besede in niti dejanja. Kar je preveč, je pa preveč:)

46 komentarjev

Recimo, da je ponedeljek. Recimo, da se ta ponedeljek začne kakih sto kilometrov od Ljubljane, v topli postelji in še bolj toplem objemu. Recimo, da v tisti topli postelji v še bolj toplem objemu, kakih 100 kilometrov iz Ljubljane, dan začne moja malenkost. Jasno je, da ta malenkost ob misli na ponedeljke, prezgodnja jutra, veliko ovinkov in dolgo pot ni najboljše volje in jasno je, da bi ta ista malenkost tak ponedeljek najraje prespala.

Žal ne gre in treba se je nekako spraviti pokonci. Kava. To je edina svetla misel blesavega ponedeljkovega jutra in bencinska črpalka edina izbira, ker časa za posedanje po kafičih pač ni. K sreči sem pred kratkim našla črpalko s precej solidno ‘take away’ kavo, in prvih nekaj zaspanih kilometrov sem preživela zgolj zaradi misli na tisto opojno črno brozgo.

Seveda kava na prazen želodec ni najboljša pogruntavščina in zato je nekdo izumil – sendviče. Naloga je bila torej jasna. Parkiraj, najdi sendvič, kupi kavo, spelji, prežveči sendvič, spij kavo in pripelji se v Ljubljano. Zataknilo se je pri sendviču. Cel hladilnik je premogel natanko dva. Mala, sumljivo bledolična trikotnika, na enem je pisalo šunka, na drugem tuna. Hmmm … prezgodaj za razmišljanje in premalo izbire, odnesli smo oba. Nabavili kavo in se spraskali nazaj na pot proti Ljubljani. Želodec je kričal po hrani, telo po kavi.

Prvi ugriz je končal v sprednji šipi. Bljak. Tuna? Od kdaj je tuna kisla? In zakaj hudiča je tunin sendvič poln korenja? Kislega, naribanega korenja? Preverim datum, vse okej. Razen okusa. Stlačim sendvič nazaj v vrečko in iščem onega s šunko. Ugriznem in začnem tulit. Pa kaj vi mene zajebavate? Korenje med zobmi, naribano, jasno, in kislo za popizdit, zraven neko (oh, kakšno presenečenje) kislo zelje, namočen kruh in šunka, ki ima okus po – korenju, po čem pa? Pa kaj je bila letos kaka posebno obilna letina korenja? Zelja mogoče? Definitivno ne svinjine ali tunine, vsaj, če sodim po sestavinah v tisti razmočeni packariji.

Phe, pa tak zajtrk. Še drugi sendvič je romal nazaj v vrečko, jaz pa sem si poskušala usta splakniti s približno užitno kavo, ki pa kar ni in ni mogla prekriti odurnega okusa po postanem korenju. Fej in fuj, pa taka ponedeljkova jutra. Smrdljivo korenje, mrzla kava v plastičnih lončkih, strici, ki so očitno prepričani, da policaji delijo denarne nagrade, če voziš kakih 20 do 30 kilometrov na uro počasneje od omejitve in tovornjakarji, ki so se očitno odločili, da je prehitevalni pas rezerviran samo za njih. Za popestritev še kolona na cestninski postaji, ena prometna nesreča in po dolgem času še gužva v centru Ljubljane. Za piko na i tik pred službenim parkiriščem naletim še na samomorilskega kolesarja, ki na cesto plane izza parkiranega avtomobila in po vsej sili hoče pristati pod kolesi mojega malega Poldija. Za popizdit.

Sparkiram in se odločim, da popravim zanič začetek dneva. S pravo kavo v pravem lokalu, v dobri družbi in še s cigareto v ustih. Ko mi že skoraj uspe dvigniti nivo dobre volje na pozitivno nulo, me kavopivska družba seznani, da imam celo faco polno rdečih lis in da izgledam precej – čudno. Alergija. Na? Korenje? Zanič kavo ali samomorilske kolesarje? Nič od tega. Najverjetneje je kriva mačka, s katero sem ponoči delila posteljo. Ta misel me vrne nazaj v toplo posteljo, v topel in prijeten objem in dan se končno lahko spodobno začne. Jebeš korenje, sendviče in alergije, dokler veš, da moraš ponedeljek preživeti, ker le tako lahko dočakaš petek.

Natakar, še eno kavo prosim. S toplim mlekom, hvala.

21 komentarjev

Zadnja dva tedna je vožnja po Ljubljani prava sprostitev. Tudi v največjih prometnih konicah je promet relativno znosen in razen parih starih dedov, ki ne znajo speljati iz križišča, ter nekaj preveč rdečih luči, se človek skozi mesto prebije neverjetno hitro. V čem je finta?

Edina razumna razlaga je ta, da so študijske počitnice in da vseh 60.000 ter še nekaj študentov ljubljanskih fakultet doma študira, počiva oz. počne nekaj, kar ni vezano na cijazenje po Ljubljani. Huh, je mogoče, da so za vse prometne zamaške, gužve in neprijetnosti krivi študenti?

Recimo, da ja. Recimo, da so znosne prometne razmere posledica pomanjkanja študentov. To bi pomenilo, da: če Ljubljani vzamemo njene študente, v resnici rešimo večino ljubljanskih težav. Promet je le ena od njih.

Naslednja so zagotovo stanovanja. Če iz Ljubljane izselimo 60.000 študentov, dobimo kakih 15.000 prostih stanovanj. Si predstavljate to razkošje? Najemniških stanovanj kot peska, povpraševanje po njih zmanjšano na minimum, posledično opazen padec cen in nenazadnje – kolikor hočeš praznih parkirišč.

Z izginotjem študentov bi bile manj obljudene tudi knjižnice, muzeji in nakupovalna središča, sprostila bi se večina miz v lokalih (predvsem v času kosila, ko študenti unovčujejo svoje študentske bone), znebili bi se nadležnih žurk in čudnih prireditev, pridobili pa bi še čudovita poslopja fakultet in Univerze v Ljubljani, ki bi jih lahko spremenili v kaj bolj koristnega. Kak konferenčni center recimo (to bi bilo v tem trenutku strašno ‘in’), lahko bi jih gladko porušili in zgradili kompleks luksuznih stanovanj, parkirne hiše ali pa celo še kako trgovino. Ki bi jo seveda oddali v najem in s katero bi seveda mastno zaslužili (kar je veliko več, kot mesto dobi od nekih študentov).

Ni slabo, sploh ni slabo. Seveda je na mestu vprašanje, kam bi te študente poslali. Mogoče v kako manjše slovensko mesto, pa naj se tam ukvarjajo z njimi. Obstaja pa seveda še druga, malo bolj radikalna možnost. Fakultete, višje in visoke šole, univerze in vse, kar je z njimi povezano, enostavno ukinimo. V celotni državi.

Mulce naženemo delat, pridobimo pa; zgoraj omenjena stanovanja, ves denar, ki ga država ‘zmeče’ za študente – za štipendije, bone in samo šolanje. Državi rešimo enega bolj perečih problemov v zadnjem času – financiranje visokega šolstva, fakultetam omogočimo ‘častno’ smrt in jih prikrajšamo za vse reforme, ki se jih tako ali tako vsi otepajo, nenazadnje pa zadovoljimo še tiste državljane Republike Slovenije, ki trdijo, da je študij potrata časa in da je edina stvar, ki kaj šteje – delo, delo in še enkrat delo.

Seveda ne študentsko delo. Z ukinitvijo študija bi izginila tudi ta nočna mora. Nič več začasnih služb, nič več študentskih napotnic, samo še pogodbe. Za vse. Kar naenkrat bi se sprostilo bog ve koliko delovnih mest, ki jih trenutno zasedajo študenti in tja bi poslali vse, ki zaman trkajo po vratih zavodov za zaposlovanje in kvarijo slovensko statistiko. Problem brezposelnosti rešimo v trenutku.

Okej, ostane nam kakih 100 in še malo tisoč študentov ampak, premislimo … Veste, kakšna delovna sila bi to bila? 100.000 tisoč mladih? Vitalnih, močnih, brezposelnih? Pa saj bi se tepli za delo. Lahko bi celo posnemali nekdanji sistem brigad in prostovoljnega dela ter recimo zgradili kaj državi koristnega. Kak dodaten kilometer avtoceste ali pa pediatrično kliniko. Lahko bi mlade celo poslali praskat tla v trojanske predore. Saj ne za dolgo, za kako leto ali dve, toliko, da pokažejo interes in se česa naučijo.

Vam rečem, splača se razmisliti. Sploh, ker baje študenti predlogo študirajo, molzejo državo in kot smo zgoraj dokazali – zasedajo delovna mesta, ceste in stanovanja. Od študentov tako ali tako ni velike koristi, tisti redki, ki uspejo doštudirati in so dovolj pametni, pa tako ali tako pobegnejo v tujino. Naj torej tam še študirajo.

Mi bomo delali. In izumljali ‘hude’ teorije. Sploh, če nas na cesti ne bo nihče okupiral in bomo imeli preveč časa za razmišljanje;)

45 komentarjev

Moja draga mama bi moje trenutno počutje opisala kot ‘lena si kot fukselj’. Sanja se mi ne, kaj fukselj pomeni, priznam pa, da se počutim (in izgledam) precej mizerno. Vsakič, ko zapadem v podobno stanje, začnem pospravljati. Pisarno sem že približno spravila v red, prav tako stanovanje, ostalo je le še nekaj malenkosti, ki jih moram pod nujno urediti. Zato blog danes uporabljam v povsem pritlehne, komercialne namene. Objavljam nekaj malih oglasov. Vse interesente pozivam, da svojo ponudbo oziroma povpraševanje zabeležijo v komentarjih in pustijo svoj kontakt. Pojdimo lepo po vrsti:

Oglas številka 1:
Oddaja se 11.5 let star, malo rabljen, zelo siten, dolgolas in rastlinojed mulc, ki sliši na ime Gospod Otrok. Običajno je zelo prijazne narave, precej zgovoren in ne preveč nagajiv, zadnje dneve pa se lahko pohvali predvsem z napadi slabe volje, trme in zavijanja z očmi. Posebej nadležne so faze samopomilovanja, ki običajno spremljajo delanje domače naloge ali pospravljanje sobe. Da je mera polna, se naokoli vlači kot ljubljanska megla, z rokami do tal, nosom pod brado in s pogledom, ki niha od depresivnega starca do otožnega psa. Otroka oddajam v najem le za nekaj dni in zgolj ljudem, ki jim ostaja dobre volje ter potrpežljivosti. Meni obojega namreč počasi zmanjkuje.

Oglas številka 2:
Prodam čudovito prasko na čelu, izjemne oblike in še bolj izjemne rdeče barve. Poreklo praske je sicer nekoliko vprašljivo, najverjetneje povezano z eno od mojih alergij, padcem odpornosti in nekoliko nezdravim načinom življenja. Kljub temu je praska vredna svoje cene, saj je v vsem svojem obstoju zelo lepo negovana, precej občudovana in predvsem – locirana na zelo opaznem mestu. Če pokličete takoj, vam zraven praske prodamo še kak mozolj na bradi ali šop neurejenih las. Vsi artikli se seveda ponašajo s certifikatom podjetja Zloba d.o.o.

Oglas številka 3:
Zagotovo so na tem svetu ljudje, ki imajo preveč časa. Z veseljem bi od njih odkupila kako urico, ki bi jo zelo koristno porabila – recimo za kuhanje jutrišnjega kosila, sestavo kakih štirih zapisnikov, petih pogodb ali šestih dopisov, pod nujno bi jih nekaj namenila spanju, ki mi ga kronično primanjkuje, morebitni preostanek pa bi šel na račun ukvarjanja s tehničnim pregledom mojega malega avtomobila, plačevanjem zavarovanj in položnic ter honorarnim delom, nujno potrebnim za izboljšanje družinskega proračuna.

Oglas številka 4:
Iščem duhovite in pametne prostovoljce, ki so pripravljeni v zameno za čast in slavo urejati moj blog. Najbolj so zaželeni kreativni posamezniki, ki bodo nizali ideje za pisanje bloga, sestavljali osnutke in skrbeli za redno objavljanje. Krvavo bi potrebovala tudi zelo pametne in potrpežljive ljudi, ki bi mi prevajali zapise v komentarjih ali ki bi se jim ljubilo razlagati moje besede tistim, ki me jemljejo preveč resno, ter tistim, ki me enostavno ne razumejo. Če bi se našel še kak prostovoljec za prečesavanje slovenske blogosfere ter iskanje berljivih tekstov, bi bila jaz nadvse srečen človek.

Tko. Za silo bo. Na zalogi imam sicer še nekaj pokvarjenih telefonov, malo rabljene rolerje pa kako luknjasto nogavico, ampak pretiravati pač ne gre. Grem preverit sitnega otroka, napudrat čelo in skuhat jutrišnje kosilo. Nekako se mi dozdeva, da je to bolj pametno, kot pa čakati, da bo kdo kaj naredil namesto mene:)

49 komentarjev

V življenju nič ne ostane skrito, sploh pa ne stvari, za katere si najbolj želimo, da bi ostale samo za nas. Blog tu seveda ni nikakršna izjema. V začetku sem postala Zloba, da bi vsaj malo ločila svet tam zunaj od tega tukaj, da bi obdržala popolno sproščenost, s katero sem začela pred leti pisati blog.

Pa ni šlo. Zloba je vse preveč Sanja in Sanja vse preveč Zloba. Prišli so prvi blogerski žuri, prišel je intervju za Blogorolo, blogerji so moj obraz povezali z mojo službo in včeraj me je Lenartova spravila pred svojo kamero. Mi je žal?

Do neke mere pa res. Žal mi je predvsem v smislu, da za bralce nisem več anonimna blogerka, ki z neznanci deli košček svojega sveta. Žal mi je, da nisem več ‘niko i ništa’, kateremu lahko pripišeš vse lastnosti, od kosmatih nog do zategnjenega obraza, nesrečnega otroštva ali strašne nepotešenosti, zgolj zato, da lažje razumeš njegove besede.

Žal mi je, ker, kljub temu, da vedno stojim za vsako zapisano besedo, ne morem več pisati popolnoma sproščeno. Moja mama ve, da sem Zloba. Brat me bere. Berejo me sodelavci, znanci in prijatelji. Med komentatorji sem našla celo take, ki so mi svoje čase življenje postavljali na glavo in za katere si ne bi nikoli mislila, da me bodo brali. Pa me.

In če hočem ali nočem - imam to v glavi, ko pišem. Teh bralcev Zloba v resnici ne zanima. Poznajo Sanjo, vedo, kdo je, kaj počne, kam hodi v službo in zakaj. Vedo, kaj imam rada, česa se bojim, vedo vse. Berejo Zlobo, ker jih zanima Sanja. Berejo Zlobo in jo sodijo skozi Sanjo.

In to me dela manj virtualno, manj izmišljeno, a hkrati ravno to daje mojim besedam novo težo. Resnična sem. Imam življenje. Imam službo in imam gospoda otroka. In zato me ni strah pokazati svojega obraza. Kar sem tukaj, sem tam. In obratno. Sem sanjava Zloba sem zlobna Sanja.

Sem en človek, en obraz in ene besede. Zato imajo vsi ti intervjuji in vse izpostavljanje svoj smisel. Ker me besed ni strah. Ker za njimi stojim in ker blog ni vse. Ni maska in ni izgovor za neizživete sanje. Ni poligon za furanje ali hranjenje ega, je zgolj pripomoček, delček mene, s katerim se lahko razkrijem, lahko povem in dam več, kot bi sicer. In to bi rada pokazala tudi tistim, ki jim je blog vse, ter tistim, ki mislijo, da se za blogi skrivamo neizživeti pacienti.

Nismo pacienti. Vsaj ne vsi;)

50 komentarjev