blodim, blodiš, blodi

Površen je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika človek, ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno, površno je tisto, ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti. Osebno mi je ‘najljubši’ tisti del definicije, ki pravi, da je površen ta, ki ni sposoben močno občutiti, ki ne izraža oziroma kaže globlje čustvene prizadetosti.

Danes me namreč obkrožajo površni ljudje s svojimi površnimi pristopi. To je edina beseda, ki jo najdem za vsa zamujanja, pozabljene obljube in prazne besede, s katerimi so me obdarili nekateri čudoviti primerki človeške rase.

Resnično ne razumem, zakaj moram na dogovorjeni sestanek čakati pol ure, ne da bi se vmes kdo opravičil ali vsaj najavil zamudo. Zamujanje razumem kot nespoštovanje in kakorkoli obračam, sem ga bila danes deležna v precejšnji količini. Ker ni šlo za osebno zadevo, sem še nekako požrla, a dan se ni začel najbolj prijazno.

Ko pa se za površne in nespoštljive izkažejo ljudje, ki jih imam iskreno rada, se resno vprašam o ’smislu in cilju’ mojih čustev. Zakaj ljudje obljubljajo nekaj, česar ne izpolnijo? Zakaj je tako težko držati besedo ali vsaj poklicati in se opravičiti? Sploh, če jih nisem ničesar prosila?

Ljudje sploh razmišljajo, kaj govorijo, kaj obljubijo ali je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame? Tole je verjetno izpadlo kot retorično vprašanje, kar je v resnici tudi bilo. Besede so zgolj še mašilo, nekaj, s čimer opletamo, ker in ko ravno nimamo nič pametnejšega početi.

Se iskreno opravičujem – jaz ne. Besede in obljube slišim, jemljem jih (preveč?) resno in mogoče prav zato iz mojih ust padejo toliko bolj redko. Če že, potem tudi naredim to, kar sem obljubila, čeprav mi to povzroči kak siv las ali dva.

Na kaj pa se človek še lahko zanese, če ne na prijatelja in na njegovo obljubo? Kaj še ostane, če požremo vsako dano besedo? Ne prav veliko. Svet površnih, nezanesljivih ljudi in praznih besed pač ni zame. Ne znajdem se med ljudmi, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo, predvsem pa ne maram ljudi, ki jim niti pod razno ne potegne, kdaj razočarajo in kdaj prizadenejo.

Če iz takega sveta in takih odnosov ne pobegnem dovolj hitro, tvegam, da še sama postanem površna, da podrobnosti izgubijo svoj smisel, besede pomen. Zato, dragi prijatelj, upam, da se ti je pivo zataknilo v grlu in ja, privoščim ti nesramno grdega jutranjega mačka. Iskreno, resno in povsem – nepovršno. Iz srca.

35 komentarjev

Ti. Pa ti. In ti. Pa ti tudi kompliciraš. Ti ne pišeš. Ti tudi ne. Še kdo??? Jasno, ti.

Fak of.

27 komentarjev

Imam se za človeka, ki trdno stopa po zemlji. Nobenih težav nimam s kakimi bogovi, angeli in demoni, ne ukvarjam se s črno magijo, ne verjamem v usodo, zvezde, horoskope, še manj vedeževanje iz kave ali fižola. Verjamem, da je vsak od nas krojač svojega življenja in zanašanje na kako konstelacijo zvezd ali planetov v trenutku rojstva se mi zdi zgolj izgovor za naše lastne neuspehe.

Edina, kolikor toliko ‘abstraktna’ stvar, ki jo v življenju sprejemam, je nekakšno ravnovesje, h kateremu po mojem teži celotno stvarstvo in z njim tudi jaz. Ne rečem, da se dobro vedno povrne z dobrim in slabo s slabim, a verjamem, da se mora vsak posameznik truditi dati od sebe svoj maksimum.

Jasno je, da moj maksimum ni enak maksimumu kateregakoli drugega posameznika, ne verjamem, da je moj ‘prav’ tudi univerzalni prav in ne, ne verjamem, da obstaja kaka hudo splošna ‘morala’. Gre zgolj za to, da imam kot relativno odrasel posameznik približno razdelan svoj ‘prav in narobe’ in da se v skladu s tem ravnam. Če poenostavim – zvečer hočem zlesti v posteljo in zaspati z občutkom, da sem ta dan dala vse od sebe. Simpl as that.

Do sedaj se je princip obnesel. Noben kamen mi ni padel na glavo, kolikor vem, me nihče še ni poskušal umoriti, v življenju so se mi dogajale večinoma lepe stvari in obdajali so me fajn ljudje. Tu in tam se mi je kaka stvar celo tako zelo ‘posračkala’, da sem za trenutek celo pomislila, da sem rojena pod srečno zvezdo.

No, očitno je mojo srečno zvezdo pred kratkim zagrnil nek temen oblak, mogoče je od dolgotrajnega mučenja z menoj poginila ali pa enostavno – jaz delam nekaj hudo narobe. Na vsakem koraku in skorajda vsako uro se mi dogajajo stvari, ki me spravljajo ob živce. Zamaši se mi pipa v kuhinji. Na bradi mi požene križanec med mozoljem in herpesom. Na avtu me pričakajo lisice. Bankomati mi žrejo kartice. Elektro mi izstavlja dvojne račune. Crkujejo mi računalniki. Ne eden. Trije. Odtok v veceju je začel puščati. Sestanke imam ob najbolj nemogočih urah. Z računa mi izgine nekaj evrov. Napadajo me vse stare alergije. Kašljam kot stara lokomotiva. Ob najbolj nemogoči uri mi zmanjka cigaret. Trgovino mi zaprejo pred nosom. Klošarji me nategujejo. Naštevala bi lahko v nedogled, pa nisem čisto prepričana, da bi obdelala kaj več kot dogodke zadnjega tedna ali dveh.

Pozornemu bralcu seveda ni ušlo, da so vse skupaj malenkosti, ki resnično ne sodijo v kategorijo ‘življenjske težave’, a vseeno, kar je preveč, je pa preveč. (A sem povedala, da sem danes prišla v službo po celem frisu namazana z zobno pasto?). Človek preživi mozolj ali dva, ampak ženska ne more dobre volje začeti dneva s herpesom čez pol brade in tremi lisami na čelu. Enostavno, ne gre. Pika. Ženska postane sitna. Ženska se začne znašati nad naključnimi mimoidočimi, pogrize si nohte, skadi pol škatle čikov in samo še poslabša vse skupaj.

Da se ti utrga. Jaz in moja srečna zvezda se morava resno pogovoriti, ker moja slaba volja že ogroža zdravje in počutje mojih najbližjih, predvsem pa najeda mene in mi krati zaslužen spanec. Sprašujem se, kaj hudiča se mi dogaja in zakaj. Dozdeva se mi, da grem nekomu pošteno na **** in da si je omislil vudu lutko, v katero vneto zabada igle in se ob tem neskončno zabava.

(Hmmm … pa sem rekla, da ne verjamem v te bedarije. A kdo rabi še kak dokaz, da se mi je v zadnjih dneh resnično poslabšalo?)

Še dobro, da je vikend. Preležala ga bom v postelji, izogibala se bom vsem računalnikom ter vodovodnim cevem in razmišljala, komu in kaj sem v zadnjih tednih grdega naredila. Gospoda (ali gospo) z iglami pa prav lepo prosim, naj počasi neha. Tako zelo grozna pa spet nisem.

32 komentarjev

Prosim, če za trenutek zaprete oči in si predstavljate najbolj neumen, debilen, butast, kretenski obraz, ki ste ga kadarkoli v življenju ugledali. Lepo vas prosim, potrudite se, ker je ta vaša predstava bistvenega pomena za dojemanje mojega trenutnega počutja in razumevanja zapisanega. Ste? Zelo neumen, zelo butast obraz? Mogoče nekoliko odprtih ust in začudenega pogleda?

No, fino, ugledali ste mene. Kretena in debila prve klase. To, da nisem najbolj brihtna buča, mi je že dolgo jasno, a da sem tako zelo neumna, pač nisem vedela. Hvala bogu so me danes razsvetlile slovenske banke, ki so me končno postavile na realna tla, mi pridržale ogledalo moje omejenosti in v trenutku razblinile še zadnjo iluzijo okoli lastniškega stanovanja.

In kaj so mi banke naredile?

Preprosto, ponudile so mi informativne izračune za hipotekarne in stanovanjske kredite. Za približno 150 tisoč izposojenih evrov, bi banki v tridesetih letih vrnila teh 150 tisočakov plus 200 tisoč in še nekaj obresti. Vsak mesec bi plačala približno 1000 evrov, od tega precej več kot polovico obresti. A ste vi zmešani?

Verjamem, da je veliki večini Slovencev in vsem mojim bralcem to že dolgo jasno in znano, sama pa sem bila ob tej informaciji šokirana (na tem mestu si, prosim lepo, ponovno prikličite pred oči tisti debilni in kretenski obraz). Ker sem po naravi idealist, sem za trenutek celo pomislila, da sem se zmotila, da nečesa ne razumem pravilno, pa so me tete na banki hitro potolažile – vsaj eno stvar sem pravilno razumela. Obresti dejansko so 100 in več odstotne, članki na netu pa si me celo drznejo ‘tolažiti’, da naj bom s to cifro kar lepo zadovoljna, preplačilo hipotekarnega kredita lahko znaša namreč tudi do 300 odstotkov.

Pa kdo je tako zelo nor, da sploh vzame tak kredit? Hvala lepa, tole bom pač preskočila. Tako kot tudi sanje, da redno zaposlena, relativno dobro izobražena in delavna oseba brez blazno premožne familje kadarkoli v življenju živi na svojem. Nadaljnja tri do sedem let bom prav pridno plačevala najemnino nekomu, ki je v življenju očitno precej bolj brihten kot jaz in ima v lasti nekaj stanovanj, vestno bom hodila v službo (hvaležna za to, da jo sploh imam) in vzgajala povprečnega državljana.

Kak idealizem, kake sanje, lepo vas prosim. Za to ob takih številkah pač ni prostora. Čez nekaj let pa pokam iz te podalpske sivine. Nekam na jug ali pa vzhod, mi je čisto vseeno. Važno, da sije sonce in važno, da se imam fino. Pa če ležim pod palmo in čakam, da me odnese val. Definitivno bolje to, kot pa samomor z najemom kakršnegakoli kredita za klinčevih nekaj kvadratnih metrov parketa in ploščic.

31 komentarjev

Želim si, da bi bil moj inboks vsaj približno tako prazen kot moja glava po teh dolgih praznikih.

Želim si, da bi Blogos delal malo boljše kot moje zadnje tri sive celice.

Želim si, da bi bili danes ljudje do mene vsaj toliko prijazni, kot bom jaz do njih – sitna.

Verjetno dodatna razlaga o tem, da sem danes precej tečna, res ni potrebna. To je dejstvo, s katerim sem se že skoraj sprijaznila. Isto priporočam vsem nesrečnikom, ki mi bodo danes slučajno prekrižali pot. Lajam, grizem, piham in stokam že od prvega poskusa odpiranja oči.

Zakaj? Ker sem se med prazniki neskončno razvadila. Ker sem se lahko valjala po postelji, cepetala od užitka, spala, kolikor se mi je zljubilo, počela, kar mi je padlo v rit, si vzela čas za tiste, ki jih imam rad in uživala v njihovi družbi. Med prazniki ni bilo nobenega hitenja, trapastih sestankov, norih obveznosti in nenehnih prilagajanj. Popolnoma sem odklopila televizijo, razne novice, internet, celo telefon je bolj redko piskal. Pozabila sem na slabo vest, če posoda ni bila pomita, če cunje niso bile zlikane ali če sem namesto kosila na mizo vrgla juho iz vrečke. In kar mi je pomenilo največ – imela sem veliko srečo; med prazniki so me obdajali ljudje, na katere lahko nasloniš svojo utrujeno bučo, odložiš še zadnjo skrb in si srečen. Neskončno srečen.

Ampak prekleto, prazniki niso večni, posoda ne more dolgo ostati nepomita in nihče ne more v neskončnost čuvati moje utrujene buče. Treba je nazaj, domov, v službo, v ustaljene tirnice. In vse tisto, na kar smo med prazniki pozabili, nas pridno počaka.

Mene recimo dva pralna stroja že opranih cunj, en večji kup še čaka na pranje. Dve mrtvi rastlini v dnevni sobi in zanimive crkovine v hladilniku. Prepolno korito posode, kup šolskih obveznosti, nekaj čez 50 elektronskih sporočil, na katera je potrebno nujno in takoj odgovoriti, večje število pogodb, ki se nočejo same pregledati in podpisati, malo morje dokumentov, kupček nepregledane papirnate pošte, nekaj neurejenih računov in nevšečen urnik sestankov. K temu je potrebno nujno dodati še grd mozolj na čelu, podočnjake do kolen in čuden občutek praznine v želodcu. Ne pomaga niti pekoča bolečina nekje pod lopatico, še manj vsak slinast fris, ki zahteva še kak novoletni poljub.

A to sem vedela že pred prazniki. Vedela sem, da bo popolni odklop terjal svojo ceno. Vedela, da pred obveznostmi in sitnobo ne morem zbežati, lahko se le umaknem in za nekaj časa na polno zadiham. Zdaj je, kar je. Kupček sranja, ki ga je potrebno prežvečiti, me je pridno počakal, toplina ljudi, ki so me čuvali med prazniki, je z razdaljo nekoliko izgubila svojo pomirjujočo moč in od tod – današnja sitnoba.

A, kot pravijo, ‘što se mora, nije teško’. Sploh, če pred seboj zelo jasno vidiš cilj. Grem odgovarjat na pošto in urejat račune. Grem do konca pomit posodo in pregnat slabo voljo. Komaj čakam naslednji vikend, naslednji prost dan, dan, ko bo svet ponovno izpuhtel v nič in ko se bo, vsaj upam, toplina zlila z bližino.

44 komentarjev

Evo ga, božič. Na MTV-ju se (oh, surprise, surprise) vrti komad Last Christmas, Wham, ki me vedno vrže na božični večer pred parimi leti, ko je moja takratna zveza komajda še držala skupaj. In na božični večer, ko naj bi ljudje odpuščali, vse razumeli, bili strašno prijazni in dobro nahranjeni, sem jaz tlačila hrano v hladilnik.

Nisem bila najboljše volje, vedela sem, da sta bila s ‘prijateljico’ spet skupaj, ampak nekako - na božični dan se ne ukvarjamo z neprijetnimi stvarmi. Tam, na zgornji polici sem ju zagledala. Kisla smetana in majoneza, ena ob drugi. Brezzvezna fora, a meni je obrnila želodec. V petih letih skupnega življenja je bilo toliko zapovedi in prepovedi, toliko omejitev, nekaterih celo tako zelo bizarnih, kot je - majoneze in kisle smetane ne uporabljamo. Nikoli, nikdar, fuj, fej.

Nekako se sprijazniš. Z neuporabo kisle smetane, z ignoriranjem prijateljev zavoljo ljubega miru, z odsotnostjo nežnosti, ker pač nismo vsi enako čustveni, sprijazniš se, da si veliko nimaš povedati, sprijazniš se, da imaš pač otroka in da je zavoljo tega mogoče in (takrat sem to res verjela) potrebno potrpeti marsikaj.

Potem pa se od nekje vzame neka smrklja, ga popolnoma okupira, mu postane najboljša prijateljica in čeprav ne zleze v njegovo posteljo, ga začne popolnoma spreminjati. Čustva kar naenkrat niso več tabu, skupaj se počne marsikaj, hrana s kislo smetano je boljša. V tistem drobnem trenutku, buljenju v hladilnik me je spreletelo - da v tistem filmu nimam več kaj početi. Da je tam prostor za nekoga drugega, da enostavno več ne gre.

Zaprla sem hladilnik, niti ust nisem odprla, pobrala sem svoj mali nahrbtnik, poklicala starše, se dogovorila za varstvo gospoda otroka in - pobegnila. S 500 tolarji sem se spravila na bus in odšla v Ljubljano. Zaklenila sem se v svoje malo študentsko stanovanje, na ves glas navila Jinxe in 8 dni nisem govorila z nikomer. Po osmih dnevih sem se vrnila po malega in začela znova. Sama. Niti za trenutek se nisem obračala nazaj, niti za trenutek obžalovala.

Mislim, da mu še danes ni jasno, kaj se je v tistem božičnem dnevu zgodilo, mislim, da bi se danes oba režala, če bi vedela, kako bizaren povod sem potrebovala, da sem končala najino agonijo. Onadva sta še vedno skupaj, videti sta srečna in verjetno si kislo smetano mažeta tudi na kruh. Jaz še vedno diham. Na vsa pljuča. Božič pa še vedno bolj slabo prenašam.

In vedno poskrbim, da tam okoli božiča sebi ali komu drugemu prav fino zatežim. Z razlogom ali brez. Če ljudje v teh dneh iščejo bližino, jaz bežim stran od njih. Mogoče sem strahopetec, mogoče si samo želim biti sama, mogoče … mogoče … mogoče.

Last Christmas se je že davno izpel. Jinxe mi je nekdo zaplenil, jaz pa sem še vedno - jaz. Ne znam iz svoje kože. Ali pa nočem. Še dobro, da je božič le enkrat na leto.

47 komentarjev

Danes je en tak ogabno meglen dan. Meglo bi lahko rezal z nožem ali pa gladko odkorakal vanjo iz balkona desetega nadstropja, ne da bi se bal kakega padca. Mogoče je ravno decembrska megla kriva, da se mi po glavi podijo meglene misli.

Posedam doma. Čaka me en kup gospodinjskih opravil, ki jih preziram iz dna duše. Čaka me kuhanje kosila, ribanje kopalnice in sestavljanje lego kock. Kava in čik na balkonu. Če si bom želela, bom malega malo zvlekla na luft. Če si bom želela, se bom odvlekla do mesta po nekaj drobnarij. Če si bom želela, bom ležala na postelji in brala knjige. Če si bom želela.

Pa si ne želim. Danes ne. Danes je tak meglen dan, ko bi človek najraje zavlekel svoje ude nekam pod toplo odejo in gladko prespal do naslednjega jutra. A obstaja verjetnost, da bo naslednje jutro ravno tako hladno in megleno, saj je december. In jaz - bom jutri še vedno isti človek kot danes. Meglen človek. Dolgočasen človek.

Kdaj ljudje postanemo megleni? Pride to v paketu z leti? Ko odrasemo? Ko imamo redno službo in ne razmišljamo o preživetju prav vsak dan? Ko se nehamo ukvarjati s pretiranimi čustvi, ko se nehamo sekirati zaradi bedarij? Ko nekaj v nas pogine? Ko se izgubita otroška nagajivost in iskrenost?

Ne spomnim se več, kdaj sem se na koga res glasno zdrla. V resnici se ne spomnim, kdaj sem se zares sploh s kom sprla. Niti tega ne vem, kdaj me je kakšna stvar resnično in do konca iztirila. Ne dejanje in ne čustvo, ne beseda in ne tišina. Zadnji meseci so prijetni. Ja, prijetni so. Varni. Predvidljivi.

In meni gre to na živce. Evo. Točno to. Hočem, da se nekdo zdere name, hočem, da me kdo brcne v rit, hočem prebrati knjigo, ob kateri se mi bo obrnil želodec ali videti film, ob katerem bom cvilila kot zblojena najstnica. Hočem nazaj svet, nabit s čustvi, hočem noreti in delati bedarije.

Nočem biti stara trideset, nočem biti popolnoma predvidljiva, zaupljiva mati, na katero se lahko zanese vsak in ki ima vedno rešitev za vse okoli sebe. Nočem kuhati kosila in nočem prati cunj. Nočem sestavljati lego kock in nočem buljiti v megleno jutro. Hočem en odklop. Potrebujem ga.

Mogoče jutri, mogoče pojutrišnjem. Danes so gospod otrok bolni in verjetno bodo jutri tudi. Danes moram kuhati čajčke in sestavljati kocke, danes bi se spodobilo pomiti, jutri pobrisati prah in čez dva dni - spet iti v službo in oddelati svoje. Odklopi bodo morali počakati. Kak teden, dva, mesec … Saj je vseeno.

Odrasli smo. Odrasli smo resni, pridni in zanesljivi. Odrasli smo predvidljivi in dolgočasni. Megleni kot današnji dan in hladni kot december. Jebemti meglo. Jebemti december.

40 komentarjev

če je kdorkoli kadarkoli poskušal dojeti pomen besed ironično ali cinično … bi se moral danes z mano peljati od ljubljane od tolmina. mati narava mi je postregla s cinizmom, ki si ga lahko privoščijo le vsemogočni - kar narava očitno je.

pot me do tolmina običajno pelje preko škofje loke, železnikov, skozi zali log in preko baške grape … torej točno po krajih, ki jih je ujma najbolj prizadela. jasno, da danes nisem niti poskušala prevoziti tistih koncev, čeprav je večina cest baje že za silo prevoznih.

ubrala sem pot preko vrhike, logatca in idrije do tolmina. prvi del poti poteka precej daleč od prizadetih krajev, od idrije naprej pa se pelješ tik mimo cerkna in naprej … skoraj vzporedno z baško grapo.

topel, jesenski dan … tako prekleto prijetno sončen … in poln zlatih barv … ki so do idrije zlivale po travnikih in bregovih v neverjetnih mavricah. kot … da se  štiri dni nazaj ni zgodilo nič groznega … kot da ni mati narava pokazala svojih zob in dobesedno … razcefrala pol slovenije. sonce, jesen … v svoji najboljši podobi … da človek pozabi na vse … in enostavno - uživa v dopoldnevu.

že na avtocesti me je streslo ob ‘reklami’ za bolnico franjo, ki še kar krasi izvoz pri logatcu, malo naprej, pri godoviču, se začnejo prve table z napisom ‘obvoz’ in zaprto za tovornjake. v vsem soncu kar težko dojameš … od kje so se vzele in zakaj.

največja ironija je odcep za cerkno, eno bolj uničenih slovenskih mest in mesto, ki se je še do torka lahko pohvalilo z bolnico franjo. sonce, nobenega sledu o neurju … čista tišina … ša avtomobila nobenega … milina … kot bi se svet ustavil v tem lepem trenutku …. a le kilometer stran … samo za ovinkom … popolno opustošenje. nekaj metrov naprej … potopljeni travniki … za naslednjim ovinkom … spet nič. samo jesen.

voziš se naprej … in veš … na tvoji desni je hrib, ki loči  dolino idrijce od baške grape … samo povzpneš se … kak kilometer ali dva … in tam boš … sredi opustošene grape … plazov in hudournikov … ti pa … se voziš po soncu in uživaš.

vse do tolmina je tako. ena cestna zapora, nekaj ostankov naplavin … na levi skoraj nič … na desni … se začne sranje. zdi se … kot da se je nekdo igral … vzel velik globus … ga zavrtel in s svinčnikom potegnil črto … od tolmina … po baški grapi …. malo je trznil do cerknega …. pa se hitro vrnil nazaj … na zali log … proti železnikom in naprej … na vzhod …

vse skupaj je črta …. črta … po kateri je besnelo neurje … levo in desno … pa lep … sončen dan … tako prekleto miren in jasen … da že skoraj … ni resničen.

narava je res največji cinik … posmehuje se nam … v naši majhnosti … daje nam vse lepo … smeje se nam … in nam potem to v trenutku vzame. vsakič znova nam pokaže … kako majhni … nepomembni in nemočni smo … samo … ljudje.

5 komentarjev

ne poznam človeka, ki si ne bi tu pa tam zaželel, da bi imel v žepu posebno radirko, s katero bi lahko po mili volji brisal stvari, ki mu v življenju ne ustrezajo. še boljše bi bilo, da bi v paketu z vsemogočno radirko dobili še prav tak svinčnik, s katerim bi na platno življenja dorisali vse tisto, kar nam manjka in kar pogrešamo. sranje je, da smo ljudje neizmerno požrešna bitja in najverjetneje bi se ta svinčnik hitro obrabil … še prej pa bi izrisal malo morje nepotrebnih materialnih dobrin in povzročil nepopisno zmedo.

čeprav imam v glavi obširen spisek stvari, ki bi jih z veseljem narisala, bom danes ‘ponižna’ in se bom osredotočila zgolj na seznam stvari … za izbris.

na prvem mestu tega tedna je definitvno … šport … vse, kar je z njim povezano … sploh porazi v zadnjih sekundah … meti za tri pike … remiji, košarka, futsal … država reprezentanca … vse to bi gladko zradirala … iz svoje glave in glave vseh, ki mi pridejo blizu. kadarkoli kdo omeni košarko, sploh tekmo z grčijo … bi si najraje prerezala kako žilo … podobno je z zastreljanimi deseterci šest sekund do konca srečanja. mater.

naslednja stvar na seznamu za izbris … so ljudje, ki v križiščih, klancih, pred semaforji … stojijo na zavorah … in zaradi katerih me včasih prime, da bi sončna očala nosila tudi ponoči. če komu ni jasno, kako te lahko taka malenkost spravi ob živce, naj se poskuša v avto usesti v nedeljo zvečer in se cijaziti 100 kilometrov do ljubljane. od tistih rdečih reflektorjev me še danes boli glava.

z največjo radirko tega sveta bi zradirala vse ljudi, ki jim je ljubše vse življenje preživeti v laži kot pa imeti jajca in stati za tem, kar so naredili … sploh … če sem se prisiljena s temi ljudmi prepogosto srečevati in celo pogovarjati … in še toliko bolj … ker zaradi točno določenih ljudi … še vedno … bolj slabo spim.

v resnici … bi s svojo magično radirko … zradirala … prav vse laži … politične in privatne … velike, male … kosmate in debele … preprečila bi ljudem … da lažejo v lastno korist … da lažejo … ker bi radi nekoga ‘zaščitili’ … mulcem bi onemogočila, da zatajijo cvek v šoli …  možem … da ženi pohvalijo zanič kosilo … sebi … da kislo prikimam v znak odobravanja … čeprav … se s projektom niti pod razno ne strinjam.

zradirala bi vse stopnice v sinovi šoli, zaradi katerih bo še nekaj časa doma … zradirala bi vse avtomobile v ljubljani … zaradi katerih se zjutraj cijazim do službe kot polž … zradirala bi sitnega gospoda, s katerim sem zjutraj delila dvigalo in zradirala bi histerijo, ki jo zganjajo nekateri prijatelji povsem po nepotrebnem.

zradirala bi kumarice v solati … neodgovorjene maile … mak na makovi štručki … prah v stanovanju … neoprane cunje in neovite učbenike … zraidrala bi cifre na položnicah, ki ležijo na mizi …  vse zapisnike, ki jih moram še urediti … zradirala bi popoldanske sestanke … in šla s prijatelji na pivo … pa žulj bi zradirala, ki so ga pustili novi čevlji.

izbrisala bi vsako misel na to, da danes mali praznuje 11. rojstni dan … in da jaz ne morem biti ob njem …  izbrisala bi kadilski zakon … izbrisala … kredit za 10 let star avtomobil … pa čudno ščemenje v želodcu bi izbrisala. izbrisala bi oblake na nebu … in pogrizene nohte … zradirala bi dneve … ko se ti na glavo enostavno zlije preveč dreka.

ja … zradirala bi marsikaj … zradirala bi preveč … zato je  mogoče celo bolje, da čudežne radirke nimam … in da … radirati ne morem. nič ne pomaga … cviliti in stokati … treba bo zagristi v sitni ponedeljek … se spopasti z bolečino v želodcu in oddelati svoje.

seznam pa vseeno ostaja … za primer … da mi kdaj pride pod prste kaka čudna radirka. takrat bom izbrisala vse našteto … in mogoče … posodim radirko še kakemu znancu … ki bi tudi rad kako stvar gladko - izbrisal.

19 komentarjev

odločitev je padla danes zjutraj … kljub neprespani noči, preveliki količini zaužitega alkohola (o ja, spet) in obilici čudnih nočnih debat … je odločitev tehtna, premišljena in ima mojo popolno moralno podporo. živela bom v hiši z vrtom. v centru ljubljane. pika.

hočem vsaj dvosobno stanovanje z velikim vrtom, na katerem bom parkirala bicikl in ob večerih prebirala neskončne romane. hočem velik vrt, kjer se bo podil moj nori zajec skupaj z malo manj norim sinom, hočem vrt za piknike in nedeljske zajtrke. hočem sobo s pogledom na vrt, v kateri bo dovolj prostora za vse knjige, cedeje, rože in najpomembnejše - za ogromno belo posteljo, po kateri se bom valjala, ko se mi bo zljubilo. hočem veliko sobo za malega in kuhinjo s hladilnikom, v katerega lahko spraviš več kot dva litra mleka in štiri jogurte. še več - hočem tudi zmrzovalno skrinjo, dovolj polic za vse krekerje, pločevinke in zaloge sladkarij. hočem prostorno kopalnico z veliko kadjo in parkirišče za avto.

stanovanje mora biti čim bližje centru, tako da se lahko peš sprehodim do službe, tržnice in vseh lokalov ob ljubljanici. bližina trgovine je zaželjena, ne pa nujna, podobno velja tudi za pekarno, kavarno in burek-arno. stanovanja seveda ne bom kupila … halo … najela ga bom. kaj več si matere, ki same financiramo sebe in otroke … pač ne moremo privoščiti. v resnici … nam že plačevanje najemnine predstavlja precejšen zalogaj, zato bo stanovanje blazno poceni. ne, ne pristanem na najemanje stanovanja v paketu s prijaznim lastnikom in ne, ne bom okopavala solatnih gred in poslušala jamrarij kake stare mame v zameno za nizko ceno … če boste z menoj zelo prijazni se vam mogoče zahvalim na blogu.

seveda je nujno, da bom to blazno poceni in zelo veliko stanovanje z vrtom - najela za lepo število let … kakih deset bo dovolj za začetek. obljubim, da ga bom prepleskala, oprala zavese in celo pomila okna. to zadnje … celo vsako leto.

tako … sedaj bodo na moj elektronski naslov začele leteti blazne ponudbe … jaz pa se bom s težkim srcem odločila, kateremu od vas bom namenila to milost, da me bo smel imeti v svoji bližini … in za to še nekaj zaračunati. vsem tistim, ki vas bom morala zavrniti, se že v naprej opravičujem … ampak hej … upajte naprej. zagotovo je še kje kakšna mala zloba, ki se vas bo usmilila … in bo skoraj tako fajn kot jaz.

______________________________________________________

ne … ni se mi zmešalo … in ja … povsem trezna sem … le med jutranjim sprehodom po centru mesta sem neskončno uživala in si izrisala zgornjo sliko. sanje so baje dovoljene in če fejst zamižiš … pa res verjameš … se mogoče celo uresničijo. moje se bodo. itak.

9 komentarjev