blodim, blodiš, blodi

Natančno 25 dni nas loči od enega največjih športnih dogodkov letošnjega leta, evropskega prvenstva v nogometu. Če se mene vpraša, to tekmovanje prehiti le še finale lige prvakov, za olimpijske igre mi, bolj kot ne, dol visi.

Svoje favorite imam že izbrane, album z nalepkami je že skoraj poln, pivo je tako ali tako vedno v hladilniku in če bi bilo vse tako kot mora biti, bi mirno odštevala dneve do najbolj napetih tekem. Pa jih ne. Zakaj?

Zato, ker bo vse tekme prvenstva prenašala TV3. Načeloma nimam čisto nič proti temu programu, marsikdaj edino na trojki najdem kak razlog za zabijanje časa pred tevejem, a ko gre za prenose nogometnih tekem ali spremljevalni program, komentatorji in voditelji starim, preverjenim mačkom ne sežejo do kolen.

Ne glede na to, da se je recimo Andrej Stare že večkrat vpisal v zgodovino bedastih izjav in ne glede na to, da mi je bil Igor E. Bergant bolj všeč kot komentator zimskih športov, sem še vedno pristaš preverjenih imen, tistih, ki so jih moja ušesa navajena. Priznam, trudim se, a ko Obrez ne ve, kdo je vratar Barcelone, postanem precej slabe volje.

Prenos nogometnih tekem na nacionalki zagotavlja kolikor toliko kvaliteten komentar, solidno dozo preverjenih informacij, relativno zanimive goste, predvsem pa spodoben spremljevalni program. Seveda se tudi tu dogajajo napake, a (vsaj meni se zdi) bolj redko ali pa vsaj manj opazno.

Kadarkoli sem si vzela čas za kako tekmo lige prvakov (jups, tudi to si lasti TV3), so mi kocine šle pokonci predvsem ob ženskih voditeljicah v studiu, ki so skušale modro krmariti med kvazi nogometnimi strokovnjaki in zvezdniki in ki sem jim pri milem bogu ni sanjalo, kaj hudiča je prepovedani položaj, koliko ljudi dirja po igrišču in kdo je dosegel zadetek, a jim je bilo zaradi videza odpuščeno prav vse.

Drage dame (ne vem, ali je ena ali jih je več, meni so vse iste), čeprav bi vas morala kot predstavnica naše vrste sedaj vneto zagovarjati, si tega nikoli ne bi odpustila. Nogomet je resna in spoštovanja vredna stvar, veliko več kot samo šport in jebi ga, Bergantu ne sežete do kolen. Niti z vso šminko na faci ne.

Mogoče mi bo kak predstavnik moškega spola sedaj oporekal in zatrdil, da je zavoljo simpatičnega dekolteja mogoče prebaviti izjave v stilu: »Kdo je najlepši na igrišču?«, a resnično me ne zanima, kaj si kak bivši slovenski reprezentant misli o videzu kateregakoli od tistih, ki letajo po igrišču.

Kolikor sem preverila napovedi na TV3, naj bi studijski program med evropskim prvenstvom 2008 vodila Dani Bavec in Gregor Petrnel, kar pomeni, da mi ne bo vsaj s komentarji o simpatičnosti nogometašev prizaneseno, a še vedno ostajam skeptik. Ne znam si pomagati.

Seveda mi ostane še možnost spremljanja tekem na Eurosportu ali HTV-ju, a vseeno; Velika večina Slovencev je, tako kot ostalih Zemljanov, navdušenih ljubiteljev nogometa in škoda je, da si moramo za prenose tako pomembnih in zanimivih obračunov iskati alternative – v tujini. Če naša nacionalka zmore zbrati sredstva za Evrosong in vse predizbore (da o vseh ostalih potratah denarja in butastih oddajah v ‘piramidnem’ stilu niti ne govorim), bi bila res srečna, če bi se malo bolj potrudili tudi pri zakupu pravic za prenos kakega nogometnega prvenstva.

Sem (spet) prezahtevna?

48 komentarjev

Nogometna tekma: Slovenija – Brazilija? In to ne le ena, ampak kar tri. 21., 23. in 25. februarja 2008, v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Bi mi verjeli? Seveda ne. Če bi v Slovenijo prišla brazilska nogometna reprezentanca, bi polovica našega naroda skakala v zrak, druga polovica bi zmajevala z glavo, mediji bi cele strani posvetili izjemnemu športnemu dogodku, organizatorjem pa bi se roke potile ob misli na mastne zaslužke.

V Slovenijo resnično prihaja brazilska izbrana vrsta, a ne nogometna, ampak – malonogometna. Futsal reprezentanca. Objavo se da zaslediti na spletni strani Puntarjev, nekaj malega je zapisanega na portalu Kapodol, uradna novica pa je objavljena tudi na spletni strani Nogometne zveze Slovenije, kjer so zapisali celo tole:

‘Brazilci so tudi na področju futsala pojem svetovnih razsežnosti in Slovenci si lahko štejemo v čast, da bomo imeli možnost iz prve roke videti na delu virtuoze brazilske izbrane vrste.’

Ne morem, da se ne bi z zapisanim strinjala. Brazilce sem do sedaj imela priložnost videti le na malih ekranih in glede na to, da futsal spremljam že precej let, bi seveda z veseljem šla v Halo Tivoli in si njihove mojstrovine pogledala v živo. Še bolj kot to bi naši izbrani vrsti privoščila tri tekme na vrhunskem nivoju in predvsem – v nabito polnem Tivoliju, Lukni in Bonifiki. Ker so fantje dobri, ker v ta amatersko organizirani šport vlagajo neverjetno energijo in ker si to enostavno – zaslužijo.

A glej ga zlomka, obračuna med slovensko in brazilsko izbrano vrsto ne promovira nihče, razen malih, zelo specifično usmerjenih medijev, ki imajo omejen doseg. Spremljajo jih le najbolj zvesti ljubitelji futsala, njihove ljubice in mame. Nihče drug. Tekma pa bo v Tivoliju. Že čez teden dni. In potem še dve.

Prav predstavljam si beden prizor, ko bodo v Slovenijo prišli Brazilci, vajeni nabito polnih športnih dvoran in ko bodo igrali v eni največjih v Sloveniji pred koliko, stotimi gledalci? Seveda se bodo tam narisali novinarji in kamere, da bodo na hitro zabeležili dogodek in se še enkrat prepričali, da se s futsalom pač nikomur ne splača ukvarjati, ker ta šport nikogar ne zanima.

Glede na to, da je futsal, mali nogomet, tudi v Sloveniji med najbolj priljubljenimi (rekreativnimi) športi z žogo, ta podatek seveda ne drži. Večina pokretnih moških brca in ne verjamem, da bi bilo tako težko vsaj približno spodobno zapolniti Halo Tivoli, kasneje pa še Lukno v Mariboru in Bonifiko v Kopru. Ljudi bi bilo potrebno le obvestiti o tem, jih povabiti in spodbuditi k obisku.

Komisija za mali nogomet, kot krovna organizacija v Sloveniji ima še teden dni časa, da poskrbi za to in da enkrat za spremembo dokaže, da je sposobna izpeljati vsaj en medijsko dovolj zanimiv in odmeven dogodek. Da ji je v interesu futsal in promocija tega športa ter da ni vse skupaj le samo sebi namen.

Pustila se bom presenetiti in v dobri veri upala, da bo v četrtek v Tivoliju vsaj nekaj pravih navijačev. Jaz bom zagotovo med njimi. Prideš tudi ti?

41 komentarjev

da imam rada nogomet, že veste. pravzaprav … futsal … mali oziroma dvoranski nogomet. veste tudi to, da imam rada pivo, biljard in da … nenehno težim o politiki. tisti, ki nimate te smole, da bi se kdaj v živo spotaknili ob mene, ste tako skoraj lahko prepričani … da sem v resnici … dedec. tak, čisto pravi, zajeban, kosmat in zarukan dedec, ki pije pir, žre kokice in tuli ob prenosih angleške nogometne lige.

v resnici … imam raje italijansko ligo. še raje od te … slovensko futsal ligo … kokic ne maram … pivo pijem v (pre)velikih količinah … med nogami … pa mi še vedno ni pognal kak bingelj moške sorte. ženska sem. in ja, iz meni ne povsem znanega razloga … imam rada futsal. nogomet. nogometaše. vse, kar je s tem povezano. ne samo, da precej redno spremljam dogajanje na igriščih, poznam tudi večino ekip ter igralcev, z njimi se družim in žuram, tu in tam postavim celo kako hudo neumestno teorijo o ljubezni do fuzbala. licenca za sodnico mi je sicer že potekla, ampak … sodniški dres, piščalko in grb še vedno hranim … za posebne priložnosti.

kljub vsemu temu (baje) precej neženskemu pogledu na svet … ne maram … ženskega nogometa. bljak. bruh. odsodila sem natanko eno žensko tekmo in od tam … skoraj pobegnila. če je precej nemogoče soditi veteranske lige … kjer si skorajšnji upokojenci lomijo noge, imajo ženske težavo že z orientacijo v prostoru. okej … tisto je bila revijalna tekma, a nikoli ne bom pozabila vprašanja ene od igralk: ‘na kateri gol moramo igrati?’

seveda na tem mestu delam krivico nekaterim res dobrim igralkam, ki sem jih uspela spoznati, in tem se iskreno opravičujem … ostaja pa velika večina tistih, ki bi jih raje tepla … kot pa gledala na igrišču. gre večinoma za mlajše sestre bolj ali manj dobrih nogometašev … hčerke staršev, ki so si želeli sina, punce zajebanih žogobrcarjev … skratka one, ki bi želele delati vtis … pa začnejo igrati nogomet. druga runda … so moški … ujeti v ženskih telesih … nabildane … kosmate in nekoliko zadrte športnice, običajno s hudo nabitimi in krivimi nogami … ki letajo po igrišču s tako ihto, da vsak gledalec … malce zamiži in si pokrije glavo, vsakič, ko te ženske pridejo blizu žoge.

kolikor sem spremljala ženske tekme … je vedno znova izginil ves čar nogometa … vso kombinatoriko in preigravanja so zamenjali brezupni poskusi brcanja proti golu in neverjetno hitrih podaj (ne zaradi hitre in taktične igre, ampak zgolj zato … ker ženska ni vedela, kaj naj z žogo počne). prekrški so pri ženskem nogometu neverjetno grobi, prekinitve prepogoste … in sodnikov bi moralo biti vsaj pet … ne dva … da bi tekma kolikor toliko normalno potekala.

nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj si nekatere ženske želijo biti … moški. saj je fino in fajn … enakopravnost pa to … ampak … zakaj … prav povsod? zakaj ne bi nekatere stvari ostale … samo ženske in druge … samo moške? zakaj bi si ženske želele polomljene, mišičaste noge v športnih copatih … ko pa se nam toliko bolj podajo … visoke pete … pa mini kikle? zakaj … se moramo prav dokazati prav povsod … na vsakem moškem poligonu … potem pa javkamo … ko se na drugi strani naši moški spreminjajo v depilirane, suhljate … metro seksualce?

eh ja … verjetno sem v prvi vrsti sama poklicana … da na tole odgovorim. kateri svet je še bolj moški … od nogometnega in katere baba še bolj zmešana kot jaz … da grem delat izpit za futsal sodnico … in sodim izključno moške tekme? odgovor je preprost: ker je tako zelo fajn … izzvati moške tam, kjer se počutijo najbolj varne in najbolj srečne. v popolnoma njihovem svetu … v nogometu. meni je bila ta možnost ponujena in izkoristila sem jo do konca.

zdaj se puncam ponuja … zimska malonogometna liga. preventivno bom do ogleda prve tekme počakala kako leto ali dve, da se punce uigrajo, vseeno pa … jim tale novi poligon … od srca privoščim. samo … nekaj bi jih prosila … naj se po tekmi vseeno spravijo v špičake … si oblečejo krilo in ostanejo … ženske. ker je preprosto … fajn.

17 komentarjev

zadnjič sem med namakanjem v domači kopalnici prvič opazila, da imam celo kopalnico natlačeno z razno raznimi kremami, šamponi, balzami, depilacijskimi pripomočki, parfumi, dišavami, olji, maskami … pa soljo za kopanje in penečo kopel premorem … pa mehčalce, pralne praške za belo in pisano perilo, enega še za mojo črno serijo oblačil … pa čistilo za kad … eno za steklo … pa nekaj za vece školjko … kar seveda ni isto … kot ono … za po tleh … cela reč … vam rečem.

sploh ne vem, kje se najde prostor še za košaro za umazano perilo, pa pincete, škarjice, sušilec za lase, taoletni papir … in … o moj bog … še pralni stroj … vece školjko … umivalnik in kad … v katero se da stlačiti celo mojo rit … pa noge … in še nekaj placa ostane. bolj kot uganka … kako vse to sploh stlačim v prostor, ki meri bore malo kvadratnih metrov (centimetrov?) … me je presunil pogled na polico z žavbami … mažami … pa čistili.

glede na to, da večino časa hodim naokoli nenaličena … da se mi običajno na telo ne da stlačiti ničesar, razen mila in vode … ter da … uporabljam zgolj in le … eno kremo za obraz … mi res ni jasno … od kje toliko stvari. še manj mi je jasno … od kje hudiča … toliko čistil … vsaj glede na mojo dobro voljo … pa frekventnost … ko gre za pomivanje in čiščenje … česarkoli.

ampak … na čistilu za školjko piše … da je samo za školjko … in nekako … se mi ne zdi primerno … to zlivati v kad … po kateri bom čez pol ure drsala z golo ritjo. podobno velja za packarijo … ki sicer lepo diši … ampak … na njej so narisane ploščice in parket … ne pa okna in tudi ne umivalnik. me prav zanima, kakšen bi bil rezultat … če bi čistilo za tla … poskušala nekako spraviti na okna … ali pa s tem recimo … zdrgniti umivalnik. zagotovo bi bila cela štala … in potem bi nekje našla kak droben tisk … v katerem bi pisalo … da kaj vem kako čistilo … lahko mažem po keramiki … les pa zagotovo uniči.

v resnici … sem nekaj podobnega nekoč že poskusila … z neko šprico za čiščenje stekel sem bivšemu ‘očedila’ avto. no … vsaj meni se je zdel čeden … čeprav je imel neke sumljive črte na pokrovu motorja (bivši mi je poskušal razložiti, v čem je fora … ampak … priznam … tistega vpitja resnično nisem dobro razumela). bila sem tudi priča čiščenju kuhinjskega pulta z nekim meni neznanim sredstvom … ki je dobesedno … razžrlo kake štiri plasti barve … in se zaključilo … z menjavo večine kuhinjskih elementov … tako da sem … ko gre za nenamensko uporabo čistil … precej skeptična.

podobna čustva gojim tudi do uporabe razno raznih žavb … čeprav mi nikoli ni jasno … zakaj recimo …  z barvo za lase ne smem barvati obrvi … ali zakaj si depilacijsko kremo lahko naneseš na določene dele telesa … na druge pa spet ne. še manj mi je jasno … zakaj za pranje las … potrebuješ najprej šampon … potem balzam … v kompletu istega proizvajalca … in iste barve … pa ti prodajajo še kremo … masko … vosek … olje … nekaj za konice … nekaj za rast … pa verjetno še … nekaj za pojest.

namesto vseh teh pičkarij … za katere tako ali tako ne vem, čemu služijo (in še manj … v kakem zaporedju si jih kam natakneš) … bi kdo lahko izumil … večje in bolj praktične embalaže za vse skupaj. prav srce me boli … vsakič … ko na svojo naglavno okrasje … zlijem pol embalaže balzama … da lase sploh lahko razčešem … že naslednjič … pa je to stvar potrebno odnesti v smeti. po mojem štetju … in kjlub temu, da sem relativno nezahteven kozmetični potrošnik … samo zaradi las … na teden proizvedem vsaj tri plastenke smeti. svašta.

kje so časi … ko smo v kopalnici imeli en sam šampon (mislim, da je bil brezov) … eno veliko ’subrino’ … in eno ‘žajfo’ … ki je bila dovolj dobra … tako za mamo … kot za fotra … pa še … zame in za brata. mama je stanovanje počistila z enim ali dvema čistiloma … eno je ‘špricalo’ … drugo je zlivala v vodo (in ja, bilo je isto, kot za pomivanje posode). hiša je bila vedno bolj čista … kot je moje malo stanovanje … pa tudi mi vsi … smo bili … po isti ‘žajfi’ … čisti in dišeči.

ker se bojim, da mi bo kako ekološko društvo slej ko prej potrkalo na vrata in izdalo račun za uničenje pol favne in flore vzhodne ljubljanske kotline … in ker me tu pa tam vseeno zgrabi … da bi malce manj packala svet okoli sebe …. sem včeraj v največji ljubljanski štacuni poskušala najti … šampon ali balzam … v litrski embalaži … pa eno … univerzalno čistilo. karkoli … kar bi čistilo … tla … kopalnico … pa recimo še … štedilnik. če bi bilo zapakirano v nečem … kar vsebuje več kot pol litra … toliko bolje. rezultat? ga ni bilo. domov sem privlekla … staro dozo šamponov in žajf … vse skupaj stlačila v plastične vrečke … in ponovno nabasala vse police. čakam, da mi zeleni mirovniki pozvonijo na vratih in me pošljejo k vragu. upravičeno.

8 komentarjev

ne … fuzbal in futsal ni eno in isto. fuzbal je nogomet … ki se igra na velikem, travnatem igrišču … s tremi sodniki, dvema ekipama po 11 igralcev in 90 minut … pa še malo. futsal igrata ekipi po 5 igralcev (4 + vratar) … v dvorani … 2 krat po 20 minut … čiste igre. če je nogomet eden najbolj priljubljenih športov … ter zagotovo najbolj priljubljen šport, kjer se uporablja žoga … velja futsal (ali nekoč … mali nogomet) … za najbolj priljubljen amaterski šport pri nas (beri … z njim se rekreativno ukvarja največ ljudi).

čeprav je skoraj vsak slovenec med petim in petedesetim letom starosti že kdaj odigral kako futsal tekmo … jih razmeroma malo ve … da se pri nas futsal igra na precej solidnem nivoju. imamo dve ligi … prvo in drugo (slednja ima vzhodno in zahodno skupino) … premoremo nekaj resnično kvalitetnih klubov (v preteklosti je dolga leta štafeto najboljšega kluba nosila svea lesna iz litije, sedaj jo je prevzel puntar casino safir iz tolmina) … naša reprezentanca pa je celo med desetimi najboljšimi po uefa rangiranju … na svetu. v kvalifikacijah za naslednje svetovno prvenstvo, ki bo drugo leto v braziliji, je tako naša reprezentanca nosilka ene izmed desetih kvalifikacijskih skupin … prav v kratkem pa bo naša izbrana vrsta gostovala na turnirju v braziliji, kjer bo igrala proti tako močnim reprezentancam kot so brazilija, argentina, urugvaj pa slovaška, nizozemska, belgija in druge (več: slofutsal)

čeprav je naša futsal reprezentanca prav letos zabeležila enega največjih’kiksov’ v vsej slovenski futsal zgodovini (zapravili so že skoraj priborjeno karto za evropsko prvenstvo) … čudi, da v javnosti, predvsem pa v medijih … za ta šport ni nobenega pravega interesa … sploh če primerjamo … rezultate pa domet … naše nogometne pa futsal reprezentance. pozicija med desetimi najboljšimi reprezentancami na svetu … vabila na najmočnejše svetovne turnirje … dejstvo, da smo nosilci skupine … vse to so za našo nogometno reprezentanco … bolj sanje … kot kaj drugega. ne rečem, da sta nogomet in futsal povsem primerljiva … a vseeno … ta šport obstaja … in ta šport je zanimiv. vsaj za kako novico.

no ja … če nič drugega … je zanimiv za navijače (predlagam kak ogled tekme v izoli … z ribari … ali v tolminu … s tminskimi grafi). teh se na bolj zanimivih srečanjih zbere kar precej, nekatere ekipe imajo organizirane svoje navijaške ekipe … definitivno pa je vzdušje na futsal tekmah 1. slovenske lige … boljše od onega na nogometnih igriščih v primerljivi ligi. zanimiv pa je futsal tudi … za ženske … preverjeno. čvrste moške riti si lahko pogledaš zelo od blizu (kje boš na bežigrajskem ali celjskem stadionu lahko ocenil čvrstost recimo napadalčeve riti?) … večina igralcev futsala je zelo komunikativnih … in pijača po tekmi je skoraj stalnica. tudi preverjeno.

nekateri (predvsem najbolj zvesti nogometni navijači) radi ‘ozmerjajo’ futsal s ‘ping pongom’ … v smislu … podajanja žoge sem ter tja … brez kake prave akcije … a to lahko reče samo tisti … ki futsala … apriori ne mara. futsal je definitivno bolj hitra, dinamična igra, z več zadetki … zanimivimi preigravanji … ki poteka na manjšem prostoru … kar predvsem gledalcem ponuja veliko užitkov. mogoče ne vsaka tekma druge lige … zagotovo pa kvalifikacije za svetovno prvenstvo … finalni obračuni državnega prvenstva … pa turnir … ki naše fante čaka v braziliji. škoda … ker … bom o njem spet lahko le brala … na dveh spletnih portalih pa mogoče … v ekipi.

kljub medijskemu mrku in neodzivnosti … zame osebno … ni debate … futsal je boljši … zaradi igre … vzdušja, predvsem pa pa zaradi nekaterih posameznikov, ki sem jih v letih spremljanja futsala uspela spoznati. ‘mojim’ fantom … tako v braziliji želim … čim več sreče … dobre igre … pa nobenih bedarij … brazilke so nevarne;) (in če ne dobim kartice … bom koga tepla;)

25 komentarjev

izjemna predstava naše košarkaške izbrane vrste v španiji se spreminja v evforijo, ki bo kmalu (beri … ob še kaki zmagi) presegla dimenzije slovenske nogometne pravljice izpred nekaj let. zadnji obračun z nemci … ki niti ni bil obračun … ampak teptanje neke države z ekipo cicibanov (vsaj v  zadnji četrtini) … je pač moral blagodejno vplivati na dušo še tako zakrknjenega slovenca.

če nosi fraza ‘kruha in iger’ kakršnokoli težo … in če vemo … da so nam kruh tako ali tako podražili … potem je logično, da slovenci padamo na ‘igre’ … in med vsemi igrami nas najbolj rajcajo … kolektivni športi.

naj mi ne zamerita čop in špik … ob njunem finalu sem se drla kot jesihar … naj mi ne zameri gimnastični dvojec PP … tudi ob njunem zmagoslavju sem visoko dvigala roke in ploskala … hej … še met kladiva sem spremljala prvič v življenju. ampak … oprostite … nič se ne more primerjati z norim vzdušjem, ki spremlja kolektivne športe … s huronskim navijanjem na nogometnih tekmah (okej … ne slovenske prve lige niti reprezentance zadnje čase) … nič ne odtehta skupinskega švicanja … norega občutka, ko te preplavi mehiški val … ali pa ga vsaj … zaužiješ preko televizijskih ekranov.

pri individualnih športih … atletiki … tenisu … gimnastiki … me vse skupaj bolj spominja na ‘športno gledališče’ … nekaj zelo prefinjenega … kjer živalski kriki s tribun resnično ne pridejo v poštev ali pa izpadejo zelo bizarno. ravno to … živalskost (in ne v slabem pomenu besede) pa je tisto najboljše pri navijanju … ko sprostiš vse svoje zavore … se poistovetiš z neznanci na tribuni … igralci na igrišču … tuliš … skačeš … jočeš … pa čeprav … pred ekranom.

in kar je tudi pomembno … nogometne, košarkaške tekme … trajajo … niso stvar trenutka ali minute, dveh … prinašajo začetke .. konce … prekinitve, prekrške … vzpone in padce … napete končnice in polčase … ko greš na vece … brez občutka … da boš kaj zamudil. če pri nogometni tekmi lahko v vsem poskakovanju in kričanju še mirno stočiš pivo, dve, tri … živčno prežvečiš vrečko čipsa … pri metu kladiva … še vrečke kokic ne uspeš odpreti, ko je že vse mimo.

ljudje potrebujemo dogajanje … ljudje potrebujemo svoje ventile in ja, ljudje potrebujemo zmage … ter z njimi športne pravljice. ena takih se trenutno piše v španiji in ne znam si predstavljati … kako lepo bi bilo … če bi …

eh … ne upam si reči. vraževerna sem. že to, da pred koncem prvenstva sploh pišem o naši reprezentanci … ni v skladu z mojim vraževerjem. ampak hej … fantom dogaja na polno … meni tudi … in dogaja nam vsem … ko grem v štacuno … kjer ljudje šepetajo o košarki …. v lokalnem kafiču je tema dnevno na sporedu.

fantje niso prvič v četrtfinalu … so pa tam tako prekleto suvereno … da se jim klanja ‘vesoljna’ slovenija … z mano v prvi vrsti. danes … jim dovolim … da izgubijo … naj bo to kiks prvenstva … ki (če) se mora zgoditi … samo … potem … potem poteptamo hrvate/grke … in gremo … do konca. enkrat … se mora tudi slovenskim ’skijašem’ sešteti … in rada bi videla slovenijo … v kolikor se ena od njenih reprezentanc (ne posameznikov) … vrne … s kolajno.

klinc … če imamo zanič politike … zanič zdravstvo in zanič socialo … naj nam nekdo nakloni še malo športne sreče … da pipanovo četo ulijemo v bron … jim obesimo kolajne okoli vratu in praznujemo … v nedogled.

24 komentarjev

spremljanje tekem prve slovenske nogometne lige je jalovo početje. tako v živo, kot preko malih zaslonov. dolgčas, beda, luža, zanič igra, malo navijačev, trava, čudni sodniki, švic od daleč in nobene akcije. greš na futsal tekmo in vse imaš servirano od blizu - igralce, igro, švic in lepe riti. ko zraven dodaš še polno dvorano navijačev, izjemno vzdušje in dve zmagi domače ekipe v treh dneh … seveda ne moreš drugače … kot da si zadovoljen. prideš domov, si čisto pomirjen in (vsaj športno) potešen … pa malo šaltaš po tv daljincu, preklapljaš kanale in se slušajno znajdeš na prenosu derbija kroga med mariborom in domžalalmi.

o ti moj bog!

o ti moj bog! saj ne morem verjeti. pojedli so jih. ponižali, razcefrali, sesuli, dotolkli in povozili. s samo devetimi igralci. po napaki sodnika (baje). pa kaj takega človek vidi samo v kaki italijanski ligi. pri nas, netemperamentnih slovencih, takih tekem ni. zato zloba - ne hodi na tekme. zato si komaj zapomni imena prvoligaških klubov. zato … gre raje na tekmo tretje slovenske lige … in gleda mularijo, ki rije po blatu.

ampak ne … tokrat … je bil temperament. tokrat so padali zadetki in kartoni. tokrat … je en klub naredil nemogoče … drugi se je plazil po blatu ponižanja. to je nogomet … to je živa igra … ki jo imam rada. mater vola … a lahko to bolj pogosto počnete? prosim, prosim, prosim? obljubim, da bom začela spremljati tekme. obljubim, da na kako celo pridem. in s sabo zvlečem vse svoje znance.

slovenci rabimo nogomet. slovenci rabimo katance in zahoviče. pa očitno - stojanoviče. (okej … tega rabim jaz. seksi je). kakorkoli že … domžale in maribor … hvala za včerajšnjo izkušnjo. puntarji … hvala, ker ste me zanjo ogreli. se vidimo - v gospiču.

ps: če komu ni jasno, o čem govorim … puntar, slofutsal in kapodol.

11 komentarjev

tisti, ki me že dlje časa berejo in še bolj tisti, ki me poznajo tudi ‘izza pirovske flaše’, vedo … da sem na pol moški … vsaj … če pristanemo na določene stereotipe. recimo … da le moški radi pijejo pivo … igrajo biljard … prebirajo znanstveno fantastiko … uživajo v nogometu. kadarkoli prijavim, da hodim na nogometne tekme, me ljudje malo postrani gledajo, tisti pa, ki me v živo ne poznajo, so prepričani, da imam ‘noge na 0′ … da sem precej kosmata in debela. ker … ‘normalnih’ žensk fuzbal pač ne zanima.

huh … ne bo držalo. imam se za precej normalno žensko … in rada imam nogomet. bolj natančno … dvoranski nogomet. futsal, za tiste, ki malo bolj spremljajo šport. vsa ta čudna ljubezen se je sicer začela z - grdim nogometnim posilstvom v obliki brata nogometaša in fotra - največjega oboževalca … nadaljevala v preživljanju vikendov na bratovih nogometnih tekmah in vseh vaških turnirjih … končala pa … v povsem prostovoljnem malikovanju van bastna, gulita, lotarja mateusa (jups … še danes imam nekje skrit plakat iz prvenstva v italiji) … navijanja za inter (samo zato, ker je bil brat juventin) … pa šolskih stav v angleškem in italijanskem prvenstvu. vrhunec svoje navijaške kariere sem doživela z osvojitvijo gajbe laškega piva (glavna nagrada na neuradni šolski stavnici) … vrhunec svoje fuzbal ljubezni pa z objavo prvega članka, ki je fuzbal primerjal z mehiškimi telenovelami.

ker je večina mojih prijateljev in znancev igrala futsal … ker je to šport mojega rojstnega kraja in ker se mu enostavno - ne moreš izogniti … sem večino svojega prostega časa začela preživljati v športnih dvoranah … in se iz laične opazovalke spremenila v komentarko tekem (najprej bolj babjo … potem malo bolj zaresno) … in nenazadnje … sem zaradi čudne stave opravila še sodniški izpit … in odpiskala nekaj tekem in turnirjev. črno-vijolično uniformo … štucne in piščalko si še vedno lastim … rdeče kartone pa delim … bolj poredko.

kljub temu, da mi za aktivno spremljanje tekem v živo zmanjkuje časa … fuzbal še vedno obožujem. zakaj? ker je to najlepša matematika izmed vseh. premišljen je kot šah … začrtan kot kriminalni romani … čustven … kot najbolj solzava nanizanka … lep … kot balet in preprost … kot ljudje, ki ga igrajo.

točno to … od vsega, kar je lepega pri nogometu … so mi največ v vsem tem času dali - ljudje. igralci. trenerji. navijači. ljudje … katerih svet je tako prekleto črno-bel … kot moj ne bo nikoli, ljudje, ki jim je v življenju vse jasno - pravila (igre namreč), cilj (zadeti in zmagati), sovražnik (nasprotnik), delo (igranje ali navijanje) … in nenazadnje - zabava. z nogometaši so žurke veliko boljše kot z vsakim poštirkanim kulturnikom, zadrtim filozofom in razgledanim politikom. nogometaši pač - ne komplicirajo.

in odkar … manj hodim na tekme … to najbolj pogrešam. ljudi … ki ne komplicirajo … ljudi … ki živijo za - zmago. tukaj in zdaj. in ker imam že prav polno kapo razno raznih težakov … grem ta vikend … na fuzbal. pa naj stane … kar hoče.

27 komentarjev

spoštovani gospod zavrl in vsi, ki ste prilepljeni na stole nogometne zveze slovenije.

včerajšnji drugi porez slovenske ‘izbrane vrste’ proti romuniji, me je prisilil, da se odločim za tako radikalno dejanje - kot je absolutni bojkot tega športa … ki itak več ni … nogomet.
veste, nogomet naj bi bil ena fino fejst stvar, taka, na oko prijetna reč … takole … no … sistematična … zelena … lepi fantje tekajo gor in dol, dokazujejo svojo moškost, brcajo, preigravajo … se borijo. in potem so tu še navijači, ki so sestavni del vsakega športa … prav pri nogometu, pa se je navijaštvo še prav goreče in srčno.
glede na videno v zadnjih nekaj letih … tako na domačih igriščih kot na tekmah slovenske reprezentance, moram zaključiti - da v sloveniji več ne vemo, kaj je to - nogomet.
pa kje ste že vi videli 11 polulanih golobradcev, ki kot kure brez glave tekajo po igrišču, podajajo žoge v neznano in cviljo kot mali otroci. pa kaj ni bil svoje čase nogomet moška igra? igra moči … da ne rečem jajc? bemti boga, da so imeli hrvati prav, ko so nas označili za ’skijaše’ … le da … po bojanu križaju še to več nismo. ene kvalitetne reprezentance ne spravimo skupaj … ko gre za ekipne športe … edino pri rokometu smo nekaj dosegli (pa še rutenka se je odločil postati španec)
ja, vem .. to že ni več vaše področje, se opravičujem, čeprav … je na mestu vprašanje … kaj sploh je vaše področje. nogomet zagotovo ne. ker … če bi se spoznali na nogomet, bi za začetek s selektorskih stolov zmetali vse povprečneže, ki so vso svojo nogometno kariero gradili na slovenski sceni. ker … sicer ne vem, ali ste kdaj videli kako tekmo slovenske lige … ampak … precej žalosten prizor je to, veste.
imeli ste enega strica na selektorskem stolčku, onega, ki se je kalil po evropi … onega, ki so ga v sampdorii pošiljajli v pm … in ki je iz italije prinesel nekaj tempramenta. izsanjal vam je vašo pravljico … ker je imel jajca, izkušnje in karakter … karkšenkoli že … a imel ga je. seveda je s takim človekom malo težje delati … pa ste ga odslovili. ker … vi že veste … kako se stvari streže. ali pa vsaj … mislite, da veste.
druga stvar, ki jo je potrbno narediti, je iz reprezentance zmetati najprej vse stare lenobe, ki menijo, da si zgolj zaradi imena zaslužijo dosmrtno tekanje po zelenicah v imenu slovenske reprezentance. potem iz ekipe zbrcajte vse, ki jim je nošenje državnega grba pomeni zgolj in le priložnost za frajerišenje. poiščite mlade, bolj temperamentne, agresivne igralce in če v sloveniji res primanjkuje kvalitetnih posameznikov … iščite borce … fajterje … ki bodo na igrišču dali nekaj od sebe. čeprav bodo izgubili, vsaj ne bo izgledalo, da so na igrišče po pomoti zašli … s klekljarskega krožka.
nato pa se lotite navijačev. ker glede na rezultate in nivo igranja v zadnjih letih ne morete od nikogar pričakovati, da bo čisto prosotvoljno kdo spremljal ta šport, kaj šele navijal … vam priporočam … da tudi navijače začnete plačevati. vsaj … na začetku … da se ustvari vzdušje … da bo vsaj od daleč izgledalo … kot da tudi v sloveniji igramo nogomet.
aja … pa da ne pozabim … počasi bo treba nekje kak stadion zgraditi. bi se malce pogovorili s kakim ministrom, pa jankovičem, ki se je nekaj hvalil? ker veste … na sredini premočene njive res ni fino gledati ničesar … še najmanj pa 22 cmer v kratkih hlačah.
skratka … gospodje … veliko dela vas čaka in svetujem vam … da pohitite, če si želite še za časa vašega življenja videti kako zmago na mednarodnih srečanjih. v dobro nogometa … upam, da vam uspe …

… jaz pa … vseeno … do nadaljnjega … gledam samo še šahovske turnirje.

Brez komentarjev