blodim, blodiš, blodi

Po desetih letih življenja v Ljubljani so se končno danes zjutraj vse zvezde in vsi planeti (pa še Luna za boljšo statistiko) spravili v meni naklonjeno kombinacijo, priklicali Sonce in mi privoščili to, o čemer sem sanjala že nekaj časa – popolno sobotno jutro v centru Ljubljane, s kavo ob Ljubljanici, izletom na tržnico, gužvanjem med stojnicami in vonjem po svežih žemljicah.

Življenje v centru mesta pač ima svoje prednosti. Zjutraj svojo rit dvignem iz postelje celo uro kasneje, namesto cijazenja v koloni pločevine se do pisarne sprehodim, popoldne pa se smejim ljudem, ki sedijo v svojih pločevinkah in molijo, da bi še pred temo prišli domov.

Ob vikendih ni potrebno maltretirati otroka, ga preganjati iz postelje, posiljevati z zajtrkom in tlačiti v avto, da bi vsaj približno dovolj zgodaj prišel do tržnice in si privoščil svojo kavo z mlekom. Če ti seveda prej ne zmanjka volje. In če uspeš najti parkirišče. Običajno sem že ob misli na vso to proceduro raje izbrala izlet v lokalni supermarket in kavo v enem od fužinskih kafičev.

Danes pač ne. Danes sem se prebudila in se brez kake posebne muke na vse zgodaj znašla sredi tržnice.

O ti milina, o ti nebeški užitki. In vonji. Postano zelje in izpušni plini, po novem na tržnici parkiranih vozil. Navdušujoče. Čudovito. Kot teta moja draga, ki v soboto dopoldne kupuješ 25 kilogramov mesa in mesarja ozmerjaš s kretenom. In ti ista teta, ki narediš vrsto do Tromostovja, ker želiš svoje pečenice, krvavice in klobasice trikrat stehtati, res si čudovita. In ti, moj ljubi natakar, ki ne ločiš kave z mlekom od one s smetano, ki se še v življenju nisi nasmehnil in ki ti na kraj pameti ne pade, da bi kogarkoli postregel v kake pol ure, osrečil si me.

O ti bela Ljubljana in še bolj čudoviti Ljubljančani, ki sredi mesta kričite na svoje otroke, ki hitite, kot da se svet podira, ozmerjate prodajalce in drug drugega, se zaletavate s svojimi cekarji in torbami, se pulite za zadnjo solato in si v usta tlačite ukradene jagode.

Hvala bogu za turiste, ki so edini, ki v Ljubljani in v sobotnem dnevu še vidijo nekaj lepega. Ki jih ne zvija ob gužvi, ki ne razumejo zmerljivk, ki cenijo sveže sadje, pogled na grad in čudovito, sončno jutro. Tako zelo nasmejani in zgovorni so, da se jim nasmehne še moj sitni natakar, da stric s kapuco neha kričati na svojega mulca in da sitna damica neha zmerjati svojega dragega.

Eh ja, včasih ni dobro preveč pričakovati. Niti od sobotnih juter. Čeprav, ko vidiš vso nestrpnost in nezadovoljnost, ko nanjo pogledaš iz svojega fotelja in izza dišeče kave, se lahko samo nasmehneš. Dobro ti gre, resnično dobro ti gre. Dokler nisi del histerije, ki te obdaja, dokler te ne iztiri kos mesa ali nejevoljen otrok, si (očitno) lahko precej srečen.

In tako je popolno sobotno jutro v Ljubljani resnično bilo – popolno. Naj bo tak še dan.

...komentar [21]

Bravo mi. Tretja blogerska krvodajalska akcija je uspela. Če bi šteli prisotne blogerje, bi seveda bili razočarani, a prisotni s(m)o odtehtali vse tiste, ki nimajo jajc (ali časa), da bi se nam pridružili.

Prvi je prikorakal Sosed. Prav zanimiv občutek je srečati nekoga, ki ga ‘zgolj’ bereš, a ko stoji pred tabo, se ti zdi, da ga poznaš že celo večnost. Ker si vljuden (jups, to sem jaz, čeprav stavke zaključujem z grdimi besedami;), mu stisneš roko in izpadeš precejšen tepec.

Še dobro, da se od nekje vzame Piskec, ki je (poleg mene, se mi zdi), najbolj reden udeleženec blogerskih krvodajalskih akcij. Kapo dol. Za njim še Salonitka in jasno, Katarina. Točno taka kot si jo predstavljaš, če bereš njen blog, samo še bolj nasmejana. Še preden smo se uspeli popisati in prijaviti, pa spraviti osebje na Zavodu ob živce (Katarina je namreč mirno povedala, da nas pride cel avtobus), sem se vsaj trikrat nasmejala do solz.

Kako solzico sem skoraj potočila tudi ob ugotovitvi, da sem tokrat kljub svojemu nizkemu pritisku primerna za puščanje krvi (česar po zadnji izkušnji skorajda nisem pričakovala), a kar smo rekli, smo rekli. Kri smo dali trije – Sosed, Piskec in moja malenkost, obe babnici pa se nista kvalificirali. Po mojem to odločitev na Šlajmerjevi še danes obžalujejo, saj tako energične rdeče tekočine na tem svetu pač ni veliko.

Vsi pošpikani, prevezani z rumenimi prevezami in potolaženi s sendviči smo se končno spravili k stvari, pivu v Povodnem možu, kjer se nam je pridružil še gospod Si.R. Ne vem, kaj je teklo bolj hitro; pivo, čas ali spet – solze smeha. Pogrešali nismo skoraj nikogar in ničesar, obglodali pa večji del slovenske blogosfere (če se vam je včeraj prav fino kolcalo, sedaj veste, zakaj), si zagotovili skrbništvo nad 4 mulci, enim psom in izposojeno mačko, skoraj ustanovili ženski partizanski pevski zbor in natakarjem v lokalu privoščili nekaj sivih las. Saj nismo mi krivi, če so ljubljanski natakarji sitni in počasni.

Dan je (če se mene vpraša), minil prehitro. Še toliko stvari bi želela izvedeti od Piskeca in Salonitke, vsaj sto stvari vprašati Katarino, se narežati Si.Ru in pod nujno povedati Sosedu. Pa se v eno popoldne ne da stlačiti vsega. Sploh, če tako vneto nadomeščaš izgubljeno kri s kozarci piva.

Kakorkoli – jaz sem se imela fino in komaj čakam naslednji ‘kvačkarski’ krožek. Do takrat moram razrešiti samo še en misterij; Ugotoviti, komu pripada katera od včeraj pridobljenih telefonskih številk.

Sem že povedala, da sem zmedena?:)

...komentar [35]

Imam se za človeka, ki trdno stopa po zemlji. Nobenih težav nimam s kakimi bogovi, angeli in demoni, ne ukvarjam se s črno magijo, ne verjamem v usodo, zvezde, horoskope, še manj vedeževanje iz kave ali fižola. Verjamem, da je vsak od nas krojač svojega življenja in zanašanje na kako konstelacijo zvezd ali planetov v trenutku rojstva se mi zdi zgolj izgovor za naše lastne neuspehe.

Edina, kolikor toliko ‘abstraktna’ stvar, ki jo v življenju sprejemam, je nekakšno ravnovesje, h kateremu po mojem teži celotno stvarstvo in z njim tudi jaz. Ne rečem, da se dobro vedno povrne z dobrim in slabo s slabim, a verjamem, da se mora vsak posameznik truditi dati od sebe svoj maksimum.

Jasno je, da moj maksimum ni enak maksimumu kateregakoli drugega posameznika, ne verjamem, da je moj ‘prav’ tudi univerzalni prav in ne, ne verjamem, da obstaja kaka hudo splošna ‘morala’. Gre zgolj za to, da imam kot relativno odrasel posameznik približno razdelan svoj ‘prav in narobe’ in da se v skladu s tem ravnam. Če poenostavim – zvečer hočem zlesti v posteljo in zaspati z občutkom, da sem ta dan dala vse od sebe. Simpl as that.

Do sedaj se je princip obnesel. Noben kamen mi ni padel na glavo, kolikor vem, me nihče še ni poskušal umoriti, v življenju so se mi dogajale večinoma lepe stvari in obdajali so me fajn ljudje. Tu in tam se mi je kaka stvar celo tako zelo ‘posračkala’, da sem za trenutek celo pomislila, da sem rojena pod srečno zvezdo.

No, očitno je mojo srečno zvezdo pred kratkim zagrnil nek temen oblak, mogoče je od dolgotrajnega mučenja z menoj poginila ali pa enostavno – jaz delam nekaj hudo narobe. Na vsakem koraku in skorajda vsako uro se mi dogajajo stvari, ki me spravljajo ob živce. Zamaši se mi pipa v kuhinji. Na bradi mi požene križanec med mozoljem in herpesom. Na avtu me pričakajo lisice. Bankomati mi žrejo kartice. Elektro mi izstavlja dvojne račune. Crkujejo mi računalniki. Ne eden. Trije. Odtok v veceju je začel puščati. Sestanke imam ob najbolj nemogočih urah. Z računa mi izgine nekaj evrov. Napadajo me vse stare alergije. Kašljam kot stara lokomotiva. Ob najbolj nemogoči uri mi zmanjka cigaret. Trgovino mi zaprejo pred nosom. Klošarji me nategujejo. Naštevala bi lahko v nedogled, pa nisem čisto prepričana, da bi obdelala kaj več kot dogodke zadnjega tedna ali dveh.

Pozornemu bralcu seveda ni ušlo, da so vse skupaj malenkosti, ki resnično ne sodijo v kategorijo ‘življenjske težave’, a vseeno, kar je preveč, je pa preveč. (A sem povedala, da sem danes prišla v službo po celem frisu namazana z zobno pasto?). Človek preživi mozolj ali dva, ampak ženska ne more dobre volje začeti dneva s herpesom čez pol brade in tremi lisami na čelu. Enostavno, ne gre. Pika. Ženska postane sitna. Ženska se začne znašati nad naključnimi mimoidočimi, pogrize si nohte, skadi pol škatle čikov in samo še poslabša vse skupaj.

Da se ti utrga. Jaz in moja srečna zvezda se morava resno pogovoriti, ker moja slaba volja že ogroža zdravje in počutje mojih najbližjih, predvsem pa najeda mene in mi krati zaslužen spanec. Sprašujem se, kaj hudiča se mi dogaja in zakaj. Dozdeva se mi, da grem nekomu pošteno na **** in da si je omislil vudu lutko, v katero vneto zabada igle in se ob tem neskončno zabava.

(Hmmm … pa sem rekla, da ne verjamem v te bedarije. A kdo rabi še kak dokaz, da se mi je v zadnjih dneh resnično poslabšalo?)

Še dobro, da je vikend. Preležala ga bom v postelji, izogibala se bom vsem računalnikom ter vodovodnim cevem in razmišljala, komu in kaj sem v zadnjih tednih grdega naredila. Gospoda (ali gospo) z iglami pa prav lepo prosim, naj počasi neha. Tako zelo grozna pa spet nisem.

...komentar [33]

Zadnjič sem si ogledala eno od mnogih televizijskih nanizank, ki se je končala z vprašanjem; »Ali je zabavno biti ti?« Priznam, da me je vprašanje prikovalo v fotelj in prisililo, da malce pobrskam sama po sebi. Je zabavno biti jaz? Uživam? Se imam fino?

Seveda bi morala kot iz topa izstreliti, da je blazno fino in zabavno biti jaz, da se v mojem življenju kar vrstijo nori dogodki, da me spremljajo čudoviti ljudje in da na sploh neskončno uživam.

Iz meni ne povsem jasnega razloga pa je najprej v glavi zakljuval en nesramen – ne. Ni zabavno biti jaz. Ne v tem trenutku. Na glavi mi visi vse preveč skrbi, ne spim dobro, selitev je še vedno tema številka ena (predvsem vse obveznosti, povezane z njo), finance obračam, kot da sem lastnik firme v stečaju, trudim se nekako zadostiti vsem službenim in osebnim pričakovanjem in kar me zadnje tedne najbolj jezi; zdravje me nenehno zajebava.

Trudim se prepričati, da je pesimistično obdobje zgolj začasna stvar, pa mi nekako ne uspeva najbolje. Če še nekako lahko upam, da se bo moje fizično počutje kmalu spravilo v red, se iz dneva v dan bolj zavedam, da me neka čudna življenjska rutina čaka še nadaljnjih nekaj let. Ne glede na to, kaj hočem in kaj zmorem, potrebujem redno službo, moram misliti na stanovanje, primerno okolje za gospoda Otroka in predvsem – ostati tu, kjer sem, vsaj še nekaj časa.

Manjkajo mi novi izzivi, manjkajo cilji, ki bi me prisilili narediti kak korak naprej, me brcnili v rit, da se znebim občutka, da – spim. To je stanje duha, ki ga pri ljudeh nadvse preziram, sama pa se v njem utapljam.

Čudovito. Kar malce zaprepadena sem obsedela pred televizijo in se že skoraj začela zgražati sama nad sabo (okej, mogoče tudi malce smiliti), ko se je iz sosednje sobe oglasil gospod Otrok: »Mima, mima, a te lahko objamem?«

Patetično, saj vem, a točno to sem v tistem trenutku potrebovala. Svojevrstno brco, a ne v glavo, ampak v srce. Kakšna trapa znam biti včasih. Saj so rutina, stres in skrbi resnično sitna stvar, a če je to cena, ki jo moram plačati, za vsa sonca okoli mene, ne protestiram. Vsaj ne preveč.

Eno sonce diha in se smeje zraven mene, eno gara malce stran, nekaj mi jih v vseh trenutkih stoji ob strani, nekatera me osrečujejo s svojo naključno prisotnostjo. Mogoče v tem trenutku res ni najbolj zabavno biti jaz, je pa definitivno fino biti obdan z ljudmi, ki jih imaš neskončno rad in ki imajo radi tebe.

Kaj pa ti? Je zabavno v tvoji koži?

...komentar [19]

… da je zjutraj sploh zlezel iz postelje?

V trenutku, ko pomisli na 75 kvadratnih metrov stanovanja, ki jih je potrebno v parih dnevih ‘zglancati’ do popolnosti?

Mogoče par ur kasneje, ko (k sreči) propade dvakratni poskus umora ljube blogerke – z elektriko?

Kaj pa ob ugotovitvi, da lisice na avtomobilu niso prvoaprilska šala?

Bi mogoče bilo vredno obžalovati jutranje vstajanje takrat, ko bankomat poje kartico? Sploh, ko v denarnici zmanjka 5 evrov za plačilo kazni?

Kaj pa, ko v kratkih rokavih sediš pred Lutkovnim gledališčem, čakaš na tistih 5 evrov in te klošar povabi na kavo?

Ne?

Smo trpežni?

Prenesemo vse?

Skorajda. Novega izbora SIOL-ovih hišnih blogerjev pač ne.

Grem spat.

Preventivno.

Če mi danes Luna pade na glavo, se namreč ne bom čudila.

Čeprav prvi april … vse ima svoje meje;)

...komentar [60]

Ko sem se selila v sedanje najemniško stanovanje, sem si rekla, za tri mesece bo dobro, potem pa že najdem kaj bolj pametnega. Cena je bila za Ljubljano zelo ugodna, lokacija pa se mi je takrat zdela ‘malo mimo’. Kmalu se je izkazalo, da tudi z lokacijo ni nič narobe, da imam v bližini vse, kar potrebujem in trije meseci so kar naenkrat postali - pet let, moje najemniško stanovanje pa dom.

Ker žal na tem svetu nič ni večno, je prišel čas, da svojo malo domovanje zamenjam za nekaj novega. Ne da bi si to želela, a maksimalna doba najema se izteka in tako se zadnje čase ukvarjam predvsem s pregledovanjem oglasov, zmajevanjem ob cenah in stroških, preklinjanjem vsakega kroga lota, ko ne zadanem nič in klicarjenjem bolj ali manj prijaznih lastnikov.

Prav slednjim bi lahko nekdo razložil, da živimo v dobi, kjer je čas dragocena stvar in ko se nikomur ne da po nepotrebnem zapravljati dragocenih ur za telefonske klice, pregovarjanja, brskanja za ključnimi podatki, zaslišanja in nenazadnje oglede.

Vem sicer, da je na področju Ljubljane lažje oddati stanovanje kot ga najeti, a vseeno; Kaj je tako težko zraven oglasa prilepiti sliko ali dve? Oglasov brez fotk sama niti ne povoham. Zakaj? Ker se mi resnično ne da voziti čez celo Ljubljano (ali še dlje) v največji gužvi, da ugotovim, kaj mi nekdo ponuja. Po možnosti je to kaka temačna, vlažna luknja, sobe brez okna ali kuhinja, ki bo zdaj zdaj razpadla.

Razumem, da za nizko ceno ne gre pričakovati kakega velikega razkošja, ampak nategovati me pa tudi ni nujno treba. Če je stanovanje luknja, ga ne bom najela, fotografije gor ali dol. Najprej naj me prepriča oglas, potem pridem stanovanje pogledat. In ne, ogled ni jamstvo, da bom stanovanje tudi najela. Zanimajo me stroški, najemna pogodba, hočem videti položnice za preteklo zimo, zanimajo me povezave z avtobusi in vlaki, zanima me lokalna infrastruktura, zanima me, kdo je lastnik, kje živi, kolikokrat na dan mi bo težil in kaj od mene sploh pričakuje. Zahtevna? Pa že. Za denar, ki ga bom plačala, hočem dobiti vsaj tisto, kar mi pripada in kaj to je, se bomo zmenili pred podpisom pogodbe.

V kolikor imaš to srečo, da na telefon dobiš lastnika stanovanja, se da zmeniti skoraj vse. Večina jih je relativno prijaznih, vsakdo se hoče prepričati, koga bo v stanovanje dobil in vsak odgovori na večino vprašanj. Nenazadnje smo vsi ljudje in čeprav sem jaz tista, ki stanovanje potrebujem, je lastniku v interesu, da sem okej najemnik in da bom za stanovanje znala poskrbeti.

To pa ni jasno posrednikom. Večina, ki sem jih v teh dneh imela priložnost slišati, je bila nadutih tepcev, ki se jim ne sanja, kaj sploh oddajajo. Jasno, večina nepremičninskih agencij živi od prodaje, oddaja je le za ‘popestritev ponudbe’, a ljubčki moji, če sem se pri vas opekla pri oddaji, me za morebitni kasnejši nakup niti pod razno ne boste prepričali. Posredniki nimajo časa danes, nimajo ga jutri, za pojutrišnjem pa še ne vedo, kaj bodo počeli. Za vsak strošek, za vsako dodatno informacijo morajo poklicati še lastnika, preveriti morajo to in ono, o pogodbah se jim ne sanja, o kakih prometnih povezavah še manj. In oni bi meni za vse skupaj vseeno zaračunali še dve ali tri mesečne najemnine.

Ja, seveda. Res da sem ‘baba’, a tako zelo neumna pač nisem. Definitivno pa sem prelena in prezahtevna, da bi se sploh ukvarjala s posredniki. Že po dveh tednih brskanja in telefoniranja imam svojo ‘črno listo’ agencij in posrednikov, s katerimi ne želim imeti opravka. Žal mi je za lastnike, ki bodo svoje nepremičnine zaradi nesposobnežev oddajali še precej časa, predvsem pa – preplačali storitev.

Jaz se ukvarjam samo še z zasebnimi ponudbami, opremljenimi s slikami, ceno, opisom prostorov in prijaznimi sogovorniki na drugi strani telefona. Naslednji ogled je že dogovorjen, cena pa …

Eh ja … jeba.

Prostovoljni prispevki?:)

...komentar [24]

Pred kakim tednom ali dvema sem se počutila kot medved, ki odspi svoje zimsko spanje in ves navdušen prileze iz brloga, da bi se nažrl, nadihal in spet zaživel. Ne, jaz zime nisem prespala. V resnici je bila precej živahna in na trenutke celo naporna. Tudi kakega hudega pomanjkanja nisem trpela in ne, pred tednom ali dvema me ni zgrabila kaka posebna lakota.

Le sonce je posijalo. In temperature so končno postale prijazne človeku. Bolj natančno – kadilcu. Meni. Šele s prvimi bolj toplimi sončnimi žarki sem dojela, da sem kadilski medved, ki je celo zimo životaril na relaciji hladna terasa-pisarniška okna-kadilnica-balkon. Kot mora medved zimo prespati, sem jo jaz in mojih nekaj kadilskih sotrpinov morala - preživeti.

Sonce pa me je prebudilo. Posedanje na terasah je kar naenkrat postalo človeku prijazno, cvrčanje sumljivih plinskih grelcev je nadomestilo pristno božanje sončnih žarkov in male, sive, luknje svež, popoln dan. Trajalo je natanko teden ali dva.

Včeraj se je zima spet odločila pokazati svoje zobe in me prav nesramno nagnala nazaj v sivino omiljenega bara. Kaj naredi medved, če se prezgodaj zbudi? Nekaj malega poje in gre nazaj spat? Močno dvomim. Definitivno pa ni najbolj srečen.

No, jaz tudi nisem. Ti zadnji zimski popadki, redke snežinke, mrzel dež in prav neprijazen veter pač niso po mojem okusu. In zato že cel dan protestiram. Zebe me kot psa, v kajenju ni kakega posebnega užitka in želim si, da bi bila medved. Da bi šla še malo spat.

Če že to ne gre, bi se želela nekomu pritožiti, ker mi je zjebal bioritem. Hmmm … komu? Vremenarjem? Bogu? Kakemu drugemu pravljičnemu bitju? Škoda, ker Bručan ni več minister, njemu bi z veseljem poslala kako pritožbo. Kaj še ostane?

Blog, jasno. Tu lahko napišem vsako bedarijo, o kateri razmišljam, pa mi nihče nič ne more. Medved, lepo vas prosim;)

*Pokaže jezik in gre na čik.*

...komentar [21]

Recimo, da je ponedeljek. Recimo, da se ta ponedeljek začne kakih sto kilometrov od Ljubljane, v topli postelji in še bolj toplem objemu. Recimo, da v tisti topli postelji v še bolj toplem objemu, kakih 100 kilometrov iz Ljubljane, dan začne moja malenkost. Jasno je, da ta malenkost ob misli na ponedeljke, prezgodnja jutra, veliko ovinkov in dolgo pot ni najboljše volje in jasno je, da bi ta ista malenkost tak ponedeljek najraje prespala.

Žal ne gre in treba se je nekako spraviti pokonci. Kava. To je edina svetla misel blesavega ponedeljkovega jutra in bencinska črpalka edina izbira, ker časa za posedanje po kafičih pač ni. K sreči sem pred kratkim našla črpalko s precej solidno ‘take away’ kavo, in prvih nekaj zaspanih kilometrov sem preživela zgolj zaradi misli na tisto opojno črno brozgo.

Seveda kava na prazen želodec ni najboljša pogruntavščina in zato je nekdo izumil – sendviče. Naloga je bila torej jasna. Parkiraj, najdi sendvič, kupi kavo, spelji, prežveči sendvič, spij kavo in pripelji se v Ljubljano. Zataknilo se je pri sendviču. Cel hladilnik je premogel natanko dva. Mala, sumljivo bledolična trikotnika, na enem je pisalo šunka, na drugem tuna. Hmmm … prezgodaj za razmišljanje in premalo izbire, odnesli smo oba. Nabavili kavo in se spraskali nazaj na pot proti Ljubljani. Želodec je kričal po hrani, telo po kavi.

Prvi ugriz je končal v sprednji šipi. Bljak. Tuna? Od kdaj je tuna kisla? In zakaj hudiča je tunin sendvič poln korenja? Kislega, naribanega korenja? Preverim datum, vse okej. Razen okusa. Stlačim sendvič nazaj v vrečko in iščem onega s šunko. Ugriznem in začnem tulit. Pa kaj vi mene zajebavate? Korenje med zobmi, naribano, jasno, in kislo za popizdit, zraven neko (oh, kakšno presenečenje) kislo zelje, namočen kruh in šunka, ki ima okus po – korenju, po čem pa? Pa kaj je bila letos kaka posebno obilna letina korenja? Zelja mogoče? Definitivno ne svinjine ali tunine, vsaj, če sodim po sestavinah v tisti razmočeni packariji.

Phe, pa tak zajtrk. Še drugi sendvič je romal nazaj v vrečko, jaz pa sem si poskušala usta splakniti s približno užitno kavo, ki pa kar ni in ni mogla prekriti odurnega okusa po postanem korenju. Fej in fuj, pa taka ponedeljkova jutra. Smrdljivo korenje, mrzla kava v plastičnih lončkih, strici, ki so očitno prepričani, da policaji delijo denarne nagrade, če voziš kakih 20 do 30 kilometrov na uro počasneje od omejitve in tovornjakarji, ki so se očitno odločili, da je prehitevalni pas rezerviran samo za njih. Za popestritev še kolona na cestninski postaji, ena prometna nesreča in po dolgem času še gužva v centru Ljubljane. Za piko na i tik pred službenim parkiriščem naletim še na samomorilskega kolesarja, ki na cesto plane izza parkiranega avtomobila in po vsej sili hoče pristati pod kolesi mojega malega Poldija. Za popizdit.

Sparkiram in se odločim, da popravim zanič začetek dneva. S pravo kavo v pravem lokalu, v dobri družbi in še s cigareto v ustih. Ko mi že skoraj uspe dvigniti nivo dobre volje na pozitivno nulo, me kavopivska družba seznani, da imam celo faco polno rdečih lis in da izgledam precej – čudno. Alergija. Na? Korenje? Zanič kavo ali samomorilske kolesarje? Nič od tega. Najverjetneje je kriva mačka, s katero sem ponoči delila posteljo. Ta misel me vrne nazaj v toplo posteljo, v topel in prijeten objem in dan se končno lahko spodobno začne. Jebeš korenje, sendviče in alergije, dokler veš, da moraš ponedeljek preživeti, ker le tako lahko dočakaš petek.

Natakar, še eno kavo prosim. S toplim mlekom, hvala.

...komentar [21]

‘Svoje’ moške sem vedno izbirala po naključju. V resnici jih sploh nisem izbirala. Zgodili so se, od nekje vzeli, vstopili v moje življenje in me vsaj za trenutek zapeljali. Šele potem sem razmišljala o njihovi ‘uporabnosti’. Za eno noč? Za kako uro? Za debato ob pivu? Za večno zvestobo in četico otrok?

Od moških prav veliko nikoli nisem pričakovala, sem pa vedno veliko vzela. Večino časa mi je to povsem ustrezalo, dobro pa je vplivalo tudi na moj nemarni ego. Če nič ne pričakuješ, ne moreš biti razočaran, če nisi razočaran, ne boli. In zakaj bi bolelo, če ni nujno potrebno, če imam opravka z ljudmi, ki so zgolj ‘mimobežnice’? Potrošni material?

‘Svojih’ moških nisem načrtno takole degradirala, šlo je zgolj za pomanjkanje fascinacije, malokdo me je tako pritegnil, da bi se mi zdelo vredno potruditi, malo kdo tako očaral, da bi ga naslednji dan še hotela videti.

Seveda so bile tudi izjeme. Vedno so. Ljudje, od katerih želiš več. So ljudje, ki se te dotaknejo in katerih se želiš dotakniti tudi sam. In ne glede na to, kaj rečeš ali trdiš, takrat v nebo zrasejo tudi pričakovanja.

Nikoli si nisem želela moškega, ki bi me za roko vozil naokoli, me v vsakem trenutku in v vsaki odločitvi podpiral, me trepljal po ramenih in tolažil, ko mi bo hudo. Nikoli si nisem preveč želela dedca v svojem stanovanju, še manj v kopalnici ali kuhinji, nikoli nisem preveč potrebovala moške roke, da bi se prebila skozi življenje. Seks? Luštna stvar, za zvezo bistvenega pomena, primarna potreba, ki pa se jo da zadovoljiti tudi kako drugače, brez jutranjega crkljanja in nedeljskih izletov.

Vedno znova sem trdila, da par sestavljata dve osebi in vsaka mora imeti svoje življenje. Zaradi moškega se ne bom odrekla svojim prijateljem, zaradi moškega ne bo trpelo moje življenje, še manj moja svoboda. In obratno. Ob sebi nisem želela človeka, ki bi mi dihal za ovratnik, ki ne bi zmogel nekaj dni preživeti sam ali ki ne bi imel družbe, v kateri ne bi bilo prostora zame.

Principi pač. Vsak jih ima. Tudi ko v tvoje življenje vstopi Nekdo, nekdo, ki rodi čustva, želje in pričakovanja, nekateri principi ostanejo. Ker so del tebe. Ker si to ti.

Nikoli nisem zmogla brez svobode, nikoli nisem prenesla prevelike bližine in nikoli se nisem prav veliko spreminjala. Sem pa vedno postala – ranljiva. Občutljiva. Nežna. In posesivna. Moj moški je moj moški. In jaz njegova ženska.

Vseeno, kje hodi, kaj počne, s kom se druži in zakaj, vem, da sem z njim. Na tak ali drugačen način. In on je z mano. Kjerkoli, kadarkoli. Ker je moj. Ker ga ljubim in ker mu zaupam. Ker ga spoštujem.

In točno to, spoštovanje, je za zvezo, vsaj po moje, bistvenega pomena. Spoštovanje tega, kar sva, oba, spoštovanje obeh, kot posameznikov s svojo zgodbo, s svojimi čustvi in svobodo. Spoštovanje odločitev, besed in dejanj. Spoštovanje človeka ob tebi.

In spet sem na začetku. Pri mojih moških, ki to nikoli niso bili. Pri mimobežnicah, potrošnemu materialu, ki je degradiral samega sebe prav zato, ker ni fasciniral in ker ga nikoli nisem mogla spoštovati.

Spoštujem ljudi, ki vedo, kdo so in zakaj. Fascinirajo me ljudje, ki so pokončni, celi in ponosni, še bolj tisti, ki so v svojem ponosu tudi ranljivi. Ljubim ljudi, ki so in ki se tega zavedajo.

...komentar [52]

So stvari, ki jih resnično ne maram. Bele nogavice recimo. Pa bele gate (okej, razen na točno določeni riti). Definitivno ne maram vecejev brez vece papirja, menjave žarnic na Poldiju, tekstov z narobe postavljenimi ločili, pa apatičnih, zdolgočasenih ljudi. Tem stvarem se poskušam izogniti, kolikor se le da. Tu in tam pa je svet krut do mene in se odloči, da se moram s kako neprijetnostjo tudi soočiti. Danes je bil tako na sporedu tehnični pregled mojega malega avtomobilčka.

Običajno sem v te namene izkoristila očeta. Nekje sem že našla izgovor, da sem mu v roke porinila ključe in ga poslala, da se gre on zajebavat na tiste blesave valje in mehaniku razlagat o izpušnih plinih pa nedelujočih žarnicah. Tokrat žal ni šlo. Morala sem zavihati rokave in se sama spopasti z možmi v modrih pajacih.

Ker sem baba in ker se mi ne sanja, kaj vse na avtomobilu dela in kaj ne, sem k stvari pristopila skrajno resno. Vzela sem si dan dopusta in pred pregledom seveda pri vseh uporabnih moških mojega življenja (okej, dva sta, ampak ta kvalitetna;) preverila, kaj mi je storiti. Nekega segrevanja zavor in stopanja po plinu se še spomnim in točno taka so bila ponovljena moška navodila.

Poldi je tako celo pot do servisa sumljivo tulil in zavijal, malo poskakoval in se sunkovito ustavljal na vsakem križišču. Pojma nimam, kaj so si mislili naključni mimoidoči, verjetno nič kaj lepega o mojih šoferskih sposobnostih, ampak, jebi ga, kar je treba, je treba.

Na moj omiljeni AMZS se mi je uspelo pripeljati že ob osmih zjutraj. Kljub vsem kilometrskim oznakam sem uspela zgrešiti uvoz v oddelek za tehnične preglede in potem še nehote užaliti prijazno gospo na informacijah, ki sem jo pobarala, kdaj mehaniki začnejo delati. »Ja gospa, mi smo že ob sedmih začeli. Kaj pa vi mislite??«

Huh, očitno ne prav dosti. Živim v svetu, kjer nihče ne odpre vrat pisarne pred deveto uro. Kakorkoli že, čakal me je tehnični pregled in nekako sem odvlekla sebe in svoje vozilce do tistih čudnih naprav. V roke so mi porinili nekaj papirjev, me pregnali iz vozila in še preden sem sploh ugotovila, kam naj se postavim, je prijazni stric že mahal z drugega konca delavnice, da naj se že enkrat spokam ven, ker smo končali.

A? To je vse? Nobenega zmajevanja z glavo, nastavljanja izpušnih plinov pa preklinjanja, ker žarnica levo spredaj ne dela? A se hecate? Očitno ne. Očitno je moj Poldi čil in zdrav avtomobilček, ki si je v trenutku pridobil dovoljenje, da še leto dni prevaža naokoli mojo rit.

Veselje bi bilo nepopisno, če mi ne bi minuto za tem v roke porinili še računa za 500 evrov, kolikor nanesejo vsi pregledi, takse in zavarovanja. A ker sem to že prej nekako izračunala, sem raje ostala pri začetnem navdušenju, da je zoprnija za menoj v pičlih desetih minutah. Prav lepo sem se zahvalila in odšla skozi vrata.

Cel dan dopusta za deset minut sitnosti? Jaz res znam pretiravati. Da pa vseeno nisem edina, sem ugotovila nekaj minut kasneje, ko sem se znašla pred zaprtimi vrati trgovine, skupaj s sto norci, ki se jim očitno ni zdelo nič čudnega, da prideš tja pol ure preden se vrata sploh odprejo. Kdo je že rekel, da nam zmanjkuje časa in denarja?

K sreči je v tistem trenutku zazvonil telefon in dobra prijateljica me je seznanila z vsemi pikantnostmi svojega spolnega življenja. Čudovit način, da preživiš pol ure pred zaprtimi vrati nakupovalnega centra in pozabiš na moške v modrih pajacih, žarnice in zavore. Ob devetih zjutraj sem se tako že spet počutila popolnoma žensko, ko pa sem na blagajni plačala še nov puder in maskaro, je bil svet spet moj.

Tko, zdej pa grem pakirat kufre in odmočit svoje utrujeno telo. Dopust je pa le – dopust. Pa lep vikend tudi vam;)

...komentar [23]