blodim, blodiš, blodi

Moja Nokia je dokončno poginila. Seveda si je izbrala precej zanimivo smrt – ekran je izdihnil, vse ostalo pa je ostalo nedotaknjeno, kar pomeni, da sem dolžna kakih 20 razlag, zakaj nisem prebrala nobenega sms-a ali se oglasila, ko me je kdo klical. Predvidoma bom ostala tudi brez vseh telefonskih številk, ki niso shranjene na sim kartici (mimogrede: ima kdo kako idejo na to temo?), zaradi česar se že v naprej počutim nekoliko hendikepirano.

Ampak dobro, bomo zmogli. Za začetek smo se odpravili po nov telefon. Iz meni neznanega razloga sem še vedno zvesta Mobitelu in kljub temu, da pri Tuš mobilu ponujajo precej bolj poceni in precej bolj zanimive aparate ter da na Simobilu zaposlujejo veliko bolj prijazen kader, se sama vedno znova zataknem pri svojem prvem ponudniku. Zvestoba do groba ali kaj že pravijo?

Vseeno je moja zvestoba vsakič, ko prestopim prag katere od Mobitelovih trgovin, na preizkušnji. Dragi moji, ne vem, kje vi živite, ampak telefoni so potrošni material, tržišče se odpira in ja, vi mu ne sledite.

Če moram za kak res zanimiv telefon odšteti skoraj toliko, kot če bi ga kupila v trgovini (pri ceni 500 evrov mi popust 50 evrov res ne pomeni veliko), mi ni čisto jasno, zakaj hudiča naj z vami podpišem še pogodbo za dve leti? Se bojite, da vam pobegnem?

Najboljši razlog za to mi dajete sami. Tisto, čemur vi rečete ‘akcija’, je nakup predragih mobilnikov s predolgimi roki vezave, tisto, čemur vi pravite ‘ponudba’, pa je nekaj grdih, plastičnih telefonov, ki jih nihče, niti desetletni otrok ne bi prenašal naokoli. In prav nič ne pomaga, če mi te telefone prodajajo ljudje s tečnimi obrazi, ki jim je očitno odveč priti v službo.

Da ne bom delala krivice vsem; Dečko, ki je skakal okoli razstavljenih telefonov je bil nadvse prijazen in povedal mi je vse, kar sem želela vedeti, tetke na blagajni in tiste, ki mi v roke molijo papirje v podpis, pa se držijo tako, kot da jih nekdo nenehno pita s kislimi kumaricami. Ko jih čisto prijazno prosim, če lahko preberem to, kar bom podpisala, me gledajo, kot da sem z Marsa padla. Emm, kaj vsi ostali dejansko puščajo svoje podpise kar vsepovsod?

Kakorkoli že, samo dečku s telefoni gre zahvala, da mi je od nekje privlekel čisto spodobno, novo Nokio (ja, tudi tej sem iskreno zvesta) in samo dejstvu, da telefon res nujno in takoj potrebujem, gre pripisati, da sem skozi vrata odkorakala z novo igračko v žepu. Nasmeh, ki ga mi ga niste uspeli izbrisati, pa se mi riše predvsem zato, ker bo moja Nokia tako lepo sedla zraven še bolj seksi igračke, mojega novega Maca, zaradi katerega včeraj nisem niti nosu pomolila iz stanovanja.

Zdaj imam torej dve novi igrački, brezžično povezavo s svetom in cele popoldneve za igranje. Še dobro, da tehnika še vedno ne zamenja debat (in vsega ostalega) – v živo, sicer bi se v kratkem spremenila v zavaljeno kosmato bunko, ki sploh ne bi več zlezla iz postelje. Hmmm … čeprav, sliši se mamljivo. Ali Mac in Nokia premoreta tudi kak program za virtualni seks?

23 komentarjev

Za začetek se jo čisto nepričakovano povabi na morje. Stlači se jo v staro usnjeno jakno, ki sonca ni videla že precej let, na glavo se ji povezne čelado in jo zategne v nekaj, čemur se reče – ledvični pas. Ker imajo gospa tremo (česar ne bi priznali niti privezani na natezalnico), jim je treba pomagati prav pri vsem, zraven spregledati gospejino cepetanje, jih skoraj dvigniti na motor in ignorirati dejstvo, da bo živčna gospa zdaj zdaj prekucnila motor, šoferja in še sebe.

Da bi rešili, kar se rešiti da (kako dragoceno življenje, recimo), se že po nekaj kilometrih gospe v roke porine kavo in čik ter se jo čisto prijazno pouči, kako se stvari streže. Posadi se jo nazaj na motor in upa, da je dojela sporočilo. V kolikor se gospa uspe ne prekucniti in s seboj povleči še vseh vpletenih, se jo hvali in bodri, se jih piha na dušo in posledično celo sprosti njen zategnjen fris.

Ja, gospa začnejo uživati. Ob prvem naslednjem postanku se ji prijazno namigne, da ima obraz kot speštano kumarico, a se to naredi tako mimogrede, da gospa uspejo celo pogoltniti cmok in pogumno nadaljevati pot. Na cilju se gospo spet nalije s kavo, poskrbi se za dozo res zanimivih debat, se ji dovoli čvekati, smešiti, kaditi in naokoli hoditi kot malemu kmetiču, ki v življenju še ni stopil iz svoje vasi.

Potem se jo zvleče na plažo, se ji odstopi polovico svoje brisače, neopazno popravlja ‘listke’, ki visijo iz kopalk in se ne dela norca iz njenega že rahlo opečenega frisa. Ne, gospe se prav tako ne tunka, ne žgečka, ne namaka, drži se ji pipo, da se lahko po mili volji tušira in se ji potem prižge naslednji čik.

Vmes se ji ponovno servira pravšnjo dozo zabavnih, poučnih informacij, poskrbi se, da gospa točijo solze smeha, se valjajo po travi in pogruntajo, da napihljive otročke igrače, tiste, ki jih mulci vlačijo po plaži, zagotovo prodajajo v sex shopih.

Ko se gospa Zloba zaradi bližine golih človeških teles in lastne vročekrvnosti uspejo spraviti v popolno zadrego, se iz njih izvleče grozna priznanja na najbolj neboleč način in se jih zraven neopazno prisili, da se počutijo prav trapasto v svoji otroški trmoglavosti.

Po tem, ko gospo Zlobo zabavate cel dan, ji privoščite še eno kavo, z besedami preprečite, da bi se njen fris spremenil v nerazpoznavno rdečo bunko (jebi ga, alergije pa to), jo posadite nazaj na motor in odpeljete proti domu. Vmes v čisto pravem trenutku ugotovite, da se je gospa že povsem sprostila, da je njen strah izginil neznano kam in takrat malce bolj privijete motor, da gospa dojame, kako zelo fajn je drveti po cesti, ko okolica šviga mimo tebe in ko ne obstaja nič – le cesta, motor in veter.

Gospo se čisto srečno in zadovoljno skipa pred blokom, v tišini se spije kozarec vode. Ne javka se in ne stoka ob razmetanem stanovanju in nepomiti posodi, par minut se še čveka in se potem gospe zahvali. Halo? Gospa Zloba se v tistem trenutku spremeni v malo, krotko plišasto žival, ki ji ni čisto jasno, od kje se jemljejo ti prijazni, zanimivi ljudje, ki nenehno dajejo in se potem za to še zahvalijo.

Ko se vrata za prijaznimi, zanimivimi ljudmi zaprejo, Zloba ni več Zloba, ampak samo še Sanja, s trapastim nasmehom na obrazu in samo še eno mislijo – jst bi še!!! Odvleče se pod tuš, s sebe spere mrtve muhe in zadnje sledi morja. Ko vseeno nekoliko utrujena pade v posteljo, se ji na ustih še vedno riše trapast nasmeh. Nekomu bi rekla – hvala. Za to gre in napiše – blog.

22 komentarjev

Vsakdo od nas ima sezname. Take in drugačne. Eden od mojih je seznam stvari, ki se jih bojim. Seznam strahov.

Na prvem mestu stvari, ki me plašijo, je zagotovo – smrt. Že kot otrok sem veliko razmišljala o smrti, pa nikakor nisem prišla do kakega pametnega zaključka. Vzgojena v popolnem ‘brezverju’, obremenjena z nenehnim iskanjem razumskih razlag, nisem tej zgodbi nikoli prišla do konca. Niti blizu konca. Pojma nimam, kaj je smrt. Pojma nimam, kaj človek pred smrtjo čuti, če sploh kaj. Ve, da bo umrl? Vsaj sluti? Je miren? Ni? Ga je strah? Se počuti popolnoma osamljenega? In kaj je po smrti? Nekaj, karkoli? To bi imelo nek smisel, verjetno … Ali pa tudi ne. Nekje v najstniških letih sem smrt odrinila stran od sebe in se začela prepričevati, da se me ne tiče, da se samo zgodi, ko se zgodi. Nekaj časa je bil pristop pravi, ko pa je gospa s koso prvič usekala zelo blizu, se je strah vrnil. Vsake toliko časa se zalotim, ko mi leze po žilah, dviguje kocine in me sili misliti čudne misli. Bojim se stvari, ki jih ne razumem.

Druga stvar na seznamu strahov je višina. Občutek, da nimam tal pod nogami, neskončna praznina in potem misel na – padanje. Ko se ti želodec dvigne nekam pod pljuča, ko se vse telo stisne v krču, ko bi najraje bruhal, ti pa kar padaš in padaš … Kot otroci smo se večkrat izzivali. Nobena skala ni bila previsoko za skok v vodo, nobena stena, da si se dokazal pred prijatelji. Skakali smo in lezli, eden bolj ‘pogumen’ od drugega, a vsakič, ko sem stopila v prazno, me je zvilo od panike. Danes samo pomislim, da bi kako podobno vajo ponovila, pa mi postane slabo.

Eden od strahov, ki me je v mladosti zagotovo najbolj zaznamoval, je bil strah pred zaprtimi prostori. Dvigalo? Klet? Že tesni hodniki so me spravljali ob živce. Za razliko od strahu pred višino so tu radikalni pristopi pomagali. Ob pomoči (in prisili) zelo dobrih prijateljev sem začela lazit po slovenskih jamah. Po prvih kritičnih urah in nekaj napadih panike se je strah izgubil neznano kam in začeli smo laziti po takih luknjah, ki si jih prej nisem upala niti v sanjah predstavljati. Zgodba se je končala nekje pod Kaninom, ko so mi jamarski kolegi razložili, da močno deževje zgoraj v nekaj desetih minutah zalije rove, po katerih smo se v tistem trenutku potikali. Ko sem pomislila, da me od vhoda ločita vsaj dve uri, se mi je skoraj utrgalo. Pojma nimam, kako smo zlezli iz tiste jame, vrnili se nikoli nismo. Vsaj jaz ne. A strah pred zaprtimi prostori je vseeno (čudežno) ostal nekje pod Kaninom.

Če sem strah pred smrtjo vsaj deloma pozdravila z zanikanjem, če strah pred višino omejujem z izogibanjem situacijam, v katerih bi moje noge bingljale kam v prazno in če sem strah pred zaprtimi prostori uspela celo premagati, se zadnje čase trudim spopasti še z zadnjim od strahov na mojem seznamu, to je otopelost, apatija.

Slednja me plaši predvsem, ko gre zame. Pri drugih me zgolj moti in tam se ji lahko izognem. Ko pa začutim, da se mi dogajajo dnevi, ko moji možgani funkcionirajo na minimumu, ko pred sabo ne vidim nobenega izziva in kar je najhuje, ko ne čutim popolnoma nič, me začne grabit panika. Je mogoče, da ljudje z odraslostjo otopimo? Verjetno obstaja celo kaka zelo pametna razlaga, ki potrjuje to mojo paranojo. A zgolj misel na to, da bi se jaz, vse moje življenje in čutenje spremenilo v neko apatijo, sivino, da bi življenje blisknilo mimo mene, ko bi se jaz ukvarjala sama s seboj, me spravlja na obrate. Kar posledično pomeni, da nekaj čutim in da začnem spet – migati. Poskušam iskati izzive, brcam se v rit in kukam iz svojega gnezda.

Pri vsem skupaj najbolj pomagajo – novi izzivi. Službeni, človeški, miselni, kakršnikoli. Nekaj, kar osmisli bivanje, nekaj, kar te spravi ob živce in zaposli, nekaj, kar prevrtinči tvoje zaspane možganske valove, nekaj, kar te zbudi. Zadnje tedne se intenzivno ukvarjam prav z iskanjem izzivov in iskanjem nečesa bolj pisanega na moji življenjski paleti.

Zaenkrat – precej neuspešno, z eno samo izjemo. Pustimo se presenetiti. Mogoče mi v kratkem pade kak kamen na glavo ali pa enostavno končno že obrnem tisto cifro na koledarju življenja in neham travmirat. Jebi ga, staramo se:)

37 komentarjev

Zver je bila ranjena. Hudo ranjena. Rana jo je prebudila in jo spremenila v nenasitno pošast.

Zver v meni žre, žre in samo žre. Že kakšna dva tedna se skušam mirno pogovoriti z njo, pa si ne pusti do živega. Čisto vseeno ji je za vse okoli nje, vseeno za to, da sem naveličana, utrujena in popolnoma otopela, vseeno, da me njeno pizdakanje izčrpava in še podpihuje ves bes, ki se nabira v meni.

Zver je že davno požrla vsakršno sposobnost čustvovanja, nenehno krade vse simpatične trenutke in prijazne nasmehe in kar je najhuje, maliči spomine. Iz čisto vsega ustvarja gmoto sivine, pači lepe stvari in v njih išče razloge za še večjo jezo in prezir, podpihuje vse, kar je slabega v meni in me sili, da naokoli hodim kot zombi.

Zver pravi, da sem bila čisto prevečkrat v življenju prijazna in potrpežljiva, zver prezira mojo ranljivost in pravi, da so kakršnakoli čustva stvar slabičev in norcev. Zver trdi, da me ima rada, a da ji grem s svojo občasno cmeravostjo že na živce in da je treba moji življenjski naivnosti narediti konec.

Zver je prepričana, da je zgolj moja sanjava in idealistična plat kriva za vse slabe dni mojega življenja in prepričana je, da nima smisla. Uči me, da je v življenju potrebno biti sebičen, zahteven in nedostopen. Da je potrebno na ves svet gledati zviška, ga izkoriščati zgolj v sebične namene. Ne zgolj stvari, tudi ljudi, oziroma – predvsem ljudi. Nima smisla, da si prijazen do njih, nima smisla, da jih imaš rad, pravzaprav – nima smisla, da se z njimi sploh ukvarjaš. Ljudje prizadenejo, ljudem je vseeno.

Zver pravi, da se včasih pogovarja tudi z drugimi zvermi. In da so te že davno opravile svoje poslanstvo. Da so svoje lastnike vzgojile v hladne, pokončne ljudi, ki strumno korakajo po svoji poti in se ne ozirajo na nikogar in nič. Ti ljudje zgolj jemljejo in jemljejo. Bolj malo dajo. Če sploh. Ko jo vprašam, če so srečni, zmajuje s svojo kosmato glavo. Ni ji čisto jasno, kaj beseda sreča pomeni.

Zveri v resnici marsikaj ni jasno. Njen edini namen, cilj in sredstvo je – hladnokrvno preživetje močnejšega. Brez kakršnihkoli čustev, brez kakršnegakoli obžalovanja ali stokanja. Zver prezira trenutke nemoči, kakršnakoli občutenja. Če se na robu očesa slučajno poskuša narisati solza, zver zarjove in začne rezati krvave rane po moji notranjosti. Od mene zahteva, da žalost spremenim v jezo, obup v prezir.

Zver je iz dneva v dan večja in boljša. Popuščam in ji in ji začenjam verjeti, da ranljivost ne pelje nikamor. Počasi ji želim biti podobna v njenem hladnem preziru in sebičnosti. Postati želim ona, pregnati vse daleč stran od sebe in poskrbeti, da se nihče več ne približa. Kot zver želim ždeti v zatohli luknji in pametovati do nezavesti.

Zver je zajebano bitje. Nekateri ji pravijo ‘ego’, vsi pa vedo, da ranjen ego ni najbolj prijetna stvar na tem svetu. Moj ego je moja zver in moja zver močno krvavi. Utrujena sem, naveličana in jezna, a to bitko moram izbojevati sama. Naključnim mimoidočim vseeno svetujem, naj se me do nadaljnjega – izogibajo.

14 komentarjev

Zobne ščetke.

Rdeče, modre, navadne, plastične, z gibljivimi glavami, take na baterije, čisto majhne, otroške, trde in mehke, v kopalnici jih imamo – kot dreka. V prvi vrsti so krivci za to prijatelji gospoda Otroka, saj nikoli ne veš, kdaj in kdo bo prespal, zato moraš imeti (poleg napihljivih postelj, dodatnih odej, brisač in večjih količin sladkarij) na zalogi tudi zobno ščetko. Za enkratno uporabo, jasno.

Umij, podrsaj, izpljuni in vrzi v koš. Nekaj takega. Drugi krivec za ščetkasto razstavo v kopalnici sem seveda jaz. Vsakič, ko se od kje vrnem, zatikam nove in nove ščetke v morje lončkov pred ogledalom, nekatere uporabljam v zelo posebne namene (za ravnanje obrvi recimo, pa frcanje barve na risalne liste), nekatere so mi enostavno všeč, spet druge me spominjajo na kak zelo poseben trenutek.

Vsake toliko mi uspe vse ščetke zamešati (še dobro, da ima gospod Otrok svoj lonček za tovrstno navlako), v usta si vtaknem kaj, kar tja definitivno ne sodi in šele takrat pride na vrsto čistilna akcija, ko cela četica ščetk roma v koš pod umivalnikom.

Danes zjutraj, ko sem vsa zaspana in zalepljena le nekako privlekla svoj fris pred ogledalo, sicer nisem ničesar zamešala, sem se pa iz oči v oči znašla z gozdičkom zobnih ščetk, iz katerega je prav nesramno štrlela rdeče-bela gospodična, ki je že davno izgubila svojega lastnika. S svojim praznim, ščetinastim pogledom me je opomnila, da bi bil že čas, da nekdo spet pospravi zmedo na polici.

Najprej je letela prav omenjena gospa. Njeno bivanje je izgubilo svoj smisel. Za njo je frčala zelena predstavnica svoje rase, kupljena nekje na hrvaški obali, ki je bila v svojem kratkem življenju priča enemu boljših podaljšanih vikendov v mojem življenju. Sledile so ji tete neznanega izvora. Najverjetneje so nekoč umile kak mlečni zob naključnega obiskovalca gospoda Otroka. Naslednji sta prišli na vrsto dve primorski ščetki, torej tisti, ki ju zaplenim mami, vsakič, ko pridem na obisk. Na koncu je neslavno končala še pest ščetk, ki zagotovo imajo svoje zgodbe, a se pri milem bogu nisem uspela spomniti, kakšne bi te zgodbe bile.

Pogrešala sem le še eno. Tisto najljubšo, vikend paket ščetko, ki pa se je svoje čase bohotila v nekem drugem kozarcu. Njene zgodbe se še spomnim in verjetno je ne bi tako hladnokrvno stlačila v koš. Tisto bi še malo obdržala, pustila bi jo samevati pred ogledalom, da bi me tu in tam opomnila, kako krhke in minljive so vse stvari.

Pa nepotrebne tudi. Zgolj balast na polici, zaradi katerega zmanjka prostora za novo, drugačno ali boljše. Me prav zanima, kje je končala tista ščetka …

26 komentarjev

Popoldne se preveša v večer.

Gospod v pižami in halji sprehaja psa, ki ga je rešil iz zavetišča.

Osivel dolgolasec se v sprani jakni in s kitaro na rami odpravlja neznano kam.

Nuna na sosednjem vrtu okopava cvetlično gredico.

Otrok se s triciklom vozi okoli betonskega stebra.

Stara, siva soseda na balkonu suši dolge črne nogavice. Sedi na ležalniku pod njimi in rešuje križanko.

Črnolaska v dolgem krilu si češe lase. Tudi ona je na balkonu.

Gospa s klobukom je pravkar prikolesarila na dvorišče. Mož jo že dolgo potrpežljivo čaka.

Sosed, ki zvečer sobo razsvetljuje s svečami, še vedno ni pomolil obraza skozi okno.

Mamica tolaži otroka.

Sonce tone za visoko smreko.

Rešilec tuli po sosednji ulici.

Torek je. Kdo ve, kateri.

Živim za trenutke.

Trudim se - ne misliti.

Si mi že naročil pivo?:)

18 komentarjev

Pred nekaj dnevi sva se srečali. Jaz in ona. Ista leta, isti faks, ista družba. Vsaj – nekoč. Videli se nisva kakih pet, šest let, zadnjič pa sva se dobesedno zaleteli sredi ene večjih trgovin. Komaj sem jo prepoznala.

Razvlečena majica na razvlečenem telesu, rokovanje, ki spominja na polaganje mrtve ribe v sogovornikovo dlan, zbledeli lasje in še bolj bled tip. Kaj naredi 5 let življenja človeku? Kje je nasmejano, navdušeno bitje, polno življenja, ki sem ga spoznala na faksu? Se pod kilogrami povešene kože in bledega obraza še skriva kak kanček optimizma?

Po nekajminutnem obujanju spominov se je končno nasmehnila in ja, vsaj za trenutek, nasmeh je bil tisti pravi, vse ostalo, telo in obraz, pa – starikavo. Bledo. To bi še nekako preživela, če ne bi bil postaran tudi njen značaj.

Saj smo vsi starši, vsi redno zaposleni, a pišuka Polde, kaj se je res potrebno zgražati, če iz štacune vlečem 4 piksne pira sredi popoldneva, ker pridejo prijatelji na obisk? In je res tako čudno, če sem zadovoljna, da ima otrok večer z očetom in bom jaz lahko šla ven?

»Ti se pa nisi čisto nič spremenila,« je bila njena ugotovitev.

Ko bi le bilo res. Pet let se pač pozna. Predvsem na telesu, obrazu. Veliko več volje potrebuješ, da ostaneš v enem kosu in ker sama nisem ravno kak vzor špartanskega življenja, se take in drugačne gube pridno nabirajo na meni.

Vseeno – babičine garderobe se ne dotikam. Razvlečenih sivih majic, ki bi pokrile še gležnje, ne dajem nase, čeprav letim le v najbližjo trgovino. Tu in tam si uspem politi malo barve po obrazu in laseh, kocine zaenkrat še pulim in tudi maskaro znam uporabljati. Kavbojk še nisem zamenjala za hlačni kostim, srajc premorem bore malo in ja, priznam, še vedno sem zaljubljena v usnjene jakne in allstarke.

Bolj kot zunanji videz pa me vedno znova razočara misel, da veliko (preveč) ljudi popolnoma spremeni starševstvo. Običajno na slabše. Dejstvo, da imajo otroke, večina ljudi razume zelo preprosto; Da sami niso več otroci in da se morajo temu primerno obnašati.

Guess what? Biti starš ni isto kot umreti in biti dobra mama ne pomeni nehati živeti. Halo? Kakšen zgled in kakšen motiv pa bom svojemu lastnemu otroku, če bom cele dneve samo gnjavarila, opletala z metlo in pobirala umazane cunje? Česa se bo otrok sploh veselil, če bo vsak dan gledal razvlečeno, depresivno in razočarano gospodinjo, ki bo zdaj zdaj izpustila dušo? Ali sem res neodrasel, neresen, nezrel človek, če še vedno zahajam med ljudi, žuram, pijem pivo iz pločevinke in naokoli skačem bosa?

Prav nič nezrelo ali otročje se ne počutim. Prej obratno. Po vsej rutini stanovanje-starševstvo-služba se mi marsikdaj zazdi, da nimam več volje in želje zabavati se, noreti in dihati na polna pljuča.

No, od zadnjega srečanja s spomini na ‘mladost’, bom zagotovo bolj pridno zmešana, neresna in otročja. Resnično si ne želim pristati v tisti razvlečeni majici, starikavi frizuri, nesrečnem frisu in obupanem pogledu. Do nadaljnjega se ne staram več, do nadaljnjega ostajam otrok. In ko smo že pri tem; Grem preverit surovine na Traviana. Just how bad is that?

38 komentarjev

Površen je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika človek, ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno, površno je tisto, ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti. Osebno mi je ‘najljubši’ tisti del definicije, ki pravi, da je površen ta, ki ni sposoben močno občutiti, ki ne izraža oziroma kaže globlje čustvene prizadetosti.

Danes me namreč obkrožajo površni ljudje s svojimi površnimi pristopi. To je edina beseda, ki jo najdem za vsa zamujanja, pozabljene obljube in prazne besede, s katerimi so me obdarili nekateri čudoviti primerki človeške rase.

Resnično ne razumem, zakaj moram na dogovorjeni sestanek čakati pol ure, ne da bi se vmes kdo opravičil ali vsaj najavil zamudo. Zamujanje razumem kot nespoštovanje in kakorkoli obračam, sem ga bila danes deležna v precejšnji količini. Ker ni šlo za osebno zadevo, sem še nekako požrla, a dan se ni začel najbolj prijazno.

Ko pa se za površne in nespoštljive izkažejo ljudje, ki jih imam iskreno rada, se resno vprašam o ’smislu in cilju’ mojih čustev. Zakaj ljudje obljubljajo nekaj, česar ne izpolnijo? Zakaj je tako težko držati besedo ali vsaj poklicati in se opravičiti? Sploh, če jih nisem ničesar prosila?

Ljudje sploh razmišljajo, kaj govorijo, kaj obljubijo ali je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame? Tole je verjetno izpadlo kot retorično vprašanje, kar je v resnici tudi bilo. Besede so zgolj še mašilo, nekaj, s čimer opletamo, ker in ko ravno nimamo nič pametnejšega početi.

Se iskreno opravičujem – jaz ne. Besede in obljube slišim, jemljem jih (preveč?) resno in mogoče prav zato iz mojih ust padejo toliko bolj redko. Če že, potem tudi naredim to, kar sem obljubila, čeprav mi to povzroči kak siv las ali dva.

Na kaj pa se človek še lahko zanese, če ne na prijatelja in na njegovo obljubo? Kaj še ostane, če požremo vsako dano besedo? Ne prav veliko. Svet površnih, nezanesljivih ljudi in praznih besed pač ni zame. Ne znajdem se med ljudmi, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo, predvsem pa ne maram ljudi, ki jim niti pod razno ne potegne, kdaj razočarajo in kdaj prizadenejo.

Če iz takega sveta in takih odnosov ne pobegnem dovolj hitro, tvegam, da še sama postanem površna, da podrobnosti izgubijo svoj smisel, besede pomen. Zato, dragi prijatelj, upam, da se ti je pivo zataknilo v grlu in ja, privoščim ti nesramno grdega jutranjega mačka. Iskreno, resno in povsem – nepovršno. Iz srca.

35 komentarjev

Zaprla je vrata za njim in se sesedla na tla. Od nekje so se vzele solze in oprale njen prazen obraz. Čutila je kapljo, kako ji drsi po vratu, vendar je ni želela pregnati. Hotela je zakričati v nejasnem besu, iz sebe iztočiti vse solze in se utopiti v njih. Želela je potegniti kolena k bradi, objeti noge in se spremeniti v majhno, hlipajočo deklico.

Namesto tega se je pobrala, vrgla telo na razdrapan kavč in topo zrla v obraze na televizijskem ekranu. Še en prost dan, še 24 ur, s katerimi ni imela kaj početi. Redki so bili ti dnevi, a prezirala jih je bolj kot vse ostalo. Ni ji bilo do družbe, ni ji bilo do ničesar. Zavlekla bi se v temno sobo, se pokrila čez glavo in samo spala.

Je to tako težko razumeti? Da bi človek tu in tam enostavno – ugasnil? Izginil za dan ali dva in se potopil v svoj mir?

Laganje ji nikoli ni šlo dobro od rok. Niti laganje sami sebi. Ni želela biti sama, ni želela ležati v postelji, pokrita čez glavo, želela je njega. Ob sebi. Tu in zdaj. Njegov nasmeh, ostre besede, toplo telo, varen objem. Ni ji bilo še do enega dneva, ko so vmes preštevilni kilometri, ko vsi telefonski klici enostavno ne zapolnijo praznine.

V resnici je bila majhna deklica. Majhna, razvajena deklica, željna bližine. Kot bi otroku, nevajenemu sladkarij, nekdo ponudil liziko in jo potem izpulil iz ust in zalučal stran. Ta odnos, vse bližine in vse praznine, vse to je bilo zanjo povsem novo.

Pogrešati nekoga? Želeti? Res želeti? Še do nedavnega so bile zanjo to mimobežnice, besede brez prave vsebine, nekaj, česar ni, nekaj, česar ne poznaš in česar si zato niti ne želiš. Z njim se je vse spremenilo. Postala je odvisna od bližine in vsak njegov (ali pa njen) odhod jo je trgal na dvoje.

Navezala se je. Postala odvisna. Občutje, ki ga je vedno prezirala. Odvisni so slabiči, navezani so strahopetci. Ona pa sedi na kavču in cvili? Kdo je tu strahopetec? Kdo slabič? Ona. Jaz. Ti. Mi.

Vsi smo na nek način slabiči in strahopetci, vsi povsem ranljivi, sploh – ko čutimo. Tu in tam bi lahko bili za vsa ta čustva še hvaležni. Čutimo. Živimo. Dihamo. Spraskala se je iz dnevne sobe, si nataknila sončna očala in se odpravila na sprehod po mestu. Vmes je iz žepa potegnila telefon in mu poslala sporočilo: Rada te imam.

22 komentarjev

Po desetih letih življenja v Ljubljani so se končno danes zjutraj vse zvezde in vsi planeti (pa še Luna za boljšo statistiko) spravili v meni naklonjeno kombinacijo, priklicali Sonce in mi privoščili to, o čemer sem sanjala že nekaj časa – popolno sobotno jutro v centru Ljubljane, s kavo ob Ljubljanici, izletom na tržnico, gužvanjem med stojnicami in vonjem po svežih žemljicah.

Življenje v centru mesta pač ima svoje prednosti. Zjutraj svojo rit dvignem iz postelje celo uro kasneje, namesto cijazenja v koloni pločevine se do pisarne sprehodim, popoldne pa se smejim ljudem, ki sedijo v svojih pločevinkah in molijo, da bi še pred temo prišli domov.

Ob vikendih ni potrebno maltretirati otroka, ga preganjati iz postelje, posiljevati z zajtrkom in tlačiti v avto, da bi vsaj približno dovolj zgodaj prišel do tržnice in si privoščil svojo kavo z mlekom. Če ti seveda prej ne zmanjka volje. In če uspeš najti parkirišče. Običajno sem že ob misli na vso to proceduro raje izbrala izlet v lokalni supermarket in kavo v enem od fužinskih kafičev.

Danes pač ne. Danes sem se prebudila in se brez kake posebne muke na vse zgodaj znašla sredi tržnice.

O ti milina, o ti nebeški užitki. In vonji. Postano zelje in izpušni plini, po novem na tržnici parkiranih vozil. Navdušujoče. Čudovito. Kot teta moja draga, ki v soboto dopoldne kupuješ 25 kilogramov mesa in mesarja ozmerjaš s kretenom. In ti ista teta, ki narediš vrsto do Tromostovja, ker želiš svoje pečenice, krvavice in klobasice trikrat stehtati, res si čudovita. In ti, moj ljubi natakar, ki ne ločiš kave z mlekom od one s smetano, ki se še v življenju nisi nasmehnil in ki ti na kraj pameti ne pade, da bi kogarkoli postregel v kake pol ure, osrečil si me.

O ti bela Ljubljana in še bolj čudoviti Ljubljančani, ki sredi mesta kričite na svoje otroke, ki hitite, kot da se svet podira, ozmerjate prodajalce in drug drugega, se zaletavate s svojimi cekarji in torbami, se pulite za zadnjo solato in si v usta tlačite ukradene jagode.

Hvala bogu za turiste, ki so edini, ki v Ljubljani in v sobotnem dnevu še vidijo nekaj lepega. Ki jih ne zvija ob gužvi, ki ne razumejo zmerljivk, ki cenijo sveže sadje, pogled na grad in čudovito, sončno jutro. Tako zelo nasmejani in zgovorni so, da se jim nasmehne še moj sitni natakar, da stric s kapuco neha kričati na svojega mulca in da sitna damica neha zmerjati svojega dragega.

Eh ja, včasih ni dobro preveč pričakovati. Niti od sobotnih juter. Čeprav, ko vidiš vso nestrpnost in nezadovoljnost, ko nanjo pogledaš iz svojega fotelja in izza dišeče kave, se lahko samo nasmehneš. Dobro ti gre, resnično dobro ti gre. Dokler nisi del histerije, ki te obdaja, dokler te ne iztiri kos mesa ali nejevoljen otrok, si (očitno) lahko precej srečen.

In tako je popolno sobotno jutro v Ljubljani resnično bilo – popolno. Naj bo tak še dan.

21 komentarjev