blodim, blodiš, blodi

Lopatanje, ki se ga v zadnjih tednih loteva naša preljuba vlada, že daje pr(a)ve rezultate. Seveda ne kakšnih sodnih, kazenskih ali kaj podobnega, saj vendarle živimo v Sloveniji, kjer se vsaka pravda vleče kot kurje črevo, zagotovo pa so naši vrli vladniki pridobili precej političnih točk.

Glede na to, da mi gredo sploh gradbeni lobiji in njihovi pregrešno dragi produkti na živce, seveda podpiram zadnje dogajanje na področju t. i. gospodarskega kriminala, a ob vsem skupaj si ne morem pomagati, da ne bi ostala skeptična.

Volitve so enostavno preveč blizu, da bi povsem goreče verjela v iskrene namene naših vrlih oblastnikov, ki so končno dojeli, da je državo potrebno očistiti vseh gospodarstvenikov s prevelikimi žepi. Tako je prav – v arest z njimi. In naj nam končno nekdo zgradi ceste, ki bodo vredne svojega denarja.

A vseeno, če slučajno komu je do prepričlivosti pri tem lopatanju, potem bi bilo mogoče pametno, da se ne trudite v vsaki izjavi, ki jo date pred kamero, distancirati od vsega dogajanja okoli ‘tajkunov’, ki jih zadnje čase vidite prav povsod. Slovenske zidarje naj bi, tako kot vse ‘kriminalce’, preganjala sodna veja oblasti, to je jasno še moji stari mami, a ta ista stara mama tudi pravi, da bo preteklo še veliko vode, preden bomo Slovenci lahko o neodvisnem sodstvu sploh govorili.

Druga stvar, ki podpihuje moj skepticizem, je zagotovo afera Orion, nekakšna predpriprava na to, kar gledamo sedaj. Se bodo razni zidarji prav tako lepo izmazali, kot Orion? Bo spet odletel kak tožilec, ki vam ne bo všeč? Oprostite, ki ne bo korektno opravljal svojega dela?

Če je kdo resnično hotel počistiti tam, kjer se je nabralo preveč svinjarije, potem bi to lahko naredil tako, kot je treba. Nočem biti pikolovska, a ne morem, da se ne bi vprašala: Je bilo 70-letnega ateja resnično potrebno uklenjenega tlačiti v marico na očeh vesoljne Slovenije in ga sleči do podobe nemočnega starca? Je bilo vso akcijo lopatanja res nujno spremeniti v resničnostni šov za nezahtevne gledalce?

Kolikor vem, tudi v Sloveniji velja, da človek ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana. Zakaj se torej z njim ravna kot z zadnjo smetjo, še preden stopi pred sodnika? Verjetno zato, ker narod rad gleda, kako padajo ‘angeli’ po tleh in krvavijo v svoji bedi. Naj gnije, prašič nemarni, ki je toliko časa pil našo kri.

Edina misel, ki se mi v takem trenutku porodi, je občutek, da se gremo svojevrsten predvolilni teater. Spet. Pokažimo ljudem to, kar bi radi videli, tukaj in zdaj. Na sodne epiloge se v Sloveniji predlogo čaka in se jih običajno niti ne dočaka. A koga to briga? Kak mandat nam pred tem še pritiče.

Bedno. Skoraj tako, kot vse ceremonije okoli doktorja Drnovška. Z vsem dolžnim spoštovanjem, ves teater, ki ga gledamo okoli njegove smrti, je perverzen. Razumem, da imamo določen protokol, razumem, da je človeku lepo in prav izkazati spoštovanje, a edini, ki so v vsem skupaj spoštljivi, so preprosti ljudje, ki v dolgih kolonah stojijo, da bi se poslovili od politika in človeka. Vse ostalo je politična parodija, v kateri politiki kar tekmujejo, kateri bo izumil bolj visokoleteče hvale in kateri izrekel večjo bedarijo.

A kaj bi to. Važno, da smo zadnje čase vsi pošteni in čisti, vsi složni v žalosti in spravljivi v smrti. Važno, da imamo svoj teater in važno, da narod vedno znova nasede. Če verjamemo raziskavam – je spet. Slava nam. In vsem lopatam.

...komentar [26]

Slovenska zunanja politika nikoli ni bila hudo načelna stvar. V resnici ni bila niti malo načelna. Glede na to, da jo vodi mož, ki je svoje ime podaril že večini slovenskih strank in grel večino političnih stolov v državi, me to niti ne čudi.

Le naši majhnosti in nepomembnosti znotraj večje politične slike se lahko zahvalimo, da naša nenačelnost nikoli ni prišla preveč do izraza. Okej, malo smo se bodli s Hrvati okoli meje, malo nam je šel na živce Haider, iz Darfurja smo reševali mirovnega poslanika … Potem pa se počasi že konča. Slovenci smo se večino časa ukvarjali sami s seboj in s svojo – nenačelnostjo.

In potem se je zgodilo predsedovanje Evropski uniji. V najbolj neprimernem času, v času ko so Američani in njihovi podrepniki dovolj napumpali kosovske Albance, da so se ti odločili imeti svojo državo. Kot da je nimajo. Albanci? Albanija? Rings a bell? Večini ljudi ja.

Kakim Rusom recimo, ki imajo še kar nekaj avtonomnih pokrajin, ki bi si lahko zaželele iti po kosovski poti. Mogoče Špancem, ki se jim puntajo Baski, mogoče celo Angležem, ki premorejo nekaj malega Ircev. Definitivno bi moralo začeti skrbeti tudi Nemce. Takole, od daleč se zdi, da je Turkov tam že dovolj za novo Turčijo, če imamo že drugo Albanijo.

Da ne bo pomote, Kosovarjem se pod Srbi ni najbolje godilo, a če je svet resnično hotel reševati kosovske težave, je imel na voljo še nekaj drugih vzvodov, povsem legitimnih, ki bi jih lahko vsaj poskusili uporabiti, preden se je ljudi prepričalo, da je neodvisno in samostojno Kosovo najboljša rešitev za vse.

O ja, saj je, le da ne za vse. Za Američane recimo, ki imajo zagotovo svojo računico s tem delom Balkana. Zagotovo je rešitev všeč Angležem, ki imajo svojo računico z Američani ter vsem tistim, ki bodo lepo od daleč zrli proti nekemu Balkanu (ki ga, roko na srce, verjetno niti na zemljevidu ne bi znali najti brez svojih svetovalcev in ministrov).

Mi, baje Slovenci, pa živimo na tem Balkanu. Smo del balkanske skupnosti, z drugimi narodi zgodovinsko, gospodarsko in politično prekleto tesno povezani. In če kdo, bi Slovenci in vsa naša politika morali imeti hudo razdelana stališča do kosovskega vprašanja.

Pa jih ima? Če poslušam ministra Rupla, ki je še pred dnevi trdil, da smo Slovenci in Srbi tradicionalni prijatelji, in ki je danes povsem zgrožen, ker so Srbi napadli njegovo veleposlaništvo, se resno sprašujem, če kdo v tej naši državi sploh ve, kaj počne. Še pred tedni smo o samostojnosti Kosova govorili kot o najbolj samoumevni stvari, že danes smo precej bolj previdni. Malce pozno, se vam ne zdi? Veleposlaništvo so vam razmetali, zastave zažgali, slovenske trgovske centre pa ščitijo kordoni policistov. Tradicionalni prijatelji?

Jebeš prijatelje, ko gre za tvojo državo, tvoje nacionalne interese in nenazadnje - tebe. Sploh pa – jebeš prijatelje, ki to niso. Ki so le del večje politične slike, tiste, ki se jim v nekem trenutku zdi lepša. Slovencem je trenutno povšeči – Evropska unija. Vodimo jo in se za njo skrivamo. Kot da je EU vsemogočna. Drek pa taka vsemogočnost – veliko birokratsko žrelo je, mlin političnih interesov, ki naše pameti presegajo za nekaj svetlobnih let. Mi pa sedimo na svojem papirnatem evropskem prestolu, prikimavamo, podpisujemo in se nasmihamo, med tem ko nedaleč stran vre.

Me prav zanima, kaj bo velika EU naredila, v kolikor bo na Balkanu spet počilo? Bodo na Kosovo poslali svoje vrle birokrate ali bodo počakali, da se ponovno umeša največja na tem svetu, Amerika? Lahko je biti moder, takole od daleč, lahko je ljudem govoriti, kaj je prav in kaj ne. Slovenija si tega ne more in ne sme privoščiti. Če smo že vtaknili svoj nos tja, kjer nas prav nič ne skrbi, imejmo dovolj jajc, da stvar vsaj izpeljemo do konca in prevzamemo odgovornost za posledice, ki bodo sledile. Nehajmo se skrivati za interesi velike Evrope in velike Amerike in si že enkrat priznajmo – Balkanci smo in to je naš svet, pa če to hočemo ali ne. In če bo sosedu crknila krava, bo slej ko prej prismrdelo tudi na naš vrt.

...komentar [115]

Kolikokrat v življenju ste naredili kaj dobrega? Kolikokrat ste to naredili, ne da bi se spraševali, kakšno korist imate od tega? Kolikokrat ste si zaželeli nekomu pomagati, pa niste najbolje vedeli, kako?

Zdaj imate priložnost. Multipraktik išče pomoč za Nino, vi pa lahko – pomagate. Vsi tisti, ki še niste vpisani v register darovalcev kostnega mozga, zdaj je priložnost, da to naredite. Prvi ’skupni’ pohod se obeta 28. 2. 2008. Prijavite se na:

andej.kampus@3k-it.si ali natasa.jeraj.kampus@gmail.com - do 22. 2. 2008!

Pri Multipraktiku najdete tudi odgovore na najpogostejša vprašanja o poteku darovanja.

Torej, kaj še čakate?

...komentar [13]

Se še kdo v zadnjih dnevih sprašuje, na katerem planetu živimo mi in na katerem naši vrli politiki in gospodarstveniki?

To vprašanje se mi je prvič zastavilo, ko je gospod JJ začel nekaj razlagati o tem, kako bomo z znižanjem RTV naročnin vplivali na znižanje inflacije. Nisem nek hud matematik, še manj ekonomist, ampak, a vi mene malo zajebavate? In če slučajno mislite resno, bi lahko videla kak konkreten izračun?

Sledili so predori pod Trojanami. Pa kje ste že videli, da zmečemo kupe evrov za nekaj, kar se dobesedno sesuje po parih letih, potem pa razglabljamo o tem, da bomo davkoplačevalci sanirali zanič opravljeno delo? Neki strici in neke čudne firme mi pred kamerami jamrajo, da se čutijo deloma odgovorne in da pričakujejo, da bodo odgovornost prevzeli še drugi, ampak tem istim stricem bi nekdo moral razložil, da odgovornost ne pomeni zgolj in le – potresti se s pepelom in upati, da si nisi naredil kake hudo slabe reklame.

Odgovorno bi bilo najti krivce, jih iztožiti za ves zapravljen denar in zapreti za par let. Pa naj potem razmišljajo o odgovornosti. Bomo to dočakali v Sloveniji? Seveda ne. Namesto tega moram gledati upravo ene najbolj zadolženih firm naše ljubke podalpske deželice, DARSA, ki mi razlaga, da bodo leta 2009 pa že imeli nekaj dobička od cestnin.

Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kako si drznejo za teh par zaplat asfalta med Mariborom in Koprom sploh komurkoli karkoli zaračunati, zdaj pa bodo še te zaplate zaprli, sanirali z mojim denarjem in mi zato še mastno zaračunali? Kapo dol, fantje, za tako dobičkonosen posel, a še vedno me zanima, kako je mogoče, da vas financira država, da vas financiramo državljani, vam pa dolg še vedno rase?

Očitno je pri nas mogoče vse. Ali pa se nekateri res znajdejo. Kak Siročič recimo, ki je sicer ‘odletel’ z DARSa, a pristal zelo blizu – na SCT-ju. Povprečni državljani smo očitno preneumni, da bi znali na podoben način poskrbeti zase ali pa da bi državo prisilili, da bi karkoli spremenila.

Poslanci so sicer po hitrem postopku sprejeli paket ’socialnih’ zakonov, ki naj bi vsaj malo omilil vplive inflacije, rasti cen in dal ljudem občutek, da še ni tako hudo, kot se marsikomu zdi, a glej ga zlomka – olajšave ne bodo začele veljati po tako hitrem postopku, kot so se recimo zvišale cene. Bo treba počakati še kako leto. In se vmes znajti, kakor pač kdo najbolje zna.

Kaj pa 12-odstotno zvišanje otroškega dodatka iz istega paketa ’socialnih ukrepov’? Če se mene vpraša, je to milo rečeno - žaljivo. Če ima družina najnižje dohodke in je posledično upravičena do maksimalnega otroškega dodatka, bo za enega otroka na mesec prejela natanko 11 evrov več kot sedaj. 11 evrov za družino, v kateri dohodek na družinskega člana ne presega 15 odstotkov povprečne bruto plače v republiki Sloveniji? Veste, koliko je to? 200 in še malo evrov na družinskega člana.

Družina, ki ji uspe preživeti s toliko denarja, bo verjetno celo znala veliko bolj ceniti 11 evrov na mesec, kot kak minister, ki si drzne stopiti pred kamero in se pohvaliti, da se je njemu plača znižala (za cel odstotek in pol), dvomim pa, da bo taki družini jasno, kako naj s temi 11 + 200 evri kupi v trgovini kaj več od kruha in mleka.

Ampak to naših politikov niti ne zanima. Kaj si mislijo in kaj razumejo povprečni državljani. Sploh pa – kaj državljani čutijo. Čudovit dokaz za to je gospod Štrovs, ki je končno našel ‘rešitev’ za težave z upokojenci (res, kako da ni prej komu kapnilo, da je čimprejšnja smrt bolj praktična stvar kot ukvarjanje s pokojninsko reformo?) in ki še kar mirno paradira po Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve. Čeprav njegovo bizarno izjavo lahko kdo razume kot neljubi spodrsljaj, bi gospod sekretar moral zanjo odgovarjati.

Seveda ne. Gospod bo ostal tam, kjer je, tako kot vsi ostali veljaki. Takšni in drugačni. V Sloveniji je čisto vseeno, kaj kdo naredi, dokler je ta nekdo na pravi poziciji. Ni važno, če se nam rušijo avtoceste, ni važno, če cene rasejo v nebo ali če birokrati žalijo upokojence. Oni živijo v svojem svetu. Oni so nedotakljivi.

Drug planet pač. Politični. Kjer lahko počneš, karkoli hočeš, govoriš, karkoli ti pade v rit in vmes neumni raji zmečeš kak posladek v obliki znižanja RTV naročnine ali pa ‘dviga’ otroškega dodatka. Raja je tako ali tako butasta, raja ne razume.

Ni panike, dragi moji, vi kar lepo ostanite na svojem planetu in se ukvarjajte sami s seboj. Tja do jeseni se boste imeli prav fino. Potem, boste nas, tepce, vprašali, če vam podarimo še kako leto mandata, in takrat boste mogoče celo opazili, da smo.

A žal, tudi ta misel me preveč ne tolaži. Ker jeseni ne pričakujem kake velike spremembe, ker ni prav nobene razlike med tistimi, ki so bili, tistimi, ki so in tistimi, ki bodo mogoče še prišli. Politik je politik. Kakor hočeš, obračaj, vedno bo ostal politik in vedno bo videl le svojo rit.

...komentar [34]

Sej mi je že malo nerodno t’kole težit, ampak ker vem, da ste blogerji (in vsi ostali) strašno lena bitja in da imate vedno nešteto izgovorov, vas ponovno opominjam, da gremo v četrtek, 10. 1. 2008 puščat kri.

Dobimo se ob 16. uri, pred Zavodom Republike Slovenije za transfuzijsko medicino, na Šlajmerjevi 1 v Ljubljani (zraven porodnišnice).

Seznam zaenkrat prijavljenih in več informacij dobite pri Hadu;)

Torej, še kak junak?

...komentar [21]

A se še komu zdi tale ponedeljek čisto malo ironičen? Danes so se nam podražile najbolj osnovne življenjske potrebščine (mleko, mlečni izdelki, olje in testenine) in danes so se začele - razprodaje.

Baje so vsi večji nakupovalni centri čez vikend beležili tudi do štirikrat več kupcev kot je to običajno, ljudje so kot zmešani nabavljali predvsem mleko. Pa kje to mi živimo? Mislila sem, da so časi, ko si moral biti car, da si si kupil zamrzovalno skrinjo, v katero si potem stlačil pol razrezane svijne, za nami. Mislila sem, da smo preživeli obdobje, ko smo na peči sušili sadje in k sosedu hodili po mleko, verjela sem, da ljudje ne bodo nikoli več panično kupovali olja in kruha.

Če so včasih na zalogo nakupovali predvsem zato, ker so se bali, da bo česa zmanjkalo, če so poskusili doma pridelati čim več stvari, ker si jih drugače ne bi mogli privoščiti, jih danes na zalogo kupujejo zato, ker cene rasejo v nebo. Trgovci pa si manejo roke. Čez vikend so razprodali večino stvari, ki se jim valjajo po policah, od danes naprej jih bodo prodajali še po višjih cenah, nekateri pa se gredo še - razprodaje. Kot bi lačnim svinjam nekdo zmetal še par biserov ali kot bi neka francoska babura ljudem namesto kruha ponujala pecivo.

Ogabno. Ne vem, kdo je tu bolj nor. Država, ki me poskuša prepričati, da so vsega skupaj krivi trgovci, ki se gredo neke kartelne dogovore, kupci, ki še vedno nekako ponižno sprejemajo vse skupaj, ali jaz, ki ob vsem skupaj samo zmajujem z glavo in se čudim. V tej zgodbi razumem edino trgovce. Če živiš v državi, kjer ljudje kljub jamranju še vedno kupujejo in če delaš v državi, ki ti sicer očita dvig cen, a ti to hkrati dovoli, boš seveda počel to, kar ti je edini smisel - služil. Služil na račun prestrašenih kupcev in glasne, a neučinkovite države.

Slednja premore ‘čudovite’ vzvode za obvladovanje cen in tržišča. Eden od njih je čudovita domislica demokratične družbe - varuh konkurence, ki je “zaradi domnevno usklajenega delovanja na trgu uvedel postopek zoper družbe Mercator, Spar Slovenija in Engrotuš. Še pred tem je proti največji trgovski družbi Mercator sprožil postopek zaradi verjetnosti kršitve zlorabe prevladujočega položaja, v okviru katerega ugotavlja nabavno politiko trgovske družbe v odnosu do dobaviteljev.” (vir; 24ur.com).

Varuh konkurence je sprožil postopek? Kakšen postopek, lepo vas prosim? Ob besedi ‘postopek’ se ti mora obrniti želodec, saj ti je v trenutku jasno, da to pomeni zajeten kupček papirjev, ki bodo krožili od vrat do vrat, od birokrata do birokrata, spremenilo pa se bo (vsaj v doglednem času) - nič. Čez par mesecev ali let, ko bodo cene tako ali tako še nekajkrat poskočile, bo nekje nekdo ugotovil, da je nekje nekdo nekaj res zajebal in to bo to. Kaj boste ljudem vračali denar za preplačano mleko? Mogoče špagete ali olivno olje?

Seveda ne. Ko gre za dvig cen ni nikjer nobene hude birokracije, rokov in čakanja. Cene gredo gor. Pika. Koliko časa potekajo pogajanja s sindikati za manjši dvig plač? Koliko časa traja ‘postopek’ zaradi domnevno usklajenega dvogovanja cen? Koliko časa traja, da se dvigne kak socialni transfer? V neskončnost.

Kruh in mleko nimata neomejenega roka trajanja. Plača na računu tudi ne. Ljudje morajo jesti tukaj in zdaj, ljudem dol visi za kartele, tajkune in politična kupčkanja. Z marsičem se lahko igračkate, ljubi politiki, s kruhom pač ne. Če kdo to ve, je to oni gospod, ki je videl štruce v smeteh. Če me spomin ne vara, so ga tiste štruce drago stale.

Narod je potrpežljiv, narod bo potrpel marsikaj. A ko mu država začne dobesedno odžirati vsakdanji kruh, se spustimo na zelo oseben in nevaren teren. Nekaj je teoretiziranje okoli rasti cen in gospodarske rasti, nekaj so postopki, dogovori in usklajevanja, ko pa je človek prisiljen šteti rezine kruha, ki jih bo pojedel, zmanjka prostora za vse ostalo. Človeku lahko vzameš marsikaj, osnove pač ne.

Naša država je ponovno dovolila, da so trgovci udarili tam, kjer ljudi najbolj boli. Koliko ljudje še lahko prenesejo? Bomo videli. Če ne prej, na kakih državnozborskih volitvah. Razmišlja kdo o ustanovitvi kake nove stranke s sloganom ‘Kruh in mleko za vsakogar’?

...komentar [51]

Juhej, slovenski politični prostor ima novo snov za žvečenje, novo gledališko predstavo, za katero so vse vstopnice že v naprej razprodane. Seveda govorim o družinski melodrami, ki jo je sproducirala Slovenska nacionalna stranka, v kateri glavni vlogi igrata Zmago Jelinčič Plemeniti ter Sašo Peče in ki si zasluži naslov: Kako je sin izdal očeta. Srce parajoče, vam rečem. Solze bodo tekle v potokih, žalili se bomo in psovali, vmes pa tudi privoščljivo nasmihali, predvsem očetovskemu liku, ki mu ni dovolj hitro potegnilo, da sinku druga violina že dolgo več ni dovolj.

Čeprav sem zgolj naključni opazovalec, čeprav sem politični amater, enostavno ne kupim Jelinčičeve razlage, da bo Peče stranko zapustil zgolj zato, ker ga je nekdo ‘ozmerjal’ s Saškom. Pa daj, Zmago, lepo te prosim. Kolikor ne maram ne enega in ne drugega, kolikor preziram ‘vrednote’ SNS-a, ne morem mimo številnih priložnostih, v katerih je Peče s svojo precejšnjo karizmo, retoričnimi sposobnostmi in argumenti zagovarjal ter branil Plemenitega do te mere, da je bilo vse skupaj že prav absurdno. Najbolj mi je v spominu ostala ena od oddaj v času predsedniške kampanije, ko je Peče svojega ateja tako zelo hvalil, da se je želodec obrnil še tako načelnemu človeku.

Enostavno; Peče ima svoj potencial in vseskozi se je zdelo, kot da ga ne more ali noče izkoristiti. Kot da bi mu nekdo opral glavo, on pa z vsemi svojimi sposobnostmi pač poskuša govoriti to, kar se od njega pričakuje. V poplavi apatičnih, dolgočasnih in večinoma neumnih slovenskih politikov je bila to ena od večjih žalosti. Seveda dopuščam možnost, da se motim. Da je Peče v resnici to, kar je kazal pri Jelinčiču; jezikavi ljubitelj stanja v senci, človek, ki zna govoriti, a ni sposoben narediti koraka naprej, ampak točno to bo pokazal njegov izstop iz SNS-a. Kolikor je v resnici vreden.

Ceno na tržišču mu v tem trenutku seveda dvigujejo natolcevanja, da za vsem skupaj stoji veliki brat, JJ, natolcevanja, s katerimi bo prvi vrsti moral opraviti predvsem Jelinčič. Čeprav se Janša ob govoricah zgraža in jih označuje za ‘največjo neumnost, ki jo je v zadnjem letu slišal’ (btw, JJ, ti veš, da zadnje leto traja šele 6 dni??), je bila SNS-u škoda že narejena. Ljudje imamo pač radi trače, ljudje uživamo v spletkah in smo neskončno srečni, ko v dramo stopi nekdo, ki nekaj pomeni. Da je Jelinčič Janšev oproda? Da je Peče žrtveno jagnje?

Ja ljubčki moji, pa saj imamo pred sabo celo špansko telenovelo in saj vsi vemo, kako zelo so te priljubljene med povprečnimi gledalci, ki so, čisto mimogrede, tudi povprečni volivci? Manjka nam samo še ljubka ženska figura. Škoda, ker sta oba protagonista (baje) srečno zvezana in škoda, ker Zale Uršike ne moremo postaviti prav nikamor na tem odru, da bi vsaj malo popestrila dogajanje.

Pa saj v resnici ni potrebe po tem. Imeli bomo moško dramo. Fantje bodo kazali mišice, se malce pretepali, mi, gledalci (predvsem gledalke) pa bomo v parterju vzdihovali od navdušenja in občudovanja. Jebeš resničnostne šove, jebeš velike brate, ko pa nam najboljše šove uprizarjajo kar naši politiki.

Bravo!

Zloba se udobno namesti v svoj sedež in ploska do onemoglosti.

...komentar [56]

Danes zjutraj je bil moj avto spet pokrit s snegom. Takim, posebnim, ljubljanskim snegom. Snežinke so čisto drobne, sumljivo pravilne oblike, kot mala, okrogla zrnca, ki jih lahko z avtomobila brez kakega posebnega truda odpihneš. Tega posebnega snega nikoli ne zapade več kot centimeter ali dva, vedno pa lepo pobeli prav vse avtomobile in tudi ceste se lepo oprime. Zanimivo je, da ta sneg običajno pada zgolj v vzhodnem delu Ljubljane. Pokrije Fužine in Moste, malce pobeli predel, kjer je BTC, tam nekje pri Kliničnem centru pa skrivnostno izgine.

Glede na to, da je zunaj zima in da ne pade toliko snega, da bi se kdo kje zataknil, se človeku za trenutek zazdi, da del Ljubljane živi svojo zimsko pravljico. Center in Vič recimo nimata te sreče. Zbujata se v običajno, megleno in sivo ljubljansko jutro, medtem ko se mi, vzhodnjaki, prebujamo pokriti s čudovito snežno odejico.

Škoda, ker ta zimska odejica nima prav velike zveze s snegom, sploh pa ne z onim pravim snegom, iz katerega delaš snežake in snežne kepe, s snegom, ki ga otroci tlačijo v usta, ko jih mame ne vidijo (no, pa mame tudi, ko jih otroci ne vidijo:). V resnici res ne bi bilo pametno tega skrivnostnega fužinskega snega kamorkoli tlačiti, sploh pa ne v usta, ker to ni sneg, ampak zimsko darilo toplarne v Mostah.

Nisem nikakršen strokovnjak za okoljevarstvo, še manj za take in drugačne izpuste, a tale skrivnostni sneg je v resnici kombinacija vodnih hlapov, saj in prahu, ki v mrzlih dnevih veselo pada z neba v radiju kakega kilometra okoli toplarne Moste. Moral bi se najti precej večji junak od mene in razložiti kako evropsko direktivo o kurjenju premoga sredi največjega slovenskega mesta, zanimivo pa bi bilo vedeti tudi kaj o kvaliteti tega premoga, predvsem pa o škodi, ki jo tovrsno onesnaževanje povzroča.

Čeprav se na tovrstne pojave resnično ne spoznam, mi zdrava pamet pravi, da tako sneženje prahu in saj ni človeku najbolj prijazen pojav. Če so zjutraj pobeljeni prav vsi avtomobili, če ta prah pokriva travnike (kolikor jih pač premoremo), drevesa in ceste, koliko je tega sranja še v zraku in kako to vpliva na kvaliteto okoliškega prebivalstva? Sklepam, da ne najbolje.

Še bolj kot fenomen fužinskega sneženja me fascinira to, da se še nihče ni (vsaj ne da bi bilo meni znano) zares spotaknil ob to jutranjo idilo. Bentimo okoli prometa v centru, ukvarjamo se s hidrogliserji, da bi razbremenili onesnaževanje okolja, živimo pa tik ob precej grdem in visokem dimniku, ki nas pozimi skoraj vsak dan lepo posuje z belim prahom.

Juhej, pa taka bela zima. Predlagam, da še malo povečamo zažiganje premoga sumljive kvalitete, pa na Fužinah zgradimo smučišče. Saj veste, ostala smučišča imajo iz leta v leto večje težave zaradi pomanjkanja naravnega snega, zakaj ne bi v Ljubljani zgradili svojega? Sneg pri nas ne bo problem, smučišče bomo imeli pred nosom, pa še drago ga bomo zaračunali, ker ljudje pač radi smučajo. Hkrati bomo prispevali še k varovanju okolja, saj se Ljubljančanom ne bo potrebno več voziti na oddaljena smučišča in s svojimi avtomobili onesnaževati čistih slovenskih gora. Do Fužin bodo prišli peš (ali pa s hidrogliserjem).

Če se izkaže, da tovrstna smučarija zdravju ne bo najbolj prijazen šport, pa tudi ni prevelike panike. V neposredni bližini imamo Klinični center in do takrat, ko bo smučišče zgrajeno, bomo mogoče imeli ravno dovolj postelj za vse paciente. Predvsem na onkologiji, kjer bo počasi zmanjkalo bolnikov s pljučnim rakom, ker tako ali tako - nihče več ne kadi.

...komentar [44]

December je čudovit mesec. Poslini te prav vsak, ki ima pet minut časa (in temu reče poljub), dobiš goro neverjetnih in neskončno osladnih voščil (dobro, da nisem sladkorni bolnik), zraven pa ti pripada še kup daril, s katerimi pri milem bogu nimaš kaj početi.

Pravijo sicer, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe, ampak vseeno; Odkar vsi voščila pošiljajo v obliki SMS-ov in MMS-ov, se je izgubil največji čar vsega skupaj, to je trganje kuvert in občudovanje čudovitih novoletnih motivov. SMS-i so večinoma vsi precej podobni, prav nič izvirni, saj jih ljudje večinoma prepošiljajo ali kopirajo z interneta. Pošiljatelji običajno izpadejo še precej samovšečni, saj pričakujejo, da imaš prav vsako cifro v telefonu. Pod sporočila se namreč redko kdo podpiše in potem, namesto, da bi užival v čudovitih željah, ugibaš, kdo neki ti je voščilo poslal.

Še boljša od voščil so darila. Poslovna, tista od znancev in starih tet, skratka ljudi, ki ti darilo dajo po ’službeni dolžnosti’, ne pa zato, ker bi ti v resnici želeli nekaj podariti. December se je komaj prevesil v drugo polovico in jaz sem že ponosna lastnica treh stenskih in dveh namiznih koledarjev, štirih rokovnikov, dveh dežnikov, pribora za striženje in piljenje nohtov, plastične broške sumljivo kičastega videza, dveh pisanih denarnic in nekaj kulijev.

Ljudje, naj mi nekdo razloži, kdo, razen moje mame, si na steno še obeša koledar? Kdo v dobi interneta, vseh mogočih elektronskih naprav, opomnikov in dlančnikov, še uporablja planerje, tiste, papirnate, in čemu hudiča služijo plastične broške? Koliko denarnic, sploh, plastičnih in lepo pisanih, človek potrebuje in kaj naj počnem s kulijem, na koncu katerega utripa lučka?

He, jaz čisto nič. Gospod otrok pa je kulije že razdrl in predelal v neko mešanico med laserjem in - razdrtim kulijem, v denarnico je zložil karte in žetone za avtobus, dežniki pa so pri nas tako ali tako le za enkratno uporabo. Razmišljam, da bi broško podarila tisti teti, za katero vem, da me bo spet založila s kilogramom najbolj poceni kave, s koledarji pa bi lahko presenetila sosede na vasi, ki me bodo ob prvem prihodu domov poslinile. Ostanejo še rokovniki, ki bodo podarjeni predsedniku lokalnega kulturnega društva, hkrati mojemu očetu, ki mu takih stvari vedno primanjkuje. Po izkušnjah iz preteklih let bomo v decembru prejeli še večjo količino čokolade in zelo debelih nogavic. Čokolado bo podedoval brat, nogavice pa bom obdržala. Grelcev za noge v teh kadilcem neprijaznih časih nikoli ne zmanjka.

Z malo organizacije in premišljenosti torej lahko vsa nepotrebna darila razdeliš tistim, ki bodo z njimi lahko nekaj počeli, zraven prekopiraš še kak osladen SMS in da je svet še lepši - izogneš se tekanju po prenapolnjenih trgovinah in gužvanju med živčnimi ljudmi. Zdaj moram najti samo še recept, kako se izognem nezaželjenim poljubom, pa sem zmagala.

...komentar [63]

Blogerji, komentatorji in bralci.

Da ne boste rekli, da ste izvedeli prepozno.

Da ne boste rekli, da nimate časa.

Da ne boste rekli, da morate nujno nekaj početi.

Da ne boste rekli, da blogerji samo nakladamo.

Da ne boste rekli, da blogerji nismo koristni.

Da ne boste slučajno rekli, da vas ne bo.

Kam?

Ja, na drugo blogersko krvodajalsko akcijo. Prva je bila bolj za pokušino in v dokaz, da si (vsaj nekateri) upamo. Pustili smo kri, naredili nekaj dobrega in se ob tem še dobro zabavali. Kmalu po novem letu se bomo spet. In spet je vsega kriv Had.

Dobimo se v četrtek, 10. januarja 2008, ob 16. uri, pred Zavodom Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.

Pofočkaj se, povej naprej in povabi še koga.

PS: Had, tole je moja uradna prijava. Dve sem oddala že pri tebi, pa me ne maraš. Verjetno si me v spam zabrisal:-P

...komentar [21]