blodim, blodiš, blodi

Hipotetična situacija: Si ženska v tridesetih letih, imaš redno službo in včasih sestanke tudi bolj proti večeru. Med enim od takih sestankov dobiš sms, v katerem prijatelji napovedo večerni obisk. Seveda si navdušena in seveda najprej pomisliš, da je tvoj hladilnik prazen. Sestanek še kar traja in traja in počasi postajaš sitna, ker veš, da moraš končati pred deveto, če želiš nabaviti pir ali dva.

Iz minute v minuto si bolj tečna, ker si resnično ne želiš prijateljev pričakati s cedevito in jaffa keksi in ko se sestanek zaključi 15 minut pred deveto, kot zmešana zdrviš v prvo trgovino. Ta je seveda v centru mesta in seveda je tam že nešteto ljudi, ki prav tako želijo nabaviti pivo, vodko, vino ali kaj podobnega.

V košaro na hitro zmečeš dva ’six packa’ in nekaj slanega ter se postaviš v vrsto, ki se vije preko polovice trgovine. Do tebe pristopi varnostnik in te poduči, da ni nujno, da boš lahko kupila želene artikle. Wtf?

Ja, gospa veste, je vrsta in če ne boste mogli plačati do devetih, vam alkohola ne moremo prodati. Tak je zakon. Gospa se zaradi nekaj pločevink piva seveda počuti kot kak kriminalec, a se vseeno odloči, da bo tvegala. Nenazadnje – cedevita je še vedno v igri.

Vrsta se vleče kot kurje črevo, ne toliko, ker bi prodajalke delale počasi ali ker bi ljudje kupovali zaloge za vesolji potop, ampak zato, ker drugi varnostnik in vse prodajalke ob vsakem nakupu preverjajo osebne dokumente. Kdorkoli želi alkohol ali cigarete, je ‘legitimiran’.

Nič zato, če prav vsi v vrsti premorejo več kot 18 let in tudi dokument, ki to potrjuje, zakon je zakon in red mora biti. Pa čeprav slab in precej ponižujoč.

Ko se gospa s pločevinkami in svojimi tridesetimi leti le priplazi do blagajne, jo prodajalka premeri od glave do pete in kljub temu, da dotična gospa ne izgleda ravno najstnica, prodajalka od nje zahteva dokument.

Ponižno ga položi na stekleni pult in bulji v svojo sliko, staro kakih deset let. Zraven se počuti prav bedno in najraje bi tiste piksne komu zmetala v glavo. Hvala bogu je gospa dovolj prisebna, da ve, da uboga prodajalka ni nič kriva, prav tako ne zmedeni varnostnik, ki teži mulariji z vodko.

Končno prodajalka pogleda še na uro, potem pa prikima in da dovoljenje, da se gospe prodajo tiste pločevinke in zraven še škatlica cigaret. Gospa očitno vseeno ni zločinka in zasluži si, da po napornem dnevu spije svoje pivo. Še več; Tako zelo odrasla je, da si zraven lahko prižge še cigareto. Seveda ne kjerkoli, lahko v parku ali doma, mogoče na vrtu kakega lokala, a to je že druga zgodba, z drugimi organi nadzora.

Gospa stlači pločevinke in slano pecivo v vrečko, se ozre proti eni od mnogih nadzornih kamer in pobegne skozi vrata. Še dobro, da ima dovolj let, sicer bi jo verjetno kak policist pobaral, kaj počne zunaj tako pozno.

Na poti proti domu razmišlja, da bo od sedaj naprej alkohol kupovala na zalogo, ker se ji resnično ne ljubi še kdaj stati v vrsti z vsemi alkoholiki tega sveta in z osebnimi dokumenti dokazovati, da je dovolj stara za pitje piva.

Med tem se bo morala pogovoriti še z gospodom Otrokom, čemu pivo v hladilniku in čemu cigarete v predalu. Nekoč pride na vrsto še razlaga o večernih (ne)izhodih, (ne)uživanju česarkoli alkoholnega ali cigaretnega (ne)dotikanju deklet in (ne) početju česarkoli.

Ker, jebi ga, ta situacija ni prav nič hipotetična in tudi prepovedi v Sloveniji prav lepo držijo. Pa vedno več jih je. Me prav zanima, kdaj mi bodo prepovedali seks pred osmo uro zvečer.

22 komentarjev

Po novem – poslušam radio. Stanovanja se namreč še vedno nisem navadila in tisti ogromni prostori brez zvočne kulise delujejo precej prazno. Če sem prej v enem prostoru spala, jedla, štocala po računalniku, gledala TV in poslušala glasbo, sedaj premorem cele 4 sobe in v vsaki je nekaj – v eni računalnik, v drugi televizija, radio pa je pristal v kuhinji.

V resnici sem prav nad radiem najbolj navdušena. Pozabila sem že, kako simpatična napravica je to, ko nikoli ne veš, s katero pesmijo te bodo presenetili, ko čisto nepričakovano slišiš komad iz svojega otroštva, ob katerem ti gredo še vedno kocine pokonci. Informativne oddaje so obvladljivo kratke in postrežejo z ravno dovolj podatki in kar je najboljše – ni butastih, trapastih, kričečih oglasov v stilu ‘top-shopa’.

Ko sem danes zjutraj stikala po kuhinji za ostanki kave sem seveda najprej navila radio do konca, v upanju, da me bodo strici spet prijetno presenetili s kako spodbudno pesmico za dobro jutro. Namesto tega se je iz črne škatle izvilo opozorilo, da naj se čim prej odpravimo na Brnik (če slučajno imamo tam kaj početi), ker se z današnjim dnem začenjajo izredne razmere. V goste prihaja sam vladar sveta, gospod Grmiček.

Moje navdušenje je bilo brezmejno. Ob zadnjem obisku predsednika Amerike sem živela še v študentskem domu, v Rožni dolini. In ker je obstajala minimalna možnost, da se bodo gospod morali zapeljati do vile Podrožnik, so nam v študenta spustili hordo specialcev, ki so pretaknili naše sobe, zapečatili vsa okna, iz katerih bi kdo teoretično lahko le videl cesto, po kateri se bo vozila njegova gnada in nam prepovedali premikanje kamorkoli v smeri proti Rožniku. Otrokom so zaprli vrtec, ceste so bile zabarikadirane, vse zato, da se potem po tisti cesti nihče ni peljal, niti blizu ni prišel.

Ko je nekomu potegnilo, da gospoda pod Rožnik ne bo, se je življenje na hitro vrnilo v stare tire in spet smo vsi normalno dihali. Smo se pa malo zamislili nad vsemi protokoli in rompompomom, ki spremlja obiske tako pomembnih gostov, kot je predsednik ZDA. Mi smo takrat v študentu zgolj ‘živeli’ in čisto nikogar motili, pa so nam fino omejili naše ozemlje, zato prav nič ne zavidam vsem poslovnežem in popotnikom, ki se v teh dneh odpravljajo kamorkoli.

Še manj zavidam tistim ljudem, ki čisto slučajno živijo ob katerikoli od točk, po katerih bodo vlačili velepomembnega gosta. Njihovo življenje bo v naslednjih nekaj dnevih precej zaporniško in nadzorovano. Svojevrsten Big brother show bodo imeli.

Pojma nimam, kake načrte sploh imajo z gospodom Grmičkom in pošteno povedano – dokler ga ne bodo vlačili po poteh, po katerih stopa moja noga, mi je čisto vseeno. Veseli me, da se bodo naši politikanti naslednjih nekaj dni počutili blazno pomembne in da bo marsikateri od njih osmislil večino svojega življenja. Veseli me, da bodo polno zaposleni vsi novinarji naše podalpske deželice, da bodo mastno služili hotelirji in da bo kje v nezavest padla kaka uniformirana uradnica, ki ji bo pot prekrižal postaven varnostnik.

Vsako tele ima pač svoje ‘vesele’. Jaz bom najbolj vesela, ko bo ves trušč mimo in ko bom na radiu spet ujela kako simpatično pesmico. Ob raznih opozorilih in omejitvah namreč postanem rahlo – sitna.

13 komentarjev

Danes baje v veljavo stopa Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa, ki naj bi zmanjšal število mrtvih na naših cestah. Priznati moram, da sem ‘navdušena’. Za večino prekrškov je zagrožena kazen, precej večja od polovice mojega osebnega dohodka, tako da bo verjetno najbolj pametno, da svoje vozilo prodam in od sedaj naprej – hodim peš.

Ne glede na to, da imam vozniško dovoljenje že trinajsto leto, da sem v življenju zabeležila vsega skupaj dve kazni za napačno parkiranje in eno za prehitro vožnjo (+ 15 kilometrov na uro) in da nisem opraskala niti enega od svojih jeklenih konjičkov, se mi po spremenjeni zakonodaji zdi vožnja po slovenskih cestah svojevrstna loterija.

Čeprav očitno ‘varen’, zanesljiv in celo dolgočasen voznik, si lahko tu in tam privošči kak spodrsljaj, spregleda kako tablo in hej, gre moja plača v maloro. In sem mrzla. Dobesedno. Ne morem plačati najemnine, ne morem pokriti tekočih stroškov, hej, še otroka ne morem nahraniti. Torej ne bom vozila. Tveganje je preveliko.

Bodo pa zato na cesti ostali vsi naduti junaki, ki jim 500 ali 1.000 evrov pač ne pomeni veliko, naokoli bodo še vedno noreli tipčki, ki jih je očka obdaril z jeklenim konjičkom (in kritjem stroškov za vse morebitne prekrške) ter oni, ki jim je tako ali tako vseeno, ali za volan sedajo trezni ali pijani. Same cvetke torej.

In kaj smo dosegli? Povprečne ljudi smo spremenili v drugorazredne državljane, katerim vsak najmanjši prekršek resno ogrozi preživetje. V prvorazredne državljane pa smo povzdignili vse tiste, ki jim denar že tako ali tako ne pomeni nič, odgovornosti nimajo nikakršne, če naredijo kako ‘pizdarijo’, pa se tako ali tako izvlečejo.

Sistem kazni bi funkcioniral, če bi veljal za vse, če bi bile kazni tako zastavljene, da vsem odžrejo primeren znesek iz računa. Meni skoraj celo plačo, torej tudi vsem ostalim - celo plačo. Nekaj pač, kar bo gospod s sfriziranim kabriem občutil ravno tako kot jaz v svojem razcvetelem Poldiju.

Ne, seveda ne. Kdo od tistih bogatih norcev bi se namreč lahko še oglasil. Protestiral. Zahteval spremembo zakona. A ne mali človek. Ta bo do nadaljnjega pridno cijazil po cesti, pazil na vse znake in vse policijske zasede, upal, da je vse naredil prav in molil, da ne bo česa plačal. Kot se za malega človeka spodobi.

Res, hlapčevska je duša slovenska, ki dan za dnem tiho sprejema nove in nove pogruntavščine veleumnih politikov, in fevdalna je duša politikov, ki vsepovsod skrbi za tiste, ki že tako ali tako vse imajo. Ne razumem, resnično ne razumem.

Kaj je narobe s plačevanjem kazni glede na višino osebnega dohodka? So največji norci na cesti res tisti, ki avto kupujejo na nekaj deset obrokov? Je res treba do konca obrati tiste, ki imajo najmanj? Bomo resnično zmanjšali število mrtvih na cestah ali bomo le malce krpali kako luknjo v eni od državnih blagajn?

Na koncu koncev niti ni važno. Še en bedast zakon je sprejet, kazni so napisane, policaji pripravljeni. Jaz pa bi se tudi že lahko sprijaznila, da sem drugorazredni državljan, katerega edino poslanstvo je to, da pridno dela, plačuje davke in kazni ter skrbi, da se imajo vsi ostali – fino in fajn.

Zakaj se ob vsem skupaj torej še jaz ne počutim - fajn?

23 komentarjev

Priznam, iskreno priznam, da so mi všeč prav vse oblike izražanje nezadovoljstva s katerokoli obliko oblasti: sedanjo, bivšo, levo, desno, politično, gospodarsko ali pa cerkveno. Priznam, všeč so mi stavke, protestni shodi, grafiti, karikature, zbori, tribune, politične satire, kritike in gledališke igre.

Še huje; Priznam, da sem se kakega shoda tudi udeležila, skoraj nekam vrgla jajce, potem pa obupano ugotovila, da se ne znam dreti skupaj z množico, da so mi voditelji shodov s svojimi ‘prilagojenimi’ govori ravno tako zoprni kot vsi oblastniki in kar je najhuje; Večina protestnikov tako ali tako nikoli ne ve, zakaj točno sploh protestira.

In sem nehala. Hoditi na shode in vzdihovati ob prizorih ljudskih množic z rdečimi zastavami in slabimi slikami Cheja na majicah. Nekje vmes se je korektna družbena kritika izgubila tudi v medijih, grafiti so vse bolj dolgočasni, karikature pa tako ali tako rišejo le še zavaljene tete.

Dolgčas, apatija, povsem slovensko razpoloženje torej. Dokler iz naftalina ne zleze Marjan Podobnik in na račun nekega Joška Jorasa ter njegove domačije na (napačnem) bregu Dragonje podžge vso nestrpnost, ki jo Slovenci premoremo, pošlje dva avtobusa nacionalistov na hrvaško mejo in naredi cel halo. Že enkrat videno, če se ne motim, le da je takrat ‘v luknjo padal’ njegov brat, Janez Podobnik.

Ljudje božji, ste lahko še bolj ogabni, kot da podpihujete sovraštvo in se pod krinko skrbi za našo zemljo ter naše meje mečete po tleh? O ja, lahko ste še hujši. Celo teorijo zarote si izmislite, z zastrupljenimi posamezniki in odprtimi vrati otroških sob. Bolj patetično pač ne gre, kajne? Janez Janša je zagotovo angažiral vse svoje specialce, ki sedaj lazijo po domovih članov Zavoda 25. junij in otrokom iz postelj kradejo igrače, staršem pa v čaj stresajo strup.

Pa dajte no. Ne glede na to, kako zelo ne maram gospoda JJ-a, mu v tem trenutku lahko zgolj čestitam za umirjen pristop. Ne glede na to, kako preziram strahopetno in na trenutke prav hlapčevsko vodenje slovenske zunanje politike, se na ‘način Podobnik&Joras’ pač ničesar ne rešuje.

Marjan Podobnik je v svojem novem poskusu vstajenja iz političnega pepela prestopil vse meje dobrega okusa in vsem politikom, ki se shoda niso udeležili, se potiho priklanjam. Gospodu Jorasu prav nič ne zavidam njegove situacije in ker je ne poznam, zelo težko sodim zgodbo, v kateri se je znašel. Da bi si lahko ustvarila mnenje, bi gospoda Jorasa najprej vprašala, od kdaj točno živi na spornem ozemlju, od koga je zemljo kupil in za koliko denarja.

Ob vsem skupaj se mi namreč dozdeva, da nekateri pač radi provocirajo, čeprav na račun sebe in svoje družine. Mogoče gospodu delam krivico, mogoče je bil rojen na tistem ozemlju, mogoče je kdo res mejo premikal in ukradel kos zemlje, a to nikakor ne opravičuje v soboto videnih provokacij.

Če se gospodu Jorasu resnično godi krivica, je čas, da to nekdo popravi, a ta nekdo definitivno ni Marjan Podobnik ali kateri od baje zastrupljenih članov Zavoda 25. junij, ki situacijo ob Dragonji zgolj izkoriščajo za nabiranje političnih točk. Vsi Jorasi tega sveta so zgolj priročno sredstvo v ta namen, nič več in nič manj.

Me prav zanima, kateri od udeležencev sobotnega protesta dejansko pozna Jorasov položaj in zgodovino prerekanj na meji ob Dragonji. Res bi rada slišala še koga, razen gospoda Podobnika, da mi razloži, kako je z zastrupljenimi želodci in odprtimi vrati v otroške sobe. Želela bi si, da odstop ministra Mateja zahteva nekdo, ki dejansko zna našteti pet pametnih razlogov zanj in ne pozabljeni Feniks, ki v soju kamer skoraj potoči solzico obupa.

Ja, želela bi predvsem to, da ljudje razmišljajo s svojo glavo, kolikor jim ta to dopušča. Da se nehajo obnašati kot trop ovac, sploh pa ne ovac, s tako pritlehnimi pastirji. A zdaj spet pričakujem preveč, kajne? Ljudje smo v svojem bistvu ovce, ki nujno potrebujejo pastirja, da se ne izgubijo.

Ko smo že pri tem; Le kam se je izgubil moj? Malce lačna postajam.

19 komentarjev

So stvari, ki se jim je v življenju najbolje izogniti. Ker so - neprebavljive.

Ena od njih je oddaja Piramida, oddaja, ki jo človek lahko gleda zgolj po pomoti. Enostavno – ne gre. Če naj bi trije sogovorniki dokazovali svojo retorično moč (saj sem prav dojela poanto tega kričanja?), potem bi oddaja (če nič drugega) potrebovala hudo dobrega voditelja oziroma voditeljico, ki bi se ji približno sanjalo, kdaj je potrebno debato prekiniti, komu dati besedo in zakaj.

Ker temu ni tako, je Piramida še hujša od Trenj, kjer se nekaj več ljudi dere drug čez drugega, poskuša nekaj povedati, na koncu koncev pa izpade najbolj pameten tisti, ki je najbolj tiho. Ampak, jebi ga, ljudje imamo očitno radi tovrstne šove, ki so, vsi po vrsti, nekje na nivoju Big Brotherja in ki povedo le to, kdo je večji kreten.

No, ta teden se mi je omenjena pomota zgodila in nekako mi je uspelo ujeti gospoda, Činč imenovanega, ki je v svojem prekmurskem narečju sočno izdavil, da bi najprej odstrelil Bajuka, za njim pa še Šturma in vse ostale. Izjava je bila odgovor na vprašanje, kateremu od politikov bi zmanjšal plačo in čeprav se je odgovor gospoda Činča začel relativno ‘človekoljubno’, se je zaključil z ugotovitvijo, da bi odstrelil vse in to kar – ‘rafalno’.

Priznam, usta so se mi razlezla v nasmeh, sploh, ko sem videla še enega gosta v oddaji (po obleki sodeč je bil duhovnik), ki je roke sklenil v molitvi ob bogokletnih prekmurskih besedah. Pa molitev očitno ni prav nič pomagala. Ogenj je že v strehi nacionalke, pripadniki Nove Slovenije pa skačejo v zrak od užaljenosti in obupa. Ne rečem, da so Činčeve besede primerne za kamorkoli, a, dragi moji – želeli ste, imejte. Pa čeprav na nacionalki.

Katerikoli tepec spusti tovrsten tip oddaje v eter, pač lahko pričakuje, da se bo večkrat našel sogovornik, ki bo izkoristil svojih pet nestrpnih minut (kolikor se spomnim, je bil prvi, ki je Piramido izkoristil za svoj fašistični izpad, Jelinčič). Činč je pač povedal to, kar si misli, in, roko na srce, kar si misli tudi precej Slovencev.

Veste, Slovenci nismo najbolj strpen narod. In čeprav ljudi okoli sebe mogoče ne pobijamo s hladnim orožjem, smo precej nasilni, ko gre za besede. Sama mirno priznam, da včasih v mislih ‘šraufam’ glave razno raznim politikom, nabijam na kole njihove reforme in spremembe zakonov, razmišljam o pretepanju, mučenju in puljenju nohtov tistim, ki jih v svoji mali buči krivim za visoke cene, nizke plače in socialno bedo naše podalpske deželice.

Razlika med mano in Činčem je zgolj v tem, da sem jaz ‘niko i ništa’ (no, bodimo iskreni, kdo hudiča je Činč?) in da jaz svoje grde misli zadržim zase, gospod Činč pa jih je delil z vesoljno Slovenijo. In zdaj vsi hočejo, da se opraviči?

Dragi Slovenci, čeprav se pod izrečene besede ne podpišem, bi bil že čas, da se začnemo pri nas malo bolj odkrito pogovarjati. Predvsem naša politična srenja bi morala slišati, kaj si narod o njej misli. O levih in desnih, zelenih in oranžnih, vseh, ki skačejo okoli političnih kotlov in kuhajo isto mineštro že več kot 15 let. Čas bi že bil, da svojo ljubezen do resničnostnih šovov, kontaktnih oddaj in javnega pranja privatnih travm začnemo izkoriščati v bolj koristne namene in si končno povemo, kaj si mislimo.

Če bi naši vrli politiki vsak dan slišali, kako bi jih narod utapljal, polival z vrelim oljem in jim pulil nohte, bi mogoče kateri od njih bolj resno vzel svoj mandat in dejansko pomislil, kaj sploh počne in zakaj. Za Činča bodo povedali ‘poklicani’, zagotovo pa narod ni dolžan prav veliko opravičil. Ne, dokler se nekdo ne opraviči za sesut zdravstveni sistem. Za vse obdavčene subvencije, ki jih nihče ni prejel, za prenatrpane domove za starejše, trikrat preplačane in prezasedene vrtce, precenjena stanovanja in nore cene najbolj osnovnih življenjskih potrebščin.

In če se že opravičiti ne morete, ljubi politiki, poskusite vsaj razložiti, kaj počnete, skriti za svojimi lepimi kravatami in oblekami. Narod bi res rad vedel. Jaz bi rada vedela. Potem, obljubim, bo moja bolna domišljija mogoče bolj usmiljena do vas in vas bo nekega dne celo snela s kolov, na katere vas ima nataknjene že precej časa. Kdo ve, mogoče se vam nekoč še opravičim, ker vas – resnično – ne maram.

27 komentarjev

Juhej. Trije (štirje?) meseci so naokoli, in slovenska blogosfera bo spet koristna. Namesto, da z besedami špikamo drug drugega, bomo zdravstvenim delavcem dovolili, da špikajo nas. Vse za dobro stvar, predvsem pa za ‘after pivo party’.

Dobimo se naslednji četrtek, 24. aprila 2008, ob 16. uri, pred Zavodom Republike Slovenije za transfuzijsko medicino (za porodnišnico v Ljubljani).

Pobudnik akcije je ponovno Had, sledil mu je Sosed, upam pa, da se na Šlajmerjevi 1 pojavi še kdo. Jaz pridem (pa čeprav me bodo spet domov nagnali;)

Za vse, ki ‘cincate’, so tu še najpogostejša vprašanja in odgovori.

Glede na zadnjo, nekoliko slabšo izkušnjo, z zdravnico, ki ni bila najbolj fascinirana nad blogersko gužvo tik pred koncem službe, bi bilo fino, da se na katerem od blogov tudi pofočkate - da bomo vedeli, koliko nas sploh bo.

Had - tole je moja uradna prijava. Tvojega bloga moj trenutni kontakt s spletom namreč ne mara;(

27 komentarjev

Pred manj kot dvema mesecema je z mesta državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) odletel Marko Štrovs, ki je starejše državljane naše ljube deželice ‘obvestil’, da se jim je v življenju treba bati le Matilde. Če pustimo ob strani to, da je gospod prav nesramno užalil večino upokojencev v naši državi, lahko danes zatrdimo tudi to – da se je zmotil. Starejšim se ne gre bati le smrti, bati se morajo starosti.

Če smo čisto natančni; Starejši si v resnici niti ne morejo več pomagati, stari so in to v Sloveniji ni več šala. Saj ne, da je kdaj bila, a v zadnjih letih je priporočljivo umirati še pred šestdesetim letom. Zveni kruto? Mi je iskreno žal, a če niste te sreče, da ste dovolj premožni za privatno posteljo in negovalko, če vaša družina iz kateregakoli razloga ne more skrbeti za vas, ste v riti. Dobesedno.

Po poročanju slovenskih medijev v Sloveniji trenutno deluje 73 domov za upokojence, v katerih je prostora za 14.400 starostnikov, kar predstavlja 4.5 odstotkov populacije, starejše od 65 let. Naše vrlo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve si je za cilj zastavilo 5 odstotno vključenost ljudi nad 65 letom ali povedano drugače – 95 odstotkov ljudi, starejših od 65 let se bo moralo po planu MDDSZ znajti po svoje, 5 odstotkov pa jih bo dobilo sobo v domovih za upokojence. Če je bila Štrovsova izjava označena za neprimerno, bizarno in še kakšno, potem se sprašujem, kakšno oznako si zasluži strategija naše ’socialne’ ustanove? Ogabno? Nesramno? Gnilo? Nehumano?

Jaz navijam za – ogabno. Sploh ob videnem danes. Ko si MDDSZ drzne javnost ponosno ‘obvestiti’, da so podelili koncesije za 1800 novih postelj. Bravo! Samo v tem trenutku na posteljo v domovih za upokojence v Sloveniji čaka malo manj kot 16.000 ljudi. In cifra raste iz meseca v mesec, na letni ravni pa močno preseže teh 1800 ležišč, ki so danes tako zelo navdušila ministrico Cotmanovo.

Verjamem, da se sveta ne da rešiti čez noč, ampak – ali ne bi bilo včasih bolje biti tiho? Vas ni sram ’slaviti’ 1800 postelj, med tem, ko nekajkrat toliko ljudi čaka nanje? Vas res ni sram govoriti o ‘planu regionalne pokritosti’ ter ‘razmerju javno-zasebnega’, ko pa vas več ljudi, kot jih premore večina slovenskih mest, prosi, da bi lahko v miru in ob primerni oskrbi preživela svoja zadnja leta?

Človek se vpraša, s katerega planeta je padel; Delavci prosjačijo za plače, starši za sprejemljive cene kruha, mleka in vrtcev, starejši pa za – dostojno smrt. Še dobro, da imam ‘komaj’ 30 let. Naslednjih 20 lahko varčujem kot zmešana, pa bom mogoče na stara leta – ležala na toplem.

27 komentarjev

Včeraj se je zgodil 12. marec, dan, ki so ga slovenski sindikalisti dolgo napovedovali kot dan vsesplošne stavke. Kar je bila na začetku vsesplošna stavka, je čez nekaj časa postala stavka zasebnega sektorja, tik pred zdajci pa že nihče več ni vedel, kdo sploh stavka. Ker je moj firbec velika zverina, sem poskušala na vse kriplje in pretege ugotoviti, kdo hudiča naj bi včeraj sploh stavkal, kdaj in zakaj, pa več kot seznama podjetij, ki naj bi protestirala, nisem našla.

Nekatera od naštetih podjetij naj bi zaprla svoja vrata. Najverjetneje dopoldne. Mogoče pa tudi popoldne, zaradi popoldanske izmene. V nekaterih naj bi delavci delali ‘počasneje’ (kaj hudiča pomeni na primer počasneje prodajati kruh?), večina zaposlenih pa naj bi stavko zgolj podpirala, svoje delovne obveznosti pa naj bi vseeno opravljali. Torej lahko zase trdim, da sem včeraj stavkala, ker načeloma podpiram zahteve delavcev?

No ja, v resnici jih ne. Ker se mi ne sanja, kaj točno sploh zahtevajo. Občutek imam, da celo njim ni jasno, za kaj se borijo, oziroma še več – sami se ne borijo za nič, to v njihovem imenu (vprašanje je, če tudi interesu) počnejo sindikati.

Dragi moji, kdo tu koga nateguje, kdo se za koga ali kaj bori, vedo očitno le izbranci. Pri najboljši volji včeraj nisem niti za trenutek začutila vpliva kakršnekoli stavke in če mene vprašate, je sploh ni bilo.

Ne trdim, da stavka ni potrebna, a če želite, da ljudje povedo svoje mnenje, potem je nujno tudi vedeti, do česa naj se opredelijo. Me prav zanima, ali je katerikoli od včerajšnjih stavkajočih vedel, kaj točno sploh počne in zakaj. Še tisti slavni in že tolikokrat izpeti krik ‘Hočemo večje plače!’ včeraj ni prišel do izraza.

Sindikalisti so tokrat osmešili sebe in delavce ter si naredili medvedjo uslugo. Pogajali so se do konca, javnosti nikakor niso uspeli transparentno predstaviti svojih stališč in vsa včerajšnja stavka je izpadla kot slaba burleska, nevredna svojega imena.

Stavka naj bi bila, vsaj po mojem, zadnje orodje v komunikaciji podrejenega z nadrejenim in vsakemu neukemu oslu je jasno, da protest svoj učinek doseže predvsem s svojim obsegom, maso, številčnostjo. V kolikor želiš ljudi zbobnati na kup, v kolikor želiš svoja stališča povedati jasno in glasno, morajo ta taka tudi biti. Jasna in glasna. Razumljiva vsem. Stavkovnih zahtev nikoli ne more biti malo morje in od navadnega delavca pač ne gre pričakovati, da se bo na cesti drl nekaj o uskladitvi plač glede na rast inflacije.

Še enkrat – absolutno se strinjam, da se morajo plače dvigniti in zagovarjam prav vse oblike izražanja te zahteve, ne razumem pa sindikatov, ki s stavko izpostavljajo predvsem zaposlene, hkrati pa ne uspejo pojasniti, kdo stavka, kdaj in zakaj. Na ta način so sindikalisti izrabili povsem legitimno in običajno zadnje orožje, ki ga narod v rokah ima, to je pravica do protesta.

Včerajšnji protest, stavka, karkoli že, je izpadel popolnoma prazno, smešno in prepričana sem, da so se delodajalci včeraj imeli prav fino. Če je to protest, ki ga ob vsej bedi in nizkih plačah lahko delavci in njihovi predstavniki spravijo skupaj, potem delodajalcem res ni treba skrbeti. Ne da morajo dvigniti plače, še spustijo jih lahko. Če bodo delavci zaradi tega ‘počasneje’ delali kak dan, se svet še ne bo ustavil. Ali pač?

38 komentarjev

So stvari, ki jih preziram. Nasilje je zagotovo zelo visoko na spisku teh stvari. Preziram ljudi, ki so sposobni kateremukoli živemu bitju povzročiti psihično ali fizično bolečino, preziram sisteme, ki dovoljujejo vojno, preziram vse, ki svojo nemoč skrivajo za pestmi. Na trenutke znam biti celo tako zelo patetična, da zagovarjam princip, po katerem nastaviš drugo lice, ko te udarijo po prvem.

V življenju sem imela to srečo, da se z nasiljem nikoli nisem od blizu srečala. Rasla sem v prijaznem okolju, med toplimi, srčnimi ljudmi. Nihče ni dvignil roke nad mano ali nad mojimi bližnjimi, nasilje je vedno bilo zgolj stvar filmov, skorajda znanstvene fantastike.

Mogoče je tudi to razlog, da sem še do pred kratkim naivno verjela, da družba, v katero sem rojena, po naravi ni hudo nasilna, da je nasilje zgolj deviacija, stvar slabičev in trenutkov slabosti, teh trenutkov in ljudi, pa ni preveč, tudi zato, ker jih omejuje država s svojo roko pravice, zakonom in različnimi institucijami.

Zanima me, kaj bi ob mojih mislih imeli povedati starši otroka, ki so ga brutalno pretepli varnostniki VIP varovanja, pred diskoteko Global. Zanima me, kaj bi ti isti starši povedali danes ali včeraj, ko je podjetje VIP varovanje dobilo nazaj licenco za opravljanje svoje dejavnosti. Je nasilje res stvar televizije in računalniških igric? Ali naša pravna država resnično funkcionira?

Prepričana sem, da bi se odgovor glasil; Ne, nasilje ni stvar, ki se nas ne tiče in ne, naša pravna država ne funkcionira. To je tudi en in edini zaključek, do katerega lahko večina od nas pride ob misli, da bo podjetje VIP varovanje lahko ponovno opravljalo svojo dejavnost.

Z Ministrstva za notranje zadeve so sporočili, da so podjetju VIP varovanje licenco odvzeli začasno, za tri mesece, ker so zaposlovali osebe, ki niso izpolnjevale predpisanih pogojev. Podaljšanje začasnega odvzema licence ni mogoče, zato pa še tečejo postopki za trajen odvzem. (Samo sklepamo lahko, da je ta povezan z nasiljem, ki se je končalo s smrtjo mladeniča.) V kolikor ta postopek ne bo uspešno zaključen (beri: VIP varovanju ne bo trajno odvzeta licenca), lahko podjetje celo toži državo zaradi gospodarske (in še kakšne) škode, ki mu je bila z odvzemom licence storjena.

Da ti postane slabo. Jasno kot beli dan je, da so varnostniki omenjenega podjetja do smrti pretepli 20-letnega fanta. Še bolj jasno je, da je podjetje večkrat kršilo zakon. In vendar – podjetje do nadaljnjega posluje. Ker tako pravi zakon. Ker so taki postopki. Ker morajo biti v pravni državi najprej korektno izpeljani vsi postopki, šele potem lahko govorimo o – sodbi. Kakršnikoli.

Priznam, laik sem. O pravu nimam pojma. Verjamem, da obstajajo zakoni in pravila, ki se jih ne sme obiti in trudim se tudi verjeti, da je tako prav. Da bo VIP varovanje dočakalo svojo sodbo in da bo ta taka, kot se spodobi.

A ne morem, resnično ne morem, da se mi ne bi želodec obračal ob misli, da bodo varnostniki tega podjetja samo za trenutek imeli možnost spet v svojih ličnih uniformah stopiti med ljudi in jih ‘varovati’. Kdo pa bo ljudi varoval pred varnostniki VIP varovanja? Zakon?

Zakon je okoren, zakon je nepraktična birokracija, ki težko konkurira udarcem, strelom, posilstvom, umorom. Noben zakon na tem svetu ti ne bo pomagal, ko bo nekdo nad tebe dvignil roko, noben postopek ne bo dovolj hiter, da bi preprečil udarec, strel ali smrt.

V takih trenutkih se moja naivna duša vpraša, ali ne bi bil svet bolj čist, če bi še vedno veljalo pravilo; Oko za oko, zob za zob, tukaj in zdaj?

Trudim se verjeti, da ne. Moram verjeti, ker bi se sicer porušil sistem vseh mojih vrednot, ker bi se s tem dokončno omajala moja vera v dobro, v svet, ki ga poznam. A ob zgodbi s podjetjem VIP varovanje, ob spremljanju epiloga k smrtim pred diskoteko Lipa in nenazadnje ob čisto naključnih dogodkih, ki sem jim bila priča v zadnjih mesecih, se moja prepričanja že pošteno majejo.

Hočem nazaj svojo ljubezen do ljudi, hočem nazaj svojo naivno vero v dobro. Zahtevam preveč?

_________________________________________________________

PS 1: Baje ima vsako pravilo svoje izjeme in verjamem, da ne gre v isti koš zmetati vseh zaposlenih podjetja VIP varovanje. Že v naprej se opravičujem morebitnim izjemam, tekst pa posvečam tistih, ki so ‘postavili pravilo’.

PS 2: In ekola, so me že demantirali. Tokrat, za spremembo - ploskam od navdušenja.

34 komentarjev

Lopatanje, ki se ga v zadnjih tednih loteva naša preljuba vlada, že daje pr(a)ve rezultate. Seveda ne kakšnih sodnih, kazenskih ali kaj podobnega, saj vendarle živimo v Sloveniji, kjer se vsaka pravda vleče kot kurje črevo, zagotovo pa so naši vrli vladniki pridobili precej političnih točk.

Glede na to, da mi gredo sploh gradbeni lobiji in njihovi pregrešno dragi produkti na živce, seveda podpiram zadnje dogajanje na področju t. i. gospodarskega kriminala, a ob vsem skupaj si ne morem pomagati, da ne bi ostala skeptična.

Volitve so enostavno preveč blizu, da bi povsem goreče verjela v iskrene namene naših vrlih oblastnikov, ki so končno dojeli, da je državo potrebno očistiti vseh gospodarstvenikov s prevelikimi žepi. Tako je prav – v arest z njimi. In naj nam končno nekdo zgradi ceste, ki bodo vredne svojega denarja.

A vseeno, če slučajno komu je do prepričlivosti pri tem lopatanju, potem bi bilo mogoče pametno, da se ne trudite v vsaki izjavi, ki jo date pred kamero, distancirati od vsega dogajanja okoli ‘tajkunov’, ki jih zadnje čase vidite prav povsod. Slovenske zidarje naj bi, tako kot vse ‘kriminalce’, preganjala sodna veja oblasti, to je jasno še moji stari mami, a ta ista stara mama tudi pravi, da bo preteklo še veliko vode, preden bomo Slovenci lahko o neodvisnem sodstvu sploh govorili.

Druga stvar, ki podpihuje moj skepticizem, je zagotovo afera Orion, nekakšna predpriprava na to, kar gledamo sedaj. Se bodo razni zidarji prav tako lepo izmazali, kot Orion? Bo spet odletel kak tožilec, ki vam ne bo všeč? Oprostite, ki ne bo korektno opravljal svojega dela?

Če je kdo resnično hotel počistiti tam, kjer se je nabralo preveč svinjarije, potem bi to lahko naredil tako, kot je treba. Nočem biti pikolovska, a ne morem, da se ne bi vprašala: Je bilo 70-letnega ateja resnično potrebno uklenjenega tlačiti v marico na očeh vesoljne Slovenije in ga sleči do podobe nemočnega starca? Je bilo vso akcijo lopatanja res nujno spremeniti v resničnostni šov za nezahtevne gledalce?

Kolikor vem, tudi v Sloveniji velja, da človek ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana. Zakaj se torej z njim ravna kot z zadnjo smetjo, še preden stopi pred sodnika? Verjetno zato, ker narod rad gleda, kako padajo ‘angeli’ po tleh in krvavijo v svoji bedi. Naj gnije, prašič nemarni, ki je toliko časa pil našo kri.

Edina misel, ki se mi v takem trenutku porodi, je občutek, da se gremo svojevrsten predvolilni teater. Spet. Pokažimo ljudem to, kar bi radi videli, tukaj in zdaj. Na sodne epiloge se v Sloveniji predlogo čaka in se jih običajno niti ne dočaka. A koga to briga? Kak mandat nam pred tem še pritiče.

Bedno. Skoraj tako, kot vse ceremonije okoli doktorja Drnovška. Z vsem dolžnim spoštovanjem, ves teater, ki ga gledamo okoli njegove smrti, je perverzen. Razumem, da imamo določen protokol, razumem, da je človeku lepo in prav izkazati spoštovanje, a edini, ki so v vsem skupaj spoštljivi, so preprosti ljudje, ki v dolgih kolonah stojijo, da bi se poslovili od politika in človeka. Vse ostalo je politična parodija, v kateri politiki kar tekmujejo, kateri bo izumil bolj visokoleteče hvale in kateri izrekel večjo bedarijo.

A kaj bi to. Važno, da smo zadnje čase vsi pošteni in čisti, vsi složni v žalosti in spravljivi v smrti. Važno, da imamo svoj teater in važno, da narod vedno znova nasede. Če verjamemo raziskavam – je spet. Slava nam. In vsem lopatam.

26 komentarjev