blodim, blodiš, blodi

Je že tako, da pride dan, ko se je potrebno posloviti. Človek se utrudi, naveliča in izpoje. Ničesar več nima povedati, nič več ne more deliti, nič več dati. Tudi blog se utrudi in naveliča ter lepega dne - crkne.

No, verjetno res, ampak - pri naši hiši nimamo kakih takih ambicij. Mi samo zbiramo sapo za nov zalet in za osamosvojitev. Dovolj nam je gužve, dovolj kampiranja pod skupnimi strehami. Zdaj imamo svojo:)

Vsem tistim, ki so nas vestno čuvali, nam pomagali in nas brali, se iskreno zahvaljujemo. Vsem tistim, ki jih naša besedovanja še vedno zanimajo, sporočamo, da po novem stanujemo na www.zloba.si.

...komentar [18]

Od nekdaj je imela rada vodo. Sploh ponoči in vedno – sama. Mir, ki ga prinaša zvezdno nebo, in slutnja tople globine sta jo vedno vabila, tišina, občutek peska pod prsti in objem vode, vse to je bilo njej pisano na kožo.

Vsako poletje je bežala v vodo. Plavala, kolikor je telo dopustilo in še več. Ves svoj bes in strah je utapljala v vodi, mučila svoje telo in naprezala vse mišice, vedno hotela dlje in še dlje, kot da jo na drugi strani čaka odrešitev, beg, novo življenje. Nikoli ni pobegnila, ne zares, je pa vedno v vodi pustila del sebe, del svojih skrbi in bolečin.

Tisti večer je komaj čakala, da zaspijo vsi okoli nje. Potiho se je splazila iz postelje, previdno, da ne bi zmotila nasmeha na njegovem spečem obrazu. Bosa, v dolgi poletni obleki se je sprehodila preko prvega travnika, skozi mali gozdiček do plaže. Odložila je obleko na prvo skalo in previdno zakorakala proti vodni gladini.

Hladna voda je objela njeni stopali, pesek se je poigral s prsti, njo pa je le za trenutek zazeblo. Stopala je v temo, vse dlje in vse globlje, voda je zalivala telo, jo objemala in želela zase. Pognala se je vanjo kot otrok. Dolgi lasje so se ji usuli po ramenih, se ji prilepili na hrbet, ko je zaprtih oči potopila svoje telo v temno jezero.

Zdelo se ji je, da plava celo večnost. Okoli nje tišina, v daljavi nekaj lučk sosednjega mesta, na nebu tisoče zvezd, kot bi jih nekdo narisal samo zanjo, kot bi ji nekdo hotel podariti popolnost. Bila je majhen otrok, izgubljen v neskončni, topli vodi. Majhen, srečen otrok.

Nič več si ni želela odplavati stran, neznano kam. Nič več si ni želela pobegniti ali gladko izginiti v neznani globini, želela je nazaj. Počasi, tiho se je obrnila, zaplavala proti obali in ponovno zakopala stopali v pesek, v katerem sta se popoldne ljubila. Nasmehnila se je drevesu, ki jima je ponujalo senco in se umaknila kamnitemu gradu, ki ga je popoldne postavljal neznani otrok. Na svoje hladno, mokro telo je navlekla pisano obleko in se počasi začela vračati proti sobi.

Od nekje se je vzela luna, s svojo svetlobo preglasila zvezde in ji osvetlila pot nazaj. K njemu. Tiho je odprla vrata v sobo, se postavila ob posteljo in gledala njegov speči obraz. Niti premaknil se ni. Ustnice so še vedno risale nasmeh in niti sanjalo se mu ni, kako malo je manjkalo, da bi se zbudil sam.

Streslo jo je že ob misli na to. Pozabila je na mokro telo in pesek med prsti. Zlezla je pod rjuho in se privila k njegovemu golemu telesu. S poljubi ga je posula, kot je prej nekdo z zvezdami posul nebo. Roke mu je ovila okoli vratu in obraz zakopala v njegov objem.

Želela si je samo zaspati. Zaspati in sanjati. Naslednji dan. Naslednje nočno kopanje in naslednje poletje. Želela je plavati z njim.

...komentar [37]

Zadnje dneve (tedne, mesece?) me moji blogerski kolegi že malo sumničavo gledajo, ker na blogu ne sproduciram skoraj nič. Nekateri me ‘šlatajo’ za čelo in sprašujejo, če je z menoj vse v redu, spet tretji me kličejo, da preverijo, kaj je novega, ker se iz bloga baje ne da nič razbrati.

Moj odgovor je vedno isti: Tako zelo dobro sem, da mi je enostavno škoda časa za pisanje bloga. Ni ga vesoljnega potopa na tem svetu, ki bi me premaknil z mesta, ni je jedrske katastrofe, zaradi katere bi se zasekirala, hej, še norci, ki plujejo po Savi, mi ne morejo do živega.

Kaj se dogaja z mano? Razen, da sem srečna, čisto nič. Seveda je takoj na mestu zaključek, da blog pišem zgolj in le ko sem ne–srečna. Roko na srce, košček resnice se v tej ugotovitvi zagotovo skriva. Ne gre za nesrečnost v smislu ‘dejmo si žile rezat’ ali ‘cel svet je eno samo svetobolje’, gre za preprosto človeško lastnost, da je lažje pisati, ko nas nekaj moti, jezi, razočara, skratka,veliko lažje je kritizirati kot hvaliti.

Ta del velja toliko bolj zame in za meni podobne pisce, ki nam blog predstavlja neke vrste ventil za kakršnekoli življenjske pizdarije. Nič ni lepšega in lažjega od tega, da se izbruhaš v nekem virtualnem svetu, kjer občinstvo sicer ni več tako zelo anonimno, a je distanca, ki jo prinašata tipkovnica in monitor, ravno pravšnja, da ventil odpiraš brez kakih hudih pomislekov.

Pisati o pozitivnih stvareh, sploh, če se ‘prodajaš’ kot črna Zloba, je veliko bolj naporno početje. Preden me kdo nahruli, naj pomisli, koliko znancev in prijateljev premore in koliko lažje ti prijatelji stokajo o svojem življenju, kot pa povedo, da so iskreno srečni, zadovoljni in mirni sami v sebi.

Sreča, mir in zadovoljstvo so precej dolgočasne stvari. O njih se ne da v nedogled debatirati, o njih se je težko prepirati in kaj hudiča se lahko sploh pogovarjaš s popolnoma srečnim in zadovoljnim človekom? Veliko lažje je iz ljudi vleči njihovo bedo, jim potem deliti modre nasvete, ne glede na to, kako zelo so skregani z našimi lastnimi principi. Ja, tudi politike, vremenarje, gradbince, športnike, partnerje in ljubimce je lažje pljuvati, kot pa pozdravljati njihove modre poteze in odločitve.

Kam bi pa prišli, če bi bilo vse lepo in prav? Umrli bi od dolgčasa in crknila bi nam blogosfera. Garantiram. Sploh v tem poletnem času, ko očitno tudi na blogovju razsajajo kisle kumarice, in ko so edini blogi, vredni branja (beri: režanja), tisti, kjer blogerji obračunavajo med seboj. Ne rečem, da me vse skupaj ne zabava, bi pa par ljudem toplo priporočila – več seksa in zabave in ne, o tem ni treba takoj napisati blogerskega zapisa. Obstaja namreč tudi svet, ki ne vključuje nujno blogov, kritiziranja in polemiziranja, čeprav, roko na srce, nekateri potrebujemo blogerje, da nam to pokažejo:-D

...komentar [20]

Danes sem iz poštnega nabiralnika potegnila novo zloženko, tokrat jo je prispeval Urad Vlade RS za komuniciranje. V tej zloženki mi vestni slovenski birokrati prijazno razlagajo slogan ‘I feel Slovenia’ in me pozivajo, naj prispevam svoje mnenje o tej ’slovenski znamki’. To mnenje naj napišem na zloženko, zraven lahko odgovorim še na nagradno vprašanje in si mogoče prislužim kako majico ali čepico, vse skupaj pa moram poslati Uradu – po pošti.

A vi mene zajebavate? Kdo sploh še karkoli pošilja po pošti? Čepice? Majice? In nenazadnje; Kaj hudiča vam lahko jaz povem o znamki ‘I feel Slovenia’? Da mi je všeč? Da mi ni všeč? Kaj ne obstajajo posebne službe, ki se ukvarjajo s tem področjem? Kaj nimamo strokovnjakov, ki jih mimogrede še drago plačujemo, da se ukvarjajo s promocijo Slovenije?

Verjetno jih imamo kot listja in trave in skoraj prepričana sem, da bo vsako moje (ali katerokoli mnenje) uporabno ravno toliko kot nič. Tistih par čepic boste sicer razdelili, da bo nekje neka stara mama srečna in to je to. Zgolj še ena od potez kupovanja političnih točk, ki jim v zadnjih tednih ni videti konca. Dragi državljani, vaše mnenje šteje. Čeprav o nečem, o čemer ne veste nič in čeprav nas v resnici ne zanima. Vi samo – sodelujte in v glavo si že enkrat vbite prepričanje, da ste pomembni.

Današnje vladno pisemce se mi zdi ravno toliko trapasto kot brošura izpred nekaj tednov, v kateri je uvodni nagovor prispeval sam gospod vrhovni poglavar in v kateri me vlada seznanja, da je v naši deželici vse tako zelo lepo in prav, v resnici tako zelo lepo in prav, da se ti cukr v krvi dvigne nad vse priporočljive meje. Pustimo ob strani, da je zloženka zamotana v SDS-ovske barve, pustimo ob strani kičasto fotko na naslovnici, ki me opominja, kako zelo radi se imamo, važno, da zdaj končno vem – kako lepo živim, od kar našo čredo vodi Janševa vlada. Res, potrebovala sem zloženko, da mi je potegnilo.

Tako kot potrebujem ministra Žerjava, da prepove vsa gradbena dela na avtocestah v poletnem času (nič hudega, če dan za tem, ko naj bi prepoved že stopila v veljavo, zataknem na kranjski avtocesti zaradi polovične zapore cestišča) ali recimo čudovite organe pregona, ki tik pred zdajci (beri: volitvami) na zaslišanja vlečejo tako ‘pomembne’ ljudi, kot je gospod Zidar in še boljše, bivši državni tožilec, gospod Penko.

Jups, državljani potrebujemo kruha, no, čepic in iger. Nič hudega, če se gospod Zidar le nekaj ur po prijetju že pojavi na otvoritvi ene najbolj spornih gradenj v Sloveniji – Šentviškega predora in res, res ni panike, če mu skoraj v istem trenutku na glavo pade preplačani omet tega istega predora. V Sloveniji je vse lepo in prav, v Sloveniji je tolk fajn.

Če je vse tako zelo super in fino, mi res ni jasno, zakaj vlada naokoli razpošilja trapaste zloženke, vanje tlači kilometre samohvale, stran zmeče gore denarja in potem še poziva državljane, naj aktivno sodelujejo v oblikovanju slovenske prihodnosti. Če je vse tako super in fino, bi morali trenutni oblastniki mirno pričakati september, ko jim bo narod potrdil njihovo neomajno vero v dobro delo, jim podaril še en mandat in zraven glasno ploskal.

Za trenutek bi skoraj pomislila, da mogoče slika ni tako zelo idealna, da nekomu malce voda teče v grlo. A seveda se ne dam. Na mizi imam še vedno modro-rumeno zloženko, ki me opomni, da živim v zmoti in da ‘pripadam generaciji, ki ji je dano, da demokratično odloča in svobodno živi.’ Does it get any better? Hmmm, mogoče s kako novo čepico in majico? Tako se bom zagotovo počutila še bolj slovensko. Nič, grem kako mnenje zabeležit pa preverit nabiralnik. Mogoče me čaka še kako razsvetljenje.

...komentar [22]