Sedela je na svojem majhnem balkonu, z nogami, uprtimi v hladno, kovinsko ograjo. V prepolnem pepelniku je umirala ena od mnogih cigaret, na tleh je ležala pločevinka piva. Prazna. Verjetno še od prejšnjega dne.
Trda tema je bila okoli nje, luči po stanovanjih se že zdavnaj ugasnile, avtomobili so pozabili ropotati po cesti in še sosedov pes je končno zaspal. Mir, megleno, nočno nebo, tišina zunaj, praznina znotraj.
Želela si je, da bi od nekje napraskala kako solzo, da bi jo stresel mraz, da bo mogoče nekdo zavzdihnil, da bi začutila nekaj, karkoli. Nič. Tema, tišina, hlad. Zunaj in znotraj. Kdaj in zakaj ljudje postanemo prazni? Kdaj in zakaj ne čutimo?
Kdaj se znajdemo sami s sabo, povsem prazni, ko ti po glavi le tu in tam bliskne kaka siva misel, povezana s službenimi obveznostmi, ko ti je odveč narediti korak do postelje, ker tako ali tako veš, da ne boš zaspal?
Skušala si je v glavo priklicati njegov obraz, telo, poskušala se je spomniti, kako diši, kako se nasmehne, ko že trdno spi. Vse ji je zaplesalo pred očmi, a čutila je – nič. Kot da je le še en od mnogih spominov, senca neke preteklosti, ki tu in tam še pade na njen obraz.
Jezna je bila sama nase. Jezna, ker ni znala več kričati. Ker ni znala iz sebe izbruhati svojih očitkov in vprašanj, svojih pomislekov in strahov. Jezna, ker je, spet, gladko zaprla polkna svoje trdnjave in pred njo pustila vsakršno čustvo, vsakršno bolečino.
Spet je bila lesena, nerodna lutka, nedostopna vsem in vsakomur, predvsem pa – sama sebi.
Vedela je, da bo spet preteklo morje časa, da se je bo karkoli zares dotaknilo, da bo kogarkoli spustila blizu. Vmes pa bo jemala, jemala in samo – jemala. Teptala bo vse, kar ji bo prišlo na pot, sebično se bo nasmihala in žrla bolečino drugih.
Kolikokrat je že ponovila to vajo? Kolikokrat si je rekla, da se bo končno nekaj naučila?
Ne gre, človeka se ne da spremeniti čez noč. Če sploh. Človek bi potreboval neskončno življenj, da bi se iz svojih napak resnično veliko naučil ali da bi spoznal, da v resnici niso bile napake, samo izkušnje.
Bilo ji je vseeno. Za napake in za izkušnje. Za spomine in za čustva. Bil je le večer, večer na balkonu. V trdi temi in soju cigaretnega ogorka. Predvidljivo, znano, toplo in – varno. Odkorakala je proti postelji, na poti do tja trdno zapahnila balkonska vrata in zlezla pod odejo.
Potopila se je v svet sanj, kjer sanjski ljudje še vedno živijo in sanje še vedno – čutijo.
2.06.2008 ob 21:11
Ljudi se ne da spreminjati…sploh. So, kakršni so. Vzameš ali/in pustiš.
Ampak, ko se misli otresejo butajočih emocij, ko svet zopet gledamo realno…takrat je tudi njej vse jasno.
In vsaka izkušnja je zanjo korak naprej. Ljudje smo močna bitja in naše trdnjave so zgrajene tako, da so vdori možni. Le da se morajo uporniki pač potruditi in izdelati strategijo. Takrat tudi ona ve, da je vredno nalahno odpreti duri, da je vdor lažji.
Balkoni so inspiracija. Voaerji smo pa vsi po malem.
Naj ti bo vsaka nevihta čiščenje in vsako jutro po nevihti lepo:)
2.06.2008 ob 22:29
A ni spanje lepše, če pustiš balkonska vrata malo priprta? ;)
3.06.2008 ob 10:10
Balkoni so super zadeva.
Tja si lahko gre bojevnik hladit pregreto telo in krotit misli.
:-)
3.06.2008 ob 12:25
@Katja: Tenkjuveri meni. Kljuka na balkonskih vratih je itak pokvarjena;-D
@Feniks; Odvisno od tega, v katerem prostoru so vrata na balkon;)
@Si.R; Bojevnik že ve:-P
3.06.2008 ob 12:42
Balkon mora imeti obvezno vsaj eno steno, da je hrbet zaščiten. :-)
3.06.2008 ob 12:46
Zdej pa se že v detajle spuščaš:-P
3.06.2008 ob 12:54
PROSTOST
Bojevnik spi na balkonu.
Noč je temna in gluha. Vse sliši.
Žena, ki si jo je v noči jemal, spi v postelji.
Ob zori je balkon prazen.
Poletje se zlije izza obzorja.
3.06.2008 ob 17:20
Po mojem se vedno nekaj naučimo… le da tega na začetku ne vemo… To se pokaže šele, ko se znajdemo v podobni situaciji in če smo takrat sposobni prepoznati stari vzorec… smo na dobri poti, da prikličemo tisto “gradivo”, ki smo ga “poslušali” pred časom. Največji problem je uporaba le tega… ker pač ne vemo, kakšen bo učinek… ker smo na neznanem terenu… in velikokrat (prevečkrat) se tega tako ustrašimo, da raje podležemo starim vzorcem misleč, da bo ravno zato, ker nam je vse že znano, tokrat drugače, boljše. A ravno v tem se spet “zajebemo”, ker nas stari vzorec prinese okrog in ga ne ponovimo le delno, temveč v celoti. In rezultat se ponavlja…
V tej zgodbi bi lahko gospa z balkona naprimer namesto, da se zapre, vrgla iz sebe vse, kar jo tišči in tvegala neznani rezultat. S tem bi morda abstraktne stvari spremenila v konkretne in se lahko z njimi soočila, jih čutila blizu, kot da se jih lahko dotakne. Če se namreč zapremo, se ne prikrajšamo samo za bolečino, ampak tudi za vse, kar to ni.
3.06.2008 ob 18:24
Pusti malo odprto da ti pride hlad notri bo isto.
3.06.2008 ob 18:55
Jst lahko samo rečem, da je tole ful dobro napisano :)
3.06.2008 ob 21:00
A ni čudno, kako ti ponavadi dajo več navdiha čustva kot so žalost, otožnost, celo pomanjkanje čutenja … sodim po tem, kako lepo si napisala.
3.06.2008 ob 22:14
te razumem… se mi zdi da ta trenutek doživljam nekaj podobnega… pač… tipi so prasci..
ne vem kako sem lahko mislila da bo ta kaj drugačen. in zakaj se vedno upalim na enake.. vedno isti vzorec.. ah. isti vzorec tipa, isto beden konec. in me še ni izučilo. in sploh ne morem jokat. samo slabe volje sem in razmišljam.. ne vem.. zakaj se mora meni to dogajat?? kot da vedno iščem neko dramo v življenju.. pa s v resnici želim le malo miru.. upam da me bo do ju3 to že minilo, da bom nekako prebolela in nekaj časa jaz lomila srčka… tako kot se običajno stvar izmenjuje pri meni.. ice queen without emotions.. in ko končno nekoga spustim bliže,… broken hearth..tako da sploh ne vem kaj naj naredim.. samo tako bedno se počutim.. res… totalno bedno…zakaj me je samo izkoristil?????
3.06.2008 ob 22:19
Sanja … saj Ona že ve, ampak vseeno jo morava spomniti: namreč, vse, kar ona ima, so Njene Misli. O tistem, kar razmišlja - tisto potem privlači. (Zakon privlačnosti, ja …) in zato naj ne reče (misli) da bo teptala, naj ne reče (misli), da se bo sebično nasmihala, … ampak naj reče, da bo dajala, dajala sebe vsem čudovitim osebkom, ki ji bodo pršli na pot. Ker ji bodo. O, ja, ja, in bodo čudoviiti. Nobene vaje več. Naj začne zdaj!
* we are the creators of our universe *
4.06.2008 ob 02:31
vedno, ko preberem zapist v tem stilu me začne skrbeti… srce, me mora skrbeti? bil bi že čas, da bi se medve kaj vidle, a ne!?
4.06.2008 ob 21:31
Kako že gre tisti moder rek?
Pričakuj najslabše in upaj na najboljše?
Zraven pa še stavek iz naše mladosti: Nič nas ne sme presenetit!
Eh, včasih je blagoslov nič čutit.