blodim, blodiš, blodi

Moja Nokia je dokončno poginila. Seveda si je izbrala precej zanimivo smrt – ekran je izdihnil, vse ostalo pa je ostalo nedotaknjeno, kar pomeni, da sem dolžna kakih 20 razlag, zakaj nisem prebrala nobenega sms-a ali se oglasila, ko me je kdo klical. Predvidoma bom ostala tudi brez vseh telefonskih številk, ki niso shranjene na sim kartici (mimogrede: ima kdo kako idejo na to temo?), zaradi česar se že v naprej počutim nekoliko hendikepirano.

Ampak dobro, bomo zmogli. Za začetek smo se odpravili po nov telefon. Iz meni neznanega razloga sem še vedno zvesta Mobitelu in kljub temu, da pri Tuš mobilu ponujajo precej bolj poceni in precej bolj zanimive aparate ter da na Simobilu zaposlujejo veliko bolj prijazen kader, se sama vedno znova zataknem pri svojem prvem ponudniku. Zvestoba do groba ali kaj že pravijo?

Vseeno je moja zvestoba vsakič, ko prestopim prag katere od Mobitelovih trgovin, na preizkušnji. Dragi moji, ne vem, kje vi živite, ampak telefoni so potrošni material, tržišče se odpira in ja, vi mu ne sledite.

Če moram za kak res zanimiv telefon odšteti skoraj toliko, kot če bi ga kupila v trgovini (pri ceni 500 evrov mi popust 50 evrov res ne pomeni veliko), mi ni čisto jasno, zakaj hudiča naj z vami podpišem še pogodbo za dve leti? Se bojite, da vam pobegnem?

Najboljši razlog za to mi dajete sami. Tisto, čemur vi rečete ‘akcija’, je nakup predragih mobilnikov s predolgimi roki vezave, tisto, čemur vi pravite ‘ponudba’, pa je nekaj grdih, plastičnih telefonov, ki jih nihče, niti desetletni otrok ne bi prenašal naokoli. In prav nič ne pomaga, če mi te telefone prodajajo ljudje s tečnimi obrazi, ki jim je očitno odveč priti v službo.

Da ne bom delala krivice vsem; Dečko, ki je skakal okoli razstavljenih telefonov je bil nadvse prijazen in povedal mi je vse, kar sem želela vedeti, tetke na blagajni in tiste, ki mi v roke molijo papirje v podpis, pa se držijo tako, kot da jih nekdo nenehno pita s kislimi kumaricami. Ko jih čisto prijazno prosim, če lahko preberem to, kar bom podpisala, me gledajo, kot da sem z Marsa padla. Emm, kaj vsi ostali dejansko puščajo svoje podpise kar vsepovsod?

Kakorkoli že, samo dečku s telefoni gre zahvala, da mi je od nekje privlekel čisto spodobno, novo Nokio (ja, tudi tej sem iskreno zvesta) in samo dejstvu, da telefon res nujno in takoj potrebujem, gre pripisati, da sem skozi vrata odkorakala z novo igračko v žepu. Nasmeh, ki ga mi ga niste uspeli izbrisati, pa se mi riše predvsem zato, ker bo moja Nokia tako lepo sedla zraven še bolj seksi igračke, mojega novega Maca, zaradi katerega včeraj nisem niti nosu pomolila iz stanovanja.

Zdaj imam torej dve novi igrački, brezžično povezavo s svetom in cele popoldneve za igranje. Še dobro, da tehnika še vedno ne zamenja debat (in vsega ostalega) – v živo, sicer bi se v kratkem spremenila v zavaljeno kosmato bunko, ki sploh ne bi več zlezla iz postelje. Hmmm … čeprav, sliši se mamljivo. Ali Mac in Nokia premoreta tudi kak program za virtualni seks?

...komentar [24]

Sedel je tam, v kotu prevelike sedežne garniture. Njegove oči so se nagajivo nasmihale, roke ležale ob telesu kot bi čakale, da se jih nekdo dotakne. Ona je sedela čisto blizu, noge si je potegnila pod brado in jih objela z rokami. Lasje so ji skrivali pogled, ki je že nekaj minut slačil njegovo majico. Želela si ga je dotakniti, pojedla bi ga, zagrizla v njegovo kožo in se potopila v njegov objem, a hkrati je želela obdržati ta trenutek pričakovanja, negotovosti, čistega užitka.

Trenutek, ko je ves svet njen, trenutek, preden se njena roka sproži in vzame to, kar si želi. Prvič je vedno nekaj posebnega, prvič, ko si neskončno želi, da bi se potem zgodil še drugič in tretjič … Takrat si vzame čas. Takrat se igra. Takrat vsak trenutek spremeni v trajanje, takrat hoče, da sekunde postanejo minute, minute ure, ure večnost.

Taki trenutki so redki, zato jih toliko bolj ceni. Celo zaplete jih po nepotrebnem. Ker ji ni vseeno. Kako diši njegova koža? Kakšen je občutek, ko prsti drsijo po njej? Mu bodo všeč njeni poljubi? Kakšnega okusa so njegove ustnice in bo pustil, da mu s svojimi drsi po vratu? Mu bo vsaj približno tako zelo všeč, kot je njej všeč že misel na to?

Bo všeč njej? Kako bodo njegove roke drsele po njej? Bo našel njene skrite kotičke, njene najbolj občutljive dele, jo bo tudi ob njegovih dotikih treslo tako, kot jo ob njegovih pogledih? Se bo zbudil ob njej? Si ga bo zjutraj spet zaželela?

Tisoč in ena misel ji je rojila po glavi, hkrati pa je bila ta popolnoma prazna. Njeno telo je živelo po svoje.

Skrivala je, da se ji roke tresejo, da se ji dlani potijo. Skrivala je, kako zelo si želi čutiti njegovo kožo na svoji, kako zelo hitro bi ga izvlekla iz objema tesnih kavbojk in oprijete majice.

Vsake toliko se ga je dotaknila, se nežno privila k njemu, mu ukradla poljub in se hitro vrnila v zavetje svojega telesa. Igrala se je svojo igro …. prišla in odšla, dala in vzela. Neskončno je uživala v vsakem trenutku, vsakem dotiku in vse daljših poljubih.

Njegove ustnice so bile ravno take, kot je vedela, da bodo, strastne, tople, zahtevne in hkrati nežne. Tako kot njegove roke. Tako kot on – cel. Vsak dotik je bil bolj strasten, vsak objem daljši in z vsakim poljubom je izginila nova misel. Izginil je zvok iz daljave, izginil je prostor, izginil je čas. Nobenega vprašanja ni bilo več, nobenega danes, še manj pa jutri. Ko se je zjutraj zbudila v njegovem toplem objemu, je izginila tudi ona.

...komentar [6]

Očitno me dajejo leta. Iz postelje padam pred sedmo uro zjutraj in se potem do kakih dvanajstih čudim, koliko časa človeku ostane, če se pokonci spravi pred enajsto. Ogromno. Življenjsko odkritje, vam rečem. Spanje je čista potrata časa.

Danes sem tako že pred osmo spila prvo kavo, počvekala s starši, skočila po ne tako zelo obveznih nakupih in si privoščila kavo s časopisom v mojem omiljenem tolminskem kafiču. No, bodimo iskreni, vmes ni bil prav nič omiljen, ko so ga nakrancljali z neko roza barvo in kupom poceni plastike, a danes je moje srce spet igralo ob kavi.

Kava točno taka, kot jo hočem piti, ambient spet domače topel, gora pospravljenih časopisov na stojalu, gugalniki in prijetni naslonjači in kar je najbolj pomembno – hudičevo prijazna natakarica. Nekdo bi pač moral vsem gostincem razložiti, da gosti prenesemo tudi zanič kavo, če to postreže kolikor toliko nasmejano, zgovorno ali vsaj priljudno bitje.

Ko sem se danes z Mladino in Delom zavalila v gugalnik, si prižgala prvo cigareto, res nisem pričakovala, da mi bo prijazna gospodična postregla s super kavo, čokoladico in vodo z ledom (ne pozabite, tole je Tolmin, ne Ljubljana), potem pa me še prijazno pobarala; “Gospa, kaj bi mogoče brali novega Cosmota? Veste, čist frišn je, ga mam za šankom, da ga kdo ne ukrade.”

Usta so se mi ob pogledu na ‚resno’ čtivo v rokah in ob misli na moj siten jutranji fris vseeno razlezla do ušes in prav pocukrano sem milo prosila za izvod babje revije. Klinc, bomo pa tetko Marto brali, njene članke in fotke imam rada. In smo se imeli blazno fino: Cosmo, tetka Marta in moja malenkost, super kava in jutranje sonce.

Fajn začetek dneva, sploh, ko ura niti devet še ni, ti pa nisi prav nič več zaspan, zalepljen ali zmeden. Odlično. Do dvanajstih še popedenamo otroke, spijemo kavo z mamo, skočimo voščit dedku in skuhamo kosilo.

Delo in Mladina sta ostala nedotaknjena, prav to isto usodo pa namenjam vsem informativnim spletnim stranem. Danes se mi pač ne ljubi ukvarjati s prepisanimi govori, ponarejenimi državnimi proračuni in recimo vinjetami, s katerimi me tako ali tako posiljujejo na vsakem koraku.

Nope, danes se mi resnično ne da. Mogoče še en skok v Sočo, en obisk pri ranjencih v bolnišnici in nekaj igric z gospodom Otrokom. A se samo meni zdi, ali bo danes en hudičevo lep dan?

...komentar [19]

Za začetek se jo čisto nepričakovano povabi na morje. Stlači se jo v staro usnjeno jakno, ki sonca ni videla že precej let, na glavo se ji povezne čelado in jo zategne v nekaj, čemur se reče – ledvični pas. Ker imajo gospa tremo (česar ne bi priznali niti privezani na natezalnico), jim je treba pomagati prav pri vsem, zraven spregledati gospejino cepetanje, jih skoraj dvigniti na motor in ignorirati dejstvo, da bo živčna gospa zdaj zdaj prekucnila motor, šoferja in še sebe.

Da bi rešili, kar se rešiti da (kako dragoceno življenje, recimo), se že po nekaj kilometrih gospe v roke porine kavo in čik ter se jo čisto prijazno pouči, kako se stvari streže. Posadi se jo nazaj na motor in upa, da je dojela sporočilo. V kolikor se gospa uspe ne prekucniti in s seboj povleči še vseh vpletenih, se jo hvali in bodri, se jih piha na dušo in posledično celo sprosti njen zategnjen fris.

Ja, gospa začnejo uživati. Ob prvem naslednjem postanku se ji prijazno namigne, da ima obraz kot speštano kumarico, a se to naredi tako mimogrede, da gospa uspejo celo pogoltniti cmok in pogumno nadaljevati pot. Na cilju se gospo spet nalije s kavo, poskrbi se za dozo res zanimivih debat, se ji dovoli čvekati, smešiti, kaditi in naokoli hoditi kot malemu kmetiču, ki v življenju še ni stopil iz svoje vasi.

Potem se jo zvleče na plažo, se ji odstopi polovico svoje brisače, neopazno popravlja ‘listke’, ki visijo iz kopalk in se ne dela norca iz njenega že rahlo opečenega frisa. Ne, gospe se prav tako ne tunka, ne žgečka, ne namaka, drži se ji pipo, da se lahko po mili volji tušira in se ji potem prižge naslednji čik.

Vmes se ji ponovno servira pravšnjo dozo zabavnih, poučnih informacij, poskrbi se, da gospa točijo solze smeha, se valjajo po travi in pogruntajo, da napihljive otročke igrače, tiste, ki jih mulci vlačijo po plaži, zagotovo prodajajo v sex shopih.

Ko se gospa Zloba zaradi bližine golih človeških teles in lastne vročekrvnosti uspejo spraviti v popolno zadrego, se iz njih izvleče grozna priznanja na najbolj neboleč način in se jih zraven neopazno prisili, da se počutijo prav trapasto v svoji otroški trmoglavosti.

Po tem, ko gospo Zlobo zabavate cel dan, ji privoščite še eno kavo, z besedami preprečite, da bi se njen fris spremenil v nerazpoznavno rdečo bunko (jebi ga, alergije pa to), jo posadite nazaj na motor in odpeljete proti domu. Vmes v čisto pravem trenutku ugotovite, da se je gospa že povsem sprostila, da je njen strah izginil neznano kam in takrat malce bolj privijete motor, da gospa dojame, kako zelo fajn je drveti po cesti, ko okolica šviga mimo tebe in ko ne obstaja nič – le cesta, motor in veter.

Gospo se čisto srečno in zadovoljno skipa pred blokom, v tišini se spije kozarec vode. Ne javka se in ne stoka ob razmetanem stanovanju in nepomiti posodi, par minut se še čveka in se potem gospe zahvali. Halo? Gospa Zloba se v tistem trenutku spremeni v malo, krotko plišasto žival, ki ji ni čisto jasno, od kje se jemljejo ti prijazni, zanimivi ljudje, ki nenehno dajejo in se potem za to še zahvalijo.

Ko se vrata za prijaznimi, zanimivimi ljudmi zaprejo, Zloba ni več Zloba, ampak samo še Sanja, s trapastim nasmehom na obrazu in samo še eno mislijo – jst bi še!!! Odvleče se pod tuš, s sebe spere mrtve muhe in zadnje sledi morja. Ko vseeno nekoliko utrujena pade v posteljo, se ji na ustih še vedno riše trapast nasmeh. Nekomu bi rekla – hvala. Za to gre in napiše – blog.

...komentar [22]

Če je šel Blogres 1.0 skozi kot izjemno simpatičen, zelo dobro organiziran dogodek, gre zahvalo med drugim pripisati preprostemu dejstvu; Prvi Blogres je prvič na enem mestu združil vse blogerje naše podalpske deželice in udeležba na takem dogodku nikoli ni bila vprašljiva. Lansko leto bi blogerji kupili prav vse, samo zato, da bi videli, spoznali in preverili vse, kar v Sloveniji ustvarja po netu. Zaključna žurka na gradu Kodeljevo je bila zgolj pika na i druženju in zabavanju.

Letos sem pričakovala več. Ne v smislu organizacije, prijaznih receptork in simpatičnih darilc, ampak predvsem v smislu – vsebine predavanj.

Najprej me je zmotil petkov urnik. Naj me nekdo razsvetli in mi pojasni, komu je bil petek namenjen. Če podjetjem, potem vzamem svojo kritiko nazaj, a vseeno – med vsemi predavanji bi me najbolj zanimalo prav tisto, ki ga je imela Nataša Pirc Musar in bolj kot sem gledala program za petek, bolj se mi je zdelo, da neke bistvene razlike, kar se ciljne publike (podjetja vs. blogerji) tiče, ni. Kar je zame pomenilo, da bi se udeležila tako petkovih kot sobotnih predavanja, a žal – nekateri hodimo v službo. Ni šlo.

V dolgem loku smo se izognili tudi petkovi Blogres zabavi, ker je vabilo izpadlo precej ekskluzivno, namenjeno skupinici podjetnih kravatarjev, med katerimi mi, navadni blogerski smrtniki, nimamo kaj iskati. Zato smo se zabavali po svoje, kar je škoda za tiste blogerje, ki so v petek bili prisotni, pa se niso imeli kam dati. Lahko bi se imeli fino skupaj.

V soboto sem se v Cankarjev dom privlekla med prvimi in ja, uvodno predavanje g. ministra, Žige Turka, mi je bilo všeč. Ker je za ministra precej duhovit, dober govorec, ker imam rada ’slikice’ in ker se rada režim. Moja blogerska ‘kariera’ pa zaradi tega predavanja ne bo doživela nobenega napredka, spremembe ali presežka.

Sledilo je predavanje Marka Crnkoviča, zaradi katerega sem še v petek zavijala z očmi. Dejstvo, da nekdo svoje predavanje objavi na netu, še preden stopi na oder, se mi je zdelo precej … hmmm … samovšečna poteza? Naslednji dan sem bila za to potezo izjemno hvaležna. Ker sem vsaj vedela, o čem debata teče. Nekateri so pač veliko boljši pisci kot govorci.

Slednjega zagotovo ne morem očitati Jonasu, a če Crnkoviču očitam slab nastop, potem Jonasu očitam pomanjkanje vsebine. To, da je video jeba, si nekako predstavljam, to, da sedaj vem, s čim on kaj snema, mi koristi bolj malo, vse ostalo – nič. Nasmejala sem se in to je to.

Predavanje o pravnih vidikih bloganja bi bilo zelo dobro, če bi se Dejviju dalo dovolj časa. Debata se je ravno začela razvijati, ko se je že začelo muditi in prepričana sem, da bi lahko izvedeli še veliko koristnega, če bi človek imel nekoliko več časa. Analiza profilov blogerjev, komentatorjev in bralcev je bila nadaljevanje lanskoletne, povedala ni veliko novega, na koncu koncev pa je zaradi skeptičnosti samega predavatelja do vseh predstavljenih številk izgubila svojo težo.

To je bilo tudi moje zadnje predavanje, saj se je izkazalo, da lahko več odnesem in več izvem od prekaljenih blogerjev, s katerimi sem preživela preostanek dneva in noči.

Poanta? Blogres je nujna in zelo dobrodošla pridobitev za slovensko blogosfero, morali pa bi se odločiti, komu točno je namenjena. Če blogerjem, potem bi bilo potrebno ponuditi predavanja, ki bi pritegnila zaradi vsebine, predavanja, na katerih bi izvedeli kaj novega in koristnega. Žal mi je, da sem morala izpustiti celoten petkov program, tako da sedaj mogoče komu delam krivico, a v celi soboti nisem izvedela nič takega, kar bi kakorkoli vplivalo na moje bloganje ali me vsaj prisililo razmisliti o kaki spremembi.

Še več – zdelo se mi je, kot da me nekdo podcenjuje. Da je dovolj, da na oder pride nekdo, ki je pač ‘ime’ in pove – bolj malo. Ker smo vsi v dvorani zgolj anonimni blogerji, ljudje s preveč časa ali pomanjkanjem samozavesti.

Daleč od tega. Blogerji smo precej zahtevna in kritična skupnost, ki od svojega edinega kongresa pričakuje nekaj več. Vsebino, druženje, zabavo. Za vse to smo v zadnjih dneh poskrbeli v izdatni količini, a žal večinoma v lastni režiji.

Zavedam se, da se organizatorji trudijo in vem, da so vsem nam ponudili možnost sooblikovanja programa. Jaz je nisem izkoristila in to obžalujem. Izkoristili je v resnici ni nihče od nas, kar na koncu koncev vrže slabo luč predvsem na nas, blogerje. Zahtevamo ogromno, pričakujemo še več, damo pa – nič. Razen tečnih zapisov. Ker, roko na srce, najlažje je pljuvati, nekoliko težje prispevati.

Upam, da se bo tale zapis vseeno bral kot kolikor toliko konstruktivna kritika, ki idejo Blogresa absolutno podpira, si pa želi, da bi pred naslednjim letom organizatorji nekoliko bolj premislili ciljno skupino vsega skupaj, tej skupini tudi prilagodili vsebino in da bi blogerji bolj aktivno sodelovali tudi pri pripravi samega programa.

...komentar [22]

Za ta zapis se že v naprej opravičujem vsem ljubiteljem živali, vsem pasjeljubcem in mačjeskrbcem, vsem lastnikom miši, zajcev in podgan ter vsem tistim, ki jim je vsaj približno jasno, zakaj imajo doma kateregakoli predstavnika živalskega kraljestva.

Čeprav mi ni najbolj jasno, v čem je finta zapiranja štiri- in večnožcev v stanovanja, čeprav vedno zavijam z očmi, ko vidim zlate ribice v umazani vodi in pse na prekratkih verigah, mi je vsaj približno jasno, od kje in zakaj ljubezen do živali. V kolikor je za žival primerno poskrbljeno, verjamem, da uživata oba, tako lastnik kot mali prijatelj.

V bloku, kjer živim, sem ena redkih prebivalcev brez domače živali (če odštejemo pajke in gospoda Otroka). Večina ostalih se ponaša s kakim kupom dlak, med katerimi prednjačijo, jasno, psi. Največ je majhnih, belih in najbolj glasnih, takih, ki so ti simpatični natančno pol ure, ko se kotalijo po tvojem predpražniku.

Po nekaj tednih vreščanja na balkonu, ko pse iz tira vrže prav vsak ptič, najbolj pa – golobi (btw, nisem vedela, da imajo psi tak fetiš na golobe), se ti začne počasi fecljati. Glede na to, da so moji sosedje strašno ‘prijazna’ bitja, ki ti pridejo na vrata potrkat vsakič, ko je kateri od tvojih gospodinjskih aparatov ‘preglasen’ in ki lomijo brisalce na avtomobilih vsakič, ko se jim zazdi, da kdo ni dovolj dobro parkiral, sem mogoče še bolj občutljiva.

A vseeno, cucelj na zgornjem balkonu vrešči od jutra do večera in vsakič, ko mi zadiši cigareta, vtakne glavo pod ograjo in se dere kot zmešan. Me prav zanima, kaj bi sosedi rekli, če bi moj mulc zgolj prepeval (ne, na kričanje ne upam niti pomisliti) na balkonu, če jim gre na živce že moj pralni stroj ali ‘preglasna hoja’. Res je, baje se da otroka vzgojiti in naučiti, da ne povzroča preveč hrupa, ampak, kolikor sem slišala, se da tudi psa prepričati, da ne laja za vsak drek.

Okej, priznam, nikoli nisem niti poskušala in ja, nimam izkušenj. Mogoče se psi pač morajo dreti na vse grlo, jaz pa jih moram poslušati. Zagotovo pa se da psa peljati na vece kam drugam, kot pred vhod v blok.

Prav to je posebnost še enega soseda, ki si je psičko pripeljal iz zavetišča. Pohvale vredno, če ne bi te iste psičke priklenil na vrvico, krajšo od metra, s katere je, drugje kot v stanovanju, še ni spustil. Psička je čisto prijazna, nekoliko plašna, a meni se ne zdi prav nič butasta. Definitivno ne tako zelo butasta, da bi se je ne dalo naučiti, da se tik pred stopnicami v blok ne ‘lula in ne kaka’.

Glede na to, da prizor lahko opazujem skoraj vsak večer, skoraj lahko trdim, da je psički neprijetno. Lastnika vleče stran, proti garažam, ta pa se kar ne premakne. Verjetno se boji, da bo umazal copate ali pa da bo kdo opazil, da se naokoli sprehaja v pižami.

V kolikor so mi bogovi naklonjeni, imajo vreščavec na zgornjem balkonu, polulanka na dvorišču in dve mali, kosmati bunkici iz sosednje garsonjere, ki sta na nekaj kvadratnih metrih zaprti po cele dneve, povsem usklajene urnike. Vreščavec opazi polulanko in začne s svojim bojnim kričanjem, polulanka mu ne ostane dolžna, sosedova cucka pa tulita kot dve ujeti zverini. Kar nenazadnje tudi sta. Večerna slika, sploh pa zvok – sta popolna, moj ritual iskanja minute tišine na balkonu pa – pokvarjen.

Bemti sveca ljudje, če že imate živali, se vsaj potrudite poskrbeti za njih. Vreščavca bom že preživela, tista psička na prekratki vrvici pa se mi iskreno – smili. Prav tako mali zverinici, ujeti v sosednjem stanovanju. Kaj si ne bi raje kupili plišastega medvedka??

...komentar [41]

Vsakdo od nas ima sezname. Take in drugačne. Eden od mojih je seznam stvari, ki se jih bojim. Seznam strahov.

Na prvem mestu stvari, ki me plašijo, je zagotovo – smrt. Že kot otrok sem veliko razmišljala o smrti, pa nikakor nisem prišla do kakega pametnega zaključka. Vzgojena v popolnem ‘brezverju’, obremenjena z nenehnim iskanjem razumskih razlag, nisem tej zgodbi nikoli prišla do konca. Niti blizu konca. Pojma nimam, kaj je smrt. Pojma nimam, kaj človek pred smrtjo čuti, če sploh kaj. Ve, da bo umrl? Vsaj sluti? Je miren? Ni? Ga je strah? Se počuti popolnoma osamljenega? In kaj je po smrti? Nekaj, karkoli? To bi imelo nek smisel, verjetno … Ali pa tudi ne. Nekje v najstniških letih sem smrt odrinila stran od sebe in se začela prepričevati, da se me ne tiče, da se samo zgodi, ko se zgodi. Nekaj časa je bil pristop pravi, ko pa je gospa s koso prvič usekala zelo blizu, se je strah vrnil. Vsake toliko časa se zalotim, ko mi leze po žilah, dviguje kocine in me sili misliti čudne misli. Bojim se stvari, ki jih ne razumem.

Druga stvar na seznamu strahov je višina. Občutek, da nimam tal pod nogami, neskončna praznina in potem misel na – padanje. Ko se ti želodec dvigne nekam pod pljuča, ko se vse telo stisne v krču, ko bi najraje bruhal, ti pa kar padaš in padaš … Kot otroci smo se večkrat izzivali. Nobena skala ni bila previsoko za skok v vodo, nobena stena, da si se dokazal pred prijatelji. Skakali smo in lezli, eden bolj ‘pogumen’ od drugega, a vsakič, ko sem stopila v prazno, me je zvilo od panike. Danes samo pomislim, da bi kako podobno vajo ponovila, pa mi postane slabo.

Eden od strahov, ki me je v mladosti zagotovo najbolj zaznamoval, je bil strah pred zaprtimi prostori. Dvigalo? Klet? Že tesni hodniki so me spravljali ob živce. Za razliko od strahu pred višino so tu radikalni pristopi pomagali. Ob pomoči (in prisili) zelo dobrih prijateljev sem začela lazit po slovenskih jamah. Po prvih kritičnih urah in nekaj napadih panike se je strah izgubil neznano kam in začeli smo laziti po takih luknjah, ki si jih prej nisem upala niti v sanjah predstavljati. Zgodba se je končala nekje pod Kaninom, ko so mi jamarski kolegi razložili, da močno deževje zgoraj v nekaj desetih minutah zalije rove, po katerih smo se v tistem trenutku potikali. Ko sem pomislila, da me od vhoda ločita vsaj dve uri, se mi je skoraj utrgalo. Pojma nimam, kako smo zlezli iz tiste jame, vrnili se nikoli nismo. Vsaj jaz ne. A strah pred zaprtimi prostori je vseeno (čudežno) ostal nekje pod Kaninom.

Če sem strah pred smrtjo vsaj deloma pozdravila z zanikanjem, če strah pred višino omejujem z izogibanjem situacijam, v katerih bi moje noge bingljale kam v prazno in če sem strah pred zaprtimi prostori uspela celo premagati, se zadnje čase trudim spopasti še z zadnjim od strahov na mojem seznamu, to je otopelost, apatija.

Slednja me plaši predvsem, ko gre zame. Pri drugih me zgolj moti in tam se ji lahko izognem. Ko pa začutim, da se mi dogajajo dnevi, ko moji možgani funkcionirajo na minimumu, ko pred sabo ne vidim nobenega izziva in kar je najhuje, ko ne čutim popolnoma nič, me začne grabit panika. Je mogoče, da ljudje z odraslostjo otopimo? Verjetno obstaja celo kaka zelo pametna razlaga, ki potrjuje to mojo paranojo. A zgolj misel na to, da bi se jaz, vse moje življenje in čutenje spremenilo v neko apatijo, sivino, da bi življenje blisknilo mimo mene, ko bi se jaz ukvarjala sama s seboj, me spravlja na obrate. Kar posledično pomeni, da nekaj čutim in da začnem spet – migati. Poskušam iskati izzive, brcam se v rit in kukam iz svojega gnezda.

Pri vsem skupaj najbolj pomagajo – novi izzivi. Službeni, človeški, miselni, kakršnikoli. Nekaj, kar osmisli bivanje, nekaj, kar te spravi ob živce in zaposli, nekaj, kar prevrtinči tvoje zaspane možganske valove, nekaj, kar te zbudi. Zadnje tedne se intenzivno ukvarjam prav z iskanjem izzivov in iskanjem nečesa bolj pisanega na moji življenjski paleti.

Zaenkrat – precej neuspešno, z eno samo izjemo. Pustimo se presenetiti. Mogoče mi v kratkem pade kak kamen na glavo ali pa enostavno končno že obrnem tisto cifro na koledarju življenja in neham travmirat. Jebi ga, staramo se:)

...komentar [37]

Hipotetična situacija: Si ženska v tridesetih letih, imaš redno službo in včasih sestanke tudi bolj proti večeru. Med enim od takih sestankov dobiš sms, v katerem prijatelji napovedo večerni obisk. Seveda si navdušena in seveda najprej pomisliš, da je tvoj hladilnik prazen. Sestanek še kar traja in traja in počasi postajaš sitna, ker veš, da moraš končati pred deveto, če želiš nabaviti pir ali dva.

Iz minute v minuto si bolj tečna, ker si resnično ne želiš prijateljev pričakati s cedevito in jaffa keksi in ko se sestanek zaključi 15 minut pred deveto, kot zmešana zdrviš v prvo trgovino. Ta je seveda v centru mesta in seveda je tam že nešteto ljudi, ki prav tako želijo nabaviti pivo, vodko, vino ali kaj podobnega.

V košaro na hitro zmečeš dva ’six packa’ in nekaj slanega ter se postaviš v vrsto, ki se vije preko polovice trgovine. Do tebe pristopi varnostnik in te poduči, da ni nujno, da boš lahko kupila želene artikle. Wtf?

Ja, gospa veste, je vrsta in če ne boste mogli plačati do devetih, vam alkohola ne moremo prodati. Tak je zakon. Gospa se zaradi nekaj pločevink piva seveda počuti kot kak kriminalec, a se vseeno odloči, da bo tvegala. Nenazadnje – cedevita je še vedno v igri.

Vrsta se vleče kot kurje črevo, ne toliko, ker bi prodajalke delale počasi ali ker bi ljudje kupovali zaloge za vesolji potop, ampak zato, ker drugi varnostnik in vse prodajalke ob vsakem nakupu preverjajo osebne dokumente. Kdorkoli želi alkohol ali cigarete, je ‘legitimiran’.

Nič zato, če prav vsi v vrsti premorejo več kot 18 let in tudi dokument, ki to potrjuje, zakon je zakon in red mora biti. Pa čeprav slab in precej ponižujoč.

Ko se gospa s pločevinkami in svojimi tridesetimi leti le priplazi do blagajne, jo prodajalka premeri od glave do pete in kljub temu, da dotična gospa ne izgleda ravno najstnica, prodajalka od nje zahteva dokument.

Ponižno ga položi na stekleni pult in bulji v svojo sliko, staro kakih deset let. Zraven se počuti prav bedno in najraje bi tiste piksne komu zmetala v glavo. Hvala bogu je gospa dovolj prisebna, da ve, da uboga prodajalka ni nič kriva, prav tako ne zmedeni varnostnik, ki teži mulariji z vodko.

Končno prodajalka pogleda še na uro, potem pa prikima in da dovoljenje, da se gospe prodajo tiste pločevinke in zraven še škatlica cigaret. Gospa očitno vseeno ni zločinka in zasluži si, da po napornem dnevu spije svoje pivo. Še več; Tako zelo odrasla je, da si zraven lahko prižge še cigareto. Seveda ne kjerkoli, lahko v parku ali doma, mogoče na vrtu kakega lokala, a to je že druga zgodba, z drugimi organi nadzora.

Gospa stlači pločevinke in slano pecivo v vrečko, se ozre proti eni od mnogih nadzornih kamer in pobegne skozi vrata. Še dobro, da ima dovolj let, sicer bi jo verjetno kak policist pobaral, kaj počne zunaj tako pozno.

Na poti proti domu razmišlja, da bo od sedaj naprej alkohol kupovala na zalogo, ker se ji resnično ne ljubi še kdaj stati v vrsti z vsemi alkoholiki tega sveta in z osebnimi dokumenti dokazovati, da je dovolj stara za pitje piva.

Med tem se bo morala pogovoriti še z gospodom Otrokom, čemu pivo v hladilniku in čemu cigarete v predalu. Nekoč pride na vrsto še razlaga o večernih (ne)izhodih, (ne)uživanju česarkoli alkoholnega ali cigaretnega (ne)dotikanju deklet in (ne) početju česarkoli.

Ker, jebi ga, ta situacija ni prav nič hipotetična in tudi prepovedi v Sloveniji prav lepo držijo. Pa vedno več jih je. Me prav zanima, kdaj mi bodo prepovedali seks pred osmo uro zvečer.

...komentar [22]

Zver je bila ranjena. Hudo ranjena. Rana jo je prebudila in jo spremenila v nenasitno pošast.

Zver v meni žre, žre in samo žre. Že kakšna dva tedna se skušam mirno pogovoriti z njo, pa si ne pusti do živega. Čisto vseeno ji je za vse okoli nje, vseeno za to, da sem naveličana, utrujena in popolnoma otopela, vseeno, da me njeno pizdakanje izčrpava in še podpihuje ves bes, ki se nabira v meni.

Zver je že davno požrla vsakršno sposobnost čustvovanja, nenehno krade vse simpatične trenutke in prijazne nasmehe in kar je najhuje, maliči spomine. Iz čisto vsega ustvarja gmoto sivine, pači lepe stvari in v njih išče razloge za še večjo jezo in prezir, podpihuje vse, kar je slabega v meni in me sili, da naokoli hodim kot zombi.

Zver pravi, da sem bila čisto prevečkrat v življenju prijazna in potrpežljiva, zver prezira mojo ranljivost in pravi, da so kakršnakoli čustva stvar slabičev in norcev. Zver trdi, da me ima rada, a da ji grem s svojo občasno cmeravostjo že na živce in da je treba moji življenjski naivnosti narediti konec.

Zver je prepričana, da je zgolj moja sanjava in idealistična plat kriva za vse slabe dni mojega življenja in prepričana je, da nima smisla. Uči me, da je v življenju potrebno biti sebičen, zahteven in nedostopen. Da je potrebno na ves svet gledati zviška, ga izkoriščati zgolj v sebične namene. Ne zgolj stvari, tudi ljudi, oziroma – predvsem ljudi. Nima smisla, da si prijazen do njih, nima smisla, da jih imaš rad, pravzaprav – nima smisla, da se z njimi sploh ukvarjaš. Ljudje prizadenejo, ljudem je vseeno.

Zver pravi, da se včasih pogovarja tudi z drugimi zvermi. In da so te že davno opravile svoje poslanstvo. Da so svoje lastnike vzgojile v hladne, pokončne ljudi, ki strumno korakajo po svoji poti in se ne ozirajo na nikogar in nič. Ti ljudje zgolj jemljejo in jemljejo. Bolj malo dajo. Če sploh. Ko jo vprašam, če so srečni, zmajuje s svojo kosmato glavo. Ni ji čisto jasno, kaj beseda sreča pomeni.

Zveri v resnici marsikaj ni jasno. Njen edini namen, cilj in sredstvo je – hladnokrvno preživetje močnejšega. Brez kakršnihkoli čustev, brez kakršnegakoli obžalovanja ali stokanja. Zver prezira trenutke nemoči, kakršnakoli občutenja. Če se na robu očesa slučajno poskuša narisati solza, zver zarjove in začne rezati krvave rane po moji notranjosti. Od mene zahteva, da žalost spremenim v jezo, obup v prezir.

Zver je iz dneva v dan večja in boljša. Popuščam in ji in ji začenjam verjeti, da ranljivost ne pelje nikamor. Počasi ji želim biti podobna v njenem hladnem preziru in sebičnosti. Postati želim ona, pregnati vse daleč stran od sebe in poskrbeti, da se nihče več ne približa. Kot zver želim ždeti v zatohli luknji in pametovati do nezavesti.

Zver je zajebano bitje. Nekateri ji pravijo ‘ego’, vsi pa vedo, da ranjen ego ni najbolj prijetna stvar na tem svetu. Moj ego je moja zver in moja zver močno krvavi. Utrujena sem, naveličana in jezna, a to bitko moram izbojevati sama. Naključnim mimoidočim vseeno svetujem, naj se me do nadaljnjega – izogibajo.

...komentar [14]

Po novem – poslušam radio. Stanovanja se namreč še vedno nisem navadila in tisti ogromni prostori brez zvočne kulise delujejo precej prazno. Če sem prej v enem prostoru spala, jedla, štocala po računalniku, gledala TV in poslušala glasbo, sedaj premorem cele 4 sobe in v vsaki je nekaj – v eni računalnik, v drugi televizija, radio pa je pristal v kuhinji.

V resnici sem prav nad radiem najbolj navdušena. Pozabila sem že, kako simpatična napravica je to, ko nikoli ne veš, s katero pesmijo te bodo presenetili, ko čisto nepričakovano slišiš komad iz svojega otroštva, ob katerem ti gredo še vedno kocine pokonci. Informativne oddaje so obvladljivo kratke in postrežejo z ravno dovolj podatki in kar je najboljše – ni butastih, trapastih, kričečih oglasov v stilu ‘top-shopa’.

Ko sem danes zjutraj stikala po kuhinji za ostanki kave sem seveda najprej navila radio do konca, v upanju, da me bodo strici spet prijetno presenetili s kako spodbudno pesmico za dobro jutro. Namesto tega se je iz črne škatle izvilo opozorilo, da naj se čim prej odpravimo na Brnik (če slučajno imamo tam kaj početi), ker se z današnjim dnem začenjajo izredne razmere. V goste prihaja sam vladar sveta, gospod Grmiček.

Moje navdušenje je bilo brezmejno. Ob zadnjem obisku predsednika Amerike sem živela še v študentskem domu, v Rožni dolini. In ker je obstajala minimalna možnost, da se bodo gospod morali zapeljati do vile Podrožnik, so nam v študenta spustili hordo specialcev, ki so pretaknili naše sobe, zapečatili vsa okna, iz katerih bi kdo teoretično lahko le videl cesto, po kateri se bo vozila njegova gnada in nam prepovedali premikanje kamorkoli v smeri proti Rožniku. Otrokom so zaprli vrtec, ceste so bile zabarikadirane, vse zato, da se potem po tisti cesti nihče ni peljal, niti blizu ni prišel.

Ko je nekomu potegnilo, da gospoda pod Rožnik ne bo, se je življenje na hitro vrnilo v stare tire in spet smo vsi normalno dihali. Smo se pa malo zamislili nad vsemi protokoli in rompompomom, ki spremlja obiske tako pomembnih gostov, kot je predsednik ZDA. Mi smo takrat v študentu zgolj ‘živeli’ in čisto nikogar motili, pa so nam fino omejili naše ozemlje, zato prav nič ne zavidam vsem poslovnežem in popotnikom, ki se v teh dneh odpravljajo kamorkoli.

Še manj zavidam tistim ljudem, ki čisto slučajno živijo ob katerikoli od točk, po katerih bodo vlačili velepomembnega gosta. Njihovo življenje bo v naslednjih nekaj dnevih precej zaporniško in nadzorovano. Svojevrsten Big brother show bodo imeli.

Pojma nimam, kake načrte sploh imajo z gospodom Grmičkom in pošteno povedano – dokler ga ne bodo vlačili po poteh, po katerih stopa moja noga, mi je čisto vseeno. Veseli me, da se bodo naši politikanti naslednjih nekaj dni počutili blazno pomembne in da bo marsikateri od njih osmislil večino svojega življenja. Veseli me, da bodo polno zaposleni vsi novinarji naše podalpske deželice, da bodo mastno služili hotelirji in da bo kje v nezavest padla kaka uniformirana uradnica, ki ji bo pot prekrižal postaven varnostnik.

Vsako tele ima pač svoje ‘vesele’. Jaz bom najbolj vesela, ko bo ves trušč mimo in ko bom na radiu spet ujela kako simpatično pesmico. Ob raznih opozorilih in omejitvah namreč postanem rahlo – sitna.

...komentar [13]