Pred nekaj dnevi sva se srečali. Jaz in ona. Ista leta, isti faks, ista družba. Vsaj – nekoč. Videli se nisva kakih pet, šest let, zadnjič pa sva se dobesedno zaleteli sredi ene večjih trgovin. Komaj sem jo prepoznala.
Razvlečena majica na razvlečenem telesu, rokovanje, ki spominja na polaganje mrtve ribe v sogovornikovo dlan, zbledeli lasje in še bolj bled tip. Kaj naredi 5 let življenja človeku? Kje je nasmejano, navdušeno bitje, polno življenja, ki sem ga spoznala na faksu? Se pod kilogrami povešene kože in bledega obraza še skriva kak kanček optimizma?
Po nekajminutnem obujanju spominov se je končno nasmehnila in ja, vsaj za trenutek, nasmeh je bil tisti pravi, vse ostalo, telo in obraz, pa – starikavo. Bledo. To bi še nekako preživela, če ne bi bil postaran tudi njen značaj.
Saj smo vsi starši, vsi redno zaposleni, a pišuka Polde, kaj se je res potrebno zgražati, če iz štacune vlečem 4 piksne pira sredi popoldneva, ker pridejo prijatelji na obisk? In je res tako čudno, če sem zadovoljna, da ima otrok večer z očetom in bom jaz lahko šla ven?
»Ti se pa nisi čisto nič spremenila,« je bila njena ugotovitev.
Ko bi le bilo res. Pet let se pač pozna. Predvsem na telesu, obrazu. Veliko več volje potrebuješ, da ostaneš v enem kosu in ker sama nisem ravno kak vzor špartanskega življenja, se take in drugačne gube pridno nabirajo na meni.
Vseeno – babičine garderobe se ne dotikam. Razvlečenih sivih majic, ki bi pokrile še gležnje, ne dajem nase, čeprav letim le v najbližjo trgovino. Tu in tam si uspem politi malo barve po obrazu in laseh, kocine zaenkrat še pulim in tudi maskaro znam uporabljati. Kavbojk še nisem zamenjala za hlačni kostim, srajc premorem bore malo in ja, priznam, še vedno sem zaljubljena v usnjene jakne in allstarke.
Bolj kot zunanji videz pa me vedno znova razočara misel, da veliko (preveč) ljudi popolnoma spremeni starševstvo. Običajno na slabše. Dejstvo, da imajo otroke, večina ljudi razume zelo preprosto; Da sami niso več otroci in da se morajo temu primerno obnašati.
Guess what? Biti starš ni isto kot umreti in biti dobra mama ne pomeni nehati živeti. Halo? Kakšen zgled in kakšen motiv pa bom svojemu lastnemu otroku, če bom cele dneve samo gnjavarila, opletala z metlo in pobirala umazane cunje? Česa se bo otrok sploh veselil, če bo vsak dan gledal razvlečeno, depresivno in razočarano gospodinjo, ki bo zdaj zdaj izpustila dušo? Ali sem res neodrasel, neresen, nezrel človek, če še vedno zahajam med ljudi, žuram, pijem pivo iz pločevinke in naokoli skačem bosa?
Prav nič nezrelo ali otročje se ne počutim. Prej obratno. Po vsej rutini stanovanje-starševstvo-služba se mi marsikdaj zazdi, da nimam več volje in želje zabavati se, noreti in dihati na polna pljuča.
No, od zadnjega srečanja s spomini na ‘mladost’, bom zagotovo bolj pridno zmešana, neresna in otročja. Resnično si ne želim pristati v tisti razvlečeni majici, starikavi frizuri, nesrečnem frisu in obupanem pogledu. Do nadaljnjega se ne staram več, do nadaljnjega ostajam otrok. In ko smo že pri tem; Grem preverit surovine na Traviana. Just how bad is that?
ob 18:52
oh, podpiram in se strinjam! in sploh ne razumem, kako je lahko “ti se pa res nisi nič spremenila” mišljeno tako nekako … negativno. jaz bi to - sploh pa pri tebi - jemala kvečjemu zelo pozitivno. :)
ob 19:07
Vsake toliko se najde kdo, ki ga imajo v svoji generaciji za čudaka in se začne počasi družiti z mlajšimi. Ne da se mi poslušati, zakaj imam še vse lase, katere si ziher barvam, zakaj nimam sto kil, zakaj se mi ne da pogovarjati več kot petnajst minut o vzgoji otrok, zakaj mi ni do kosil v dragih restavracijah, zakaj ne nosim kravate in čevljev… :((
ob 19:14
ker je športna sobota … navijam za zlobo! itak!
ob 19:25
zloba, ti si kul :) lahko odrasteš tudi brez da se postaraš.
ob 19:26
strojnik, tebi pa sem zadnjič videl narastek! :mrgreen: :D
ob 19:32
Kakšen fensi znanstvenik bi ti vedel povedati, da je prezgodnja starikavost duha (in telesa) znak evolucijskih luzerjev… Marsikdo pomotoma v predalček otročjih ljudi zbaše vse tiste, ki ostajajo odprtega duha in negovanega telesa, ker živi v zmoti in misli, da se je od določenega leta naprej treba vidno postarati. Ker pa živimo v času nenehnih izzivov (tehnologija, vzgoja itd.), pravijo znanstveniki, da stane inu obstane lahko le tisti, ki je prožnega duha in sposoben vsaj okvirno slediti času… Zloba je torej v resnici evolucijska zmagovalka - če to ni razlog za pir?! :-)
ob 19:36
@Fetalij: Narastek zelo počasi, ampak vztrajno usiha, milimeter po milimeter, pa za telovadbo sploh časa nimam… :lol:
ob 19:36
@Irena: Sem se nadvse trudila, da bi tisto izjavo vzela kot kompliment, pa nekako ni šlo. Iz konteksta (beri: pivo v vrečki) je bilo jasno, na kaj leti. Mimogrede, ali si že spisala kak komentar na sandale, ki so spredaj odprti, baba pa not stlači nogo ovito v najlonko? Rabim strokovno mnenje, nujno!
@Strojnik; Ti si čudak, preverjeno:-) (Ja, to je bil kompliment;)
@Peting: Hvala, hvala;) Kdo športa??
@Fetalko; Heh, verjetno res, ja. In tudi ti si kul. Še bolj pa bi bil, če bi svojo kodrasto bučo prinesel nazaj na blog … ali pa na kak pir. Zgolj v znanstvene namene, jasno;-D
ob 19:38
@Alcessa: Ha, ne provociraj. Že tako imam težave s preveč razlogi za pir. Kar pa se vsega ostalega tiče; Ponosna sem, da sem otrok;-D
ob 19:41
tudi jaz hočem biti “otrok” celo življenje.
jebeš odraslost in skrbi!
če gledam moje sestre je življenje po temu ko pride otrok samo še eno trpljenje. tudi jaz bi jih imel, pa ne le enega, ampak sigurno bom imel drugačen attitude kot one…
ob 19:45
zloba, danes. biljardna… :P mislim, tam sem, drugače pa bi moral ukrast številko, da se zmenmo kej med tednom al kej tazga :) (pošlji na mail al kaj vem :)
me pa prsti res srbijo, ampak… naj se kopiči :)
ob 19:51
Čisto se strinjam, kaj zunanjost, seveda se spremeni z leti in kaj potem, imam 20 kg “preveč” po nekakšnih normah, menda nekaj sivih las,zdaj so skriti pod barvo, umetne zobe (že dolgo let), štev.čevljev se je povečala, ampak glava še vedno funkcionira na normalni moj način, to se pravi z vnučko igrava ristanc(pismo), igrava žogo, skačeva z vrvico, tu in tam se mi posreči še narediti kolo,,(čeprav na pol, hehe), včeraj sva streljali s fračo in še marsikaj.
Živim po svoje kot meni odgovarja, seveda se je treba tudi znati prilagoditi ostali(sosedje) si naj mislijo kar si hočejo, meni je v moji koži lepo, čeprav uporabljam le vodo in kremico, za vse ostale zadeve mi je škoda časa;ohranjat je treba notranjega duha, pa lepo se imejte.
ob 19:53
jaz vedno bolj opažam, da eni pač nimajo pravih komunikacijskih veščin.
med komentarji sem naletela na spredaj odprte čevlje pa kako not spravit nogavice. če že nogavice, moje skromno mnenje, naj bodo mrežaste, mini mrežice, ravno tolko, da je opazno, da niso navadne, ampak mrežaste. miniminimini. ;)
ob 19:55
Staranje je stanje duha, stanje duha se da spreminjati tudi z laškim kar lahko povzroči, da eni odidejo prej domov, drugi jih pa potem vidijo kot stare, ker sami še niso dovolj laščeni.
Ma, če bi bile vse tako stare kot ti … . :)
ob 19:56
ko bo v meni umrl otrok … bom umrl tudi jaz ;-)
upam … da bo drugo prej :P
a vsekakor … naj bo čim kasneje ;)
ob 20:01
@Fetalij; Se kaj posebnega danes dogaja v Biljardnici? Pa upam, da se ne bo kopičilo predolgo;)
@Regica: Svaka čast! O vnukih sicer niti pod razno še ne razmišljam, kolesa pa vseeno ne naredim. Niti na pol;(
@Orhideja; Sem upala, da bo kdo spljuval to kombinacijo. Men je do konca ‘nagraužna’:-D
@Feniks: Dovolj laščeni? Heh, tudi meni se zgodi;)
@Matjaž; Eto, držim pesti. Zate, zase in še za vse ostale;)
ob 20:17
zloba, mal se dobimo… preberi pri ireni… od 21h dalje :P
ob 21:01
zloba, nogavcice morajo biti sandal toe ;) da nimajo šiva spredaj…. druga varianta je pa da imaš nogavice za japonke, kar pa pomeni da so prsti goli
navadne nogavice ali pa mrežaste nogavice v odprte sandale so pa zločin proti človeštvu skor ;)
ob 21:45
Al bote gledal sandale(nove jasno), al nogavice, al nalakirane nohte(temno rdeče), odloćte se:-)
ob 21:52
k sm začela bvrat sm misnla da bo tvoja bivša sošolka zgledala kot model in se boš ti počutla kot starka, tako pa je bilo dobro :D go girl :D
ob 13:50
to! starat se je lepo, ampak…mi se itak ne bomo nikol zares postarali. Še pr 70ih bomo mladi. Tko ko Young@Heart :)
ob 16:45
Malček sem dezorientiran - o kakih sandalih in katerih nogavicah smo govorili? Osebno preziram recimo kombinacijo Teva + beli zokni, ki je tipična za:
- nemške turiste
- hekerje starejše generacije
- starejše občane na podeželju v nedeljo v cerkvi
:)
ob 17:10
Ja temu se reče zanikanje otroka v sebi zavoljo tega, da se kvalificira kot odrasli, ji je odgovoren, zrel in bla bla. A tudi oni imajo v sebi otroka , pa čeprav to zanikajo na vse pretege. Oziroma bolj kot ga zanikajo, manj odraski so. Ker biti odrasel ne pomeni strogo asketskega življenja, temveč zgolj sposobnost vedenja v skladu s situacijo. In če je situacija taka, da smo lahko v njej tudi majhni otroci, je najbolj zrelo dejanje, ki ga premoremo to, da smo pač otroci. S tem se ne bomo naenkrat spremenili v neodgovorne otročaje, ampak samo uživali in bili to, kar smo.
Imam kakih 20 kg premalo, imam precej sivih las, moja koža premore tudi nekaj gub, moja moda je taka kot je bila v najsništvu, predvsem pa taka, da meni paše, ne sramujem se sprehoditi se skozi velik nakupovalni center, kjer mrgoli ljudi, z lisicami priklenjena na dedca, kazati jezik in sredinec in se smejati na vsa usta, se kdaj na ves glas zadreti, ker mi tako paše, znam pa tudi biti prekleto resna in odgovorna, ko čutim, da je to potrebno in ko to določajo socialne norme, ki sem jih asimilirala v procesu socializacije.
Tisti, ki so dolgočasni odrasli, pa se mi smilijo.
ob 17:59
Ful je grdo, če se človek popolnoma zapusti, ker je to tako, kot da samo še umira. Če imaš voljo do življenja, načeloma ostaneš vitalnega duha in telesa.
Mene je pa pred časom vseeno šokirala izjava, tule na blogih, “zrele” ženske prek šestedest, da ona se pa v življenju še išče. Buuuuuuuuuu. Kaj hudiča je delala celo življenje? Pa kdaj se bo našla, ko bo na Žalah? Joj, če bi meni moja mama kaj takega rekla!!!
Res je kriza, če človek samega sebe ne razume, kaj šele kaj drugega. Potem pa res ne ve, kako naj sledi svojim željam, lahko se bo res iskal do smrti, vmes pa izgledal vsak dan, kot da je na lastnem pogrebu. :-(
ob 18:05
Evo eden, še ne slišan stavek. Star si toliko kot se počutiš :) Gospod otrok tudi približno ne bi smel ubiti notranjega otroka v staršu. V meni ga tudi ni in ga tudi ne bo. Tudi pri nas je ob hladilniku vedno plato piva in kakšna steklenica vina. Pa to ne pomeni da ga nonstop tankamo.
Moje mnenje je, da so taki kot tvoja sošolka le tisti, ki
a) mislijo (ali vedo) da starševstva ne bodo zmogli in se nato na vse pretege trudijo biti “popolni” starši, vendar jim zaradi notranje napetosti uspeva ravno nasprotno.
b) so prestrašeni, živčni kaj bo, če kaj storijo pri vzgoji narobe. Toda ali ne delamo vsi napak?
c) jim je starševstvo življensko poslanstvo in ob rojstvu otroka prenehajo živeti.
No ja. a in b je pomanjkanje samozavesti, c je pomanjkanje celic v lobanji.
Popolnih staršev ni.
ob 18:54
Tako se zgodi večini. Pomemben je notranji žar, ki ga mora človek ohranjat in razvijat. Radovednost, krativnost in čustveno dinamiko. Poznam žensko, ki ima več gub kot neka druga, pa izgleda in deluje veliko bolj mladostno od tiste uvele z bolj zglajenimi rovi (če bi podrobneje pogledali). Osebno tudi doživljam izjave “še vedno ista” (v paketu z dovtipi “pedofilska verzija”, lolitamodel …) … od moških je večinoma mišljeno kot kompliment, od žensk pa večinoma kot klofuta … po vzorcu iz zapisa, ja … z drinkom v roki ali brez. Kar naj bi bil baje paradoks z mojim mozganjem, cinizmom, pesmizmom, jezljivostjo itd. Ampak na drugi strani je tudi radost do avanturizma, zabave, duhovičenja, razgrajanja …
Mislim pa, da starševstvo še niti ni tak faktor za zapuščenost kot zakon plus staršestvo. Veliko moškim precej ustreza, da se ženska zapusti … Sprva jih filajo s floskulami, kako jo imajo radi, karšna pač je in da itak so druge lastnosti bolj pomembne, padajo izjave in posmehi, za koga neki se pa rihtaš itd., čez leta pa se pokaže prava slika. On oddivja, ona pa obupano občepi. Zato opažam, da se matere brez moža v povprečju bolj ohranjajo, ker so ob strani tudi konstantno na lovu za nekom ali ohranjajo vez z nekom, ki ni tako ziher zastavljena … v kolikor ne gre za tisto verzijo, da se je ločila, padla v depresijo, ker je bil on eden in edini in fura safer do konca življenja.
Kar se otroškosti tiče, pa tudi opažam, da pri veliko ljudeh prihaja do nesporazuma. Se strinjam s tezo. Ampak še vedno mislim, da mladost in žar ohranja aktivno delovanje možganov in duha, mešano z avanturizmom, mora bit žalost in veselje, skratka, mentalna, dušna in čustvena dinamika. Ljudje pa velikokrat mislijo, da bodo ohranili mladost z ohranjanjem debilnosti in izoliranosti od vsega problematičnega na svetu ali pretirano intelektualnega. Fino se zajebejo. Kmalu postanejo prazni, zdolgočaseni, postarani in zgolj iz navade nasmehljani, kar samo še poudari patetiko. Veliko intelektualcem se zgodi enako. Razvlečeni, otopeli, depresivni in postarani citirajo na pamet svoje filozofske idole s tempom Zorana Predina in strašijo otroke s pametjo … hehe … Osebne duhovne kreativnosti, razvitega smisla za erotiko in draž pa od nikoder. Sami misnaderstendings … hehe … Človek je umetnik. To ga loči od živali in v kolikor postane samo del nekega tropa, kakršnega koli že, zarjavi. Včasih je bolje tudi malo znoret, če je treba, da le ne okameniš.
ob 20:06
jaz sem bila že vse od tega-razveznjena mastnolasa nesrečnica, cvetoča bojevita samohranilka (oh, kako so mi zavidale poročene kolegice), ni mi uspelo pa bit kopija sinovih vrstnic. sem si pa pred stotimi leti s Piko Nogavičko šepetala urok: ljube kroglice pregelk, nikdar nočem biti velk!
simonarebolj- citirajo na pamet svoje filozofske idole s tempom Zorana Predina - klanjam se ti za tole:)
ob 20:17
@Fetalij; Prepozno;)
@Katarina: Goli prsti, to bi še šlo.
@Regica: Sandale, nalakirane nohte, karkoli hočeš, samo ne najlonk v sandalih, iz katerih moli palec. BLJAK!
@Katja: Heh, baje si pri sedemdesetih lahko obetamo drugo otroštvo. Nekateri celo plenice;)
@SiR: Malček si dezorientiran? Hmmm …. Napredujemo;-P
@Morska; Mogoče sem spet malo skarikirala. Načeloma mi je precej vseeno, kaj ljudje navlečejo nase, a če na mrtvo telo nabašeš še razvlečeno cote, rezultat res ni najbolj ‘poživljajoč’
@Nevenka: Če mene vprašaš, smo si ljudje dolžni – poskrbeti zase, tako duhovno kot telesno. Pa nimam v mislih kakega hudega pretiravanja, zgolj osnovno samospoštovanje.
@Komentator: Mislim, da otroci niso ničesar krivi. Starši smo tisti, ki kar naenkrat izgubimo voljo do življenja, se sprijaznimo s sivo rutino oziroma niti ne opazimo, da sploh ne živimo ampak zgolj – životarimo.
@Simona: Strinjam se. Poznam precej žensk, ki so popolnoma sive in zgubane, a kar žarijo, ko govoriš z njimi in ob njih se res počutiš dobro. Kot sem že nekje zgoraj zapisala; Načeloma mi je čisto vseeno, če ženska nič ne da nase – v smislu barv, kremic in fensi cunj, a ko vse skupaj izpade popolnoma klavrno, bi že malo barve naredilo razliko… Čeprav močno dvomim, da kako bistveno.
Zakon + starševstvo: Jups, kot bi bil to en in edini cilj življenja. Ujamem tipa, se pustim poročiti in oploditi, potem pa lahko razpadem. Halo? V večini od nas je vsaj malo ‘ziheraša’, a če bi se vsaj malo zavedali minljivosti, krhkosti vsega in bolj cenili to, kar imamo, bi verjetno precej bolj kvalitetno živeli.
Otroškost? Debilnost? Ha, ne morem, da se ne bi spet strinjala. Poznam nekaj ‘pajacov’, ki zase trdijo, da so mladi po srcu, to mladost pa kažejo s šlatanjem tajnic za kolena ali pa histeričnim poskakovanjem po parku, zgoraj brez, jasno. Zame ‘obdržati otroka v sebi’ pomeni obdržati neko iskrivost, voljo do odkrivanja novega, sposobnost narediti kako stvar brez prevelikega razmisleka, biti spontan. Če bi vsak dan vase zlivala pivo ali pa recimo poskakovala po Tromostovju, to ne bi imelo kake velike zveze s kakršnokoli iskrivostjo, ampak predvsem z – debilnostjo.
Srednja pot je baje prava pot. Marsikdo si to interptetira kot – dolgočasna pot, meni pa stavek pomeni predvsem to, da si privoščim marsikaj, da pa še vedno znam najti neko zdravo sredino, mir, če lahko temu tako rečem. Če se imam zraven še fino, se z gubami resnično ne bom ukvarjala;)
ob 21:23
Bravo! Super zapis, upam, da bom čez nekaj let tudi jaz tako razmišljala (iz lastnih izkušenj). Kaj človeka napoti v to, da se zapusti? Po moje predvsem to, da nima neke lastne inercije. Tisti, ki so vedno uglašeni s tem, kar družba zanje smatra za primerno, postanejo zapuščeni, ko družba meni, da je čas, da se zapustijo. Zakon + starševstvo je samo en (zelo očiten) primer. Tisti, ki kljubujemo popredalčanju v primeren zakon in solidno službico (samo zaradi tega, ker se spodobi), smo prisiljeni premislit svojo identiteto. In to se enkrat krepko obrestuje. :-)
ob 16:06
Peesda je samovasezaverovana tale blogerska scena. Na vabo Traviana ni prijel nihče. C c c c…
ob 14:03
@zloba:
Uau! … Šokirana nad dolžino replike … hehe … In, ja … Podpišem. Podpišem tudi skrb za svoj izraz, ki je vedno, hočeš nočeš, odraz notranjega stanja. Sivolasa gospa je lahko izredno očarljiva, v kolikor ji pristaja sivolasost, sicer vrč farbe škodit definitivno ne more. Kot se strinjam, da so nogavice v sandalčkih totalno aut poteza, ki pokaže, da je ženska aut, pa ne na samozavestno zavestno odbit način, ampak kvečjemu zato, ker hoče na vsak način pokazat nove sandale, pa jo preveč zebe v prste na nogah, da bi zadevo izpeljala, kot se šika … hehe … Osebno pa v sandalcah težko prebavim tudi nenalakirane nohtke. Zgolj urejeni in brez kaplje barvila so lahko okej samo v šlapah, japankah itd., pa še to lepo urejeni … hmm … bi rekla, da tudi v tem primeru vsaj pljunek prozornega laka za lesk ne škodi.
Lp
ob 15:47
Sem pristaš razmišljanja, da res ni treba, da se po zunanji podobi vidi, da te doma čakajo najmanj trije kričavi mulci, tečen mož in kupi nepomite posode, a morda lahko za protiutež zapišem komentar mojega sina, ki je nekaj let nazaj, ko me je frizerka navdušila nad zelo kratko svetlo - rahlo vijolično pričesko. Poleg tega sem bila ravno v najboljši telesni formi in moderne so bile strgane kavbojke, zato sem si na rit navesila tudi te in taka odšla na roditeljski sestanek v sinovo šolo.
Sin me gleda in pravi, da izgledam mlada. OK, super, to hočem in se mu zahvalim za kompliment, on pa me čudno pogleda in pojasni, da to ni kompliment, ker v resnici nisem več mlada (mor’š misl’t :) ) in da bi mu bilo bolj všeč, da se za šolo oblečem bolj svojim letom primerno. Halo?! :) V siv kostim, ali kaj?!
No, to nisem vzela blazno resno, a sem se vseeno zamislila, da imajo otroci vseeno rajši za straše osebe, ki ne izgledajo mlajše kot oni. Na srečo sem jaz rodila v svojih “zrelih” letih - pri tridesetih in na srečo moj otrok ni ženskega spola, vendar se mi zdi, da med hčero in mamo, kjer je razlika v letih manjša, kjer imama hči “taprava leta” in ima mama dobro postavo in mladosten videz, zna prihajati do resnih težav v primerjanju.
ob 16:23
@Saška:
Ni tako simpl. Predvsem gre za to, da si opravljen v harmoniji s sabo. Siv kostim nekemu tipu ženske preprosto pristaja in se zna temu primerno tudi obnašat, izžareva primerno vibro. Enako je lahko s kavbojkami in nevemkakšno frizuro. To je tako, kot štikli ne pašejo kar vsaki, še posebej če ne zna hodit v njih. Potem je bolje, da izpade dobro in sebi primerno v supergah.
Sem hči matere, kjer je razlika v letih manjša. Imela me je mlada. Vedno je bila nadpovprečno mladostnega videza in z dobro postavo. In vedno sem bila zelo ponosna nanjo, tudi ko sem bila sama v tistih najstniških letih in so velikokrat padale opombe na ta račun, češ, a sta sestri, al’ kaj, potem pa čudne face, ja, kdaj si pa imela Simono … pri desetih? Ker pač med nama ni bilo problemov v zvezi s tem, mi je bilo to všeč. Seveda pa tudi sama nisem bila zakompleksana najstnica in sem čutila, da je tudi moji mami všeč, da se jaz v svoji koži počutim kar najbolje. Zakaj to govorim? Ker sem opazila, da se v takih primerih rado pojavi, da takšne matere malo zatirajo svoje hčere, ker tako verjetno sebi podaljšujejo mladost in dvigujejo ego. Kaj lepšega, če je hči zapuščena in zavaljena, mati pa zraven nje poka od samovšečnosti. To pa ni v redu. Ampak to ni vredu, ker je očito odnos v kurcu in tekmovalen s strani matere. Seveda bi bilo pa danes tudi mene sram, če bi moja mama hodila okrog v cotah, kakršne nosijo najstnice, ker bi izpadla frustrirana, ne pa mladostna. Treba je imet pač okus zase. Ne samo v smislu let, ampak tudi v smislu sebi lastnega imidža, ki je v harmoniji s karakterjem, stasom in energijo, ki jo izžarevaš.
ob 21:43
V resnici bi bilo na svetu precej lepše, če ne bi veš čas ocenjevali, kakšne barve nogavice ima kdo oblečene, koliko las ima še na glavi in koliko kil preveč ima.
Psihoanalitik bi v tem videl znamenje, da Zloba (in ostali, ki to počno, še posebno tisti, ki čutijo tudi potrebo, da o tem obvestijo še druge) v resnici ni ravno najbolj zadovoljna s svojim življenjem in se z ocenjevanjem (in podcenjevanjem) tistih, ki so v njenih očeh slabši, tolaži (češ, kako kul sem).
Poveličevanje mladosti (po videzu in/ali obnašanju) je pa tako ali tako po eni strani modno-potrošniška muha našega časa, po drugi strani pa znamenje krize srednjih ali kakšnih drugih kasnejših let oziroma strahu pred staranjem.
Vsak naj živi tako, kot je njemu najbolj všeč in naj ne sodi drugih po svojih ali kakšnih drugih merilih. Ker v resnici s tem več pove o sebi, kot o tistih, ki jih sodi.
O.
ob 21:51
@Okapi; ah, dej no! In kaj bi psihoanalitik rekel za mularijo, ki že pri 10ih ali še manj zbada ali celo zmerja vrstnike, ki imajo več kil, kot povprečje, ki imajo daljši nos, škilijo ali nosijo kovinski korektor za ravnanje hrbtenice? Se tudi oni tako tolažijo, da so kul?
Če nekdo opazi estetsko zanemarjenost, še vedno ne pomeni, da je zakompleksan in zagrenjen! Saj lahko najbrž tudi kakšen amaterski slikar, pokritizira slabo sliko priznanega slikarja pa to ne pomeni, da s tem tolaži sam sebe in svoj egotrip!
ob 22:16
Psihoanalitik, pa tudi čisto navaden psiholog, bi imel o taki mulariji marsikaj za povedati, sociolog pa še o družbi, v kateri živijo.
Ampak ne glede na njihove ugotovitve obnašanja odraslih ne moremo meriti z obnašanjem otrok.
Mi je čisto jasno, da se mnogi s tem ne bodo strinjali, ali pa da bodo našli milijon izgovorov in opravičil, ampak ocenjevanje ljudi (vsaj tistih, ki se sami ne postavijo na ogled & ocenjevanje) po barvi nogavic in podobnih nepomembnostih je predvsem znamenje lastnih slabosti. Za sodelujoče na lepotnih tekmovanjih to seveda ne drži (čeprav bi se o njih tudi dalo marsikaj povedati:))
O.
ob 08:14
Heh, Okapi … bom kr tebe citirala: “Vsak naj živi tako, kot je njemu najbolj všeč in naj ne sodi drugih po svojih ali kakšnih drugih merilih. Ker v resnici s tem več pove o sebi, kot o tistih, ki jih sodi.”
Prav imaš … svet bi bil lepši:-D
ob 13:24
Nestrpnost do nestrpnih ni nestrpnost. To je čista matematika: dva minusa = plus.
;-)
O.