Površen je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika človek, ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno, površno je tisto, ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti. Osebno mi je ‘najljubši’ tisti del definicije, ki pravi, da je površen ta, ki ni sposoben močno občutiti, ki ne izraža oziroma kaže globlje čustvene prizadetosti.
Danes me namreč obkrožajo površni ljudje s svojimi površnimi pristopi. To je edina beseda, ki jo najdem za vsa zamujanja, pozabljene obljube in prazne besede, s katerimi so me obdarili nekateri čudoviti primerki človeške rase.
Resnično ne razumem, zakaj moram na dogovorjeni sestanek čakati pol ure, ne da bi se vmes kdo opravičil ali vsaj najavil zamudo. Zamujanje razumem kot nespoštovanje in kakorkoli obračam, sem ga bila danes deležna v precejšnji količini. Ker ni šlo za osebno zadevo, sem še nekako požrla, a dan se ni začel najbolj prijazno.
Ko pa se za površne in nespoštljive izkažejo ljudje, ki jih imam iskreno rada, se resno vprašam o ’smislu in cilju’ mojih čustev. Zakaj ljudje obljubljajo nekaj, česar ne izpolnijo? Zakaj je tako težko držati besedo ali vsaj poklicati in se opravičiti? Sploh, če jih nisem ničesar prosila?
Ljudje sploh razmišljajo, kaj govorijo, kaj obljubijo ali je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame? Tole je verjetno izpadlo kot retorično vprašanje, kar je v resnici tudi bilo. Besede so zgolj še mašilo, nekaj, s čimer opletamo, ker in ko ravno nimamo nič pametnejšega početi.
Se iskreno opravičujem – jaz ne. Besede in obljube slišim, jemljem jih (preveč?) resno in mogoče prav zato iz mojih ust padejo toliko bolj redko. Če že, potem tudi naredim to, kar sem obljubila, čeprav mi to povzroči kak siv las ali dva.
Na kaj pa se človek še lahko zanese, če ne na prijatelja in na njegovo obljubo? Kaj še ostane, če požremo vsako dano besedo? Ne prav veliko. Svet površnih, nezanesljivih ljudi in praznih besed pač ni zame. Ne znajdem se med ljudmi, ki govorijo stvari, ki jih ne mislijo, predvsem pa ne maram ljudi, ki jim niti pod razno ne potegne, kdaj razočarajo in kdaj prizadenejo.
Če iz takega sveta in takih odnosov ne pobegnem dovolj hitro, tvegam, da še sama postanem površna, da podrobnosti izgubijo svoj smisel, besede pomen. Zato, dragi prijatelj, upam, da se ti je pivo zataknilo v grlu in ja, privoščim ti nesramno grdega jutranjega mačka. Iskreno, resno in povsem – nepovršno. Iz srca.
ob 21:12
Uf, Zloba, si bila huda :-)! In ti prikimam z brado do zemlje in še malo više proti nebu. Je pa res, da zato toliko bolj cenimo prijatelje, ki so zvesti odnosu. Pravi balzam za dušo :D !!!
ob 22:07
Predvsem - razočarana. In če me ljudje razočarajo, pobesnim. Za par minut. Blog pomaga;)
ob 22:49
Upam, da nisem obljubljal kakšnega piva? :) Ne nameravam opravičevati dotičnega mislim pa, da veliko ljudi v nekem trenutku misli čisto resno. Obljube ne držijo, ker so se enostavno precenili. Če je verjeti horoskopu naj bi to bila celo osebnostna poteza enega ali dveh znamenj. Presenetljivo je kolikokrat ne držimo besede dane sebi.
ob 22:54
A to leti name? :O
ob 23:19
Fuck ‘em, honey, fuck ‘em! ;)
OBLJUBIM pa, da bo Gospod Otrok dobil slikice v najkrajšem možnem času, če bo sreča (!!!) jih bom že jutri posredovala Tomiju. Sem pa precej zmartrana od vsega dela (sploh ne štejem več svojih služb) kolobocij in zmešnjav ter napak in popravljanj le-teh, neprespana, nervozna povrh vsega pa še čisto po osnovnošolsko malček zatrapana… Več ti povem na piru, ki se (OBLJUBIM) ta teden še ne bo pilo… ;)
Drži se in še enkrat - jebeš! ;)
Močen objem in fejst mokri poljubi,
I.
ob 08:05
joj kako se strinjam s tabo…. meni gre zamujanje blazno na živce, da ostalih stvari niti ne omenjam…
trenutno poskušam svojega tipa odvaditi tega, da vse povprek kar obljublja, nič pa ne pomisli zraven… (mogoče, ampak res mogoče se bo stanje celo malo izboljšalo)…sem pač tak človek, ki človeka posluša in si izrečene stvari zapomni. ugotavljam pa, da je zelo malo mojih prijateljev takih… in ravno včeraj sem bila precej slabe volje, ko sem morala kolegico čakati 15 minut (pa ne rečt da to ni nič - čas je zlato :) ) - pomembno je tudi dejstvo, da se je meni po kosilu mudilo naprej
ob 09:21
@Feniks … ne, nisi bil ti;-D
@SiR: Heh, nope … tudi ti nisi ničesar kriv … še:)
@Irenca; I will, I promise;) Čuvaj se, ne pretiravaj z delom (in mokrimi poljubi), pa se vidimo ob pivu, ko bo čas.
@Coprnca: Samo piko lahko postavim na konec tvojega komentarja:)
ob 10:17
V teh časih mobilnosti, dosegljivosti in vsega tega, radi pozabljamo na odgovornost do sočloveka. Ko vsi vse poznamo… kako pa se lahko vsej tej količini znancev, kolegov, prijateljev sploh posvetiš? Saj bi moral kar naprej sedet na pivu…
Hm, čaki… tole niti ni tako slaba ideja - sedet na pivu namreč. Kar naprej. ;)
ob 10:37
Pokorno javljam, da jaz nisem taka. nikoli in nikdar bila. ko nekaj obljubim to tudi izpolnim, ko se kaj zmenim pridem in če zamujam oz. če vem, da bom zamudila, že prej pokličem in se opravičim. in ne maram takih ljudi, ki si jih opisala v postu in tudi jasno in glasno povem o takih stvareh.
v gradbeništvu je presenetljivo veliko “amnezije” med ljudmi, zato sem se naučila pisati, da se zavarujem pred amnezijo. med prijatelji pa velja, da se vedno pokličemo in potrdimo dogovorjeno. tako se izognem “razočaranjem”.
ob 13:05
Ahhhhh… če bi seštela vse minute, ki sem jih morala prečakati, bi kdo iz tega naredil malo življenje bitja s srednje dolgim življenjem. Zadnje čase dobim popizditis maximus, če kdo zamudi več kot 10 minut, se ne opraviči dovolj iskreno ali po opravičilu še ne poljubi mojih nog. Naslednjič ga/je ne čakam več, ker se mi zdi nespoštljivo in ne-fer do mene. Tako je in nič drugače. Naj se čakajo potem sami. Na žalost poznam kar nekaj ljudi, ki so kronični zamudniki :(
Glede obljub je pa tako… nekateri jih res trosijo naokol, kot da so ostanki regratovih lučk, spet drugi se precenijo (tako kot je povedal že feniks), potem so še taki, ki obljubijo samo zato, da se nekoga rešijo… Vseh obljub ne jemljem čisto resno, ker tudi 100% svojih obljub ne morem vedno držati (žal)… še najmanj pa tistih, ki jih dam sama sebi :(
ob 13:59
Ojej, zamujanje … kronična bolezen mojega dragega že dooolga leta. Feniks - a velja to za dvojčke mogoče?
Večkrat sva imela resne pogovore o tem, jaz prizadeta in razp… do konca, njemu pa se to RES ne zdi nekaj tako groznega. Ko kliče, da prihaja kam, se vedno zlaže, da je malo bližje, kot je v resnici, in potem tuhtaš, pa kolk časa človk rabi za ta kilometer, a se mu je kaj hudega zgodilo al kaj!!?? On pa misli, da s tem naredi čakajočemu celo uslugo (???) Jaz tega enostavno ne morem razumeti in sprejeti. Sicer se je z leti poboljšal (hudo mu je zato, ker je meni hudo, čeprav ne ve točno, zakaj), vsake tolko pa … poči. Glede tega je res - površen :)
Saj jaz tudi ne jemljem vseh obljub 100% resno, počasi se naučiš, komu lahko verjameš, komu se pa samo malo nasmehneš in si misliš svoje. Je pa hudo, ko svojo obljubo požre nekdo, ki ga imaš za prijatelja. Kljub temu, da se zavedam, da smo si ljudje pač zelo različni - enim ni težko obljubljati kar tako, pa verjetno niso slabi ljudje.
Vsak je nagnjen k temu, da sodi po sebi. Jaz nikoli ne obljubim, če ne mislim resno. Ni mi težko reči NE, če vem, da obljube ne bom mogla izpolniti. Po mojem skromnem mnenju to dosti manj boli.
ob 14:11
V neizpolnjenih obljubah sama poleg površinkosti vidim nespoštovanje. Obljuba namreč nosi s seboj pričakovanje “prejemnika” obljube, da bo tisti, ki obljublja, svojo obljubo tudi uresničil. S tem, ko je ne, to pričakovanje izniči, kar lahko označimo za nespoštovanje.
Zakaj ljudje obljubljajo? Ker s tem naredijo dober vtis, ker sogovorniku dajo nekaj, kar ga osreči, kar pomeni, da naredijo nekaj dobrega. Problem pri tem pa je, da obljube stresajo le s tem namenom, pri tem pa ne prevzamejo odgovornosti, ki jo obljuba terja. Ne ocenijo, ali bodo to obljubo dejansko lahko izpolnili. Zakaj raje ne dajo obljube, za katere ne vedo, ali jo bodo lahko izpolnili? Ker s tem tvegajo nesprejemanje v tistem trenutku in tega nočejo. Da bodo na koncu vseeno naleteli na nesprejemanje, ko obljube ne bodo izpolnili, pa ne pomislijo, ker ne pogledajo dlje od tega trenutka. Površinskost? Tudi, predvsem pa socialna neveščnost in pomanjkanje sposobnosti, da slišijo tudi sami sebe. Velikokrat je namreč tako, da tisti, ki obljube ne izpolnejo, sploh ne “vedo”, da so jo dali, kar lahko v skrajni situaciji izpade tudi tako, da je “kreten” tisti, ki je kaj pričakoval.
So pa obljube in njihovo (ne)izpolnjevanje dober kriterij odločanja, kdo je zares prijatelj in zato vreden tvojega časa in kdo ne. Torej kriterij selekcije. :)
ob 14:13
ani: a to so pogovori v smislu
kje si
na cesti, blizu sem
kolk daleč si
eto, še neki minut, pa bom pri tebi
sigurno
pa ja, sej sem že tuki, sam še mal …
in potem ga ni še eno uro. in ko mu to poočitaš te še nahruli, da kaj se greš, da si bla itak doma, on je pa moral še neki naredit in kaj se buniš, sej je prišel. - meni tudi to že zelo preseda in bom mela počas dost.
v bistvu sem še nekajkrat odpeljala brez njega in je bil potem ves užaljen, meni se je pa gladko fučkalo.
ob 16:50
eh jebi ga…jst sm ena izmed takih zamudnikov…res je da se na vse pretege trudim, da sem čim bolj pridna pri unih, ki jih ekstremno pizdi zamujanje…ampak enostavno si ne morem pomagati, res sem preveč zmedeno bitje, jebi ga… Vsi moji prijatelji so se že nekako navadili na to in mi rečejo, da se dobimo pol ure ali uro prej tistim ta uradnim časom, ki velja za vse ostale :) Kaj si čmo… Se trudim, ma čeprav mi je tečno razlagat, da sem in zakaj sem zmedena, ampak lahko verjemite, da ne gre drugače… Sanajvost in OCDs imajo pač svojo moč.
ob 21:00
haha
ob 21:27
če oseba zamuja ali ne pride na dogovorjeni sestanek ,pa še bez opravičila,so dve stvari ;ali hoče pokazati superiornost ali me ne ceni,oziroma v obeh slučajih me ne spoštuje.to pomeni samo eno stvar,to osebo ne smemo spustiti preblizu
spoštovanje bi pa trebalo biti glavno merilo v medsebojnih odnosih.
isto važi za mnenja raznih oseb.so mnenja katera cenimo in so nam zelo važna,po nekaterih se celo ravnamo in so mnenja določenih ljudi
katera ignoriramo.
ob 23:43
Nemogoče je vse razloge postaviti na skupni imenovalec, seveda nam je najbolj verjeten tisti razlog zaradi katerega bi zamudili sami. Verjamem, da so ljudje, ki vas imajo radi pa vseeno zamujajo. Se strinjam tudi z nichiren, vendar ne pišem o istih ljudeh. Ali lahko vsi ljudje to presežejo, tudi tisti, ki imajo takšne poteze v opisih značajev na podlagi fizionomije? Nekateri (kot morda Irenca) so morda takšni. Točno prihajanje ne doživljajo kot izraz spoštovanja ali ljubezni, ampak kot prisilo.
ob 00:34
Nekam čudno to.
ob 08:58
V takem navalu slabe volje se splača spomniti na rek:
Tisti, ki zamudi na sestanek je vedno boljše volje od tistega, ki čaka.
ob 09:07
mehanizem: pri meni ta rek ne velja, ker vso gnojnico zlijem na tiste, ki sem ga čakala. :) pa zna biti, da potem, ko gospoda izvolji priti, jaz odidem.
irenca: to je eden izmed zelo tehtnih razlogov, zakaj se jaz ne družim z eno izmed sestra oz. zakaj ji ne dam več otrok “na posodo”. ker vedno zamudi po uro in več od dogovorjene. in če se ne more spremenit ona, se pa tut jaz ne bom. se raje ne družim z njo, pa čeprav mi je sestra. :)
ob 10:49
A ne, da tole leti na Soseda in njegov obljubljeni piknik s cvrčanjem, pivom in kremenatlci?
Saj se mi je kar zdelo.
Grdi, grdi Sosed… ;)
ob 10:54
@MaMlaz: He, he, itak … Sosed je vsega kriv:-D
ob 10:56
mamlaz…ko si že spomnil na piknik. Štajerka ga hrepeneče čaka…tak velik, blogerski, pomladanski, z metuljčki in čevapiči :)
kdo se javi za soorganizatorja…ti in Človek? Morda Zlobće? ;)
baaaaaj*
p.s.: tudi do površnih sem prizanesljiva…balasta je preveč, da bi jih grajala…sicer pa znam bit tud sama mali jebiveter, ampak začuda me majo še vsi radi ;) no, res je da še nobenmu nisem škodovala :P
ob 11:10
V takih trenutkih se človek spravljivo vpraša, Sem Res Edina Budala, Ki Večno Čaka? Pa nisem. Očem_vidno!
ob 11:15
Štulič: Nisi edini :) Sama sem do nedavnega vedno tako vneto poskušala priti pravočasno, da sem vedno prišla prezgodaj, tako da sem potem čakala dvojno porcijo - do dogovorjenega časa in potem še zamudo :) Zdaj se ne trudim več tok in celo malce zamudim, pa še vedno večinoma čakam :)
ob 11:16
Anna - A nisi ti tista, ki je rekla, da bo odojka na Lisco nesla? Obljuba dela dolg. A ne Zloba? :)
ob 11:23
Da. Poraz_no! @Morska. Ti si cenjena persona v tem konglomeratu!
ob 13:43
Zamujanje sovražim tudi jaz. Tudi neizpolnjevanje danih obljub sovražim.
In kako sem dosledna jaz pri tem? Khmm…
Obljube mislim, da izpolnjujem precej dosledno, vendar nikoli ne veš kako nekateri dojemajo besede, ki jih izrečem, vendar jih jaz ne slišim, kot obljube.
Zamujam pa VEDNO in KONSTANTNO za 1 minuto! Nikakor se ne morem navaditi, da bi na pot odšla prej … in potem sem živčna, divjam po cesti (ja, ja, še vedno) in na cilj pridem tečna in prešvicana (ok, niti ne, ker imam klimo).
Potem pa tisti tadrugi zamuja še bolj!!!!!!! Šele takrat postanem pa resno prešvicana! Od besa!
ob 13:46
zamujanje je stanje duha in ne stanje stopalke za plin :D
sem pa vse bolj prepričan, da zmude pridejo tudi od tistih, ki se preče držijo za jajca in jih ne upajo spustit. pa smo spet pri duhu. In očetu in svetem sinu. In kar je še žlahte.
Samo, da plahte držijo, pa bodo tudi zamude padle iz mode :)
ob 17:29
Štulič: Cenjena persona? Mi bo nerodno :)
ob 18:56
Meni bolj všečen izraz je šušmariti. Je bolj hecen in posrečen, vendar površnosti ne upraviči.
Zamujanje, obljubljeno, ki se ne uresniči in prazne besede me naravnost zmrazijo, saj to veliko tudi pove o človeku samem in spoštovanju do drugih. Vedno lahko pokličeš, se opravičiš ali pa ostaneš enostavno tiho. Vendar, če bi bili vsi takšni, potem bi bilo res dolgčas.
ps: Kamen še vedno čaka nate ;)
ob 20:08
Zlomka, človek mal pozabi na blog, pa ga že med čevapčiče vržejo. Nimam licence. Lahko pa pir tankam. Tko in drugač;)))
@Anka; Šušmarjenje ima v moji glavi nadvse pozitivno konotacijo, čeprav mi ni čisto jasno, zakaj ali od kje.
Kamen? Uf, ti pa nisi ne površna in ne šušmarka. Pošljem mail!
ob 22:17
jaz in odojek mamlaze, ne avteaj ;)
pa ja da me nisi zamenjal za kero drugo anči hahahaha
Nimam nič z odojkom..jaz lahk sam konstantno mafine pečem in priganice in podarjam nasmehe in…spečem kak čevapčič pred vsemi…in plešem in….to lahk obljubim, prasence pa ne :P
amelončič
ob 22:18
ups, “ne avteaj” je v bistvi “ne AVETAJ” :ZELENKO:
ob 22:18
ups, “ne avteaj” je v bistvu “ne AVETAJ” :ZELENKO: