blodim, blodiš, blodi

Prosim, če za trenutek zaprete oči in si predstavljate najbolj neumen, debilen, butast, kretenski obraz, ki ste ga kadarkoli v življenju ugledali. Lepo vas prosim, potrudite se, ker je ta vaša predstava bistvenega pomena za dojemanje mojega trenutnega počutja in razumevanja zapisanega. Ste? Zelo neumen, zelo butast obraz? Mogoče nekoliko odprtih ust in začudenega pogleda?

No, fino, ugledali ste mene. Kretena in debila prve klase. To, da nisem najbolj brihtna buča, mi je že dolgo jasno, a da sem tako zelo neumna, pač nisem vedela. Hvala bogu so me danes razsvetlile slovenske banke, ki so me končno postavile na realna tla, mi pridržale ogledalo moje omejenosti in v trenutku razblinile še zadnjo iluzijo okoli lastniškega stanovanja.

In kaj so mi banke naredile?

Preprosto, ponudile so mi informativne izračune za hipotekarne in stanovanjske kredite. Za približno 150 tisoč izposojenih evrov, bi banki v tridesetih letih vrnila teh 150 tisočakov plus 200 tisoč in še nekaj obresti. Vsak mesec bi plačala približno 1000 evrov, od tega precej več kot polovico obresti. A ste vi zmešani?

Verjamem, da je veliki večini Slovencev in vsem mojim bralcem to že dolgo jasno in znano, sama pa sem bila ob tej informaciji šokirana (na tem mestu si, prosim lepo, ponovno prikličite pred oči tisti debilni in kretenski obraz). Ker sem po naravi idealist, sem za trenutek celo pomislila, da sem se zmotila, da nečesa ne razumem pravilno, pa so me tete na banki hitro potolažile – vsaj eno stvar sem pravilno razumela. Obresti dejansko so 100 in več odstotne, članki na netu pa si me celo drznejo ‘tolažiti’, da naj bom s to cifro kar lepo zadovoljna, preplačilo hipotekarnega kredita lahko znaša namreč tudi do 300 odstotkov.

Pa kdo je tako zelo nor, da sploh vzame tak kredit? Hvala lepa, tole bom pač preskočila. Tako kot tudi sanje, da redno zaposlena, relativno dobro izobražena in delavna oseba brez blazno premožne familje kadarkoli v življenju živi na svojem. Nadaljnja tri do sedem let bom prav pridno plačevala najemnino nekomu, ki je v življenju očitno precej bolj brihten kot jaz in ima v lasti nekaj stanovanj, vestno bom hodila v službo (hvaležna za to, da jo sploh imam) in vzgajala povprečnega državljana.

Kak idealizem, kake sanje, lepo vas prosim. Za to ob takih številkah pač ni prostora. Čez nekaj let pa pokam iz te podalpske sivine. Nekam na jug ali pa vzhod, mi je čisto vseeno. Važno, da sije sonce in važno, da se imam fino. Pa če ležim pod palmo in čakam, da me odnese val. Definitivno bolje to, kot pa samomor z najemom kakršnegakoli kredita za klinčevih nekaj kvadratnih metrov parketa in ploščic.

...komentar [31]

Selitev terja svoj davek. Če pozabimo na roke, ki od vseh omar in škatel bingljajo do kolen, če odštejemo bolečine v hrbtu in travme ob misli na petkov večer, ko sem namesto blogerskega druženja ‘uživala’ v prenašanju in sestavljanju sobnega bicikla, ne moremo mimo ubogega prenosnika, ki pozabljen leži sredi dnevne sobe in čaka na boljše čase. Razlog? Gospa Zloba je tako zelo blond, da povezava z internetom še vedno ne deluje in čaka na boljše (beri: moške) roke.

Prvi dan abstinence so bile bolečine hude. Nekaj je, da se protestno ne dotaknem svojega bloga, ker se mi z njim ne da ukvarjati, nekaj je, da internet zamenjam za namakanje v bazenu ob jadranski obali, a da absolutno in sploh ne morem uporabljati interneta, ja, to pa je krivica. In to kakšna.

Ne moreš prebrati elektronske pošte. Niti pod razno ne moreš preveriti svojih najljubših blogerjev. Lahko le ugibaš, kakšni komentarji so se nabrali pod tvojim zadnjim zapisom (če sploh) in na trenutke se ti zazdi, da je lahko pol sveta že razpadlo, ti pa o tem nič ne veš, ker nisi več navajen preverjati informacij na TV-ju ali v časopisu. Halo, kje je tu kakšna ažurnost, če časopis izhaja zgolj enkrat dnevno?

Katastrofa, vam rečem. Drugi dan sem ugotovila, da sploh ne znam več gledati televizije, če zraven nimam računalnika. Kaj pa naj počnem med reklamami in kako naj se zaposlim ob razvlečenih filmih? In hudiča, kje se že najde spored, če nimaš neta?

Tretji dan sem ugotovila, da spored še vedno najdeš v tiskani obliki, a da ga v resnici – niti ne potrebuješ. Če namreč poskušaš dejansko gledati televizijo (ne pa zraven vsaj še likati cunje, pomivati posodo ali sestavljati blog zapis), hitro spoznaš, da so prav vsi programi zanič. Sploh mi ni potegnilo, koliko serij, filmov in nadaljevank vse naše TV-hiše ponavljajo, koliko premoremo trapastih ‘kontaktnih’ oddaj in ja, če v enem dnevu pogledaš več kot eno informativno oddajo, ti lahko postane slabo ob naboru in kvaliteti posredovanih novic.

Četrti dan sem prišla do spoznanja, da se brez neta da prav lepo živeti, sploh, če tudi TV pustiš spati in namenoma pozabiš kupiti časopis. Kar naenkrat izginejo prenatrpani domovi za upokojence, rekonstrukcija trojanskih predorov, protesti staršev zaradi težav z vrtci, grozne vremenske napovedi, teroristi, letalske nesreče in globalno segrevanje. Ostane le še ljubi mir, kak sms in – čas. Ogromno časa za pospravljanje stanovanja, igranje ’stolpa’ z malim, pripravo (preslanih) špinačnih tortilj, sprehode po mestu in kofetkanje na balkonu. Peti dan abstinence je tako že odkril čare življenja brez tehnike in šestega sem skoraj že znala uživati.

In potem pride sedmi dan, ko se privlečeš v službo, odpreš mail in ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Elektronskih sporočil kot dreka, obveznosti toliko, da bi najraje vzel dopust, blog povsem zanemarjen, nekaj besnih znancev in nezadovoljnih sodelavcev. In je šla neinternetna idila v ‘maloro’. Kot vse kaže, sem daleč naokoli edina, ki si je upala privoščiti tehnološki mrk, vsi ostali pa so se v teh dneh zarotili proti meni in mi besno pošiljali maile. Kot da nimajo kaj boljšega početi.

Da bi jih koklja brcnila. Ne preostane mi drugega, kot da aktiviram tiste moške roke, se ponovno povežem s svetom, se spet informiram o vsem svetovnem sranju in poskušam v najkrajšem času odpraviti posledice moje spletne izolacije. Za popizdit.

Ob naslednji selitvi bo internet v prvem planu, obljubim.

...komentar [12]

Prvi poljub je neskončen. Topel. Strasten. Spet sva dve sestradani živali, lačni telesa in bližine. Privijem se k tebi, kolikor tesno je to sploh mogoče, zakopljem dolge nohte v tvoje kodraste lase. Na hrbtu čutim tvoje roke. Vse nižje drsijo, privijaš me k sebi. Najina usta so zlepljena, niti za trenutek se ne razmaknejo, niti takrat, ko me dvigneš, ko te z nogami objamem okoli pasu in ko me odneseš do postelje, kot da sem majhna, drobna punčka.

Položiš me na posteljo. Tvoje telo se le za trenutek odmakne in praznina, ki zaveje med nama, me prestraši. Z vso močjo te potegnem nazaj, prisesam in privijem se k tebi, z levico te objemam, z desnico iščem pot pod tvojo majico.

Tvoje telo je tako prekleto vroče. In dišiš mi. Noro mi dišiš. Z usti ti polzim po vratu, nežno te grizljam po ušesih, poslušam tvoje pridušene vzdihe in zatrepetam vsakič, ko se tvoja roka premakne. Poznam vsako ped tvojega telesa. Vem za vsak kotiček, ki se ga moram dotakniti, da boš predel od užitka. In ravno to počnem. Izkoriščam dotike. Provociram te. Dotikam se te na najbolj občutljivih mestih, potem pa te odrivam stran. Ne dovolim ti, da bi me slekel, ne dovolim, da bi se me dotikal in me razorožil.

Hočem te obvladati. Hočem te prikleniti na posteljo in si te vzeti. Hočem, da čutiš vso ljubezen in ves gnev, ki sta se v zadnjih tednih nabirala v meni, me poplavljala in dušila. Ne zmorem. Preveč šibka sem. Zrineš me na hrbet in me posuješ s poljubi. Najini prsti so tesno prepleteni, z rokami me držiš navzdol, z vso težo pritiskaš name. Tako prekleto te čutim, da bi najraje kričala. Verjetno tudi kričim. Čutim te z vsakim koščkom svojega telesa, gorim pod teboj, telo več ne posluša. V trenutku, ko zdrsneš vame, se najina pogleda ujameta, ustnice spet zlepijo, reka občutij in čustev pa podre vse pred seboj in zalije naju, posteljo, sobo, čas. Eno sva.

Ko se najini telesi vsaj malo umirita, ko mi uspe spet zadihati in odpreti oči, se zavem, kako tesno prepletena leživa. Najin vonj polni nosnici, tvoji kodri mi lezejo na obraz. Še vedno te čutim v sebi, ob sebi, povsod si, meni pa lijejo solze po obrazu. Drgetam kot majhen otrok in vsak tvoj poskus, da bi me potolažil, vsak, še tesnejši objem in nežen poljub rodi novo solzo, nov tresljaj. Hlipam in se privijam k tebi. Zgrizla bi te, spraskala bi te, objela bi te in se potopila vate. Vsaj za trenutek bi rada spet postala eno s tabo, del tebe, ki ga ne moreš odvreči, kot lahko odvržeš in zapustiš mene.

Še vedno nisi rekel besede. Poskušaš. Ne slišim te. Nočem te slišati. Vem. Izvijem se iz tvojega toplega objema, zajamem sapo in te prosim: »Odidi.« Odvlečem se do radia, na ves glas navijem svojo glasbo in odidem pod tuš. V predsobi ni nobenega kovčka, nobenih spominov in nobene slabe vesti. V predsobi so le tvoji čevlji. Tako kot vedno.

Slišim te, kako se oblačiš, predstavljam si tvoj obraz, kot že tolikokrat slutim bolečino v tvojih očeh, a tokrat ne grem nazaj. Vroča voda spira tvoje sledove z mene. Pomarančno milo si vtiram v kožo, kot da bi hotela zbrisati še zadnjo tvojo sled. Solze se mešajo z vodo, ki odnaša vonj po tebi.

Vrata na hodnik se potiho zaprejo. Šel si. Še mokra stopim v predsobo. Zaklenem vrata za teboj in se sesedem na tla. Gola, mokra, topla, nemočna. Hlipam, a solze so presahnile. Nemo buljim v steno pred seboj in nekje slišim glasbo, ki me pomirja. Počasi se spravim pokonci in se odvlečem nazaj v kopalnico. Puder prikrije podočnjake, šminka prisili ustnice v majhen nasmeh. Ura bo kmalu pet. Pripraviti moram kosilo za svojo družino.

...komentar [19]

Čakam te. Tako težko te čakam. Koliko časa se nisva videla? Teden? Dva? Je mogoče minil že cel mesec? Ne vem. Ko gre zate, za naju, čas izgubi svoj smisel. Vse ostalo tudi. Pogrešam te. Neskončno te pogrešam. Tako prazni so dnevi brez tebe, brez najinih drobnih laži, zaradi katerih je zjutraj vredno zlesti iz postelje.

Že dvakrat sem obrisala prah s knjižnih polic, poravnala posteljnino, se postavila pred ogledalo in se zazrla vase. Si ji povedal? Si končno zbral pogum in se odločil? Rekel si, da prideš. Sam? Boš končno privlekel s seboj tiste knjige in črne majice? Boš stlačil v torbo svoje spomine in jih pustil v moji predsobi?

Trepetam. Telo se trese. Ne vem, če sem sposobna sprejeti vse tvoje življenje. Ne vem, če se lahko kosam z vsemi tvojimi bolečinami in obžalovanji. Pojma nimam, kam bom stlačila tvojo slabo vest in kaj bom naredila z njo, ki jo bom gledala vsak dan.

Moje telo trepeta že ob misli nate. Tako dolgo se te nisem dotaknila, tako dolgo tvoje roke niso drsele po mojem vratu, a zdi se mi, kot da še čutim njihov dotik na sebi, nosnice lovijo vonj tvojega telesa. Razum nikoli ni bil prav glasen, ko je šlo zate.

Zleknem se na posteljo in si prižgem novo cigareto. Zrem v svetlomodro posteljnino in iščem tvojo sled. Tam, ob vzglavju, sem zadnjič ležala v tvojem naročju, božal si me po laseh in mi nežno šepetal, kako zelo si me želiš. Tvoje roke so zdrsnile na ramena, se sprehodile čez prsi in me tesno privile k sebi. Kot da se bojiš, da me boš izgubil, kot da se bojiš, da so vse le sanje.

Vsakič, ko si odšel, se mi je v resnici zazdelo, da so bile le sanje. Vsakič, ko sem za teboj zaprla vrata in se naslonila nanje, sem se sesedla na tla, vsa topla, pravkar potešena, a še tako zelo željna tvojega telesa. Sedela sem tam, zaprla oči in čutila tvoje telo ob sebi, tvoje dotike, tvoj vonj. Nisem hotela pod tuš, nazaj v posteljo sem zlezla, se pokrila čez glavo, za trenutek ali dva, samo toliko, da je bolečina tvojega odhoda nekoliko otopela.

Pogrešam te, neskončno te pogrešam. Zamujaš. Telefon je še kar tiho, tebe pa od nikoder. Pozen, kot vedno. Čakala sem te doma. Čakala v bližnjem baru, na stopnicah velike cerkve v mestu, čakala pred kinom in trgovino. Nikoli ti nisem rekla besede. Nikoli zamerila trenutka. Že samo pričakovanje tebe je bilo – vredno.

Smešno, kako nezahtevna postanem, ko se zaljubim. Kako enostavno je vse, kako ne potrebujem nobenega pojasnila, ničesar. Dovolj mi je človek, ki si ga želim. Dovolj si mi ti. V moji bližini.

Spomnim se najine prve kave. Na postelji sva jo spila. Vsak na svoji strani, kot da bo razdalja med nama preprečila to, kar nama je bilo usojeno. Ne spomnim se, o čem sva govorila, ne sanja se mi, kako in zakaj sva se sploh znašla pri meni. Nič pa ne more zabrisati spomina na trenutek, ko sva kot dve sestradani živali planila drug na drugega, se zagrizla, prepletla, prisesala, kot bi hotela postati eno, zbrisati vse med nama in se stopiti v nič.

Poljubljala in grizla sem te kot zmešana, nohti so puščali sled na tvojem hrbtu, zobje na vratu, kot da bi te hotela zaznamovati, si te prilastiti, kot da bi si s silo lahko vzela to, kar ni moje. Ni mi uspevalo, kajne? Mogoče za uro ali dve, mogoče za dan, ki je bil samo najin, a vračal si se. Vedno znova in znova.

Dolgo časa je zadostovaloj. Zame, zate, za vse. Od tistega popoldneva ob reki, ko si mi na tla pogrnil svojo jakno, vrgel kamen v reko in me do jutra ljubil na pesku, sem živela še tedne. Vsak rogljič, ki si mi ga prinesel v posteljo, ko si ukradel jutro zame, me je nasitil za kak dan, vsak ukraden pogled v mestu, ko si objemal njo in se nasmehnil meni, je bil dovolj, da je bolečina za nekaj časa izginila.

A ni šlo v nedogled. Vsak dan si bil bližje, vsak dan bolj moj. Želela sem si te celega. Želela sem se zbujati ob tebi, se te dotikati vsak trenutek, se nasloniti nate in sanjati s tabo. Bolečina je rasla z željo, pričakovanja z dnevi in počasi se je vse lepo začelo spreminjati v krč, v agonijo, v brezplodne poskuse obdržati nekaj, kar nikoli nisem imela, spremeniti zdaj v jutri. Postavila sem te pred dejstvo in zbežala.

Zdaj sem nazaj. In zdaj se vračaš ti. S kovčki? S svojo mačko? Z vso kramo preteklosti in sedanjosti?

Vrata so se odprla. Stojiš pred mano. Nasmeh imaš na obrazu, roke steguješ proti meni, besede se ti rišejo na ustnicah. Nanje položim prst in te z njim prosim, da molčiš. Pogrešala sem te, želim si te. Tu in zdaj. Govoril boš potem.

...komentar [10]

… da je zjutraj sploh zlezel iz postelje?

V trenutku, ko pomisli na 75 kvadratnih metrov stanovanja, ki jih je potrebno v parih dnevih ‘zglancati’ do popolnosti?

Mogoče par ur kasneje, ko (k sreči) propade dvakratni poskus umora ljube blogerke – z elektriko?

Kaj pa ob ugotovitvi, da lisice na avtomobilu niso prvoaprilska šala?

Bi mogoče bilo vredno obžalovati jutranje vstajanje takrat, ko bankomat poje kartico? Sploh, ko v denarnici zmanjka 5 evrov za plačilo kazni?

Kaj pa, ko v kratkih rokavih sediš pred Lutkovnim gledališčem, čakaš na tistih 5 evrov in te klošar povabi na kavo?

Ne?

Smo trpežni?

Prenesemo vse?

Skorajda. Novega izbora SIOL-ovih hišnih blogerjev pač ne.

Grem spat.

Preventivno.

Če mi danes Luna pade na glavo, se namreč ne bom čudila.

Čeprav prvi april … vse ima svoje meje;)

...komentar [60]