blodim, blodiš, blodi

Selitev terja svoj davek. Če pozabimo na roke, ki od vseh omar in škatel bingljajo do kolen, če odštejemo bolečine v hrbtu in travme ob misli na petkov večer, ko sem namesto blogerskega druženja ‘uživala’ v prenašanju in sestavljanju sobnega bicikla, ne moremo mimo ubogega prenosnika, ki pozabljen leži sredi dnevne sobe in čaka na boljše čase. Razlog? Gospa Zloba je tako zelo blond, da povezava z internetom še vedno ne deluje in čaka na boljše (beri: moške) roke.

Prvi dan abstinence so bile bolečine hude. Nekaj je, da se protestno ne dotaknem svojega bloga, ker se mi z njim ne da ukvarjati, nekaj je, da internet zamenjam za namakanje v bazenu ob jadranski obali, a da absolutno in sploh ne morem uporabljati interneta, ja, to pa je krivica. In to kakšna.

Ne moreš prebrati elektronske pošte. Niti pod razno ne moreš preveriti svojih najljubših blogerjev. Lahko le ugibaš, kakšni komentarji so se nabrali pod tvojim zadnjim zapisom (če sploh) in na trenutke se ti zazdi, da je lahko pol sveta že razpadlo, ti pa o tem nič ne veš, ker nisi več navajen preverjati informacij na TV-ju ali v časopisu. Halo, kje je tu kakšna ažurnost, če časopis izhaja zgolj enkrat dnevno?

Katastrofa, vam rečem. Drugi dan sem ugotovila, da sploh ne znam več gledati televizije, če zraven nimam računalnika. Kaj pa naj počnem med reklamami in kako naj se zaposlim ob razvlečenih filmih? In hudiča, kje se že najde spored, če nimaš neta?

Tretji dan sem ugotovila, da spored še vedno najdeš v tiskani obliki, a da ga v resnici – niti ne potrebuješ. Če namreč poskušaš dejansko gledati televizijo (ne pa zraven vsaj še likati cunje, pomivati posodo ali sestavljati blog zapis), hitro spoznaš, da so prav vsi programi zanič. Sploh mi ni potegnilo, koliko serij, filmov in nadaljevank vse naše TV-hiše ponavljajo, koliko premoremo trapastih ‘kontaktnih’ oddaj in ja, če v enem dnevu pogledaš več kot eno informativno oddajo, ti lahko postane slabo ob naboru in kvaliteti posredovanih novic.

Četrti dan sem prišla do spoznanja, da se brez neta da prav lepo živeti, sploh, če tudi TV pustiš spati in namenoma pozabiš kupiti časopis. Kar naenkrat izginejo prenatrpani domovi za upokojence, rekonstrukcija trojanskih predorov, protesti staršev zaradi težav z vrtci, grozne vremenske napovedi, teroristi, letalske nesreče in globalno segrevanje. Ostane le še ljubi mir, kak sms in – čas. Ogromno časa za pospravljanje stanovanja, igranje ’stolpa’ z malim, pripravo (preslanih) špinačnih tortilj, sprehode po mestu in kofetkanje na balkonu. Peti dan abstinence je tako že odkril čare življenja brez tehnike in šestega sem skoraj že znala uživati.

In potem pride sedmi dan, ko se privlečeš v službo, odpreš mail in ne veš, ali bi se smejal ali jokal. Elektronskih sporočil kot dreka, obveznosti toliko, da bi najraje vzel dopust, blog povsem zanemarjen, nekaj besnih znancev in nezadovoljnih sodelavcev. In je šla neinternetna idila v ‘maloro’. Kot vse kaže, sem daleč naokoli edina, ki si je upala privoščiti tehnološki mrk, vsi ostali pa so se v teh dneh zarotili proti meni in mi besno pošiljali maile. Kot da nimajo kaj boljšega početi.

Da bi jih koklja brcnila. Ne preostane mi drugega, kot da aktiviram tiste moške roke, se ponovno povežem s svetom, se spet informiram o vsem svetovnem sranju in poskušam v najkrajšem času odpraviti posledice moje spletne izolacije. Za popizdit.

Ob naslednji selitvi bo internet v prvem planu, obljubim.