blodim, blodiš, blodi

Ti. Pa ti. In ti. Pa ti tudi kompliciraš. Ti ne pišeš. Ti tudi ne. Še kdo??? Jasno, ti.

Fak of.

27 komentarjev

Danes baje v veljavo stopa Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa, ki naj bi zmanjšal število mrtvih na naših cestah. Priznati moram, da sem ‘navdušena’. Za večino prekrškov je zagrožena kazen, precej večja od polovice mojega osebnega dohodka, tako da bo verjetno najbolj pametno, da svoje vozilo prodam in od sedaj naprej – hodim peš.

Ne glede na to, da imam vozniško dovoljenje že trinajsto leto, da sem v življenju zabeležila vsega skupaj dve kazni za napačno parkiranje in eno za prehitro vožnjo (+ 15 kilometrov na uro) in da nisem opraskala niti enega od svojih jeklenih konjičkov, se mi po spremenjeni zakonodaji zdi vožnja po slovenskih cestah svojevrstna loterija.

Čeprav očitno ‘varen’, zanesljiv in celo dolgočasen voznik, si lahko tu in tam privošči kak spodrsljaj, spregleda kako tablo in hej, gre moja plača v maloro. In sem mrzla. Dobesedno. Ne morem plačati najemnine, ne morem pokriti tekočih stroškov, hej, še otroka ne morem nahraniti. Torej ne bom vozila. Tveganje je preveliko.

Bodo pa zato na cesti ostali vsi naduti junaki, ki jim 500 ali 1.000 evrov pač ne pomeni veliko, naokoli bodo še vedno noreli tipčki, ki jih je očka obdaril z jeklenim konjičkom (in kritjem stroškov za vse morebitne prekrške) ter oni, ki jim je tako ali tako vseeno, ali za volan sedajo trezni ali pijani. Same cvetke torej.

In kaj smo dosegli? Povprečne ljudi smo spremenili v drugorazredne državljane, katerim vsak najmanjši prekršek resno ogrozi preživetje. V prvorazredne državljane pa smo povzdignili vse tiste, ki jim denar že tako ali tako ne pomeni nič, odgovornosti nimajo nikakršne, če naredijo kako ‘pizdarijo’, pa se tako ali tako izvlečejo.

Sistem kazni bi funkcioniral, če bi veljal za vse, če bi bile kazni tako zastavljene, da vsem odžrejo primeren znesek iz računa. Meni skoraj celo plačo, torej tudi vsem ostalim - celo plačo. Nekaj pač, kar bo gospod s sfriziranim kabriem občutil ravno tako kot jaz v svojem razcvetelem Poldiju.

Ne, seveda ne. Kdo od tistih bogatih norcev bi se namreč lahko še oglasil. Protestiral. Zahteval spremembo zakona. A ne mali človek. Ta bo do nadaljnjega pridno cijazil po cesti, pazil na vse znake in vse policijske zasede, upal, da je vse naredil prav in molil, da ne bo česa plačal. Kot se za malega človeka spodobi.

Res, hlapčevska je duša slovenska, ki dan za dnem tiho sprejema nove in nove pogruntavščine veleumnih politikov, in fevdalna je duša politikov, ki vsepovsod skrbi za tiste, ki že tako ali tako vse imajo. Ne razumem, resnično ne razumem.

Kaj je narobe s plačevanjem kazni glede na višino osebnega dohodka? So največji norci na cesti res tisti, ki avto kupujejo na nekaj deset obrokov? Je res treba do konca obrati tiste, ki imajo najmanj? Bomo resnično zmanjšali število mrtvih na cestah ali bomo le malce krpali kako luknjo v eni od državnih blagajn?

Na koncu koncev niti ni važno. Še en bedast zakon je sprejet, kazni so napisane, policaji pripravljeni. Jaz pa bi se tudi že lahko sprijaznila, da sem drugorazredni državljan, katerega edino poslanstvo je to, da pridno dela, plačuje davke in kazni ter skrbi, da se imajo vsi ostali – fino in fajn.

Zakaj se ob vsem skupaj torej še jaz ne počutim - fajn?

23 komentarjev

Priznam, iskreno priznam, da so mi všeč prav vse oblike izražanje nezadovoljstva s katerokoli obliko oblasti: sedanjo, bivšo, levo, desno, politično, gospodarsko ali pa cerkveno. Priznam, všeč so mi stavke, protestni shodi, grafiti, karikature, zbori, tribune, politične satire, kritike in gledališke igre.

Še huje; Priznam, da sem se kakega shoda tudi udeležila, skoraj nekam vrgla jajce, potem pa obupano ugotovila, da se ne znam dreti skupaj z množico, da so mi voditelji shodov s svojimi ‘prilagojenimi’ govori ravno tako zoprni kot vsi oblastniki in kar je najhuje; Večina protestnikov tako ali tako nikoli ne ve, zakaj točno sploh protestira.

In sem nehala. Hoditi na shode in vzdihovati ob prizorih ljudskih množic z rdečimi zastavami in slabimi slikami Cheja na majicah. Nekje vmes se je korektna družbena kritika izgubila tudi v medijih, grafiti so vse bolj dolgočasni, karikature pa tako ali tako rišejo le še zavaljene tete.

Dolgčas, apatija, povsem slovensko razpoloženje torej. Dokler iz naftalina ne zleze Marjan Podobnik in na račun nekega Joška Jorasa ter njegove domačije na (napačnem) bregu Dragonje podžge vso nestrpnost, ki jo Slovenci premoremo, pošlje dva avtobusa nacionalistov na hrvaško mejo in naredi cel halo. Že enkrat videno, če se ne motim, le da je takrat ‘v luknjo padal’ njegov brat, Janez Podobnik.

Ljudje božji, ste lahko še bolj ogabni, kot da podpihujete sovraštvo in se pod krinko skrbi za našo zemljo ter naše meje mečete po tleh? O ja, lahko ste še hujši. Celo teorijo zarote si izmislite, z zastrupljenimi posamezniki in odprtimi vrati otroških sob. Bolj patetično pač ne gre, kajne? Janez Janša je zagotovo angažiral vse svoje specialce, ki sedaj lazijo po domovih članov Zavoda 25. junij in otrokom iz postelj kradejo igrače, staršem pa v čaj stresajo strup.

Pa dajte no. Ne glede na to, kako zelo ne maram gospoda JJ-a, mu v tem trenutku lahko zgolj čestitam za umirjen pristop. Ne glede na to, kako preziram strahopetno in na trenutke prav hlapčevsko vodenje slovenske zunanje politike, se na ‘način Podobnik&Joras’ pač ničesar ne rešuje.

Marjan Podobnik je v svojem novem poskusu vstajenja iz političnega pepela prestopil vse meje dobrega okusa in vsem politikom, ki se shoda niso udeležili, se potiho priklanjam. Gospodu Jorasu prav nič ne zavidam njegove situacije in ker je ne poznam, zelo težko sodim zgodbo, v kateri se je znašel. Da bi si lahko ustvarila mnenje, bi gospoda Jorasa najprej vprašala, od kdaj točno živi na spornem ozemlju, od koga je zemljo kupil in za koliko denarja.

Ob vsem skupaj se mi namreč dozdeva, da nekateri pač radi provocirajo, čeprav na račun sebe in svoje družine. Mogoče gospodu delam krivico, mogoče je bil rojen na tistem ozemlju, mogoče je kdo res mejo premikal in ukradel kos zemlje, a to nikakor ne opravičuje v soboto videnih provokacij.

Če se gospodu Jorasu resnično godi krivica, je čas, da to nekdo popravi, a ta nekdo definitivno ni Marjan Podobnik ali kateri od baje zastrupljenih članov Zavoda 25. junij, ki situacijo ob Dragonji zgolj izkoriščajo za nabiranje političnih točk. Vsi Jorasi tega sveta so zgolj priročno sredstvo v ta namen, nič več in nič manj.

Me prav zanima, kateri od udeležencev sobotnega protesta dejansko pozna Jorasov položaj in zgodovino prerekanj na meji ob Dragonji. Res bi rada slišala še koga, razen gospoda Podobnika, da mi razloži, kako je z zastrupljenimi želodci in odprtimi vrati v otroške sobe. Želela bi si, da odstop ministra Mateja zahteva nekdo, ki dejansko zna našteti pet pametnih razlogov zanj in ne pozabljeni Feniks, ki v soju kamer skoraj potoči solzico obupa.

Ja, želela bi predvsem to, da ljudje razmišljajo s svojo glavo, kolikor jim ta to dopušča. Da se nehajo obnašati kot trop ovac, sploh pa ne ovac, s tako pritlehnimi pastirji. A zdaj spet pričakujem preveč, kajne? Ljudje smo v svojem bistvu ovce, ki nujno potrebujejo pastirja, da se ne izgubijo.

Ko smo že pri tem; Le kam se je izgubil moj? Malce lačna postajam.

19 komentarjev

Po desetih letih življenja v Ljubljani so se končno danes zjutraj vse zvezde in vsi planeti (pa še Luna za boljšo statistiko) spravili v meni naklonjeno kombinacijo, priklicali Sonce in mi privoščili to, o čemer sem sanjala že nekaj časa – popolno sobotno jutro v centru Ljubljane, s kavo ob Ljubljanici, izletom na tržnico, gužvanjem med stojnicami in vonjem po svežih žemljicah.

Življenje v centru mesta pač ima svoje prednosti. Zjutraj svojo rit dvignem iz postelje celo uro kasneje, namesto cijazenja v koloni pločevine se do pisarne sprehodim, popoldne pa se smejim ljudem, ki sedijo v svojih pločevinkah in molijo, da bi še pred temo prišli domov.

Ob vikendih ni potrebno maltretirati otroka, ga preganjati iz postelje, posiljevati z zajtrkom in tlačiti v avto, da bi vsaj približno dovolj zgodaj prišel do tržnice in si privoščil svojo kavo z mlekom. Če ti seveda prej ne zmanjka volje. In če uspeš najti parkirišče. Običajno sem že ob misli na vso to proceduro raje izbrala izlet v lokalni supermarket in kavo v enem od fužinskih kafičev.

Danes pač ne. Danes sem se prebudila in se brez kake posebne muke na vse zgodaj znašla sredi tržnice.

O ti milina, o ti nebeški užitki. In vonji. Postano zelje in izpušni plini, po novem na tržnici parkiranih vozil. Navdušujoče. Čudovito. Kot teta moja draga, ki v soboto dopoldne kupuješ 25 kilogramov mesa in mesarja ozmerjaš s kretenom. In ti ista teta, ki narediš vrsto do Tromostovja, ker želiš svoje pečenice, krvavice in klobasice trikrat stehtati, res si čudovita. In ti, moj ljubi natakar, ki ne ločiš kave z mlekom od one s smetano, ki se še v življenju nisi nasmehnil in ki ti na kraj pameti ne pade, da bi kogarkoli postregel v kake pol ure, osrečil si me.

O ti bela Ljubljana in še bolj čudoviti Ljubljančani, ki sredi mesta kričite na svoje otroke, ki hitite, kot da se svet podira, ozmerjate prodajalce in drug drugega, se zaletavate s svojimi cekarji in torbami, se pulite za zadnjo solato in si v usta tlačite ukradene jagode.

Hvala bogu za turiste, ki so edini, ki v Ljubljani in v sobotnem dnevu še vidijo nekaj lepega. Ki jih ne zvija ob gužvi, ki ne razumejo zmerljivk, ki cenijo sveže sadje, pogled na grad in čudovito, sončno jutro. Tako zelo nasmejani in zgovorni so, da se jim nasmehne še moj sitni natakar, da stric s kapuco neha kričati na svojega mulca in da sitna damica neha zmerjati svojega dragega.

Eh ja, včasih ni dobro preveč pričakovati. Niti od sobotnih juter. Čeprav, ko vidiš vso nestrpnost in nezadovoljnost, ko nanjo pogledaš iz svojega fotelja in izza dišeče kave, se lahko samo nasmehneš. Dobro ti gre, resnično dobro ti gre. Dokler nisi del histerije, ki te obdaja, dokler te ne iztiri kos mesa ali nejevoljen otrok, si (očitno) lahko precej srečen.

In tako je popolno sobotno jutro v Ljubljani resnično bilo – popolno. Naj bo tak še dan.

21 komentarjev

Bravo mi. Tretja blogerska krvodajalska akcija je uspela. Če bi šteli prisotne blogerje, bi seveda bili razočarani, a prisotni s(m)o odtehtali vse tiste, ki nimajo jajc (ali časa), da bi se nam pridružili.

Prvi je prikorakal Sosed. Prav zanimiv občutek je srečati nekoga, ki ga ‘zgolj’ bereš, a ko stoji pred tabo, se ti zdi, da ga poznaš že celo večnost. Ker si vljuden (jups, to sem jaz, čeprav stavke zaključujem z grdimi besedami;), mu stisneš roko in izpadeš precejšen tepec.

Še dobro, da se od nekje vzame Piskec, ki je (poleg mene, se mi zdi), najbolj reden udeleženec blogerskih krvodajalskih akcij. Kapo dol. Za njim še Salonitka in jasno, Katarina. Točno taka kot si jo predstavljaš, če bereš njen blog, samo še bolj nasmejana. Še preden smo se uspeli popisati in prijaviti, pa spraviti osebje na Zavodu ob živce (Katarina je namreč mirno povedala, da nas pride cel avtobus), sem se vsaj trikrat nasmejala do solz.

Kako solzico sem skoraj potočila tudi ob ugotovitvi, da sem tokrat kljub svojemu nizkemu pritisku primerna za puščanje krvi (česar po zadnji izkušnji skorajda nisem pričakovala), a kar smo rekli, smo rekli. Kri smo dali trije – Sosed, Piskec in moja malenkost, obe babnici pa se nista kvalificirali. Po mojem to odločitev na Šlajmerjevi še danes obžalujejo, saj tako energične rdeče tekočine na tem svetu pač ni veliko.

Vsi pošpikani, prevezani z rumenimi prevezami in potolaženi s sendviči smo se končno spravili k stvari, pivu v Povodnem možu, kjer se nam je pridružil še gospod Si.R. Ne vem, kaj je teklo bolj hitro; pivo, čas ali spet – solze smeha. Pogrešali nismo skoraj nikogar in ničesar, obglodali pa večji del slovenske blogosfere (če se vam je včeraj prav fino kolcalo, sedaj veste, zakaj), si zagotovili skrbništvo nad 4 mulci, enim psom in izposojeno mačko, skoraj ustanovili ženski partizanski pevski zbor in natakarjem v lokalu privoščili nekaj sivih las. Saj nismo mi krivi, če so ljubljanski natakarji sitni in počasni.

Dan je (če se mene vpraša), minil prehitro. Še toliko stvari bi želela izvedeti od Piskeca in Salonitke, vsaj sto stvari vprašati Katarino, se narežati Si.Ru in pod nujno povedati Sosedu. Pa se v eno popoldne ne da stlačiti vsega. Sploh, če tako vneto nadomeščaš izgubljeno kri s kozarci piva.

Kakorkoli – jaz sem se imela fino in komaj čakam naslednji ‘kvačkarski’ krožek. Do takrat moram razrešiti samo še en misterij; Ugotoviti, komu pripada katera od včeraj pridobljenih telefonskih številk.

Sem že povedala, da sem zmedena?:)

35 komentarjev

V nabiralniku mojega novega domovanja so se začele nabirati položnice. Večina jih je sicer še za pretekli mesec, tako da me zaradi njih (še) ne boli glava, dobivam pa počasi občutek, kaj me čaka v prihodnjih mesecih. Bi kdo zaposlil zateženo mamo samohranilko s premalo časa? Ne? Se mi je zdelo.

Pustimo podrobnosti. Ena od položnic v nabiralniku je priromala z meni tako ljubega RTV-ja, javnega zavoda, mimo katerega se vsak dan sprehodim na poti v službo in nazaj. Vsakič znova me fascinira število tam parkiranih službenih vozil in ljudi na čik pavzah, predvsem zato, ker poskušam vso to gmoto pločevine, ljudi (pa še ogromne, grde stavbe) nekako povezati z zanič vsebino, ki mi jo nacionalna televizija ponuja, ko po pomoti kliknem na katerega od njenih programov.

Edini pametni zaključek, do katerega lahko pridem, je ta, da je toliko ljudi potrebnih, da delaš zanič program. Tako zelo zanič, da od nekje potegneš celo tako budalaštino, kot je varuhinja pravic poslušalcev in gledalcev. Se tej isti varuhinji lahko pritožim, ker nočem gledati prvega in drugega programa?

Moje drage nacionalke namreč čisto nič ne moti moj prezir do nje, še manj dejstvo, da njenih programov (razen res redkih izjem) ne spremljam. Mesečno želijo od mene 11 evrov in še malo. Saj ni veliko, boste rekli, a če začnem seštevati, koliko denarja zbere javni zavod samo z naročninami, ki smo jih (očitno) prisiljeni plačevati vsi, ki v stanovanju premoremo škatlo, televizija imenovano, se res sprašujem, kam ves ta denar stlačijo. V avtomobile? Opremo?

Definitivno ne v dober program, ker se v tem trenutku pri milem bogu ne morem spomniti, kdaj in zakaj sem na prvem ali drugem programu videla kako dobro oddajo ali film. Edina zabavna stvar so prenosi iz državnega zbora, a pri teh si kakih velikih zaslug RTV pač ne more pripisovati.

Pošteno priznam, da sem prelena, da bi šla brskat, na podlagi katerega zakona mi gospodje s Kolodvorske zaračunavajo RTV prispevek, bi pa z veseljem – ta prispevek ukinila. Iz čistega principa. V zameno za to zahtevam (ponujam?), da mi nacionalka ukine tako prvi in drugi program, ki zgolj zasedata mesto na mojem daljincu in delata gužvo, kadar brezciljno preklapljam kanale gor in dol.

Tudi to ne bo šlo? Nič novega. Tudi na to, da bi mi kdo uspel razložiti, kakšna bi bila konkretna povezava med znižanjem cene RTV naročnine in (baje) posledičnim padcem inflacije, še vedno zaman čakam. Ko gre za nacionalko, njene programe in naročnine se mi vse skupaj zdi kot neka slaba znanstvena fantastika, ki je moj mali, omejeni um pač ne more razumeti. Lahko le pridno plačujem položnice, občudujem avtomobile, na katerih se bohoti stric s piščalko, in poskušam uporabljati daljinca brez tipk s številkama 1 in 2.

No, pa pejmo. Na ’sprehod’ mimo RTV hiše. Ob štirih se namreč dobimo na Šlajmerjevi. Da ne bi kdo slučajno zatajil. Obljubim, da jutri potem njega spljuvam v kakem trapastem blog zapisu;)

25 komentarjev

Imam se za človeka, ki trdno stopa po zemlji. Nobenih težav nimam s kakimi bogovi, angeli in demoni, ne ukvarjam se s črno magijo, ne verjamem v usodo, zvezde, horoskope, še manj vedeževanje iz kave ali fižola. Verjamem, da je vsak od nas krojač svojega življenja in zanašanje na kako konstelacijo zvezd ali planetov v trenutku rojstva se mi zdi zgolj izgovor za naše lastne neuspehe.

Edina, kolikor toliko ‘abstraktna’ stvar, ki jo v življenju sprejemam, je nekakšno ravnovesje, h kateremu po mojem teži celotno stvarstvo in z njim tudi jaz. Ne rečem, da se dobro vedno povrne z dobrim in slabo s slabim, a verjamem, da se mora vsak posameznik truditi dati od sebe svoj maksimum.

Jasno je, da moj maksimum ni enak maksimumu kateregakoli drugega posameznika, ne verjamem, da je moj ‘prav’ tudi univerzalni prav in ne, ne verjamem, da obstaja kaka hudo splošna ‘morala’. Gre zgolj za to, da imam kot relativno odrasel posameznik približno razdelan svoj ‘prav in narobe’ in da se v skladu s tem ravnam. Če poenostavim – zvečer hočem zlesti v posteljo in zaspati z občutkom, da sem ta dan dala vse od sebe. Simpl as that.

Do sedaj se je princip obnesel. Noben kamen mi ni padel na glavo, kolikor vem, me nihče še ni poskušal umoriti, v življenju so se mi dogajale večinoma lepe stvari in obdajali so me fajn ljudje. Tu in tam se mi je kaka stvar celo tako zelo ‘posračkala’, da sem za trenutek celo pomislila, da sem rojena pod srečno zvezdo.

No, očitno je mojo srečno zvezdo pred kratkim zagrnil nek temen oblak, mogoče je od dolgotrajnega mučenja z menoj poginila ali pa enostavno – jaz delam nekaj hudo narobe. Na vsakem koraku in skorajda vsako uro se mi dogajajo stvari, ki me spravljajo ob živce. Zamaši se mi pipa v kuhinji. Na bradi mi požene križanec med mozoljem in herpesom. Na avtu me pričakajo lisice. Bankomati mi žrejo kartice. Elektro mi izstavlja dvojne račune. Crkujejo mi računalniki. Ne eden. Trije. Odtok v veceju je začel puščati. Sestanke imam ob najbolj nemogočih urah. Z računa mi izgine nekaj evrov. Napadajo me vse stare alergije. Kašljam kot stara lokomotiva. Ob najbolj nemogoči uri mi zmanjka cigaret. Trgovino mi zaprejo pred nosom. Klošarji me nategujejo. Naštevala bi lahko v nedogled, pa nisem čisto prepričana, da bi obdelala kaj več kot dogodke zadnjega tedna ali dveh.

Pozornemu bralcu seveda ni ušlo, da so vse skupaj malenkosti, ki resnično ne sodijo v kategorijo ‘življenjske težave’, a vseeno, kar je preveč, je pa preveč. (A sem povedala, da sem danes prišla v službo po celem frisu namazana z zobno pasto?). Človek preživi mozolj ali dva, ampak ženska ne more dobre volje začeti dneva s herpesom čez pol brade in tremi lisami na čelu. Enostavno, ne gre. Pika. Ženska postane sitna. Ženska se začne znašati nad naključnimi mimoidočimi, pogrize si nohte, skadi pol škatle čikov in samo še poslabša vse skupaj.

Da se ti utrga. Jaz in moja srečna zvezda se morava resno pogovoriti, ker moja slaba volja že ogroža zdravje in počutje mojih najbližjih, predvsem pa najeda mene in mi krati zaslužen spanec. Sprašujem se, kaj hudiča se mi dogaja in zakaj. Dozdeva se mi, da grem nekomu pošteno na **** in da si je omislil vudu lutko, v katero vneto zabada igle in se ob tem neskončno zabava.

(Hmmm … pa sem rekla, da ne verjamem v te bedarije. A kdo rabi še kak dokaz, da se mi je v zadnjih dneh resnično poslabšalo?)

Še dobro, da je vikend. Preležala ga bom v postelji, izogibala se bom vsem računalnikom ter vodovodnim cevem in razmišljala, komu in kaj sem v zadnjih tednih grdega naredila. Gospoda (ali gospo) z iglami pa prav lepo prosim, naj počasi neha. Tako zelo grozna pa spet nisem.

32 komentarjev

So stvari, ki se jim je v življenju najbolje izogniti. Ker so - neprebavljive.

Ena od njih je oddaja Piramida, oddaja, ki jo človek lahko gleda zgolj po pomoti. Enostavno – ne gre. Če naj bi trije sogovorniki dokazovali svojo retorično moč (saj sem prav dojela poanto tega kričanja?), potem bi oddaja (če nič drugega) potrebovala hudo dobrega voditelja oziroma voditeljico, ki bi se ji približno sanjalo, kdaj je potrebno debato prekiniti, komu dati besedo in zakaj.

Ker temu ni tako, je Piramida še hujša od Trenj, kjer se nekaj več ljudi dere drug čez drugega, poskuša nekaj povedati, na koncu koncev pa izpade najbolj pameten tisti, ki je najbolj tiho. Ampak, jebi ga, ljudje imamo očitno radi tovrstne šove, ki so, vsi po vrsti, nekje na nivoju Big Brotherja in ki povedo le to, kdo je večji kreten.

No, ta teden se mi je omenjena pomota zgodila in nekako mi je uspelo ujeti gospoda, Činč imenovanega, ki je v svojem prekmurskem narečju sočno izdavil, da bi najprej odstrelil Bajuka, za njim pa še Šturma in vse ostale. Izjava je bila odgovor na vprašanje, kateremu od politikov bi zmanjšal plačo in čeprav se je odgovor gospoda Činča začel relativno ‘človekoljubno’, se je zaključil z ugotovitvijo, da bi odstrelil vse in to kar – ‘rafalno’.

Priznam, usta so se mi razlezla v nasmeh, sploh, ko sem videla še enega gosta v oddaji (po obleki sodeč je bil duhovnik), ki je roke sklenil v molitvi ob bogokletnih prekmurskih besedah. Pa molitev očitno ni prav nič pomagala. Ogenj je že v strehi nacionalke, pripadniki Nove Slovenije pa skačejo v zrak od užaljenosti in obupa. Ne rečem, da so Činčeve besede primerne za kamorkoli, a, dragi moji – želeli ste, imejte. Pa čeprav na nacionalki.

Katerikoli tepec spusti tovrsten tip oddaje v eter, pač lahko pričakuje, da se bo večkrat našel sogovornik, ki bo izkoristil svojih pet nestrpnih minut (kolikor se spomnim, je bil prvi, ki je Piramido izkoristil za svoj fašistični izpad, Jelinčič). Činč je pač povedal to, kar si misli, in, roko na srce, kar si misli tudi precej Slovencev.

Veste, Slovenci nismo najbolj strpen narod. In čeprav ljudi okoli sebe mogoče ne pobijamo s hladnim orožjem, smo precej nasilni, ko gre za besede. Sama mirno priznam, da včasih v mislih ‘šraufam’ glave razno raznim politikom, nabijam na kole njihove reforme in spremembe zakonov, razmišljam o pretepanju, mučenju in puljenju nohtov tistim, ki jih v svoji mali buči krivim za visoke cene, nizke plače in socialno bedo naše podalpske deželice.

Razlika med mano in Činčem je zgolj v tem, da sem jaz ‘niko i ništa’ (no, bodimo iskreni, kdo hudiča je Činč?) in da jaz svoje grde misli zadržim zase, gospod Činč pa jih je delil z vesoljno Slovenijo. In zdaj vsi hočejo, da se opraviči?

Dragi Slovenci, čeprav se pod izrečene besede ne podpišem, bi bil že čas, da se začnemo pri nas malo bolj odkrito pogovarjati. Predvsem naša politična srenja bi morala slišati, kaj si narod o njej misli. O levih in desnih, zelenih in oranžnih, vseh, ki skačejo okoli političnih kotlov in kuhajo isto mineštro že več kot 15 let. Čas bi že bil, da svojo ljubezen do resničnostnih šovov, kontaktnih oddaj in javnega pranja privatnih travm začnemo izkoriščati v bolj koristne namene in si končno povemo, kaj si mislimo.

Če bi naši vrli politiki vsak dan slišali, kako bi jih narod utapljal, polival z vrelim oljem in jim pulil nohte, bi mogoče kateri od njih bolj resno vzel svoj mandat in dejansko pomislil, kaj sploh počne in zakaj. Za Činča bodo povedali ‘poklicani’, zagotovo pa narod ni dolžan prav veliko opravičil. Ne, dokler se nekdo ne opraviči za sesut zdravstveni sistem. Za vse obdavčene subvencije, ki jih nihče ni prejel, za prenatrpane domove za starejše, trikrat preplačane in prezasedene vrtce, precenjena stanovanja in nore cene najbolj osnovnih življenjskih potrebščin.

In če se že opravičiti ne morete, ljubi politiki, poskusite vsaj razložiti, kaj počnete, skriti za svojimi lepimi kravatami in oblekami. Narod bi res rad vedel. Jaz bi rada vedela. Potem, obljubim, bo moja bolna domišljija mogoče bolj usmiljena do vas in vas bo nekega dne celo snela s kolov, na katere vas ima nataknjene že precej časa. Kdo ve, mogoče se vam nekoč še opravičim, ker vas – resnično – ne maram.

27 komentarjev

Juhej. Trije (štirje?) meseci so naokoli, in slovenska blogosfera bo spet koristna. Namesto, da z besedami špikamo drug drugega, bomo zdravstvenim delavcem dovolili, da špikajo nas. Vse za dobro stvar, predvsem pa za ‘after pivo party’.

Dobimo se naslednji četrtek, 24. aprila 2008, ob 16. uri, pred Zavodom Republike Slovenije za transfuzijsko medicino (za porodnišnico v Ljubljani).

Pobudnik akcije je ponovno Had, sledil mu je Sosed, upam pa, da se na Šlajmerjevi 1 pojavi še kdo. Jaz pridem (pa čeprav me bodo spet domov nagnali;)

Za vse, ki ‘cincate’, so tu še najpogostejša vprašanja in odgovori.

Glede na zadnjo, nekoliko slabšo izkušnjo, z zdravnico, ki ni bila najbolj fascinirana nad blogersko gužvo tik pred koncem službe, bi bilo fino, da se na katerem od blogov tudi pofočkate - da bomo vedeli, koliko nas sploh bo.

Had - tole je moja uradna prijava. Tvojega bloga moj trenutni kontakt s spletom namreč ne mara;(

27 komentarjev

Zadnjič sem si ogledala eno od mnogih televizijskih nanizank, ki se je končala z vprašanjem; »Ali je zabavno biti ti?« Priznam, da me je vprašanje prikovalo v fotelj in prisililo, da malce pobrskam sama po sebi. Je zabavno biti jaz? Uživam? Se imam fino?

Seveda bi morala kot iz topa izstreliti, da je blazno fino in zabavno biti jaz, da se v mojem življenju kar vrstijo nori dogodki, da me spremljajo čudoviti ljudje in da na sploh neskončno uživam.

Iz meni ne povsem jasnega razloga pa je najprej v glavi zakljuval en nesramen – ne. Ni zabavno biti jaz. Ne v tem trenutku. Na glavi mi visi vse preveč skrbi, ne spim dobro, selitev je še vedno tema številka ena (predvsem vse obveznosti, povezane z njo), finance obračam, kot da sem lastnik firme v stečaju, trudim se nekako zadostiti vsem službenim in osebnim pričakovanjem in kar me zadnje tedne najbolj jezi; zdravje me nenehno zajebava.

Trudim se prepričati, da je pesimistično obdobje zgolj začasna stvar, pa mi nekako ne uspeva najbolje. Če še nekako lahko upam, da se bo moje fizično počutje kmalu spravilo v red, se iz dneva v dan bolj zavedam, da me neka čudna življenjska rutina čaka še nadaljnjih nekaj let. Ne glede na to, kaj hočem in kaj zmorem, potrebujem redno službo, moram misliti na stanovanje, primerno okolje za gospoda Otroka in predvsem – ostati tu, kjer sem, vsaj še nekaj časa.

Manjkajo mi novi izzivi, manjkajo cilji, ki bi me prisilili narediti kak korak naprej, me brcnili v rit, da se znebim občutka, da – spim. To je stanje duha, ki ga pri ljudeh nadvse preziram, sama pa se v njem utapljam.

Čudovito. Kar malce zaprepadena sem obsedela pred televizijo in se že skoraj začela zgražati sama nad sabo (okej, mogoče tudi malce smiliti), ko se je iz sosednje sobe oglasil gospod Otrok: »Mima, mima, a te lahko objamem?«

Patetično, saj vem, a točno to sem v tistem trenutku potrebovala. Svojevrstno brco, a ne v glavo, ampak v srce. Kakšna trapa znam biti včasih. Saj so rutina, stres in skrbi resnično sitna stvar, a če je to cena, ki jo moram plačati, za vsa sonca okoli mene, ne protestiram. Vsaj ne preveč.

Eno sonce diha in se smeje zraven mene, eno gara malce stran, nekaj mi jih v vseh trenutkih stoji ob strani, nekatera me osrečujejo s svojo naključno prisotnostjo. Mogoče v tem trenutku res ni najbolj zabavno biti jaz, je pa definitivno fino biti obdan z ljudmi, ki jih imaš neskončno rad in ki imajo radi tebe.

Kaj pa ti? Je zabavno v tvoji koži?

19 komentarjev