blodim, blodiš, blodi

Pomlad? Itak. Na celi črti naj bi že zmagala. Tukaj in zdaj naj bi bili celo obe; koledarska in policijska, torej tista, ko lahko zimske gume zabrišeš v zadnji kot garaže, avtu natakneš poletno obutev in končno nehaš ugibati, ali bi v krizi verige v prtljažniku lahko resnično uporabil za kaj koristnega.

Na koledarju piše 26. marec, torej je mimo tudi že pust, ki naj bi odgnal zimo, vse prehlade in viroze, jaz bi že morala preživeti ’spomladansko utrujenost’, vse normalne ženske pa ubosti kako hudo dieto in se lotiti sončenja pod umetnimi žarki, za vsak slučaj, če poletje pride prehitro.

S pomladjo naj bi bilo ‘konec’ debelih plaščev in puloverjev, toplih šalov in rokavic, premočenih prstov na nogah, čudnih čevljev in po možnosti še kakih pletenih kap. Samo še lahkotne cunje, topli sončni žarki in pričakovanje – poletja, sladoleda in počitnic na morju.

Realnost? V soboto me je zamedlo. Dobesedno. Ob pogledu na popolnoma zasnežene travnike, drevesa, ki so stokala pod težo snega in popolnoma zapackan avto sem najprej pomislila, da sanjam. Ob prvem koraku v beli dan (beri: snežno brozgo) sem se hitro streznila, povsem zbudila pa ob prvi kepi, ki sem jo dobila v hrbet. Da popizdiš.

Dva dni nazaj sem avto ribala pol ure. Ujet je bil pod nekaj centimetri snega in ukleščen v ledeni oklep, ki je mojega Poldija spremenil v čudovito hladen iglu, meni pa preprečil, da bi pravočasno prišla v službo. Seveda sem bila brez rokavic in seveda sem do odtalitve prevoznega sredstva utrpela že ozebline kake tretje stopnje. Čudovit začetek dneva.

Verjetno mi tudi ni treba posebej razlagati, kako zelo razočarana sem bila, ko je moja ljubka usnjena jakna romala nazaj v omaro, čakat na boljše čase, ko so moje male čeveljce spet zamenjali topli, okorni škornji in ko so se lasje v jutranjem metežu skodrali do onemoglosti.

Vse skupaj bi še nekako šlo, če se malega ne bi lotil virus, vreden svojega imena. Namesto, da bi po poljih nabirala zvončke in trobentice (ali karkoli romantičnega se pač spomladi počne), tako malega potapljam v mlačno vodo, ga filam s C-vitaminom, zalivam s čaji in pokrivam z obkladki, a temperatura kar noče pasti. Današnji dan smo začeli skoraj pri štiridesetih stopinjah. Gospod Otrok še najbolj spominja na kako pregreto, staro cunjo, valja se po postelji, komaj gleda in hrope kot kaka stara lokomotiva, jaz pa skačem naokoli in skušam čas prepričati, da bi (enkrat za spremembo) tekel nekoliko hitreje.

Klinc pa taka pomlad. Zima je in do nadaljnjega – pijem čaje, naokoli hodim zavita v šal in v avtu prevažam zimsko opremo. Tam nekje, maja ali junija, bom ponovno premislila o kakem ’spomladanskem’ razpoloženju (pa bolj pogostih objavah na blogu tudi;).