Pred manj kot dvema mesecema je z mesta državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) odletel Marko Štrovs, ki je starejše državljane naše ljube deželice ‘obvestil’, da se jim je v življenju treba bati le Matilde. Če pustimo ob strani to, da je gospod prav nesramno užalil večino upokojencev v naši državi, lahko danes zatrdimo tudi to – da se je zmotil. Starejšim se ne gre bati le smrti, bati se morajo starosti.

Če smo čisto natančni; Starejši si v resnici niti ne morejo več pomagati, stari so in to v Sloveniji ni več šala. Saj ne, da je kdaj bila, a v zadnjih letih je priporočljivo umirati še pred šestdesetim letom. Zveni kruto? Mi je iskreno žal, a če niste te sreče, da ste dovolj premožni za privatno posteljo in negovalko, če vaša družina iz kateregakoli razloga ne more skrbeti za vas, ste v riti. Dobesedno.

Po poročanju slovenskih medijev v Sloveniji trenutno deluje 73 domov za upokojence, v katerih je prostora za 14.400 starostnikov, kar predstavlja 4.5 odstotkov populacije, starejše od 65 let. Naše vrlo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve si je za cilj zastavilo 5 odstotno vključenost ljudi nad 65 letom ali povedano drugače – 95 odstotkov ljudi, starejših od 65 let se bo moralo po planu MDDSZ znajti po svoje, 5 odstotkov pa jih bo dobilo sobo v domovih za upokojence. Če je bila Štrovsova izjava označena za neprimerno, bizarno in še kakšno, potem se sprašujem, kakšno oznako si zasluži strategija naše ’socialne’ ustanove? Ogabno? Nesramno? Gnilo? Nehumano?

Jaz navijam za – ogabno. Sploh ob videnem danes. Ko si MDDSZ drzne javnost ponosno ‘obvestiti’, da so podelili koncesije za 1800 novih postelj. Bravo! Samo v tem trenutku na posteljo v domovih za upokojence v Sloveniji čaka malo manj kot 16.000 ljudi. In cifra raste iz meseca v mesec, na letni ravni pa močno preseže teh 1800 ležišč, ki so danes tako zelo navdušila ministrico Cotmanovo.

Verjamem, da se sveta ne da rešiti čez noč, ampak – ali ne bi bilo včasih bolje biti tiho? Vas ni sram ’slaviti’ 1800 postelj, med tem, ko nekajkrat toliko ljudi čaka nanje? Vas res ni sram govoriti o ‘planu regionalne pokritosti’ ter ‘razmerju javno-zasebnega’, ko pa vas več ljudi, kot jih premore večina slovenskih mest, prosi, da bi lahko v miru in ob primerni oskrbi preživela svoja zadnja leta?

Človek se vpraša, s katerega planeta je padel; Delavci prosjačijo za plače, starši za sprejemljive cene kruha, mleka in vrtcev, starejši pa za – dostojno smrt. Še dobro, da imam ‘komaj’ 30 let. Naslednjih 20 lahko varčujem kot zmešana, pa bom mogoče na stara leta – ležala na toplem.

 

28 komentarjev





  1. dare pravi:

    A ni zanimivo , da se naši državi najbolj zatika pri pediatrični kliniki in pri domovih za ostarele? Ravno pri populaciji, ki si niti slučajno ne more pomagati sama, smo popolnoma pogoreli! Mogoče je temu malo krivo tudi to, da problem opazimo samo in šele takrat, ko imamo v bajti bolnega otroka ali pa starega človeka, ki mu je treba menjavati plenice!

  2. kandela kandela pravi:

    Jaz sem prepričana, da bi potrebovali veliko manj postelj za starejše ljudi, če bi bili njihovi svojci, v mislih imam predvsem njihove otroke, pripravljeni zanje malo bolj poskrbeti tudi v času, ko star(ej)ši niso več najbolj vitalni. Se mi zdi, da se je starejšega človeka najlažje znebiti tako, da se ga strpa v nek dom za ostarele, da nam ni v napoto. To se mi zdi še najbolj žalostno.

  3. mojca pravi:

    Pozdravljeni!
    Zakaj starejše strpajo v dom? Tisti otrok v družini, ki prevzame skrb za očeta ali mamo, jasno pričakuje tudi neko plačilo ( npr, stanovanje…). A glej ga zlomka. Skrbiš 10 let ali več za svoje starše, potem pa preljubi sorodniki (bratci, sestrce..) zahtevajo nujni delež, ko si že ves izčrpan, ko si se odrekel dopustu v dobrobit svojim staršem, te po glavi lopne še tožba iz sodišča, večletno pravdanje, merjenje živcev in moči, ker po našem Zakonu o dedovanju nujni delež pripada vsakemu, če kaj pomaga svojim staršem ali pa ne. Zato se otroci poslužujejo domov za ostarele, zaradi ljubega miru, potem se premoženje zapravi za dom, oz morajo otroci plačevati za dom, če hočejo dedovati. Tako je to pri nas, pa l.p.

  4. zloba zloba pravi:

    Uf, Kandela, ja, to je verjetno še najbolj žalostno od vsega, a na to niti pomislila nisem. V okolju, iz katerega izhajam, je edina normalna stvar, da človek celo svoje življenje preživi s svojo družino. Dom za ostarele pride v poštev le za tiste, ki družino izgubijo ali ki imajo hude zdravstvene težave in če morajo ti čakati več let, si res ne znam predstavljati, kaj (in kako) preživljajo.

  5. maty pravi:

    Čez 30 let bo ta težava rešena drugače: starostna meja za upokojitev bo 70 let, vsi mi pa bomo zaradi slabe hrane in usrane vode pomrli že pred 65 letom. Vse domove za ostarele bodo lahko spremenili v hoferje in lidle.

  6. Morska pravi:

    Saj je isto s stanovanji. Hvaljenje koliko so jih zgradili in koliko jih še bodo, povpraševanja pa nikoli ne dosežejo. Je pa vseeno nek premik.. mislim bolje ena nova postelja kot nobena.
    Skrb za starše pa je vse prevečkrat pozabljena. Eden izmed razlogov so že slabi odnosi med starši in otroki, nerazumevanje med generacijami, odsotnost občutka hvaležnosti in še bi lahko naštevali. Je pa dom za ostarele dober prijem, ko pač nekdo potrebuje nego, ki mu je sorodniki ne morejo nuditi. Je pa hkrati to zelo težak korak za starostnika. Po drugi strani pa si sama osebno težko predstavljam, da bi mi recimo moj otrok brisal rit, če bi bila v takem položaju in tega si najbrž še marsikdo ne more predstavljati.

  7. dario pravi:

    Problem je večplasten. Smo družba, ki slavi in
    poveličuje mladost in vitalnost, starosti pa se
    bojimo in jo odrivamo, ker jo enačimo s smrtjo.
    Se kdaj vprašamo, koliko modrosti in znanja skrivajo
    naši dedje in babice, mi pa jih skrivamo. Vsak bo enkrat star in ne vem, kakšna bo takrat naša družba, da bi se lahko počutili sprejete in vredne. Ste kdaj pomislili, da vse tovrstne ustanove gradimo izven središč, da bi tako potisnili “neprijetnosti” nekam ven, da jih ne vidimo. Kdo je že obiskal kakšen dom za starejše? Ni dovolj osebja, prepuščeni so sami sebi in jih imajo kot kakšne kipe tam notri. Družba, ki ne poskrbi za svoje starostnike, gotovo nima prihodnosti.

  8. homerun homerun pravi:

    Ja res je hudo tole. Moja soseda, ki je v pokoju, nima časa in prostora, da bi skrbela za svojo mamo, njena sestra prav tako ne in so jo kratko malo strpali v dom za ostarele. In smo pri tem, kar je napisala Kandela.

    BTW, če ti v 20 letih ne uspe prihraniti dovolj denarja za udobno življenje na stara leta, samo povej. Saj veš, blogerji radi pomagamo ;)

  9. dos`t mam pravi:

    Ja HOMERUN, samo en problem je, da je tudi dobrodelnih akcij vse več in več ( da ne omenjam zlorab ) tako, da se nam vsen črno piše.
    Aja , pa tega ne bi bilo treba, vseh 135 patrij NE potrebujemo, dajmo denar za potrebe NAŠE PATRIJE !

  10. dare pravi:

    @dario, jaz npr. sem bil že v domu starih in to ne samo enkrat. In prepričan sem, da starostniki tam notri niso prepuščeni sami sebi. Ljudje , ki si jih videl so dementni in so kot kipi ne glede na to ali se kdo ukvarja z njimi ali ne. V vsakem takšnem domu je oddelek s takšnimi varovanci in najbolj grozno se mi je zdelo, da nekateri sploh niso tako stari. Preprosto so jim odpovedali možgani (alzheimer…itd) in takšni lahko , tisti ki so fizično močnejši, živijo tudi dvajset let. Prav zanima me koliko komentatorjev, ki tukaj zagovarjajo varianto, da bi morali sami poskrbeti za svoje starše, je že kdaj poskušalo negovati takšnega človeka, ki si ni sposoben pomagati niti z enim prstom, ki ne zna jesti in ki ne obvladuje svojih iztrebkov. Jaz sem tega probal v bistvu zelo malo, pa vseeno čez glavo dovolj, da se okoli takšnih stvari ne drznem kaj prida moralizirati!

  11. ametist pravi:

    Dare in Dario!

    Mislim, da imata oba po svoje prav. Malo jih je, da skrbijo za starše, ali svojce bom rekel tako, kakor bi oni želeli. Dom je ena od možnih variant. Socialna služba vrši tudi druge možnosti, da plačani oskrbujejo starejše na domu. Ne strinjam se, da se ministrstvo za ddsz ne briga dovol. že ime ministrstva pove, da je to velik resor in veliko problemov. Res pa je, da se velikokrat lahko naredi več in bolje.

  12. Doktor Živago pravi:

    No, pa se malce spomnimo Mačkovih očetov. Ko je sin z očetom ravnal grdo čez vse mere, se mu je to povrnilo pri vnuku. In isto se bo povrnilo državi - kakor bo ravnala s svojimi državljani, tako ji bodo ti vračali. Davke že terja, cene zvišuje, obenem ne omogoča stanovanj in dovolj postelj za dome za upokojence. Delavci garajo, srečni so lahko, če dočakajo penzijo. Poznam dva primera, kjer sta celo življenje delala v Nemčiji, se na stara leta vrnila v domovino, zdaj čakata na tisto normo let, ko bosta lahko uživala težko prisluženo penzijo - če ne bi imela prihrankov, bi jima trda predla. In ko si mlad, ti povsod govorijo, da začni čimprej varčevati. Lepo se nam obeta, mladim, ko pomislimo, kako bo na stara leta. In današnja družba ni preveč naklonjena starejšim ljudem, kot nekoč. Danes se ne spoštuje več starčkov, ampak denar. In potem se zgodijo afere pri pediatrični kliniki, onkološkem inštitutu … Žalostno.

  13. nevenka nevenka pravi:

    Saj človek bi varčeval za starost, tako kot to predvideva zakonodaja, a je treba sproti živeti. Tudi če sodiš v srednji družbeni sloj, ti ni lahko. Stanovanje si moraš namreč sam kupiti, če ga nisi dobil po Jazbinškovem zakonu. Ko ga bom jaz odplačala, bom imela še cca 10 let do pokoja. Takrat bom morda kaj prihranila, če bom še imela službo.
    Družine pa nimam. Na nikogar se ne bom mogla nasloniti. Če po pravici povem, me je zelo strah.

    Ko si star, si mlajšim najbrž res v napoto, ker ne dohajaš normalnega tempa življenja. Če pa si tako ubog, da sploh ne moreš poskrbeti niti za osnovne eksistenčne funkcije pa sploh. Za zelo prizadetega starostnika se doma težko skrbi, ker takrat tudi otroci niso več mladi in se jim oglašajo že lastne težave z zdravjem in seveda je dom treba plačati.
    Torej sproti živeti, vsaj doplačati nekaj za dom z oskrbo staršev, varčevati za svojo oskrbo…npr. en otrok ima dva starša, če sta še oba živa…saj se ti zmeša. In če je vse v redu s teboj, želiš, da bi starši čim bolj spodobno preživeli starost.

    Jaz zase vem, da je edina možnost, da bom prodala tole stanovanjce in bom vsaj nekaj let na varnem, hudo dolgo pa itak ne bom živela.

  14. xyxyxy pravi:

    1. če maš starejšega doma lahk ponoriš!!! se strinjam da so domovi prenapolnjeni ampak kaj čmo? po mojem mnenju se starejšim ni reba ravno bati, pač pokličeš neko oskrbo na dom pa ti dela med tednom pr teb za kako urco al pa dve. sicer pa kaj maš od življenja če ležiš v postelji? nič
    2. domovi so ena vlka svinjarija. se strinjam vredu je, da pač majo starejši domove, kjer poskrbijo za njih ampak, poglejmo kako poskbijo za njih. imel sem babico (ki je žal pokojna) ki je zadnje čase prebivala v domu upokojencev. bila je takšna kot sem sam (precej nezgovorna sploh do tistih, ki jih ni poznala vredu) prišli smo na obisk in vsake toliko časa je manjkalo nekaj, vsake toliko časa se je menjala gospa na sosednji posteji ker je umrla. a je res življenje kjer se lahko naslednji dan zbudiš ob mrtvemu človeku dobro? da ne govorimo o prehrani, raznih dodatnih uslugah in kaj še, ki bolj niso bile opravljene kot pa bile

    ko bom star, si želim, da bi bil nekje na samem, upam da dovolj pri moči, da bom lahko skbel sam zase in z menoj ne bom zaviral oz. obremenjeval moje potomce (naj živijo svoje življenje)

    sicer pa, sedajšnji upokojenci živijo presneto dobro, slabše bomo živeli mi, saj je demografija na žalost drugačna kot pred leti. sedajšnji upokojenci imajo še tako ali tako srečo

    in po tvojih besedah, takrat ko bomo mi starejši, bomo imeli prazne domove ampak ne bomo imeli denarja da jih plačamo. upam da boš zadovoljna

  15. nevenka nevenka pravi:

    Upam, da bodo do moje osebne bede že uzakonili evtanazijo.
    Če bom gibljiva, bom končala kot pogrešana oseba. Nočem gniti pri živem telesu vsem v napoto. Ne v domu upokojencev, ne doma. Nikjer. Želim umreti dostojanstveno.

  16. Eva pravi:

    Pri nas pa smo živele skupaj tri generacije in oba starša sta umrla doma, ne v domu ostarelih.

    Oče je umrl pri 81-ih , mama pa pri 87-ih. Lahko si predstavljate, da za očeta z rak, zaradi katerega je bil zadnje mesece privezan na posteljo, ni bilo lahko skrbeti. Ja, res je, treba mu je tudi brisati rit, ga hraniti in ga umivati. Mamo je prizadela možganska kap po prejeti transfuziji in nekaj dni ni mogla niti govoriti, niti požirati, kaj šele vstati, iti na stranišče… Morda bo zvenelo grdo, ampak večkrat sem si potihem zaželela, da umreta čimprej. In se potem strašno kesala, kako mi more kaj takšnega sploh pasti na pamet.

    1. Starši, ki celo življenje živijo v isti hiši kot otroci, pričakujejo, da bodo otroci skrbeli zanje, ko ostarijo. Zato so tisti otroci, ki živijo skupaj s starši, dobesedno prisiljrni v skrb za starše. Po drugi strani pa otroci, ki odidejo od doma, niti pod razno ne pomislijo na to, da bi morali starše, ko ostarijo, dobiti v oskrbo.

    2. Kaj storiti, če so starši nepokretni, otroci pa v službi? Nimajo vsi ostareli otrok že v penziji, da bi bili tudi čez dan na dosegu roke v primeru, ko jih potrebujejo. Pri današnjih delovnih časih je skoraj nemogoče imeti doma človeka, ki potrebuje nego čez dan.

    3. Ja, obstaja varianta obiskov negovalke enkrat ali celo dvakrat dnevno. Če imaš denar, seveda. (bi rekla, da je to najboljša varianta…)

    4. Kam dati ostarelega človeka, četudi je doma. Ni problema, dokler lahko hodi in skrbi zase. Problem nastane, ko enkrat ne more več iz postelje. Ga zato osamiti v njegovi sobi in dobesedno odrezati od življenja? Ali pa preseliti njegovo posteljo v dnevni prostor in s tem tvegati vsakodnevno nerganje tako s strani starih kot mladih. S tem mislim neprijeten vonj, čudne navade…

    5. Vsi bi radi umrli dostojanstveno, ampak priznajmo, da večina ne umre tako. Kaj če zbolimo, kaj če nas zadene kap samo toliko, da smo nezmožni skrbeti zase, kaj če se polomimo, kaj če nas doleti demenca. Verjemite, večina tudi težko bolnih noče umreti. Če pa se ne zavedaš več, si tudi umreti ne želiš.

    Tole je bilo zelo črnogledo. Se bom poboljšala in drugič napisala tudi kaj svetlih misli.

    Za konec še tale misel, pa ne je jemati čisto resno :)
    Kako umreti? Najbolje, da pri 50 naredimo samomor in rešimo težav sebe in naše svojce. Saj veste… do petdesetega leta jih umre malo, po petdesetem pa čisto vsak.

  17. 1danica pravi:

    Svojim otrokom že danes ne morem finančno in drugače ne vem koliko pomagati, da si bodo kaj ustvarili. Zato srčno upam, da mi bo uspelo vsaj to, da jih na stara leta ne bom obremenjevala. Dom? Malo me je groza. A najhuje bi se mi zdelo, če bi vsi pozabili name. Mislim, da je pomembneje ohranjevanje stikov.

    Tisti, ki mu uspe poskrbeti za starše, tako da ostanejo, čeprav bolni in onemogli, doma - vsa čast jim! A v današnjem tempu to prav gotovo ni prav pogosto izvedljivo. Naj ljudje pustijo službe in potem gledajo v zrak, namesto, da bi skuhali kosilo? Ker ne bo kaj deti v lonec?

    Mislim tudi, da bi mnogim vendarle bolj pomagali z organizirano pomočjo na domu. Tako bi lahko kvalitetno živeli tam, kjer jim je vendarle najljubše.

    Problem je kompleksen. Postavite s v kožo starostnika in v kožo njegovega otroka oz. svojca.

  18. nevenka nevenka pravi:

    Strinjam se, da bi se mnogim dalo pomagati, da bi čim dlje kvalitetno živeli na svojem domu.

  19. feniks pravi:

    Mislim, da bi domovi za starejše morali biti v javni lasti, sploh glede na trenutne razmere v katerih so ljudje pripravljeni na visoke podkupnine v zameno za čimprejšnji prostor v takšni ustanovi. Posledica so afere kakršna je bila Črni les in za katero niti ne vem kako se je iztekla. Če je vodilo zgolj in le kapital potem je človeško življenje v drugem planu tega pa ne bi mogli šteti kot razvoj človeške družbe.
    Splošni vtis je, da v glavah itak nismo prav veliko napredovali. Večino tistega kar nam sploh ohranja neko dostojanstvo je pravzaprav prinesel tehnični napredek. Verjetno bo ta tudi malo prispeval k temu, da bomo dlje časa na “svojih” nogah in, da bomo dlje časa samostojni.
    Do takrat pa se moramo zavedati, da je človek narejen za gibanje, da je telo pripravljeno na lakoto in, da mu v blagih oblikah koristi, da najbolje prebavlja avtohtone sorte rastlin (pa tudi mesa), da kajenje niti slučajno ni nekaj kar bi za telo bilo koristno (kdo se oglaša), da je dobro biti optimist (ja, res, kdo se oglaša) itd.
    Zadnjič sem zvedel, da gospe G. ni več. Do zadnjega je živela skromno z nasmehom na obrazu in s športnimi čevlji na nogah. Menda je zaspala.

  20. feniks pravi:

    Mislim, da bi domovi za starejše morali biti v javni lasti, sploh glede na trenutne razmere v katerih so ljudje pripravljeni na visoke podkupnine v zameno za čimprejšnji prostor v takšni ustanovi. Posledica so afere kakršna je bila Črni les in za katero niti ne vem kako se je iztekla. Če je vodilo zgolj in le kapital potem je človeško življenje v drugem planu tega pa ne bi mogli šteti kot razvoj človeške družbe.
    Splošni vtis je, da v glavah itak nismo prav veliko napredovali. Večino tistega kar nam sploh ohranja neko dostojanstvo je pravzaprav prinesel tehnični napredek. Verjetno bo ta tudi malo prispeval k temu, da bomo dlje časa na “svojih” nogah in, da bomo dlje časa samostojni.
    Do takrat pa se moramo zavedati, da je človek narejen za gibanje, da je telo pripravljeno na lakoto in, da mu v blagih oblikah koristi, da najbolje prebavlja avtohtone sorte rastlin (pa tudi mesa), da kajenje niti slučajno ni nekaj kar bi za telo bilo koristno (kdo se oglaša), da je dobro biti optimist (ja, res, kdo se oglaša) itd.
    Zadnjič sem zvedel, da gospe G. ni več. Do zadnjega je živela skromno z nasmehom na obrazu in s športnimi čevlji na nogah. Menda je zaspala. Pomoči nikoli ni rabila.

  21. 1danica pravi:

    Afere in neafere - vse je odvisno od ljudi, najsibo v domovih v javni ali zasebni lasti, ljudje so tisti, ki poskrbijo da so domovi dobri ali slabi.

  22. feniks pravi:

    V načelu res toda tam kjer en sam človek pokriva celoten nadzor in ima korist je možnost zlorab večja.

  23. Marija Marija pravi:

    Jaz pa mislim, da scenarij ni tako zelo črn, kot se zdi na prvi pogled. Katera populacija postavlja največje zahteve? Najštevilčnejša. Zaenkrat je najštevičnejši razred srednjih let, zato njim današnja družba najbolj ustreza (pač, nobenemu ne ustreza povsem). Ni res? Niso to ravno tisti, ki so pred 20, 30 leti brez problema dobili zaposlitev, ko so končali šolanje, postavili hišo s kreditom? Tisti, ki bili 20+ v času, ko je nemško gospodarstvo cvetelo in ko je Superman s ponosom rekel v kamero, da se bori za ameriški način življenja? Danes je težko biti na pragu odraslosti. Nekoč, ko je bila najštevilčnejša prav generacija 20+ (v povprečju mlajša kot sedaj), je bilo lažje. Point je v tem, da se bo s trenutnimi trendi naravnega prirastka slej ko prej zgodilo to, da bo najštevičnejša populacija starejših. Izobraženih, ambicionzih ljudi, ki so jedli zdravo hrano in telovadili. Ne bodo se pustili odpisati zato, ker slabo vidijo in imajo revmo. Zahtevali bodo pravice in jih bodo dobili. Oglaševanje se bo skoncentiralo nanje, geriatrija ne bo več stranska, nezaželjena veja medicine, ampak ena najbolj razvitih. Morda sem prevelika optimistka, vendar težko kupim same črne scenarije. Ljudje so iznajdljivi.

    Kar se pa hvaljenja glede postelj tiče, je res žalostno. Sploh zato, ker po bolnišnicah in v KC leži ogromno starih ljudi, ki niso bolniki, vendar nimajo kam it: svojci jih NOČEJO (ja, to se dogaja… enostavno jih zapustijo bolnici), v domovih zanje ni prostora. Tako ostajajo v bolnicah, alternativa je cesta. V Sloveniji obstaja zelo velika potreba predvsem po parih specialnih domovih za ostarele (tiste, ki so tik pred smrtjo oz. zelo bolani) in potrebujejo nonstopno zdravniško pomoč. Domovi, kjer bi ti ljudje lahko dostojno končali življenje, ne pa da se počutijo kot izmečki po vsem, kar so doživeli. Ravnanje s starimi ljudmi je ogledalo nas samih…. Težje je biti potrpežljiv s starim človekom, kot raznežen ob dojenčku. Toda kot vedno, že komunikacija, pogovor, razmišljanje o tem je en korak namesto stanja na mestu. :)

  24. 1danica pravi:

    Svojo prvo službo sem iskala štiri leta in pol. Ker je nisem dobila kot učiteljica, sem po nekaj več kot letu šla v proizvodnjo, 40 km proč, potem za varuhinjo v vrtcu, pa v šolo spet 40 km proč, pa eno leto doma, potem šele sem dobila današnjo službo. Pred prvo službo, tisto v proizvodnji, nisem našla NIČ, niti čistilk niso rabili. Toliko o lahkem iskanju službe pred dvajsetimi leti.

    Glede skrbi za starejše čez dvajset, trideset ali štirideset let pride v poštev samo dvoje ali troje:

    - nataliteta se bo dvignila, aktivnega prebivalstva bo dovolj in ne bo problemov

    - nataliteta se ne bo bistveno dvignila, vendar bo zaradi priseljevanja aktivnega prebivalstva dovolj in spet ne bo problemov

    - pošteno bomo nasankali

    Aja in še ta:

    - aktivnega prebivalstva bo dovolj, zaradi slabe politike bomo pa vseeno nasankali.

  25. 1danica pravi:

    Aja, in hiše, postavljene s krediti - to je bilo veliko ugodneje za generacijo mojih staršev. Zadnji obroki so bili tako nizki, da jih samo zato niso odplačali za več let hkrati, ker bi taka “operacija” preveč stala (sam postopek, ne znesek odplačila). Sicer pa v začetku tudi tisti krediti prav gotovo niso bili enostavni.

  26. Dicky Hardy pravi:

    Eskimi so starejše, kar je pomenilo tiste brez zob in fizično pri močeh na koncu, naložili na ledeno ploskev in jih poslali v onstranstvo. Grki so starejše naložili na ladjo in jo na odprtem morju zažgali. Indijanci pa so odšli v votline in umrli od lakote….kaj bomo zbrali mi????

  27. sosed sosed pravi:

    vključil bi se v debato, glede svojcev. Ogromno je primerov ko sin, hčera ali vnuk enostavno ne more poskrbeti za starega očeta, babico… ne zato, ker ne bi želel/a, ampak zgolj zato ker za to nima osnovnih pogojev. ko starejša oseba potrebuje dom, ga običajno potrebuje zato, ker ne zna ali ne zmore več skrbeti sama zase in taka oseba je težko doma sama 9 ali več ur, ko je njen skrbnik v službi, šoli ali kjerkoli drugje. in velikokrat je to prevelika odgovornost, da bi jo lahko prevzel nase en posameznik. toliko bolj v primerih, ko je prisotna bolezen, ki potrebuje posebno oskrbo, da ne govorim o težavah psihološke narave, alzheimerju, sklerozi in podobnih stanjih, ki nujno potrebujejo nego ter predvsem nadzor 24/7. mislim da v moderi družbi v takšnih primerih praktično ni druge možnosti kot dom in oskrba. seveda pa se je treba o teh zadevah pogovoriti že veliko prej kot takrat, ko do tega pride…
    glede postelj pa sem preveč besen, da bi karkoli komentiral, sem pa iz prve roke izkusil problematiko prezasedenosti domov za ostarele. najbolj žalostno od vsega pa je to, da ko smo na koncu le dobili posteljo, smo jo dobili (kot vse ostale stvari v tej zahojeni državi) po vezah…

  28. jjerani pravi:

    problemi so ,starejši imajo premajhno penzijo otroci slabo plačo in en kup obveznosti in stroškov da niti v starostni dom ne moremo dati staršev starih staršev ,kaj da bi še zase šparal.Imamo socialno državo za samo bogata hvala–

Komentiraj