blodim, blodiš, blodi

Heh, Hrvati so jo pa spekli. Ne, ne tisto turško barko, ki je nihče noče, ampak bedarijo z intervjujem. S samim premierjem, Sanaderjem, ki pa seveda ni bil Sanader, ampak 23 letni Zagrebčan, ki ga Jutarnji list sedaj namerava tožiti.

Edini, ki si v celi zgodbi zasluži mastno tožbo, je novinar, ki je intervju objavil. Pa kjer ste že videli, da se s predsednikom vlade pogovarjaš preko sms-ov? In kje hudiča se najde novinar, ki je, čisto mimogrede še odgovorni urednik, ki niti ne preveri, s kom in kako dela intervju? Prav rada bi videla njegov obraz, ko je ugotovil, kako grdo ga je nategnil nek mulc, ki se ga sedaj tlači v teorije zarote, na katere bi padel edino kak ljubitelj istoimenskega filma. Sami profesionalci, vam rečem.

Edini, ki je vse skupaj dobro prenesel, je bil hrvaški premier, ki je intervju pripisal prvoaprilski šali. Sredi februarja, jasno. Me prav zanima, kako bi v podobni situaciji odreagiral naš preljubi vodja, JJ, sploh, ker v Sloveniji premoremo kar nekaj njegovih soimenjakov, ki bi jim težko očitali, da so se predstavljali z lažnim imenom. To bi bila žurka.

Žal v Sloveniji nimamo prevelikega smisla za humor, da bi se kdo lotil podobnega podviga. Glede na to, da policija v zapor tlači že pustne maškare, si ne upam pomisliti, kaj bi se zgodilo, če bi si kdo privoščil šalo na račun samega vladnega šefa. Ne, v Sloveniji se res ne gre več zajebavati. Ti hitro lahko zaplenijo računalnik, te tožijo, zaprejo, ali pa, bog ne daj, spišejo kako peticijo, ki potem roma na številne evropske naslove.

Ja, živimo v časih, ko je treba biti priden, prijazen in poslušen. To je baje začutil tudi prvi kandidat za novega šefa države, Borut Pahor. Čeprav mi je njegov nasmešek blazno všeč in čeprav je eden redkih slovenskih politikov, ki ga lahko vsaj gledam (če ga že poslušati ne morem), a tokrat je v javkanju, kako ga nihče ne mara, res šel predaleč.

Ob njem še gospodična (ali je že gospa?) Kresalova izpade nadvse imenitno. Še več, ženska je čisto všečna, ne le na pogled, vedno bolj me fascinira s svojimi retoričnimi sposobnostmi. Definitivno bi se od nje lahko učil Dimsi Rupsi, ki ga zadnje čase spet pošteno biksa. Ko se je že zazdelo, da bo stopil iz diplomatske megle, v kateri tava že od svojega političnega rojstva in ko je malo zaropotal po evropskem parlamentu, so njegove zadnje izjave v zvezi s Srbijo in Kosovim spet na nivoju, ki pritiče prijaznim gospodinjam.

Glede na to, da smo se vtaknili v zelo, zelo perečo temo, to je osamosvajanje Kosova, glede na to, da se čutimo poklicani reševati vse tamkajšnje probleme, bi človek pričakoval, da imamo tudi zelo jasno izdelana stališča in strategijo. Minister Rupel pa nič. Američani niso preveč hudi na nas, bombni preplahi v slovenskih trgovinah v Srbiji so zgolj provokacije, Srbi in Slovenci pa smo tako ali tako tradicionalni prijatelji.

Če človek zelo zavzeto posluša našega zunanjega ministra, hitro pride do zaključka, da smo Slovenci en tak majhen, prijazen narod, ki vsem okoli sebe rad pomaga. Še Hrvatom smo bili tako takoj pripravljeni pomagati gasiti turški trajekt, nič nismo skakali okoli spornega ERC-ja ali pogojevali pomoči s kakim premikom morske meje proti Reki. Verjetno smo tu imeli sicer kak svoj interes (recimo preprečiti onesnaženje našega pljunka Jadrana), ampak pustimo podrobnosti ob strani. Slovenci smo prijazni. Pika.

Povprečje trenutno kvari edinole Karel Erjavec, ki presenetljivo samozavestno zavrača vse zahteve Američanov po povečanju števila vojakov v Afganistanu. A tudi v tem primeru ne gre preveč skrbeti. Gospod obrambni minister je verjetno ugotovil, da mu bo zmanjkalo vojakov, ki bi lahko vozili vse tiste tanke, ki smo jih naročili, če bo vseh deset vojakov, ki jih Slovenija premore, preganjalo Talibane po Afganistanu, pa jih bomo raje obdržali doma.

Vse pod kontrolo torej, vsi pridni in prijazni, nobene nove aferice na vidiku, nobenega lažnega intervjuja in nobenega zaupnega dokumenta, ki bi po kakem čudnem naključju pristal v rokah nepoklicanih novinarjev. Če bo šlo tako naprej, bo naše predsedovanje Evropski uniji minilo hitro in ne preveč boleče. Le še kosovske Albance naj nekdo prepriča, naj še par mesecev počakajo z osamosvojitvenimi idejami, pa smo zmagali.