blodim, blodiš, blodi

Hladno, petkovo jutro. Zelo zgodaj je in njeno toplo, golo telo se skriva pod puhasto odejo. Nekje zvoni budilka. Ni zanjo, zato si odejo povleče čez obraz in se trudi nazaj priklicati svoje sanje. Oči še ni odprla, niti jih noče, toplota jo omamlja, spanec jo boža po obrazu in njegovo telo miri.

Privije se še bolj tesno k njemu, na pol v snu se ga oklene in mu na vratu pusti sled svojih ustnic. Njegovo telo trzne, njegove roke zdrsijo po njej in jo privijejo k sebi, močno, skoraj premočno. Zdaj zadrhti ona. Ve, kaj sledi. Vsa zaspana, zalepljena, lena in sanjava si ga neskončno želi, a njeno telo še spi, težko je in trmasto.

Ne pusti se motiti. Dvigne se nadnjo in nanjo položi svoje toplo, čvrsto telo. Poljubi jo, mimogrede, za dobro jutro, potem pa njegove ustnice zdrsnejo po njenem telesu, roke jo zgrabijo in nekdo nežno poboža vrata njene biti.

Čeprav oči še vedno niso zbrale moči, da bi uzrle obraz nad seboj, je telo v trenutku prebujeno, zadiha in zaživi v svojem ritmu, ko prodira vanjo, malo, zaspano, deklico. Na vratu čuti njegov dih, njegovo telo na sebi in v sebi, na ustnicah se lovijo zvoki užitka, roke so zakopane v blazino nekje daleč stran. Dvigne jih, se oklene njegovega telesa in ga privije k sebi, kolikor le more blizu in tesno, da v njegovo rame zaduši krik, ko se v njej prebudijo vsi demoni strasti in užitka. Čuti ga, ko zadnjič izdihne na njej in jo še enkrat poljubi.

Oči so še vedno zaprte, nekdo jo spet nežno pokrije, toplota jo objame in sanje so nazaj. Ali pa so bile tam že vseskozi? Ko ga v hladnem jutru pusti nekje sredi mesta, ko mu stisne majhen poljub na lice in hiti prvi kavi na proti, se nasmehne. Srečna je. Tokrat, za spremembo, ne sanja.

18 komentarjev

Lopatanje, ki se ga v zadnjih tednih loteva naša preljuba vlada, že daje pr(a)ve rezultate. Seveda ne kakšnih sodnih, kazenskih ali kaj podobnega, saj vendarle živimo v Sloveniji, kjer se vsaka pravda vleče kot kurje črevo, zagotovo pa so naši vrli vladniki pridobili precej političnih točk.

Glede na to, da mi gredo sploh gradbeni lobiji in njihovi pregrešno dragi produkti na živce, seveda podpiram zadnje dogajanje na področju t. i. gospodarskega kriminala, a ob vsem skupaj si ne morem pomagati, da ne bi ostala skeptična.

Volitve so enostavno preveč blizu, da bi povsem goreče verjela v iskrene namene naših vrlih oblastnikov, ki so končno dojeli, da je državo potrebno očistiti vseh gospodarstvenikov s prevelikimi žepi. Tako je prav – v arest z njimi. In naj nam končno nekdo zgradi ceste, ki bodo vredne svojega denarja.

A vseeno, če slučajno komu je do prepričlivosti pri tem lopatanju, potem bi bilo mogoče pametno, da se ne trudite v vsaki izjavi, ki jo date pred kamero, distancirati od vsega dogajanja okoli ‘tajkunov’, ki jih zadnje čase vidite prav povsod. Slovenske zidarje naj bi, tako kot vse ‘kriminalce’, preganjala sodna veja oblasti, to je jasno še moji stari mami, a ta ista stara mama tudi pravi, da bo preteklo še veliko vode, preden bomo Slovenci lahko o neodvisnem sodstvu sploh govorili.

Druga stvar, ki podpihuje moj skepticizem, je zagotovo afera Orion, nekakšna predpriprava na to, kar gledamo sedaj. Se bodo razni zidarji prav tako lepo izmazali, kot Orion? Bo spet odletel kak tožilec, ki vam ne bo všeč? Oprostite, ki ne bo korektno opravljal svojega dela?

Če je kdo resnično hotel počistiti tam, kjer se je nabralo preveč svinjarije, potem bi to lahko naredil tako, kot je treba. Nočem biti pikolovska, a ne morem, da se ne bi vprašala: Je bilo 70-letnega ateja resnično potrebno uklenjenega tlačiti v marico na očeh vesoljne Slovenije in ga sleči do podobe nemočnega starca? Je bilo vso akcijo lopatanja res nujno spremeniti v resničnostni šov za nezahtevne gledalce?

Kolikor vem, tudi v Sloveniji velja, da človek ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana. Zakaj se torej z njim ravna kot z zadnjo smetjo, še preden stopi pred sodnika? Verjetno zato, ker narod rad gleda, kako padajo ‘angeli’ po tleh in krvavijo v svoji bedi. Naj gnije, prašič nemarni, ki je toliko časa pil našo kri.

Edina misel, ki se mi v takem trenutku porodi, je občutek, da se gremo svojevrsten predvolilni teater. Spet. Pokažimo ljudem to, kar bi radi videli, tukaj in zdaj. Na sodne epiloge se v Sloveniji predlogo čaka in se jih običajno niti ne dočaka. A koga to briga? Kak mandat nam pred tem še pritiče.

Bedno. Skoraj tako, kot vse ceremonije okoli doktorja Drnovška. Z vsem dolžnim spoštovanjem, ves teater, ki ga gledamo okoli njegove smrti, je perverzen. Razumem, da imamo določen protokol, razumem, da je človeku lepo in prav izkazati spoštovanje, a edini, ki so v vsem skupaj spoštljivi, so preprosti ljudje, ki v dolgih kolonah stojijo, da bi se poslovili od politika in človeka. Vse ostalo je politična parodija, v kateri politiki kar tekmujejo, kateri bo izumil bolj visokoleteče hvale in kateri izrekel večjo bedarijo.

A kaj bi to. Važno, da smo zadnje čase vsi pošteni in čisti, vsi složni v žalosti in spravljivi v smrti. Važno, da imamo svoj teater in važno, da narod vedno znova nasede. Če verjamemo raziskavam – je spet. Slava nam. In vsem lopatam.

26 komentarjev

Slovenska zunanja politika nikoli ni bila hudo načelna stvar. V resnici ni bila niti malo načelna. Glede na to, da jo vodi mož, ki je svoje ime podaril že večini slovenskih strank in grel večino političnih stolov v državi, me to niti ne čudi.

Le naši majhnosti in nepomembnosti znotraj večje politične slike se lahko zahvalimo, da naša nenačelnost nikoli ni prišla preveč do izraza. Okej, malo smo se bodli s Hrvati okoli meje, malo nam je šel na živce Haider, iz Darfurja smo reševali mirovnega poslanika … Potem pa se počasi že konča. Slovenci smo se večino časa ukvarjali sami s seboj in s svojo – nenačelnostjo.

In potem se je zgodilo predsedovanje Evropski uniji. V najbolj neprimernem času, v času ko so Američani in njihovi podrepniki dovolj napumpali kosovske Albance, da so se ti odločili imeti svojo državo. Kot da je nimajo. Albanci? Albanija? Rings a bell? Večini ljudi ja.

Kakim Rusom recimo, ki imajo še kar nekaj avtonomnih pokrajin, ki bi si lahko zaželele iti po kosovski poti. Mogoče Špancem, ki se jim puntajo Baski, mogoče celo Angležem, ki premorejo nekaj malega Ircev. Definitivno bi moralo začeti skrbeti tudi Nemce. Takole, od daleč se zdi, da je Turkov tam že dovolj za novo Turčijo, če imamo že drugo Albanijo.

Da ne bo pomote, Kosovarjem se pod Srbi ni najbolje godilo, a če je svet resnično hotel reševati kosovske težave, je imel na voljo še nekaj drugih vzvodov, povsem legitimnih, ki bi jih lahko vsaj poskusili uporabiti, preden se je ljudi prepričalo, da je neodvisno in samostojno Kosovo najboljša rešitev za vse.

O ja, saj je, le da ne za vse. Za Američane recimo, ki imajo zagotovo svojo računico s tem delom Balkana. Zagotovo je rešitev všeč Angležem, ki imajo svojo računico z Američani ter vsem tistim, ki bodo lepo od daleč zrli proti nekemu Balkanu (ki ga, roko na srce, verjetno niti na zemljevidu ne bi znali najti brez svojih svetovalcev in ministrov).

Mi, baje Slovenci, pa živimo na tem Balkanu. Smo del balkanske skupnosti, z drugimi narodi zgodovinsko, gospodarsko in politično prekleto tesno povezani. In če kdo, bi Slovenci in vsa naša politika morali imeti hudo razdelana stališča do kosovskega vprašanja.

Pa jih ima? Če poslušam ministra Rupla, ki je še pred dnevi trdil, da smo Slovenci in Srbi tradicionalni prijatelji, in ki je danes povsem zgrožen, ker so Srbi napadli njegovo veleposlaništvo, se resno sprašujem, če kdo v tej naši državi sploh ve, kaj počne. Še pred tedni smo o samostojnosti Kosova govorili kot o najbolj samoumevni stvari, že danes smo precej bolj previdni. Malce pozno, se vam ne zdi? Veleposlaništvo so vam razmetali, zastave zažgali, slovenske trgovske centre pa ščitijo kordoni policistov. Tradicionalni prijatelji?

Jebeš prijatelje, ko gre za tvojo državo, tvoje nacionalne interese in nenazadnje - tebe. Sploh pa – jebeš prijatelje, ki to niso. Ki so le del večje politične slike, tiste, ki se jim v nekem trenutku zdi lepša. Slovencem je trenutno povšeči – Evropska unija. Vodimo jo in se za njo skrivamo. Kot da je EU vsemogočna. Drek pa taka vsemogočnost – veliko birokratsko žrelo je, mlin političnih interesov, ki naše pameti presegajo za nekaj svetlobnih let. Mi pa sedimo na svojem papirnatem evropskem prestolu, prikimavamo, podpisujemo in se nasmihamo, med tem ko nedaleč stran vre.

Me prav zanima, kaj bo velika EU naredila, v kolikor bo na Balkanu spet počilo? Bodo na Kosovo poslali svoje vrle birokrate ali bodo počakali, da se ponovno umeša največja na tem svetu, Amerika? Lahko je biti moder, takole od daleč, lahko je ljudem govoriti, kaj je prav in kaj ne. Slovenija si tega ne more in ne sme privoščiti. Če smo že vtaknili svoj nos tja, kjer nas prav nič ne skrbi, imejmo dovolj jajc, da stvar vsaj izpeljemo do konca in prevzamemo odgovornost za posledice, ki bodo sledile. Nehajmo se skrivati za interesi velike Evrope in velike Amerike in si že enkrat priznajmo – Balkanci smo in to je naš svet, pa če to hočemo ali ne. In če bo sosedu crknila krava, bo slej ko prej prismrdelo tudi na naš vrt.

115 komentarjev

Nogometna tekma: Slovenija – Brazilija? In to ne le ena, ampak kar tri. 21., 23. in 25. februarja 2008, v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Bi mi verjeli? Seveda ne. Če bi v Slovenijo prišla brazilska nogometna reprezentanca, bi polovica našega naroda skakala v zrak, druga polovica bi zmajevala z glavo, mediji bi cele strani posvetili izjemnemu športnemu dogodku, organizatorjem pa bi se roke potile ob misli na mastne zaslužke.

V Slovenijo resnično prihaja brazilska izbrana vrsta, a ne nogometna, ampak – malonogometna. Futsal reprezentanca. Objavo se da zaslediti na spletni strani Puntarjev, nekaj malega je zapisanega na portalu Kapodol, uradna novica pa je objavljena tudi na spletni strani Nogometne zveze Slovenije, kjer so zapisali celo tole:

‘Brazilci so tudi na področju futsala pojem svetovnih razsežnosti in Slovenci si lahko štejemo v čast, da bomo imeli možnost iz prve roke videti na delu virtuoze brazilske izbrane vrste.’

Ne morem, da se ne bi z zapisanim strinjala. Brazilce sem do sedaj imela priložnost videti le na malih ekranih in glede na to, da futsal spremljam že precej let, bi seveda z veseljem šla v Halo Tivoli in si njihove mojstrovine pogledala v živo. Še bolj kot to bi naši izbrani vrsti privoščila tri tekme na vrhunskem nivoju in predvsem – v nabito polnem Tivoliju, Lukni in Bonifiki. Ker so fantje dobri, ker v ta amatersko organizirani šport vlagajo neverjetno energijo in ker si to enostavno – zaslužijo.

A glej ga zlomka, obračuna med slovensko in brazilsko izbrano vrsto ne promovira nihče, razen malih, zelo specifično usmerjenih medijev, ki imajo omejen doseg. Spremljajo jih le najbolj zvesti ljubitelji futsala, njihove ljubice in mame. Nihče drug. Tekma pa bo v Tivoliju. Že čez teden dni. In potem še dve.

Prav predstavljam si beden prizor, ko bodo v Slovenijo prišli Brazilci, vajeni nabito polnih športnih dvoran in ko bodo igrali v eni največjih v Sloveniji pred koliko, stotimi gledalci? Seveda se bodo tam narisali novinarji in kamere, da bodo na hitro zabeležili dogodek in se še enkrat prepričali, da se s futsalom pač nikomur ne splača ukvarjati, ker ta šport nikogar ne zanima.

Glede na to, da je futsal, mali nogomet, tudi v Sloveniji med najbolj priljubljenimi (rekreativnimi) športi z žogo, ta podatek seveda ne drži. Večina pokretnih moških brca in ne verjamem, da bi bilo tako težko vsaj približno spodobno zapolniti Halo Tivoli, kasneje pa še Lukno v Mariboru in Bonifiko v Kopru. Ljudi bi bilo potrebno le obvestiti o tem, jih povabiti in spodbuditi k obisku.

Komisija za mali nogomet, kot krovna organizacija v Sloveniji ima še teden dni časa, da poskrbi za to in da enkrat za spremembo dokaže, da je sposobna izpeljati vsaj en medijsko dovolj zanimiv in odmeven dogodek. Da ji je v interesu futsal in promocija tega športa ter da ni vse skupaj le samo sebi namen.

Pustila se bom presenetiti in v dobri veri upala, da bo v četrtek v Tivoliju vsaj nekaj pravih navijačev. Jaz bom zagotovo med njimi. Prideš tudi ti?

41 komentarjev

Kraj dogajanja: Ljubljana, eden od večjih nakupovalnih centrov.
Čas dogajanja: Četrtek, 14. februarja 2008, pozno popoldne.
Udeleženi; Predmenstrualno sitna Zloba in horda neznancev.

Ravno prav nejevoljna, utrujena po napornem dnevu, vstopim v enega od večjih nakupovalnih centrov v Ljubljani. Načrt je bil preprost; Vzamem košarico, vanjo stlačim Cedevito, tampone, Nivea kremo za obraz, plačam in pobegnem domov. Pospravljat. Izležavat. Gledat televizijo. Karkoli, kar pač ne vključuje gužvanja z neznanci.

Zataknilo se je že pri vratih. Kolona ljudi se je vila od vhoda proti neznanemu cilju nekje v globini nakupovalnega centra. Večinoma stare mame in njihovi spremljevalci, nekaj malo mlajših posameznikov v razvlečenih cunjah, nekaj čudnih frizur in nekaj nakupovalnih torb. Horda ljudi, ki sumljivo potrpežljivo nekaj čakajo.

Kaj? Prva asociacija je bila – lotomanija. Zagotovo bi vsi ti ljudje hoteli milijon in še malo evrov. Mogoče kaka hudo dobra promocija? Delijo kaj zastonj? Nič od naštetega. Na koncu vrste je bila navadna miza in za njo dve teti. Škatla z vato in – igle. Teti sta ljudi pikali v prste. A?? Dnevi zdravja ali nekaj takega je pisalo na beli steni nad mizo.

Cela vrsta zgolj za to, da bodo ti ljudje izvedeli kaj? Kakšna je raven sladkorja v njihovi krvi? To je bila edina stvar, ki mi je padla na pamet. Tam, sredi nakupovalnega centra, na hodniku med štacunami, brez kakršnekoli intime ali pametne higiene, Slovenci stojijo v vrsti, da jim nekdo izmeri krvni sladkor? Se še komu zdi prizor bizaren? Kaj nam to pove o slovenskem zdravstvenem sistemu? Če se ljudje pustijo špikati na hodnikih nakupovalnih centrov, ne prav veliko lepega.

Tisti redki, ki nam ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja, smo debelo gledali, zmajevali z glavami in odšli po svojih nakupih in si mislili svoje. Še nekoliko v transu sem zatavala do polic, izbrala prvo stvar, ki sem jo nujno potrebovala in jo že hotela zabrisati v zeleno košarico, ko se mi je obrnil želodec.

Tam je ležala. Vata. Vsa napihnjena in bela, z ogabno rdečo packo na sredini. Krvavo, jasno. Nekdo je očitno že dobil iglo v prst in potem svoje ostane gladko zabrisal v nakupovalno košarico. Bljak. Zeleno plastiko sem odložila na tla in odkorakala naprej. Zamikalo me je, da bi si dala izmeriti sladkor v krvi, ker je ob videnem verjetno padel pod nulo, ali pa vsaj kakšnega odgovornega vprašala, če je trgovina res najbolj primeren kraj za tovrstno preverjanje zdravstvenega stanja Slovencev.

A se mi je ob pogledu na vrsto, ki se je vmes še malo podaljšala, zazdelo, da sem ena redkih, ki se ji vse skupaj zdi – ogabno. Skoraj toliko, kot ves rompompom okoli valentinovega. Eh ja, baje sem bila čudna že kot otrok.

25 komentarjev

Heh, Hrvati so jo pa spekli. Ne, ne tisto turško barko, ki je nihče noče, ampak bedarijo z intervjujem. S samim premierjem, Sanaderjem, ki pa seveda ni bil Sanader, ampak 23 letni Zagrebčan, ki ga Jutarnji list sedaj namerava tožiti.

Edini, ki si v celi zgodbi zasluži mastno tožbo, je novinar, ki je intervju objavil. Pa kjer ste že videli, da se s predsednikom vlade pogovarjaš preko sms-ov? In kje hudiča se najde novinar, ki je, čisto mimogrede še odgovorni urednik, ki niti ne preveri, s kom in kako dela intervju? Prav rada bi videla njegov obraz, ko je ugotovil, kako grdo ga je nategnil nek mulc, ki se ga sedaj tlači v teorije zarote, na katere bi padel edino kak ljubitelj istoimenskega filma. Sami profesionalci, vam rečem.

Edini, ki je vse skupaj dobro prenesel, je bil hrvaški premier, ki je intervju pripisal prvoaprilski šali. Sredi februarja, jasno. Me prav zanima, kako bi v podobni situaciji odreagiral naš preljubi vodja, JJ, sploh, ker v Sloveniji premoremo kar nekaj njegovih soimenjakov, ki bi jim težko očitali, da so se predstavljali z lažnim imenom. To bi bila žurka.

Žal v Sloveniji nimamo prevelikega smisla za humor, da bi se kdo lotil podobnega podviga. Glede na to, da policija v zapor tlači že pustne maškare, si ne upam pomisliti, kaj bi se zgodilo, če bi si kdo privoščil šalo na račun samega vladnega šefa. Ne, v Sloveniji se res ne gre več zajebavati. Ti hitro lahko zaplenijo računalnik, te tožijo, zaprejo, ali pa, bog ne daj, spišejo kako peticijo, ki potem roma na številne evropske naslove.

Ja, živimo v časih, ko je treba biti priden, prijazen in poslušen. To je baje začutil tudi prvi kandidat za novega šefa države, Borut Pahor. Čeprav mi je njegov nasmešek blazno všeč in čeprav je eden redkih slovenskih politikov, ki ga lahko vsaj gledam (če ga že poslušati ne morem), a tokrat je v javkanju, kako ga nihče ne mara, res šel predaleč.

Ob njem še gospodična (ali je že gospa?) Kresalova izpade nadvse imenitno. Še več, ženska je čisto všečna, ne le na pogled, vedno bolj me fascinira s svojimi retoričnimi sposobnostmi. Definitivno bi se od nje lahko učil Dimsi Rupsi, ki ga zadnje čase spet pošteno biksa. Ko se je že zazdelo, da bo stopil iz diplomatske megle, v kateri tava že od svojega političnega rojstva in ko je malo zaropotal po evropskem parlamentu, so njegove zadnje izjave v zvezi s Srbijo in Kosovim spet na nivoju, ki pritiče prijaznim gospodinjam.

Glede na to, da smo se vtaknili v zelo, zelo perečo temo, to je osamosvajanje Kosova, glede na to, da se čutimo poklicani reševati vse tamkajšnje probleme, bi človek pričakoval, da imamo tudi zelo jasno izdelana stališča in strategijo. Minister Rupel pa nič. Američani niso preveč hudi na nas, bombni preplahi v slovenskih trgovinah v Srbiji so zgolj provokacije, Srbi in Slovenci pa smo tako ali tako tradicionalni prijatelji.

Če človek zelo zavzeto posluša našega zunanjega ministra, hitro pride do zaključka, da smo Slovenci en tak majhen, prijazen narod, ki vsem okoli sebe rad pomaga. Še Hrvatom smo bili tako takoj pripravljeni pomagati gasiti turški trajekt, nič nismo skakali okoli spornega ERC-ja ali pogojevali pomoči s kakim premikom morske meje proti Reki. Verjetno smo tu imeli sicer kak svoj interes (recimo preprečiti onesnaženje našega pljunka Jadrana), ampak pustimo podrobnosti ob strani. Slovenci smo prijazni. Pika.

Povprečje trenutno kvari edinole Karel Erjavec, ki presenetljivo samozavestno zavrača vse zahteve Američanov po povečanju števila vojakov v Afganistanu. A tudi v tem primeru ne gre preveč skrbeti. Gospod obrambni minister je verjetno ugotovil, da mu bo zmanjkalo vojakov, ki bi lahko vozili vse tiste tanke, ki smo jih naročili, če bo vseh deset vojakov, ki jih Slovenija premore, preganjalo Talibane po Afganistanu, pa jih bomo raje obdržali doma.

Vse pod kontrolo torej, vsi pridni in prijazni, nobene nove aferice na vidiku, nobenega lažnega intervjuja in nobenega zaupnega dokumenta, ki bi po kakem čudnem naključju pristal v rokah nepoklicanih novinarjev. Če bo šlo tako naprej, bo naše predsedovanje Evropski uniji minilo hitro in ne preveč boleče. Le še kosovske Albance naj nekdo prepriča, naj še par mesecev počakajo z osamosvojitvenimi idejami, pa smo zmagali.

12 komentarjev

Recimo, da je ponedeljek. Recimo, da se ta ponedeljek začne kakih sto kilometrov od Ljubljane, v topli postelji in še bolj toplem objemu. Recimo, da v tisti topli postelji v še bolj toplem objemu, kakih 100 kilometrov iz Ljubljane, dan začne moja malenkost. Jasno je, da ta malenkost ob misli na ponedeljke, prezgodnja jutra, veliko ovinkov in dolgo pot ni najboljše volje in jasno je, da bi ta ista malenkost tak ponedeljek najraje prespala.

Žal ne gre in treba se je nekako spraviti pokonci. Kava. To je edina svetla misel blesavega ponedeljkovega jutra in bencinska črpalka edina izbira, ker časa za posedanje po kafičih pač ni. K sreči sem pred kratkim našla črpalko s precej solidno ‘take away’ kavo, in prvih nekaj zaspanih kilometrov sem preživela zgolj zaradi misli na tisto opojno črno brozgo.

Seveda kava na prazen želodec ni najboljša pogruntavščina in zato je nekdo izumil – sendviče. Naloga je bila torej jasna. Parkiraj, najdi sendvič, kupi kavo, spelji, prežveči sendvič, spij kavo in pripelji se v Ljubljano. Zataknilo se je pri sendviču. Cel hladilnik je premogel natanko dva. Mala, sumljivo bledolična trikotnika, na enem je pisalo šunka, na drugem tuna. Hmmm … prezgodaj za razmišljanje in premalo izbire, odnesli smo oba. Nabavili kavo in se spraskali nazaj na pot proti Ljubljani. Želodec je kričal po hrani, telo po kavi.

Prvi ugriz je končal v sprednji šipi. Bljak. Tuna? Od kdaj je tuna kisla? In zakaj hudiča je tunin sendvič poln korenja? Kislega, naribanega korenja? Preverim datum, vse okej. Razen okusa. Stlačim sendvič nazaj v vrečko in iščem onega s šunko. Ugriznem in začnem tulit. Pa kaj vi mene zajebavate? Korenje med zobmi, naribano, jasno, in kislo za popizdit, zraven neko (oh, kakšno presenečenje) kislo zelje, namočen kruh in šunka, ki ima okus po – korenju, po čem pa? Pa kaj je bila letos kaka posebno obilna letina korenja? Zelja mogoče? Definitivno ne svinjine ali tunine, vsaj, če sodim po sestavinah v tisti razmočeni packariji.

Phe, pa tak zajtrk. Še drugi sendvič je romal nazaj v vrečko, jaz pa sem si poskušala usta splakniti s približno užitno kavo, ki pa kar ni in ni mogla prekriti odurnega okusa po postanem korenju. Fej in fuj, pa taka ponedeljkova jutra. Smrdljivo korenje, mrzla kava v plastičnih lončkih, strici, ki so očitno prepričani, da policaji delijo denarne nagrade, če voziš kakih 20 do 30 kilometrov na uro počasneje od omejitve in tovornjakarji, ki so se očitno odločili, da je prehitevalni pas rezerviran samo za njih. Za popestritev še kolona na cestninski postaji, ena prometna nesreča in po dolgem času še gužva v centru Ljubljane. Za piko na i tik pred službenim parkiriščem naletim še na samomorilskega kolesarja, ki na cesto plane izza parkiranega avtomobila in po vsej sili hoče pristati pod kolesi mojega malega Poldija. Za popizdit.

Sparkiram in se odločim, da popravim zanič začetek dneva. S pravo kavo v pravem lokalu, v dobri družbi in še s cigareto v ustih. Ko mi že skoraj uspe dvigniti nivo dobre volje na pozitivno nulo, me kavopivska družba seznani, da imam celo faco polno rdečih lis in da izgledam precej – čudno. Alergija. Na? Korenje? Zanič kavo ali samomorilske kolesarje? Nič od tega. Najverjetneje je kriva mačka, s katero sem ponoči delila posteljo. Ta misel me vrne nazaj v toplo posteljo, v topel in prijeten objem in dan se končno lahko spodobno začne. Jebeš korenje, sendviče in alergije, dokler veš, da moraš ponedeljek preživeti, ker le tako lahko dočakaš petek.

Natakar, še eno kavo prosim. S toplim mlekom, hvala.

21 komentarjev

Kolikokrat v življenju ste naredili kaj dobrega? Kolikokrat ste to naredili, ne da bi se spraševali, kakšno korist imate od tega? Kolikokrat ste si zaželeli nekomu pomagati, pa niste najbolje vedeli, kako?

Zdaj imate priložnost. Multipraktik išče pomoč za Nino, vi pa lahko – pomagate. Vsi tisti, ki še niste vpisani v register darovalcev kostnega mozga, zdaj je priložnost, da to naredite. Prvi ’skupni’ pohod se obeta 28. 2. 2008. Prijavite se na:

andej.kampus@3k-it.si ali natasa.jeraj.kampus@gmail.com - do 22. 2. 2008!

Pri Multipraktiku najdete tudi odgovore na najpogostejša vprašanja o poteku darovanja.

Torej, kaj še čakate?

13 komentarjev

Gospod Otrok postaja čuden. Resnično čuden. Njegove izjave so iz dneva v dan bolj bizarne, kritičen postaja do vsega in vseh, javka, stoka in sitnari. Najboljši je zjutraj, ko se mu ne da pokonci, ko se premetava na pogradu in laja name, ko ga vsake pet minut pridem budit. Danes se mi je utrgal film in sem se zdrla nanj kolikor sem velika in široka.

Bemti boga mulc pa svetovna depresija, vse v enem. Pa kaj se puberteta res začne že pri enajstih letih? In kako hudiča bom jaz vse skupaj preživela? Bivši mi je nekoč očital, da z malim živiva v nezdravi simbiozi. Ker baje ni normalno, da se mati in otrok ne prepirata, ker ni normalno, da mulc enostavno uboga in ne skoraj nobeni stvari ne nasprotuje.

Me prav zanima, kaj bi gospod bivši imel povedati danes, ko je mali, pridni, čudoviti in skoraj popolni otrok, postal nergavo, zateženo bitje, ki ti zna v trenutku potegniti živec tako, da ti poči film. Verjetno je konec ‘nezdrave simbioze’ in bom končno doživela razsvetljenje, kaj v resnici pomeni imeti otroka?

Pošteno priznam, da me je strah. Nekako bova že zvozila, a sprašujem se – za kakšno ceno? Bom znala biti dovolj potrpežljiva, da ne bom norela za vsako malenkost? Bom znala hkrati biti dovolj stroga, da ne vzgojim razvajene cmere, ki se ne bo znala postaviti zase ali še huje, odgovarjati za svoja dejanja? Bom znala biti tista mama, ki se jih zaupa, a hkrati mama, ki ne dreza preveč v otrokovo zasebnost?

Preden se otrok rodi, imaš starševskih šol kolikor hočeš. Vsega te naučijo – previjati, zavijati, držati glavo, izbrati pravo glasbo in ozdraviti trebušne krče. Kar je vse skupaj precej nepotrebno. V prvih letih je starševstvo stvar nagona. Enostavno – znaš.

A kje je nagon sedaj, ko bi ga najbolj potrebovala? Kje je sedaj kaka šola, ki bi mi povedala, kaj hudiča naj naredim, ko mali zapade v depresijo zaradi manjkajoče lego kocke ali ko se mu povsem utrga film, ker nekdo baje ni bil ‘pošten’ do njega? In kdo me bo naučil potrpljenja, ko pridem vsa sitna iz službe, ko se mi niti dihati več ne da, gospod Otrok pa hoče absolutno pozornost?

Priznam, so trenutki, ko si zaželim čarobno paličico. Včasih zato, da bi malemu priklicala nasmeh na usta, včasih bi zbrisala kako njegovo bedarijo, tu in tam pa bi enostavno preskočila nadaljnjih pet ali šest let.

Zajebana misija, tole starševstvo, sploh, če ti ni povsem vseeno, kako in zakaj boš svojega otroka vzgojil. Najlažje bi bilo zamahniti z roko, pa si reči, saj bo, nekako bo že šlo. A me povprečja nikoli niso preveč zanimala in nikoli mi ni bilo vseeno. Ne, ko gre za gospoda Otroka.

Nič ne pomaga jokati in stokati, bo treba zavihati rokave in od nekje potegniti dovolj dobre volje, da se bomo prebili skozi naslednjih nekaj let brez prehudih bolečin. Pomagalo bi, če me bo gospod Otrok, tako kot danes, večkrat doma pričakal nasmejan. V pospravljeni sobi in z že napisano domačo nalogo.  Hmmm … Mogoče pa le še ni tako hudo ali pa me mora tudi to že skrbeti?;)

30 komentarjev

Stara sem bila 19 let, imela sem otroka, status študenta, Zoisovo štipendijo in starševski dodatek, ki je neke vrste porodniško (denarno) nadomestilo, za brezposelne osebe, kakor v Sloveniji obravnavajo tudi študentke mamice. Skupaj je naneslo kakih 60 starih tisočakov in ko so mi izstavili račun za vrtec, v višini polovice vseh mojih dohodkov, sem znorela. Takrat se je začela moja bitka s slovensko ’socialno’ birokracijo.

Na kup sem spravila vse zakone, ki obravnavajo študente, družino, štipendije, bivanje, prebijala sem se skoznje, iskala dodatne informacije, ropotala po raznih vratih in vedno znova pristala na centru za socialno delo. Ko sem prvič odprla tista vrata, sem želela denarno socialno pomoč. Ker sem bila do nje, po takratni zakonodaji, absolutno upravičena. Ni šlo toliko za višino te pomoči, kot za posledico, ki jo prejemanje te pomoči prinese, to je oprostitev plačila vrtca.

Teta, ki je sedela za mizo, me je gledala, kot da sem padla z lune. Ni ji bilo jasno, o čem govorim, ni bila pripravljena poslušati in niti najmanjšega namena ni imela, da bi mi vsaj poskušala pomagati. Bila sem naivna in zmedena, pa sem šla skozi vrata. Prvič. Drugič ne. Drugič sem ji prinesla s seboj vse zakone in papirje, vse podčrtane, prečrtane in označene stavke, ki so se nanašali na moj problem in bila sem sitna. Težila sem ji toliko časa, da me je vsaj poslušala.

Zaman. V zakonu je bilo lepo zapisano, da mi pomoč lahko dodeli po lastni presoji in seveda ta presoja ni bila v korist študentke, ki se ji je ljubilo naštudirati več zakonov, kot jih je teta s centra za socialno delo kadarkoli prebrala. Ostala sem brez denarne pomoči, kasneje tudi brez otroškega dodatka zase, z zelo težkim srcem so mi ga izplačali za otroka. Vedno znova sem poslušala eno in isto – ja gospa, nič ne moremo. Študentka ste, pravice iz naslova družine vam ne pripadajo. In obratno, otroka imate, kako lahko pričakujete, da vas bomo obravnavali kot ‘navadnega’ študenta? Kako? Prav lepo, tako kot nekateri drugi centri za socialno delo.

Vmes sem se seveda že precej informirala, vmes našla veliko sebi podobnih staršev in njihovih zgodb, ki so bile od centra do centra drugačne. Ni šlo več zame, šlo je za precej mladih staršev, ki smo vsi po vrsti delali, študirali in imeli otroke, na ta račun pa bili prikrajšanji za marsikatero stvar. Povezali smo se, ustanovili društvo, se sestajali z ministri, pisali prispevke, odprta pisma in se prerekali, pa nekje vmes – odrasli.

Danes sem samo še mama. Nič več študentka. A študentske družine so mi še vedno blizu in centri za socialno delo eden večjih trnov v peti. Včeraj se je zgodilo spet. Po pomoč je prišla mamica mesec in pol starega otroka, samohranilka, ki je iskala pomoč na centru za socialno delo. Navodilo socialne delavke? Naj si najde – službo. Mesec in pol po porodu! Brez fanta, pomoči staršev ali kakršnekoli možnosti varstva. Naj do konca februarja razpošlje vsaj tri prošnje za delo, če želi prejemati denarno socialno pomoč.

A se vi zajebavate? Vsaka žival na tem svetu ima pravico vsaj nekaj časa preživeti s svojim mladičem, vsaka mama poskrbeti za svojega otroka. Samo študentka ne? Ta naj gre delat, če želi živeti? Takih zgodb sem v zadnjih desetih letih slišala preveč. Ta je celo ena bolj normalnih. Vsaj tako, od daleč. Za punco, ki je povsem sama, ki ima težave s starši, ki jo je pustil fant, ki se čuti povsem samo na svetu, pa tovrsten odnos ni normalen, niti najmanj prijeten. In to s strani tistih, ki naj bi človeku v stiski pomagali. Če res ne gre drugače, vsaj s toplo besedo.

Delavci, predvsem pa delavke na centrih za socialno delo imajo očitno s prijaznostjo velike težave. Skoraj tako velike kot s poznavanjem zakonodaje in problemov, s katerimi se spopadajo ljudje. Vem, vedno obstajajo izjeme, a po mojih desetletnih izkušnjah jih ni prav veliko. Ko bo kak minister za socialo spet trobezljaj o rodnosti, otrocih in pozitivnih izkušnjah starševstva, naj se obrne na enega od svojih centrov in ugotovi, kako in zakaj se obravnava tiste, ki tja zaidejo. In potem se lahko pogovoriva tudi o tem, zakaj se toliko študentk odloča za – splav.

55 komentarjev