blodim, blodiš, blodi

Zadnja dva tedna je vožnja po Ljubljani prava sprostitev. Tudi v največjih prometnih konicah je promet relativno znosen in razen parih starih dedov, ki ne znajo speljati iz križišča, ter nekaj preveč rdečih luči, se človek skozi mesto prebije neverjetno hitro. V čem je finta?

Edina razumna razlaga je ta, da so študijske počitnice in da vseh 60.000 ter še nekaj študentov ljubljanskih fakultet doma študira, počiva oz. počne nekaj, kar ni vezano na cijazenje po Ljubljani. Huh, je mogoče, da so za vse prometne zamaške, gužve in neprijetnosti krivi študenti?

Recimo, da ja. Recimo, da so znosne prometne razmere posledica pomanjkanja študentov. To bi pomenilo, da: če Ljubljani vzamemo njene študente, v resnici rešimo večino ljubljanskih težav. Promet je le ena od njih.

Naslednja so zagotovo stanovanja. Če iz Ljubljane izselimo 60.000 študentov, dobimo kakih 15.000 prostih stanovanj. Si predstavljate to razkošje? Najemniških stanovanj kot peska, povpraševanje po njih zmanjšano na minimum, posledično opazen padec cen in nenazadnje – kolikor hočeš praznih parkirišč.

Z izginotjem študentov bi bile manj obljudene tudi knjižnice, muzeji in nakupovalna središča, sprostila bi se večina miz v lokalih (predvsem v času kosila, ko študenti unovčujejo svoje študentske bone), znebili bi se nadležnih žurk in čudnih prireditev, pridobili pa bi še čudovita poslopja fakultet in Univerze v Ljubljani, ki bi jih lahko spremenili v kaj bolj koristnega. Kak konferenčni center recimo (to bi bilo v tem trenutku strašno ‘in’), lahko bi jih gladko porušili in zgradili kompleks luksuznih stanovanj, parkirne hiše ali pa celo še kako trgovino. Ki bi jo seveda oddali v najem in s katero bi seveda mastno zaslužili (kar je veliko več, kot mesto dobi od nekih študentov).

Ni slabo, sploh ni slabo. Seveda je na mestu vprašanje, kam bi te študente poslali. Mogoče v kako manjše slovensko mesto, pa naj se tam ukvarjajo z njimi. Obstaja pa seveda še druga, malo bolj radikalna možnost. Fakultete, višje in visoke šole, univerze in vse, kar je z njimi povezano, enostavno ukinimo. V celotni državi.

Mulce naženemo delat, pridobimo pa; zgoraj omenjena stanovanja, ves denar, ki ga država ‘zmeče’ za študente – za štipendije, bone in samo šolanje. Državi rešimo enega bolj perečih problemov v zadnjem času – financiranje visokega šolstva, fakultetam omogočimo ‘častno’ smrt in jih prikrajšamo za vse reforme, ki se jih tako ali tako vsi otepajo, nenazadnje pa zadovoljimo še tiste državljane Republike Slovenije, ki trdijo, da je študij potrata časa in da je edina stvar, ki kaj šteje – delo, delo in še enkrat delo.

Seveda ne študentsko delo. Z ukinitvijo študija bi izginila tudi ta nočna mora. Nič več začasnih služb, nič več študentskih napotnic, samo še pogodbe. Za vse. Kar naenkrat bi se sprostilo bog ve koliko delovnih mest, ki jih trenutno zasedajo študenti in tja bi poslali vse, ki zaman trkajo po vratih zavodov za zaposlovanje in kvarijo slovensko statistiko. Problem brezposelnosti rešimo v trenutku.

Okej, ostane nam kakih 100 in še malo tisoč študentov ampak, premislimo … Veste, kakšna delovna sila bi to bila? 100.000 tisoč mladih? Vitalnih, močnih, brezposelnih? Pa saj bi se tepli za delo. Lahko bi celo posnemali nekdanji sistem brigad in prostovoljnega dela ter recimo zgradili kaj državi koristnega. Kak dodaten kilometer avtoceste ali pa pediatrično kliniko. Lahko bi mlade celo poslali praskat tla v trojanske predore. Saj ne za dolgo, za kako leto ali dve, toliko, da pokažejo interes in se česa naučijo.

Vam rečem, splača se razmisliti. Sploh, ker baje študenti predlogo študirajo, molzejo državo in kot smo zgoraj dokazali – zasedajo delovna mesta, ceste in stanovanja. Od študentov tako ali tako ni velike koristi, tisti redki, ki uspejo doštudirati in so dovolj pametni, pa tako ali tako pobegnejo v tujino. Naj torej tam še študirajo.

Mi bomo delali. In izumljali ‘hude’ teorije. Sploh, če nas na cesti ne bo nihče okupiral in bomo imeli preveč časa za razmišljanje;)

45 komentarjev

‘Svoje’ moške sem vedno izbirala po naključju. V resnici jih sploh nisem izbirala. Zgodili so se, od nekje vzeli, vstopili v moje življenje in me vsaj za trenutek zapeljali. Šele potem sem razmišljala o njihovi ‘uporabnosti’. Za eno noč? Za kako uro? Za debato ob pivu? Za večno zvestobo in četico otrok?

Od moških prav veliko nikoli nisem pričakovala, sem pa vedno veliko vzela. Večino časa mi je to povsem ustrezalo, dobro pa je vplivalo tudi na moj nemarni ego. Če nič ne pričakuješ, ne moreš biti razočaran, če nisi razočaran, ne boli. In zakaj bi bolelo, če ni nujno potrebno, če imam opravka z ljudmi, ki so zgolj ‘mimobežnice’? Potrošni material?

‘Svojih’ moških nisem načrtno takole degradirala, šlo je zgolj za pomanjkanje fascinacije, malokdo me je tako pritegnil, da bi se mi zdelo vredno potruditi, malo kdo tako očaral, da bi ga naslednji dan še hotela videti.

Seveda so bile tudi izjeme. Vedno so. Ljudje, od katerih želiš več. So ljudje, ki se te dotaknejo in katerih se želiš dotakniti tudi sam. In ne glede na to, kaj rečeš ali trdiš, takrat v nebo zrasejo tudi pričakovanja.

Nikoli si nisem želela moškega, ki bi me za roko vozil naokoli, me v vsakem trenutku in v vsaki odločitvi podpiral, me trepljal po ramenih in tolažil, ko mi bo hudo. Nikoli si nisem preveč želela dedca v svojem stanovanju, še manj v kopalnici ali kuhinji, nikoli nisem preveč potrebovala moške roke, da bi se prebila skozi življenje. Seks? Luštna stvar, za zvezo bistvenega pomena, primarna potreba, ki pa se jo da zadovoljiti tudi kako drugače, brez jutranjega crkljanja in nedeljskih izletov.

Vedno znova sem trdila, da par sestavljata dve osebi in vsaka mora imeti svoje življenje. Zaradi moškega se ne bom odrekla svojim prijateljem, zaradi moškega ne bo trpelo moje življenje, še manj moja svoboda. In obratno. Ob sebi nisem želela človeka, ki bi mi dihal za ovratnik, ki ne bi zmogel nekaj dni preživeti sam ali ki ne bi imel družbe, v kateri ne bi bilo prostora zame.

Principi pač. Vsak jih ima. Tudi ko v tvoje življenje vstopi Nekdo, nekdo, ki rodi čustva, želje in pričakovanja, nekateri principi ostanejo. Ker so del tebe. Ker si to ti.

Nikoli nisem zmogla brez svobode, nikoli nisem prenesla prevelike bližine in nikoli se nisem prav veliko spreminjala. Sem pa vedno postala – ranljiva. Občutljiva. Nežna. In posesivna. Moj moški je moj moški. In jaz njegova ženska.

Vseeno, kje hodi, kaj počne, s kom se druži in zakaj, vem, da sem z njim. Na tak ali drugačen način. In on je z mano. Kjerkoli, kadarkoli. Ker je moj. Ker ga ljubim in ker mu zaupam. Ker ga spoštujem.

In točno to, spoštovanje, je za zvezo, vsaj po moje, bistvenega pomena. Spoštovanje tega, kar sva, oba, spoštovanje obeh, kot posameznikov s svojo zgodbo, s svojimi čustvi in svobodo. Spoštovanje odločitev, besed in dejanj. Spoštovanje človeka ob tebi.

In spet sem na začetku. Pri mojih moških, ki to nikoli niso bili. Pri mimobežnicah, potrošnemu materialu, ki je degradiral samega sebe prav zato, ker ni fasciniral in ker ga nikoli nisem mogla spoštovati.

Spoštujem ljudi, ki vedo, kdo so in zakaj. Fascinirajo me ljudje, ki so pokončni, celi in ponosni, še bolj tisti, ki so v svojem ponosu tudi ranljivi. Ljubim ljudi, ki so in ki se tega zavedajo.

52 komentarjev

Se še kdo v zadnjih dnevih sprašuje, na katerem planetu živimo mi in na katerem naši vrli politiki in gospodarstveniki?

To vprašanje se mi je prvič zastavilo, ko je gospod JJ začel nekaj razlagati o tem, kako bomo z znižanjem RTV naročnin vplivali na znižanje inflacije. Nisem nek hud matematik, še manj ekonomist, ampak, a vi mene malo zajebavate? In če slučajno mislite resno, bi lahko videla kak konkreten izračun?

Sledili so predori pod Trojanami. Pa kje ste že videli, da zmečemo kupe evrov za nekaj, kar se dobesedno sesuje po parih letih, potem pa razglabljamo o tem, da bomo davkoplačevalci sanirali zanič opravljeno delo? Neki strici in neke čudne firme mi pred kamerami jamrajo, da se čutijo deloma odgovorne in da pričakujejo, da bodo odgovornost prevzeli še drugi, ampak tem istim stricem bi nekdo moral razložil, da odgovornost ne pomeni zgolj in le – potresti se s pepelom in upati, da si nisi naredil kake hudo slabe reklame.

Odgovorno bi bilo najti krivce, jih iztožiti za ves zapravljen denar in zapreti za par let. Pa naj potem razmišljajo o odgovornosti. Bomo to dočakali v Sloveniji? Seveda ne. Namesto tega moram gledati upravo ene najbolj zadolženih firm naše ljubke podalpske deželice, DARSA, ki mi razlaga, da bodo leta 2009 pa že imeli nekaj dobička od cestnin.

Nikoli mi ni bilo čisto jasno, kako si drznejo za teh par zaplat asfalta med Mariborom in Koprom sploh komurkoli karkoli zaračunati, zdaj pa bodo še te zaplate zaprli, sanirali z mojim denarjem in mi zato še mastno zaračunali? Kapo dol, fantje, za tako dobičkonosen posel, a še vedno me zanima, kako je mogoče, da vas financira država, da vas financiramo državljani, vam pa dolg še vedno rase?

Očitno je pri nas mogoče vse. Ali pa se nekateri res znajdejo. Kak Siročič recimo, ki je sicer ‘odletel’ z DARSa, a pristal zelo blizu – na SCT-ju. Povprečni državljani smo očitno preneumni, da bi znali na podoben način poskrbeti zase ali pa da bi državo prisilili, da bi karkoli spremenila.

Poslanci so sicer po hitrem postopku sprejeli paket ’socialnih’ zakonov, ki naj bi vsaj malo omilil vplive inflacije, rasti cen in dal ljudem občutek, da še ni tako hudo, kot se marsikomu zdi, a glej ga zlomka – olajšave ne bodo začele veljati po tako hitrem postopku, kot so se recimo zvišale cene. Bo treba počakati še kako leto. In se vmes znajti, kakor pač kdo najbolje zna.

Kaj pa 12-odstotno zvišanje otroškega dodatka iz istega paketa ’socialnih ukrepov’? Če se mene vpraša, je to milo rečeno - žaljivo. Če ima družina najnižje dohodke in je posledično upravičena do maksimalnega otroškega dodatka, bo za enega otroka na mesec prejela natanko 11 evrov več kot sedaj. 11 evrov za družino, v kateri dohodek na družinskega člana ne presega 15 odstotkov povprečne bruto plače v republiki Sloveniji? Veste, koliko je to? 200 in še malo evrov na družinskega člana.

Družina, ki ji uspe preživeti s toliko denarja, bo verjetno celo znala veliko bolj ceniti 11 evrov na mesec, kot kak minister, ki si drzne stopiti pred kamero in se pohvaliti, da se je njemu plača znižala (za cel odstotek in pol), dvomim pa, da bo taki družini jasno, kako naj s temi 11 + 200 evri kupi v trgovini kaj več od kruha in mleka.

Ampak to naših politikov niti ne zanima. Kaj si mislijo in kaj razumejo povprečni državljani. Sploh pa – kaj državljani čutijo. Čudovit dokaz za to je gospod Štrovs, ki je končno našel ‘rešitev’ za težave z upokojenci (res, kako da ni prej komu kapnilo, da je čimprejšnja smrt bolj praktična stvar kot ukvarjanje s pokojninsko reformo?) in ki še kar mirno paradira po Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve. Čeprav njegovo bizarno izjavo lahko kdo razume kot neljubi spodrsljaj, bi gospod sekretar moral zanjo odgovarjati.

Seveda ne. Gospod bo ostal tam, kjer je, tako kot vsi ostali veljaki. Takšni in drugačni. V Sloveniji je čisto vseeno, kaj kdo naredi, dokler je ta nekdo na pravi poziciji. Ni važno, če se nam rušijo avtoceste, ni važno, če cene rasejo v nebo ali če birokrati žalijo upokojence. Oni živijo v svojem svetu. Oni so nedotakljivi.

Drug planet pač. Politični. Kjer lahko počneš, karkoli hočeš, govoriš, karkoli ti pade v rit in vmes neumni raji zmečeš kak posladek v obliki znižanja RTV naročnine ali pa ‘dviga’ otroškega dodatka. Raja je tako ali tako butasta, raja ne razume.

Ni panike, dragi moji, vi kar lepo ostanite na svojem planetu in se ukvarjajte sami s seboj. Tja do jeseni se boste imeli prav fino. Potem, boste nas, tepce, vprašali, če vam podarimo še kako leto mandata, in takrat boste mogoče celo opazili, da smo.

A žal, tudi ta misel me preveč ne tolaži. Ker jeseni ne pričakujem kake velike spremembe, ker ni prav nobene razlike med tistimi, ki so bili, tistimi, ki so in tistimi, ki bodo mogoče še prišli. Politik je politik. Kakor hočeš, obračaj, vedno bo ostal politik in vedno bo videl le svojo rit.

34 komentarjev

So stvari, ki jih resnično ne maram. Bele nogavice recimo. Pa bele gate (okej, razen na točno določeni riti). Definitivno ne maram vecejev brez vece papirja, menjave žarnic na Poldiju, tekstov z narobe postavljenimi ločili, pa apatičnih, zdolgočasenih ljudi. Tem stvarem se poskušam izogniti, kolikor se le da. Tu in tam pa je svet krut do mene in se odloči, da se moram s kako neprijetnostjo tudi soočiti. Danes je bil tako na sporedu tehnični pregled mojega malega avtomobilčka.

Običajno sem v te namene izkoristila očeta. Nekje sem že našla izgovor, da sem mu v roke porinila ključe in ga poslala, da se gre on zajebavat na tiste blesave valje in mehaniku razlagat o izpušnih plinih pa nedelujočih žarnicah. Tokrat žal ni šlo. Morala sem zavihati rokave in se sama spopasti z možmi v modrih pajacih.

Ker sem baba in ker se mi ne sanja, kaj vse na avtomobilu dela in kaj ne, sem k stvari pristopila skrajno resno. Vzela sem si dan dopusta in pred pregledom seveda pri vseh uporabnih moških mojega življenja (okej, dva sta, ampak ta kvalitetna;) preverila, kaj mi je storiti. Nekega segrevanja zavor in stopanja po plinu se še spomnim in točno taka so bila ponovljena moška navodila.

Poldi je tako celo pot do servisa sumljivo tulil in zavijal, malo poskakoval in se sunkovito ustavljal na vsakem križišču. Pojma nimam, kaj so si mislili naključni mimoidoči, verjetno nič kaj lepega o mojih šoferskih sposobnostih, ampak, jebi ga, kar je treba, je treba.

Na moj omiljeni AMZS se mi je uspelo pripeljati že ob osmih zjutraj. Kljub vsem kilometrskim oznakam sem uspela zgrešiti uvoz v oddelek za tehnične preglede in potem še nehote užaliti prijazno gospo na informacijah, ki sem jo pobarala, kdaj mehaniki začnejo delati. »Ja gospa, mi smo že ob sedmih začeli. Kaj pa vi mislite??«

Huh, očitno ne prav dosti. Živim v svetu, kjer nihče ne odpre vrat pisarne pred deveto uro. Kakorkoli že, čakal me je tehnični pregled in nekako sem odvlekla sebe in svoje vozilce do tistih čudnih naprav. V roke so mi porinili nekaj papirjev, me pregnali iz vozila in še preden sem sploh ugotovila, kam naj se postavim, je prijazni stric že mahal z drugega konca delavnice, da naj se že enkrat spokam ven, ker smo končali.

A? To je vse? Nobenega zmajevanja z glavo, nastavljanja izpušnih plinov pa preklinjanja, ker žarnica levo spredaj ne dela? A se hecate? Očitno ne. Očitno je moj Poldi čil in zdrav avtomobilček, ki si je v trenutku pridobil dovoljenje, da še leto dni prevaža naokoli mojo rit.

Veselje bi bilo nepopisno, če mi ne bi minuto za tem v roke porinili še računa za 500 evrov, kolikor nanesejo vsi pregledi, takse in zavarovanja. A ker sem to že prej nekako izračunala, sem raje ostala pri začetnem navdušenju, da je zoprnija za menoj v pičlih desetih minutah. Prav lepo sem se zahvalila in odšla skozi vrata.

Cel dan dopusta za deset minut sitnosti? Jaz res znam pretiravati. Da pa vseeno nisem edina, sem ugotovila nekaj minut kasneje, ko sem se znašla pred zaprtimi vrati trgovine, skupaj s sto norci, ki se jim očitno ni zdelo nič čudnega, da prideš tja pol ure preden se vrata sploh odprejo. Kdo je že rekel, da nam zmanjkuje časa in denarja?

K sreči je v tistem trenutku zazvonil telefon in dobra prijateljica me je seznanila z vsemi pikantnostmi svojega spolnega življenja. Čudovit način, da preživiš pol ure pred zaprtimi vrati nakupovalnega centra in pozabiš na moške v modrih pajacih, žarnice in zavore. Ob devetih zjutraj sem se tako že spet počutila popolnoma žensko, ko pa sem na blagajni plačala še nov puder in maskaro, je bil svet spet moj.

Tko, zdej pa grem pakirat kufre in odmočit svoje utrujeno telo. Dopust je pa le – dopust. Pa lep vikend tudi vam;)

23 komentarjev

Ko sem pred 4 leti začela pisati blog, se mi niti sanjalo ni, kaj počnem. Blog je bil moj osebni ventil, mesto izlivanja misli in čustev, neke vrste življenjski pljuvalnik. Moj prvi blog ni imel omogočenih komentarjev, ni bil vključen v noben agregat in našel ga ni noben brskalnik.

S prehodom na eDnevnik in kasneje Blogos sem šele začela komentarje dojemati kot sestavni in celo bistveni del bloga. Prvi komentarji so vedno prijazni, topli, nekateri komentatorji hitro postanejo redni bralci in od teh bolj redko doživiš kak ‘hladen tuš’.

Sčasoma pa se je začelo dogajati. Blog je bil nekakrat izpostavljen na prvi strani Siola, nekajkrat sta me izpostavila Blogorola in Drugi svet, vedno več je bilo stalnih bralcev in vedno več komentatorjev. In to kakšnih …

Prav z objavami na prvi strani Siola sem se prvič začela spraševati, kako ljudje bloge berejo oziroma kako jih doživljajo. Govorim o komentatorjih, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu in ki se tu znajdejo bolj kot ne po naključju. Prva ugotovitev je bila ta, da ljudje od bloga pričakujejo – objektivnost. Novinarski pristop, argumentiranost, če hočete. Glede na to, da so se blogi na Siolu pojavljali ob dnevnih novicah, sem to sprejela.

A ti, naključni padalci, se nikoli niso prav preveč trudili sprejeti, da je čar blogov tudi in predvsem v osebni noti, v katero avtor zavije tekst. Več kot je bilo bralcev, manj je bilo takih, ki so poleg praznih besed našli še kaj več. Kak namig recimo, ironičen ton, šalo ali retorično vprašanje. Nekaj časa sem se celo praskala po glavi in spraševala, če preveč kompliciram, če res ne znam zapisati tega, kar hočem povedati, pa sem počasi ugotovila, da se enostavno ne splača. Nekateri pač ne dojamejo.

Včasih ne potegne niti tistim, ki bloge redno berejo in celo sami pišejo. Vedno znova me fascinira, kako zelo resno predvsem blogerji jemljejo bloge. Kot da tu ni nikakršnega prostora za pretiravanja, za metafore, nenazadnje – za fikcijo. Nekaj časa sem za šalo pisala blog o spolnem življenju samske tridesetletnice. O moj bog, kaki komentarji. Bila sem vse, od kurbe do perverznice, zblojenke in največje carice marice na tem svetu. Priznam, da me je zamikalo, da bi povedala, da si zgodbo sproti izmišljujem in da sem v resnici – mati samohranilka s čisto povprečnim življenjem, a zelo bujno domišljijo.

Nekaj ljudi bi bilo verjetno strašno razočaranih. Pa sem blog zaprla. Ker ni knjiga. Ker, ko bereš knjigo, je jasno, da gre za fikcijo (pa čeprav bereš avtobiografijo). Ne sprašuješ se o vsaki podrobnosti, ne tehtaš vsakega stavka, sploh pa – vsakega stavka ne moreš komentirati.

Blogi dovoljujejo ravno to. Seciranje zapisanega do konca. Čeprav še vedno uživam v neskončnih debatah, mi ‘padalski’ komentarji, seciranje zapisanega in neskončno spraševanje, zakaj in kako, jemljejo voljo do odgovarjanja. Pa prebiranja komentarjev na drugih blogih.

Kaj, ko bi počasi nekdo ljudem razložil, da obstaja še kaj več od bloga in da ni potrebno čisto vsake besede razcefrati? Kaj, ko bi poskusili v blogih, ki jih beremo, najti kar največ, ne da bi jih bilo za ta ‘največ’ potrebno najprej stokrat razložiti?

Predvsem pa – čeprav pišem blog, nisem samo črna slikica na črni strani, s katero se predstavljam v blogosferi. Če enkrat napišem zapis o ‘tujcu’, še ni nujno, da so vsi ljudje v mojem življenju tujci, če enkrat omenim Jelinčiča, ne pomeni, da sem njegova največja oboževalka in če napišem, da oddam otroka v najem, to ne pomeni nujno, da bom to tudi storila.

Samo besede so. Samo blog je. In čeprav stojim za napisanim, to še ne pomeni, da je potrebno prav vsako stvar čisto dobesedno razumeti. Sploh, če jo napišem jaz;)

65 komentarjev

Oči se mi zapirajo. Dan je bil dolg in rada bi spala. Ne gre. Premetavam se po postelji, odejo si vlečem pod vrat in jo potem brcam nekam proti nogam, blazino tiščim zdaj v en, zdaj v drug kot. Hrup z ulice je nekoliko pojenjal, zato pa me toliko bolj zmoti vsak avtomobil, ki zapelje na parkirišče. Koliko je ura? Ena? Dve? Ne vem. Sanja se mi ne, kako dolgo se že trudim zaspati. Naj mine. Samo še en dan. Samo še en dan brez tebe.

Še včeraj je postelja dišala po tebi. Blazina je nosila tvoj obraz, rjuha vonj prepotenega telesa. Danes ne čutim ničesar več. Nekdo je zamenjal posteljnino. Hladno je. Pa tako prekleto vroče. Nemirna sem. Želim si, da bi bil tukaj. Da bi me umiril. To znaš edino ti.

Ko se priviješ k meni, stisneš svoje telo ob moj hrbet, me objameš preko trebuha, dvigneš roko na prsi in zariješ obraz nekam v zmešnjavo mojih las, me nežno poljubiš na vrat in mi zašepetaš tistih nekaj besed, si želim, da se ne bi nikoli zbudila. Niti zaspati nočem. Samo trenutek bi ujela, vzela bi ga in prosila, da traja.

Včasih se ob tebi zbudim. Težko dihaš, a vseeno je tvoj obraz spokojen, skoraj otroški. Gledam te in ti prsti zdrsim po prsih, trebuhu. Dotikam se te, ker se bojim, da te sanjam, ker se bojim, da se bom zjutraj zbudila in te ne bo. Potem se nazaj privijem k tebi in spet zaspim.

Tesno ob tvojem toplem telesu, tik ob obrazu, z roko na tebi, ki te hoče obraniti, ki te hoče zadržati. Kot da bi imela to moč. Kot da bi te lahko res ujela, te iz sanj spremenila v meso in kri ter obdržala. Ne gre, kajne?

Ljudje smo popotniki, vsak je samo svoj, vsak ima svojo pot. Tu in tam se naše poti križajo, tu in tam nam je naklonjena bližina, toplina nekoga, ki ga ljubimo. Zavedam se, da nisi moj, zavedam se, zavedam se, da nič ni večno. Samo trenutki so in za te živim.

Samo še nekaj ur in stopil boš skozi vrata. Zapodila se bom v tvoj objem kot majhen, preplašen otrok, lačen tvoje ljubezni. Smešno, všeč sem si tako krhka in ranljiva, všeč sem si, ko čakam in pričakujem. Čeprav se nemirna premetavam po postelji, čeprav cepetam v želji, v tem pričakovanju uživam. Ker sem. Ker čutim. Ker hočem.

Glava je kar naenkrat našla svoj prostor na blazini, odeja je objela telo in roke so zlezle pod obraz. Oči se zapirajo in mene odnaša. V sanje. V jutrišnji dan. V tvojo bližino. Pogrešam te.

65 komentarjev

Otepala sem se ga. Nisem želela, da se zgodi. Nisem imela volje, da bi ga preživela. A zakon je zakon, rok je rok, in danes se je zgodil: Dan za državno birokracijo, to je tisti čudoviti dan, v katerem si prisiljen tako ali drugače sodelovati z vrlimi slovenskimi uradniki.

Kadarkoli ’sodelovanje’ vključuje več kot pošiljanje dopisa, si je najbolje rezervirati par uric, si na mizo položiti dva velika sendviča in še večjo skodelico kave, trikrat globoko vdihniti in se lotiti dela. Ne škodi tudi kaka zaloga pomirjeval in že izpisani členi vseh aktov, ki se tako ali drugače dotikajo področja, o katerem nameravaš spraševati.

Začelo se je obetavno. S tremi zasedenimi ciframi, ki vse vrtijo čudovite pesmice, ki naj bi čakajočega na drugi strani pomirjale. Hja, no, nekaj časa že, po parih minutah držanja slušalke v roki in praskanja po riti pa bi me definitivno bolj pomirilo, če bi se kdo javil in mi povedal to, kar me zanima.

Seveda ne. Po nekaj neuspelih poskusih le prikličem prvega gospoda, ki me preveže. Javi se gospa. Ki me preveže. Javi se naslednja gospa, ki mi da novo telefonsko številko. Ta sploh ni prava. Ponovim vajo. Z vsemi prevezavami vred. Končno le najdem nekoga, ki ugotovi, da gospa, ki jo iščem, pri njih že leta več ne dela. Hmmm, zakaj potem držim v rokah spis z njenim podpisom in datumom, ki ni starejši od leta dni? Naj pošljem elektronsko pošto s svojim vprašanjem, pa bodo ugotovili, kdo v hiši je pristojen za področje. Fajn. Koliko časa bom čakala na odgovor? Ja gospa, to pa jaz ne vem. Še bolj fajn. V zakonskem roku moram izpolniti svoje obveznosti, vi pa ne veste, koliko časa mi boste razlagali, kake obveznosti sploh imam in do koga? Jebi ga. Državna uprava.

Naslednja inštanca. Davkarija. Telefon zvoni v prazno celo dopoldne. Še ena cifra. Še eno ministrstvo. Skoraj padem s stola, ko se takoj oglasi prijazen ženski glas, ki pripada osebi, pristojni za moje ‘težave’. Zastavim vprašanje. Ja ne vem, ja se mi zdi, ja veste, to pa jaz ne vem, ja, kaj pa vi mislite in joj, to bi pa morali v zakon pogledati, ja pa ne vem, vi samo pošljite.

Hudiča, pa kdo komu tu zdaj svetuje? Jaz vam ali vi meni? Od mene želite papirje, pa ne veste, kakšne. Ne veste, ali imate za dotično prijavo poseben obrazec in ni vam čisto jasno, komu vse moram obrazec poslati. To sem vedela, preden sem začela klicariti naokoli.

Še zadnja številka. Spet čudovita glasba, spet nekaj prevezav in na koncu koncev – osoren glas, ki mi razloži, naj raje pokličem jutri, ker danes gospod niso čisto prepričani, ali od mene prijavo sploh potrebujejo ali ne. Še en poskus preverjanja prisotnosti na DURS-u. Zaman. Telefon še vedno zvoni v prazno. Po treh urah telefoniranja sem vedela toliko kot prej. Nič.

In kaj sedaj? Edino, kar se v takih primerih obnese – preveri vse akte in člene, ki so ti na voljo, prikliči vse znance in prijatelje, ki bi ti vsaj približno lahko pomagali in znajdi se sam. Potem lahko le še upaš, da si vse naredil tako, kot je treba, poslal na prave naslove in v pravem roku.

Na koncu koncev se človek pač znajde. Ne morem pa, da se ne bi vprašala, za koji k*** plačujemo vse te birokrate, ki jih je tako ali tako skoraj nemogoče priklicati, ki se jim tako ali tako ne sanja, za kaj so pristojni in četudi slučajno najdeš kakega, ki se je celo pripravljen prijazno pogovarjati s teboj, običajno veš o problemu več kot on, ki naj bi ga poznal.

Mogoče pa je vsa ta neuporabnost državnih organov premeten načrt naše vlade, kako izobraziti neuko prebivalstvo. Vsi ti birokrati v resnici niso tako sitni in levi, kot bi mogoče kdo pomislil po nekaj telefonskih klicih, ampak gladko – blefirajo. Na ta prefinjen način silijo ljudi, da berejo zakone, zbirajo informacije, sestavljajo neobstoječe obrazce in z leti postanejo strašno pametni. Kar se mene tiče – jim prevzgoja definitivno uspeva. Dni za državno upravo je vedno manj, z njimi povezane sitnobe tudi, zakone pa bom tudi kmalu znala na pamet. Vsaj nekatere.

Hmmm … Kam moram jutri poklicati, da izvem, če vrli birokrati izdajajo tudi kaka potrdila za vse, kar so me naučili? Just in case, da me kdaj zamika kaka ‘državna služba’.

14 komentarjev

Moja draga mama bi moje trenutno počutje opisala kot ‘lena si kot fukselj’. Sanja se mi ne, kaj fukselj pomeni, priznam pa, da se počutim (in izgledam) precej mizerno. Vsakič, ko zapadem v podobno stanje, začnem pospravljati. Pisarno sem že približno spravila v red, prav tako stanovanje, ostalo je le še nekaj malenkosti, ki jih moram pod nujno urediti. Zato blog danes uporabljam v povsem pritlehne, komercialne namene. Objavljam nekaj malih oglasov. Vse interesente pozivam, da svojo ponudbo oziroma povpraševanje zabeležijo v komentarjih in pustijo svoj kontakt. Pojdimo lepo po vrsti:

Oglas številka 1:
Oddaja se 11.5 let star, malo rabljen, zelo siten, dolgolas in rastlinojed mulc, ki sliši na ime Gospod Otrok. Običajno je zelo prijazne narave, precej zgovoren in ne preveč nagajiv, zadnje dneve pa se lahko pohvali predvsem z napadi slabe volje, trme in zavijanja z očmi. Posebej nadležne so faze samopomilovanja, ki običajno spremljajo delanje domače naloge ali pospravljanje sobe. Da je mera polna, se naokoli vlači kot ljubljanska megla, z rokami do tal, nosom pod brado in s pogledom, ki niha od depresivnega starca do otožnega psa. Otroka oddajam v najem le za nekaj dni in zgolj ljudem, ki jim ostaja dobre volje ter potrpežljivosti. Meni obojega namreč počasi zmanjkuje.

Oglas številka 2:
Prodam čudovito prasko na čelu, izjemne oblike in še bolj izjemne rdeče barve. Poreklo praske je sicer nekoliko vprašljivo, najverjetneje povezano z eno od mojih alergij, padcem odpornosti in nekoliko nezdravim načinom življenja. Kljub temu je praska vredna svoje cene, saj je v vsem svojem obstoju zelo lepo negovana, precej občudovana in predvsem – locirana na zelo opaznem mestu. Če pokličete takoj, vam zraven praske prodamo še kak mozolj na bradi ali šop neurejenih las. Vsi artikli se seveda ponašajo s certifikatom podjetja Zloba d.o.o.

Oglas številka 3:
Zagotovo so na tem svetu ljudje, ki imajo preveč časa. Z veseljem bi od njih odkupila kako urico, ki bi jo zelo koristno porabila – recimo za kuhanje jutrišnjega kosila, sestavo kakih štirih zapisnikov, petih pogodb ali šestih dopisov, pod nujno bi jih nekaj namenila spanju, ki mi ga kronično primanjkuje, morebitni preostanek pa bi šel na račun ukvarjanja s tehničnim pregledom mojega malega avtomobila, plačevanjem zavarovanj in položnic ter honorarnim delom, nujno potrebnim za izboljšanje družinskega proračuna.

Oglas številka 4:
Iščem duhovite in pametne prostovoljce, ki so pripravljeni v zameno za čast in slavo urejati moj blog. Najbolj so zaželeni kreativni posamezniki, ki bodo nizali ideje za pisanje bloga, sestavljali osnutke in skrbeli za redno objavljanje. Krvavo bi potrebovala tudi zelo pametne in potrpežljive ljudi, ki bi mi prevajali zapise v komentarjih ali ki bi se jim ljubilo razlagati moje besede tistim, ki me jemljejo preveč resno, ter tistim, ki me enostavno ne razumejo. Če bi se našel še kak prostovoljec za prečesavanje slovenske blogosfere ter iskanje berljivih tekstov, bi bila jaz nadvse srečen človek.

Tko. Za silo bo. Na zalogi imam sicer še nekaj pokvarjenih telefonov, malo rabljene rolerje pa kako luknjasto nogavico, ampak pretiravati pač ne gre. Grem preverit sitnega otroka, napudrat čelo in skuhat jutrišnje kosilo. Nekako se mi dozdeva, da je to bolj pametno, kot pa čakati, da bo kdo kaj naredil namesto mene:)

49 komentarjev

Prišel si čisto potiho. Prijazno in nedolžno. Najprej je bila beseda, potem sva bila midva. Kradla sva trenutke, kradla sva dneve, samo da sva bila skupaj. Že od prvega dneva sva vedela, da si nisva usojena, o bila sva – obsedena. Drug z drugim, z najinim druženjem, z najinimi telesi. Nisva si znala, nisva si hotela pomagati.

Najprej sva si lagala. Da ni nič. Ker ne sme biti nič. Potem sva si nehala lagati. Povedala sva si vse. Ni pomagalo. Le še bližje sva si bila, najini telesi sta se še bolj prepletali, ustnice še bolj ljubile. Vsakič, ko si odšel, si za seboj pustil del sebe, tvoj vonj je polnil moje nosnice, čutila sem te na sebi, v sebi, bil si en in edini. Nisem želela verjeti, da jaz zate nisem edina. Nisem se ukvarjala s tem, da sploh obstaja karkoli, razen naju. Ker ni. Vsaj ne zame.

Potem si izginil. Lepega dne, brez pojasnila, pustil si le kup vprašanj. Tako prekleto je bolelo. Sploh ne vem, kaj. Saj nikoli nisi nič obljubljal, saj je bilo vse jasno. A vseeno, s tvojim odhodom se je svet ustavil. Ničesar več ni bilo. Nobenega trenutka, objema, topline, male, drobne laži, zaradi katere je lažje preživeti dan. Praznina. Popolna praznina.

Čez čas si se vrnil kot tujec. Srečevala sva se, gledala, dolgo časa nisva niti spregovorila. Kadarkoli si bil dovolj blizu, da sem te vonjala, da sem začutila tvoj dih na vratu, se mi je mešalo. Ni pomagalo, da si me prizadel, ni pomagalo, da sem te prezirala zaradi tvoje odločitve in odhoda, nič ni pomagalo. Telo je v tvoji bližini še dolgo drhtelo, telo je terjalo svoj davek. Želela sem si te. Neskončno. Spet in spet.

In si klonil. Bil si šibek. Tako kot jaz. Toliko časa sem hrepenela po tvojem telesu, tako zelo pogrešala tvoj dotik, a ponovno srečanje je bilo skoraj tako zelo prazno, kot meseci po tvojem odhodu. Dotikala sem se te, te ljubkovala, kot bi želela nazaj svoje sanje, kot bi poljubi lahko obudili to, kar je že davno umrlo. Z vsakim dotikom si bil dlje, z vsakim poljubom bolj tuj.

Zdaj sediš na tistem barskem stolu, srebaš pivo in me gledaš. Jaz gledam tebe. Klepetava. O čem že? Ne vem, ne slišim te. Ne več. Gledam tujca ob sebi, gledam roke in oči, ki sem jih nekoč ljubila in se čudim. Kako se lahko ljudje tako zelo oddaljimo? Kdaj nam nekoč najdražja bitja postanejo zgolj hladne maske? In zakaj? Sem te v resnici sploh kdaj ljubila ali sem le želela verjeti?

Ne vem. Če sem te kdaj ljubila, potem je ljubezen hudo minljiva in krhka stvar, če sem zgolj hrepenela po ljubezni, sem krhka in nemočna jaz. Kakorkoli obračam, ničesar več ni. Če je sploh kdaj bilo. In to me pomirja. Neskončno. Ker vem, da grem lahko naprej. Ker vem, da je v meni dovolj prostora za nove ljubezni ali nove sanje.

Hvala ti, tujec.

73 komentarjev

Na račun prosotvoljnega izlivanja krvi sem danes - fraj. Malega sem zapeljala do šole, skočila v trgovino, pobrala pošto in si skuhala kavo. Tisto, ta pravo, iz ‘kafetire’. Tako, kot jo zna narediti samo moja mama. Njami.

In dan se je začel tako, kot bi se pravzaprav moral vsak. Z branjem časopisa, pitjem kave in cigaretom. Včasih sem to sicer smela početi kjerkoli (in tudi sem), po novem kadilskem zakonu pa so moje prijetne jutranje rutine močno omejene in predvsem - prezeble.

Danes pač ne. Danes sem si privoščila svoj začetek dneva. Nikotinsko-kofeinsko-blogerski. In to blogerski - v papirnati obliki. Z Blogorolo. In veste kaj? Meni je všeč. Očitam ji edino dvoje - premalo obsežna je in kak dober lektor bi prišel prav. Vse ostalo je fajn. Uredništvu je uspel zelo prijeten izbor tekstov o ‘blogerskih zvezdah’, ki so tako zelo razburkali blogosfero v zadnjih dnevih, z veseljem sem prebrala politično in zabavno rubriko, se do solz nasmejala cenzuri ala Bičskvit, presežek te cifre pa se mi vsekakor zdi intervju z gospodom, ki sliši na ime Mr. Mojo. Že res, da sva se uspela nekajkrat spotakniti drug ob drugega na blogerskih srečanjih, a tokrat me je z argumenitranimi in duhovitimi odgovori res spravil v dobro voljo. Kapo dol, gospod Mojo in direkt v seznam blogov, vrednih branja. Ob naslednjem spotikanju bi namesto debate o kajenju debato o blogih, argumentih in komentarjih.

Ker Blogorola enostavno ni bila dovolj obsežna, da bi zadovoljila moje jutranje potrebe po konzumiranju nečesa papirnatega, sem v vsej navlaki iz poštnega nabiralnika skušala najti še karkoli užitnega. Zaman. Edina gledljiva stvar je bil katalog, ki ga prejemam po ‘zaslugi’ gospe matere in v katerem najdeš neverjetne stvari. Od oblačil, do športne opreme, vibratorjev, naprav za puljenje kocin in raznih čudodelnih strojev za hujšanje. Svašta. Pa kdo to resnično kupuje??

Ob razočaranju nad ceno nečesa, kar naj bi stopilo maščobe na mojem baročnem trebuhu, sem v roke vzela daljinca. Na vseh petih gledljivih slovenskih programih so ponujali stvari, ki sem jih prej - videla v katalogu. Huh, zdaj vem od kje mojemu staremu atu vse pojoče ure, sokovniki in prenosne savne. Cele dopoldneve nima kaj početi, tetke na teveju pa ga očitno dobro obračajo.

Mene so tudi. Direkt do sesalca pa one čudovite stvari za ribanje tal. Posesala, poribala in pomila sem vse, zdaj sem na vrsti - samo še jaz. Okej, pa par krožnikov in skodelic v koritu. Ampak, to bo že počakalo. Pretiravanje pač škodi. Tudi, če se dan začne tako ‘v easy’, kot se je današnji in četudi so obeti za nadaljevanje nad vsemi pričakovanji.

A sem že povedala, da je novoletna depresija mimo, jaz pa polna energije? He, nisem ne. In tega tudi ne, da začnem pisati brezzvezne prispevke vsakič, ko mi usta lezejo nekam proti ušesom? Eh ja, desi se i najboljima:)

47 komentarjev