blodim, blodiš, blodi

Včeraj sem nekoliko presenečeno ugotovila, da na Univerzi v Ljubljani gostuje nihče drug kot - Umberto Eco, filozof, semiotik, medievalist, širši javnosti poznan predvsem kot avtor romana Ime rože. Glede na ves pomp okoli drugih bolj ali manj eminentnih gostov, ki obiščejo Slovenijo, me je kar malo šokiralo, kako potiho se je zgodila podelitev častnega doktorata  simpatičnemu gospodu, a na koncu koncev so nam mediji vseeno postregli z nekaj zanimivimi izjavami tega pisca.

Mene sta najbolj nasmejali dve (navajam po spominu): ‘Edini, ki mislijo, da so bralci neumni, so založniki’ ter ‘ Ko napišeš knjigo, te je lahko strah dvojega; Da jo bo prebralo dvesto ljudi ali da boš postal slaven.’ Potem pa se je gospod Eco lotil fenomena sodobnega časa, s katerim se ukvarjamo vsi, interneta. Po njegovem je to ena največjih pridobitev našega časa, a hkrati tudi ena največjih groženj - saj ob uporabi interneta tvegamo, da se ‘naši možgani spremenijo v mezgo’.

Gospod Eco je svojo trditev razložil s tem, da kot strokovnjak na določenih področjih lahko pogosto in brez kakršnihkoli predsodkov uporablja internet. Njegovo znanje mu omogoča, da loči zanič spletne strani od dobrih, da ve, kateri viri informacij so zanesljivi in kateri ne, skratka, njegovo znanje mu omogoča, da loči zrnje od plev. Takoj, ko gre za področje, ki mu ni tako zelo poznano, pa je internetu prepuščen na milost in nemilost; Verodostojnosti podatkov se ne da preveriti, kredibilnosti vira prav tako ne.

V največji nevarnosti so predvsem mladi. Ti, jasno, niso strokovnjaki prav na nobenem področju, a internet jim vseeno predstavlja neskončen vir informacij, med katerimi so seveda tudi nepreverjene, nezanesljive in včasih celo napačne. Seveda sem vse skupaj takoj preslikala na gospoda otroka, ki se dejansko preveč zanaša na internet. Čeprav redno prebira razno razne enciklopedije (in hodi z njimi spat:), ima najraje internet. Stric Google je popoln vir informacij in namigov, teta Wikipedia pa pride prav, ko je potrebno napisati kakšno seminarsko. Šele potem, ko mati ’skočijo v luft’, gremo nazaj prebirati knjige in kaj iz njih prepisati, a še vedno je najbolj praktična stvar - internet.

Še več, mirno lahko zatrdim, da generacija gospoda otroka (beri 10 let +) bolj verjame internetu kot učiteljem. Z njimi so se pripravljeni prepirati za vsako malenkost, dokazovati njihovo zmoto, se zanašati na podatke, ki jih imajo v glavi in biti strašno kritični. Internet pa je vsemogočen. Z njim se ne da preprirati in ker je tako čudovito izčrpen, se v njegovo nezmotljivost pač ne dvomi.

Starši velikokrat kričimo zaradi neprimernih vsebin, ki so otrokom prosto dostopne na spletu, malo manj pa razmišljamo o tem, da tudi brskanje po bolj ali manj ’strokovnih’ in primernih vsebinah ni nujno najbolj pametno početje. Če otrok gleda slike ‘nagih bab’, bomo vsi pokonci, a na internetu otrok najde še marsikaj. Poleg napačnih infomacij tudi zanimive posplošitve, zavajanja, pristransko poročanje, napeljevanje k nasilju (pa ne nujno v obliki slik, filmov in igric), podpihovanje sovraštva, neprimeren humor … Celo poplavo vsebin, mogoče malce bolj prikritih, kot so ‘nage babe’, a v marsikateem primeru še vedno zelo škodljivih.

Ko je gospod otrok včeraj ujel Ecovo izjavo o spreminjanju možganov v mezgo, je seveda zahteval pojasnilo in sledila je dolga debata okoli tega, kako nastaja Wikipedia, kdo stoji za Googlom, kako veš, da na njegovi priljubljeni kemijsko-pirotehnični strani držijo vse informacije, koliko se lahko zaneseš na forume in kako veš, ali je res to, kar piše na raznih informativnih portalih. Po predolgem zaslišanju, zbiranju argumentov in dokazovanju napak sem bila povsem izčrpana. Mali pa seveda precej nezadovoljen, ker sem mu nekoliko načela neomajno vero v računalnike in vse, kar je z njimi povezano. Še huje, učiteljem sem vrnila čisto malo kredibilnosti, kar je bilo skoraj nepredstavljivo.

Na koncu koncev sva bila oba utrujena od debate. Gospod otrok je preventivno v roke vzel eno od svojih ‘vesoljskih knjig’, jaz pa sem se odločila, da bom naslednjič, še preden bom začela naporno debato, na internetu preverila, ali že obstajajo kaki zbrani odgovori. Saj veste, preveč razmišljanja škodi;)

...komentar [32]

Smo ljudje, ki živimo v najemniškem stanovanju. Smo ljudje, ki od staršev nismo podedovali hiše, in smo ljudje, ki o nakupu stanovanja ne moremo razmišljati. Ker se počasi izteka moja najemna pogodba, ki se zagotovo ponaša z eno bolj prijaznih najemnin v Ljubljani, sem se spet začela ukvarjati s pregledovanjem ponudbe prostih stanovanj po Ljubljani. Cene in ponudba me vsakič znova - vržejo na rit.

Nisem posebej zahtevna, a stanovanje, v katerem bom živela nadaljnih nekaj let, mora biti vsaj približno čisto, po možnosti ne v kleti ali hiši izpred 500 let, v kateri bom za stroške ogrevanja plačala več kot za najemnino. Ne, ne bom se vselila v najbolj vlažno luknjo in ja, iščem vsaj 1.5 sobno stanovanje, v katerem bo otrok imel svojo sobo. Cena?

Celo od 400 evrov naprej, s tem da za 400 evrov dobiš eno od vlažnih, kletnih lukenj ali stanovanje pri kakem čudnem stricu na obrobju Ljubljane, kjer seveda ni ne trgovine in ne mestnega potniškega prometa. Cene sprejemljivih stanovanj se začnejo pri cca 550, 600 evrih.

Veliko? Malo? Kakor za koga. Če stanovanje išče par ali družina, kjer denar služita dva človeka, se računica mogoče še nekako izide. Pri tistih, ki smo sami in ki po možnosti še sami preživljamo otroka, je izračun malce bolj neprijeten. Recimo, da smo povprečni državljani Republike Slovenije in domnevajmo, da imamo temu primerno plačo.

Povprečna mesečna neto plača po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (zadnji podatek; za mesec september 2007) znaša 820 evrov in 47 centov. Če od tega za stanovanje odštejemo 500 evrov (in to je cifra, zaokrožena nekoliko navzdol), nam ostane še natanko 320 evrov in nekaj centov, s katerimi moramo pokriti še vse stroške (elektrika, plin, voda, ogrevanje, vzdrževanje in kar je še podobnih jajc). Če za to uspemo zapraviti manj kot 100 evrov, smo carji. Naj nekdo prišteje še položnice, ki jih otrok nosi iz šole, pa nam - zmanjka za hrano.

‘Razkošja’ kot so internet, televizija in recimo osebni avtomobil v ta izračun pač ne moremo stlačiti, ker pristanemo krepko pod ničlo. Čeprav - tam se znajdemo tudi, če pomislimo, koliko denarja povprečno porabita dve osebi mesečno za prehrano. 200 evrov? Ja, če živita od štruc iz smeti, ki jih vidi naš ljubi Janez. Oblačila? Obutev? Se opravičujem, zmanjkalo denarja. Več sreče - prihodnji mesec.

Rešitev? Za kekce brez bogatih staršev, baje izobrazba. Brskanje po arhivih statističnega urada (ki so, čisto mimogrede, precej nepregledni) da zanimive rezultate. Povprečna neto plača v pravosodju (kar pomeni vsaj univerzitetno izobrazbo) je manj kot 200 evrov višja od povprečne neto plače v Sloveniji (1017 evrov), povprečna plača v vzgoji in izobraževanju pa je še nekaj nižja (1007). Torej - nekaj let študija ti v najboljšem primeru prinese 200 evrov več od povprečja, kar pomeni, da mogoče ne boš lačen, spodobnega stanovanja pa si še vedno ne boš mogel privoščiti.

Sama bi ob teh podatkih morala verjetno skakati do neba. Sodim namreč v razred ‘povprečje + 200 evrov’, kar iz mene (vsaj po statistiki sodeč) dela nadpovprečno državljanko Republike Slovenije. Hmmm … Zakaj se potem prav nič nadpovprečno ne počutim, ko začnem od svojega (nadpovprečnega) mesečnega prihodka odštevati najemnino, vse stroške za prehrano, stanovanje, preživljanje otroka in pristanem pri čisti ničli? Kje so šele kaki izredni ali, bog ne daj, nepotrebni stroški, bencin recimo, pa televizija in internet?

Včasih se mi zdi, da moramo biti starši pravi mali čarovniki, ko takole kvačkamo iz meseca v mesec. Nekako vedno preživimo, tu pa tam malo pojamramo in se čudimo (vsaj jaz), kako ljudem še vedno uspeva - kupovati delnice Nove KBM, vlagati v pokojninske sklade in rentno varčevati. Po besedah ljubega nam Janeza je prav to dokaz, da nam v gre v Sloveniji resnično dobro. Vsaj ’srednjemu razredu’. Mogoče jaz živim v kakem čudnem vzporednem vesolju, mogoče se v šoli nisem dovolj učila in ne znam seštevati, ampak res ne vem, kdo in kaj je ta ’srednji razred’, ki mu uspeva iz povprečne plače izcimiti še denar za delnice.

Jaz bom vesela, če ga bom napraskala za novo stanovanje. Najemniško, seveda. Tako, ne preveč veliko in ravno prav svetlo. Tako, iz katerega me ne bo prehitro metal kak nadut pripadnik višjega srednjega razreda, ki so mu mati zapustili bajto, takega, v katerem se bova dobro počutila en mulc in pa jaz.

Zaenkrat mi to zadošča. O delnicah in rentah bom začela razmišljati takrat, ko bom malce večja in malce pametnejša. Ko bom recimo sposobna dojeti, kako v Sloveniji preživijo tisti, ki zaslužijo 200 evrov manj od povprečja.

...komentar [116]

Beseda ’sprava’ je dandanašnji tako zelo prazna, kot besede strpnost, drugačnost in sprejemanje. Tako zelo moderno je, da sprejemamo vse, kar je drugačno, tako zelo nujno, da se spravimo levi in desni, tako zelo neverjetno pomembno, da smo strpni do vseh, predvsem pa do sebe.

Živimo pač v ‘moderni Evropi’, kjer je moderno biti toleranten, kjer smo vsi enaki in enakopravni. Enakopravnost je tako zelo čudovita vrlina, da bi najraje v iste cerkve stlačili kristjane in muslimane, Nemce in Francoze bi naučili govoriti angleško, stranke pa bi lepo postavili na sredino. Uvedli bi enotno denarno valuto (ups, smo jo že), imeli bi enotne davke, ukinili bi vse posebnosti, se borili v isti vojski in tulili v en rog.

Saj smo vendar Evropejci, saj se vendar spodobi, da smo eni in enotni, da se spravimo, strnemo in ljubimo. Kakšna levica, kakšna desnica, lepo vas prosim, kakšni beli in rdeči, kakšna zgodovina in kakšna sedanjost, važno, da se imamo radi. Cena za vse skupaj? Apatičen, nejevoljen narod, ki mu ni nič jasno.

Včasih je bila druga svetovna vojna vojna za svobodo, danes nismo več tako prepričani. Včasih je bila vera stvar posameznika, danes je to stvar družbene volje. Včasih nismo marali Italijanov in Nemcev, hoteli so našo zemljo, naš jezik in našo kri, danes - so naši bratje in vsi jih imamo radi. Včasih je bila ženska ženska in moški moški, danes moraš vsakogar pogledati dvakrat, pa se še vedno lahko zmotiš. Ženske ne nosijo več kril in moški si pulijo kocine. Kdo je kdo? In kje je kakšna meja? V kaj se sploh še verjame in kje je kakšna razlika?

Med levimi in desnimi? Če preberem statute slovenskih strank, definitvno ne. Med moškim in žensko? Vse manj. Med cerkvijo in državo? Lepo vas prosim. Med Avstrijci in Slovenci? Kaj pa Italijani in Madžari? Kje so meje? Kje se začnemo in kje končamo Slovenci? Še kdo ve?

Namesto da Slovenija tone v evropski enakopravnosti, namesto da svoj narod uči poslušnosti in sprave, ki ju tako ali tako nihče ne razume, naj postavi meje. Mejo na morju in mejo na kopnem, prepoved v šoli in prepoved v glavi. Butaste zakone in omejitve, karkoli. Nekaj, do česar se narod lahko opredeli, nekaj, o čemer lahko narod razmišlja.

Slovenija potrebuje spor, ne sprave. Slovenija potrebuje črno-beli svet, svet prisile, omejitev in novih meja, da se zbudi iz apatije, v kateri blodi že predolgo. Komaj smo zlezli izpod jarma bivše države, že rinemo v neko drugo in ji poskušamo biti podobni. Tako zelo podobni, da smo vmes pozabili, kdo sploh smo in kaj hočemo.

Dokler so Slovence po glavi tepli Nemci, dokler so nam Italijani zasedali zemljo in nas Srbi učili peti himno, smo vedeli, kdo smo in kam hočemo. Zdaj - ne vemo nič. Tavamo, blodimo in dovolimo oblasti, da nam vsili prav vsako stvar, ki ji pade na pamet.

Sprava? Sprava je puhlica. Fraza, ki ustreza le tistim, ki iz nas hočejo narediti poslušne, vodljive in neskončno prijetne ovčice. Evropske ovčice.

...komentar [15]

Priznajmo si najprej nekaj. Slovenska blogosfera je še vedno eno majhno, ‘zarukano’ selo, v katerem je večina prebivalcev prepričana, da so ‘kralji na vasi’ in kjer se vsako spremembo na bolje še vedno sodi zgolj skozi prizmo ‘kaj to pomeni zame’.

Priznajmo si, da je velika večina slovenskih blogov še vedno zanič, da je vse preveč piscev, ki pišejo čisto o vsem in so prepričani, da o vsem tudi vse vedo. Preveč je nekih splošnih tem, preveč je tem, ki se ponavljajo in preveč je tem, ki so namenjene zgolj nabijanju obiska.

Priznajmo si, da je velik problem slovenske blogosfere ta, da blogerji informacije povzemamo od razno raznih medijskih hiš, ki že same ‘prežvečijo’ in prilagodijo vsebino, kar pomeni, da smo blogerji tisti, ki žvečimo že prežvečeno. Malo nas je takih, ki imamo svoje vire informacij, malo takih, ki bi se dogodkov neposredno udeleževali, ki bi zahajali na tiskovne konference in informacije preverjali med udeleženimi.

Priznajmo si, da je v slovenski blogosferi premalo piscev, ki se resnično spoznajo na svoje področje, ki o določeni temi lahko argumentirano, strokovno in prepričljivo poročajo, na ta način pa k informiranju javnosti lahko močno prispevajo.

Nenazadnje si moramo priznati tudi to, da je slovenska blogosfera definitivno v porastu, da se javnost z blogi prvič zares spoznava in da počasi pada mit, da smo blogerji zajebana, zafrustrirana in grda bitja brez kakršnegakoli privatnega življenja.

Kaj torej lahko posameznik od blogov pričakuje? Lahko blogi postanejo medij nove generacije ali bomo zgolj capljali na mestu, se obmetavali s kritikami in povzemali tisto, kar so tako ali tako že povedali drugi?

Tiskana izdaja Blogorole bi morala blogerjem predstavljati največji izziv do sedaj. Ne zaradi lastne samopromocije, ne zato, ker vsak v časopisu išče svoj URL, ampak preprosto zato, ker s tiskano Blogorolo stopamo na medijsko prizorišče. Blogi so se odločili postati medij, baje medij državljanskih novinarjev. Pa to zmoremo? To sploh hočemo?

Če ne bi verjela v bloge, ne bi napisala niti enega prispevka, Če si ne bi želela, blogov definitivno ne bi brala. A verjamem. In si želim. Verjamem, da v Sloveniji obstaja dovolj blogerjev, ki so sposobni preseči okvire zarukane male vasi, verjamem, da obstaja peščica piscev, ki se dobro spoznajo na svoje področje in kar se mi zdi najbolj pomembno, obstaja dovolj piscev z lastno hrbtenico, sposobnih argumentirane kritike in ostrih, odkritih besed. Kar pa je veliko več, kot zmore marsikateri ‘medij’.

Očitati Blogoroli, da se v njej pojavljajo isti avtorji, je milo rečeno – smešno. Prva številka je izšla in seveda se marsikdo še ni opogumil. Po drugi strani, koliko novinarjev ustvarja druge časopise? Nešteto? Se bojim, da ne. Ena in ista imena se ponavljajo iz cifre v cifro. Koga to moti? Ne, dokler ima pisec kaj povedati.

Mislim, da v slovenski blogosferi obstaja kar nekaj piscev, ki imajo velik potencial. Spoznajo se na svoje področje, beseda jim teče in samo še vprašanje časa je, kdaj se bodo dokončno profilirali. Tudi skozi tematske sklope Blogorole ali Drugega sveta. Če se bo končno s pametno uredniško politiko, neodvisno od tega, kdo kje gostuje in koga kdo podpira, začelo izpostavljati pisce, ki imajo kaj povedati, bo morje blogov izpljunilo svoje dobro bistvo in postalo – užitno.

Če bo ta užitna esenca slovenske blogosfere podprta še z zdravo mero kritike, argumentov in berljive besede, se blogom ponuja možnost, da resno konkurirajo marsikateremu mediju in še več – da ga presežejo v vseh pogledih.

Pot je začrtana, cilj ne čisto jasen. A vseeno, smo na začetku neke nove poti in ja, od blogov veliko pričakujem. Veliko več kot od kateregakoli časopisa, radia ali televizije. Če uporabim Seksove besede; Blogi imajo potencial, da postanejo Pankrti naše dobe.

Pa bodo? To je odvisno predvsem od nas samih in naših malih, kmečkih značajev. Ko in če se bomo nehali ukvarjati sami s seboj, ko bo vsak od nas poskušal dati od sebe kaj več kot je naš lasten URL ter statistika obiska, bomo zmagovalci.

PS: Zapis je nastal kot odgovor na včerajšnjo (nedokončano) debato s Človekom: Kaj pravzaprav pričakuješ od bloga?

...komentar [73]