blodim, blodiš, blodi

Blog mi nikoli in nikdar ni bil skrivališče, poligon, kjer bi varno skrita pljuvala vse okoli sebe. Če me kdo vpraša, kdo sem, povem, če koga zanima, zakaj ne objavljam slik, mu razložim, da me povprečja ne zanimajo in da nekih zanič fotk pač ne bi lepila na blog. Pa tudi, če me kdo bere zgolj in le zato, ker ve, da nimam dvesto kilogramov ali zato, ker verjame, da sem v resnici majhna in kosmata, potem res ne čutim kake potrebe, da zadovoljim njegovo radovednost.

Da vseeno nimam kakih večjih težav z nošenjem svoje face naokoli, vedo vsi tisti, ki so me kadarkoli poskušali zvleči na pivo ali se udeležili katerega ob blogerskih srečanj. Blogores, B’parte, Bložič … Zloba je bila povsod in še kje. No, na zadnjem Bložiču je padlo še nekaj misterijev in ponosno lahko izjavljam, da osebno poznam veliko večino blogerjev iz svoje blogrole.

Ker je bilo o Bložiču povedano že vse, kar je povedati, ker so bili pofotkani, polinkani in opisani čisto vsi in ker sem danes neskončno lena, bi ta del preskočila. Ne bi razlagala, da je bilo fajn spet srečat Morsko, spoznat Simono, objemat Nimfo in težit Fetaliju. Ne bi razlagala, kako zelo me je šokirala (pozitivno, jasno) Ameli, ne bi se ukvarjala s Fishem, ki sploh ne grize, ali recimo Mamlazom in njegovo super polovico (komentirata, ne blogata), ki sta me spravljala na obrate.

Bi pa rekla eno na temo pričakovanj in ugibanj. Drugih do mene in mene do drugih. Mene načeloma ne zanima, kako zgleda nekdo, ki piše dobre bloge, še manj, kako zgleda nekdo, ki ga sploh ne berem. Je pa fino, ko se nek obraz tako lepo zlije s prebranimi besedami, ko nekdo stopi skozi vrata in enostavno veš, kdo je, čeprav ga prvič vidiš.

No, in če bi, hipotetično, Zloba vstopala v prostor, poln blogerjev, bi ti pričakovali nekaj majhnega, z zelo sitnim obrazom, lahko izjemno debelega ali vitkega, a definitivno – zlovoljnega. Po možnosti do vratu zapetega v usnje, s črno pobarvanimi očmi in zelo depresivnim pogledom. To vsaj sklepam po opravljenih debatah na Bložiču in nekaj mailih, ki so na moj naslov prileteli dan kasneje.

Lahko bi sedaj v nedogled nabijala, kako zelo prav imajo in kako zelo mi pristoji moj usnjen plašč, ampak se bojim, da ne bo šlo. V soboto s(m)o se slekli še tisti blogerji, ki prej te priložnosti nismo imeli, nekateri pa smo se pustili še pofotkati tako zelo od blizu, da skrito ni ostalo čisto nič. Če česa ni odkril fotoaparat, so to namesto njega naredila vprašanja. V četrtek bom popolnoma gola. In tako se počutim že danes.

...komentar [84]

Zdi se, da je bilo o kadilskem zakonu povedano že vse in še veliko preveč. Dejstvo je, da ga imamo, dejstvo je, da je nekadilcev več kot kadilcev in dejstvo je, da kakih sprememb ne gre pričakovati.

Ko se človek sprehaja po Ljubljani, kadilec ali nekadilec, mora pošteno priznati, da neke velike razlike med ‘prej in potem’ ni. Sploh v lokalih v centru mesta, v tistih, kamor zahaja veliko ljudi. Okej, drugače je to, da Ljubljana kar naenkrat močno prispeva k segrevanju ozračja, drugače je to, da sredi zime na vrtovih postava in poseda neprimerno več ljudi, a lokali ne bodo pocrkali, ljudje pa se tudi znajdejo.

Ljubljana pač ima dovolj veliko zaledje, zadostno maso nekadilcev, ki bodo gostincem prinesli dovolj evrov, da bodo preživeli. Tistim, ki se znajdejo s kako dodatno ponudbo, mogoče hrano ali čim trendovsko zdravim, pa bo šlo verjetno celo bolje, kot jim je šlo v časih kadilske nadvlade.

Slika na podeželju je drugačna. Zanimivo bi bilo prebrati kako analizo o odstotku kadilskega in nekadilskega prebivalstva glede na izobrazbo, socialni položaj in kraj bivanja, a že takole, na pamet, lahko trdim, da je med manj izobraženim, bolj ruralnim prebivalstvom, odstotek kadilcev večji. Mirno tudi trdim, da so ti kadilci bili nosilci nekega družabnega življenja na vasi in v manjših mestih, da so bili prav kadilci tisti, ki so lokalom prinesli največ zaslužka.

Ker sem za šankom preživela veliko svojih študentskih let, mi je precej jasno, kdo in kdaj zahaja v lokale in od koga lokali na podeželju živijo. Definitivno ne od občasnih nedeljskih družinskih kavic, ampak od stalnih obiskovalcev, ki v lokal zahajajo precej bolj pogosto. In v večini - kadijo.

Zadnji moji poskusi, da bi v svojem malem mestecu preživela družaben večer, so se klavrno končali. Lokali so prazni. Dobesedno. Male gostilnice, dve ali tri, ki so bile tako ali tako edina oblika socializacije (če odštejemo nedeljske maše, četrtkove kinopredstave in redke koncerte) samevajo. Tu in tam se najde par pivopivskih zanesenjakov, ki na vrtu žulijo svojo cigareto in steklenico, vse ostalo je prazno. Lokal, v katerega se ob običajnih sobotah ni dalo stopiti, je premogel prejšnjo soboto natanko 6 strank. Včeraj slika ni bila nič drugačna.

Ljudje ostajajo doma, si kupijo pijačo, cigarete in - životarijo. Družbe so omejene na ozka poznanstva, tesna prijateljstva, vezane na gostoljubnost posameznika. V mestu, kjer se že tako ali tako vsak raje drži bolj zase, kjer so ljudje sploh pozimi precej čemerni in depresivni, je nov kadilski zakon prinesel pokop soicalnega življenja.

Naj mi nihče na tem mestu ne reče, da se morajo gostinci znajti in da bodo privabili stranke z boljšo ponudbo. Če živiš od z(a)jebanih in zgaranih ljudi, ki jim je edino veselje pir in čik s prijateljem ob večeru, če je tvoj lokal v mestu, kjer nekadilci le ob sobotah in nedeljah mogoče zaidejo na čaj ali kavo - lahko štacuno mirno zapreš.

Najbolj žalostno je to, da ne bi bilo potrebno veliko spreminjati, da bi se težave ljudi in gostincev omilile. Samo kak odstotek več bi bilo potrebno nameniti kadilnicam in predvsem - dovoliti, da si kadilci v kadilnice nosijo pijačo. Če s svojo razvado nikogar, razen sebe, ne ogrožajo, mi res ni jasno, zakaj ne bi smeli zraven - piti.

Kadilnic tako skorajda nikjer ni. Ker so predrage in ker nimajo nikakršnega smisla. Zakaj bodo kadilci stali v kadilnici, če morajo pred njo pustiti svojo pijačo? Raje gredo na luft, zmrzujejo s kavo ali pivom v roki in potem še ‘prisilijo’ natakarja, da za njimi pospravlja in tvega kako angino ali pljučnico.

Dopuščam možnost, da so vse to zgolj porodni krči novega zakona, bolečina, ki bo slej ko prej minila, cena, ki jo je potrebno plačati, da bomo čez par let narod zdravih, poskočnih nekadilcev. Dopuščam tudi  možnost, da sem kot kadilka blazno pristranska in da delam krivico, ko trdim, da je trenutni zakon prestrog in povsem neživljenjski.

Ampak - tako kot jaz gledam na vse skupaj s pozicije nepremišljenega kadilca, tako so zakon napisali trmasti nekadilci. Tisti, ki jim je vseeno za delavca, ki že 30 let gara v lokalni fabriki, za gostinca, ki že celo življenje vodi gostilno, ki jo je odprl njegov praded.  Argument, da je tak zakon - boljši, da ta zakon potrebujemo zato, ker ljudje ne vedo, kaj je dobro zanje in bodo od sedaj bolje živeli, ne zdrži. Sploh ne za zgaranega človeka, ki mu dol visi za zdravo življenje, pomarančne sokove in kulturo bivanja. Človek, ki po 35 letih delovne dobe vsak mesec domov prinese 410 evorv plače z vsemi dodatki vred, o kakih hudih smislih zdravja, življenja in vesolja na sploh - ne razmišlja.

Njegov edini premislek je namenjen temu, kako bo prebrcal skozi mesec, edina sprostitev, deci rdečega in Boss classic. Če državo resnično skrbi za zdravje takega človeka, naj mu najprej zagotovi osnovno dostojanstvo in zmožnost preživetja, ne pa da mu vzame še tisto drobno veselje, ki ga je tak človek imel. Če državo resnično skrbi za zdravje vseh njenih državljanov, naj končno dojame, da se Slovenija ne konča na Dolgem mostu in ne za Bežigradom in da so v Sloveniji še vedno doma tudi ljudje, ki svojega glasu niti ne znajo in ne zmorejo povzdigniti.

...komentar [31]

Živimo v svetu, kjer se težko skrijemo hrupom in naglico; nadležnim piskanjem mobitela, glasnimi ljudmi, nenehno gužvo, prerivanjem, tekanjem in množično histerijo. December je, kar se tega tiče, še posebej pester mesec. Prav na vsakem koraku se zaletavamo v ljudi, umikamo pred bučno glasbo, ugašamo telefone, ki te dni še posebej vneto cvilijo. Še tisti ljudje, za katere komaj vemo, da obstajajo, decembra postanejo strašno družabni, vsi bi se radi dobivali ob kuhanem vinu in pokanju petard.

Veste kaj? Meni se ne da. Ne da se mi prav z vsakim mandeljcem viseti v mestu, ne da se mi zmrzovati pod tistimi plinskimi bedarijami, ki mi svetijo v glavo, ko vlečem svojo cigareto, ne da se mi poslušati, kako naporno je življenje ob sitnem partnerju in treh otrocih. Če mi celo leto nisi znal opisati vse bede svojega življenja, mi jo lahko tudi decembra prihraniš. Sploh, ker v teh predprazničnih in prazničnih dneh ljudje dobijo fiksno idejo, da je druženje mogoče zgolj in le na najbolj nagužvanih mestih, med najbolj glasnimi ljudmi.

Nikoli nisem čisto dojela, v čem je užitek (pred)novoletnih zabav na prostem, ko se na enem mestu nabije nekaj tisoč pijanih ljudi, ki poplesavajo, kričijo, skačejo, se zaletavajo vate in ti tulijo v uho. Še večja muka kot gužvanje v mestu so službene, poslovne in druge ‘prisilne’ zabave. Trop ljudi, ki jim je skupno zgolj to, da delajo na istem področju ali v isti hiši, naj bi se zabaval in norel, neskončno užival, objemal, poljubljal in tlačil v usta novoletno večerjo ker se to spodobi? Ker je prijetno? Ker se čez leto ne zabavamo in ker so službene zabave pravi izgovor, da pobegnemo pred svojim bednim vsakdanjikom?

Kaj pa vem, ljudje smo čudni. Decembra sploh. Ni nam dovolj, da se gužvamo in deremo ob večerih, večina še cele popoldneve preživlja v histeričnem nakupovanju, prerivanju po trgovskih centrih in grabljenju stvari s polic, ki jih tako ali tako ne potrebujemo.

Histerija ne popusti niti ko za seboj zapremo vrata. Vse, ki jih poznamo, je potrebno v decembru zasuti z dobrimi željami, solzavimi voščili, prepisanimi od bog ve kje, vse, ki jih poznamo, je potrebno obdariti, pozabiti se ne sme niti na vso novoletno okrasje, balončke in lučke, ki bodo živčno utripale vsaj tja do sredine januarja. Za boljše razpoloženje si privoščimo še primerno glasbeno spremljavo, čudovite božične pesmi, ki tulijo z vsakega vogala, in seveda je nujno v zrak zmetati še nekaj kilogramov petard in zanetiti par ognjemetov. Važno, da se bliska in važno, da je hrupno.

Kamorkoli se človek v decembru obrne, nekaj utripa, nekaj nabija, vse se sveti, vse poka. Povsod se je potrebno prerivati in tlačiti, povsod kričati ali vsaj prepevati. Za popizdit.

Meni se ne da. Mogoče sem res sitna, mogoče se staram, ampak hočem - mir. Vsaj malo miru. Hočem v miru spiti pivo z ljudmi, ki jih imam rada, hočem se pogovarjati, ne da bi zraven izpljunila glasilke, hočem narediti par metrov, ne da bi me pohodilo pet živčnih starih mam. Če slučajno kdo od mene pričakuje ljubko novoletno voščilnico in kičasto darilo, se mu že v naprej opravičujem. Opravičujem se tudi vsem tistim, ki se jim decembra ne bom javila na telefon in s katerimi ne bom spila litra kuhanega vina.

Če bi ga, bi namreč zmanjkalo časa za vse tiste, s katerimi pač želim deliti ta december, tiste, ki jim bom osladnosti šepetala v uho in one, s katerim bodo zabave tudi v resnici - zabavne. Ena je na sporedu že jutri. Bložič, here I come.

...komentar [36]

Phe, pa ženske. Še manj Ženske. Visoke pete niso prav nič pomagale, ko sem morala sredi dneva prištorkljati domov, ker me je pred vrati čakal simpatičen uslužbenec Telekoma. (Dejstvo, da je bil simpatičen, je nadvse pomembno, saj mu zgolj in le zaradi tega nisem ‘odšraufala’ glave).

Najprej je zazvonil telefon. Mobitel. Moj, privatni, katerega cifre nima ravno vsak. ‘Dober dan gospa Zloba, jaz sem ta pa ta, kaj ste doma?’

‘Emmm … doma? Kje točno pa bi to bilo?’ Vprašanje je čisto na mestu, glede na to, da imam stalno prebivališče še vedno prijavljeno nekje na severnem Primorskem, delam pa v Ljubljani, kjer živim v podnajemniškem stanovanju, katerega ‘uradni’ lastnik je umrl pred kakimi petimi leti. Na vratih še vedno visi njegovo ime in na njegov naslov Elektro Ljubljana še vedno izstavlja račune.

Nekako sem vseeno dojela, da gospod Telekom stoji pred vrati tistega stanovanja, v katerem jaz uradno ne živim in me kliče na cifro, ki naj je ne bi imel kar vsak. Svašta. Vseeno sva se dogovorila za obisk, ker so se stanovalci bloka, v katerem tako ali tako ne živim, očitno odločili, da potrebujemo nov optični kabel. Tudi prav.

Še pred montažo ‘optične doze brez zvarne kasete/z zvarno kaseto’ (jebi ga, oboje piše na škatli) sem se morala spopasti še z mrkom, ki me je osrečil že navsezgodaj zjutraj. Crknilo je 5 žarnic, hkrati, kar še moji ženski pameti pove, da nekje nekaj ne štima in da bo treba (vsaj) menjati varovalke.

Seveda varovalke niso nekaj, kar bi ženske imele na zalogi (vsaj one v visokih petah ne), seveda se jaz vsega tega domislim sredi največjega prometnega kaosa in seveda me po vseh mukah nekdo poskuša še nategniti z dvajsetamperskimi varovalkami.

Nekako mi je vseeno uspelo kupiti 5 pravih varovalk, med ugotavljanjem, kaj je krivo za jutranji mrk ubiti le dve izmed njih, ostale pravilno namestiti, krivca začasno odklopiti s sistema in si vmes še priboriti novo dozo za optični kajvemkajže. Gospod s Telekoma je bil v resnici zelo simpatičen gospodič, ki je bil, otovorjen s preveč škatlami, poslan, da gospe Zlobi zrihta nekaj, česar ta sploh ne rabi.

Bil je tako zelo prijazen in vljuden, da sem pozabila na šraufanje glav ali vsaj pretepanje nezaželjenih obiskovalcev. Še več; Pozabila sem ga zaslišati, od kje njemu moje ime ter številka in odpustila sem mu tudi to, da je nova doza na steno pritrjena grdo postrani.

V resnici sem komaj čakala, da se mi spoka iz bajte. Simpatičnost gor ali dol. Za danes imam obojega, tehnike in visokih pet, dovolj. Zaslužila sem si čik in pivo, v normalnih kavbojkah in v usnjeni jakni. To bolj pritiče mojim popoldanskim hobijem. Na zdravje!

...komentar [20]

1. Čevlji z visoko, tanko peto in zelo špičasto konico. Črni, jasno. Ne morem si pomagati. Čeprav sem večino svojega časa praktičen človek, ki svoje nožice razvaja v športni obutvi, mogoče kakih martensih, bulerjih ali čem podobnem, so čevlji z visoko peto zakon. Priznam, ene imam razstavljene celo v stanovanju. Na knjižni polici. Kadarkoli stopim na visoke pete, kadarkoli povlečem zadrgo na škornjih proti kolenu in ko moj korak odmeva po hodniku, se počutim popolnoma - žensko. Nekoliko vzvišeno, zadovoljno, tudi arogantno. Všeč mi je usnje na nogi, všeč dodatnih pet centimetrov, všeč pesrpektiva, s katere gledam na svet.

2. Lasje. Dolga, razmršena, skoraj čarovniška griva, ki nekoliko zakriva obraz in ga dela malo skrivnostnega. Pri mojih tridesetih mi dol visi za poravnane, polikane, natupirane ali umetno skodrane frizerske pogruntavščine, hočem žive lase, ki nežno dišijo po tistem rozastem balzamu, lase, ki jih veter nosi naokoli, ki se motajo po obrazu in skrivajo pogled. Hočem lase, ki v svoji razmršenosti kličejo njegovo roko, da seže vanje in se strastno zakoplje tja nekam, proti vratu. Čeprav so obrite glave (tudi ženske) neskončno seksi, si enostavno ne znam predstavljati življenja brez tistega znanega, toplega občutka, ko se ti lasje usujejo po hrbtu, ko njegovi prsti sprehajajo skozi lasno goščavo, ko ti nesramen pramen nenehno sili na oči.

3. Parfum. Eden iz kolekcije Naomi Campbell. Kaplja za levo uho, še ena za desno, potem ena pod vrat in potem moraš počasi nehati, sicer se spremeniš v preveč odišavljeno smreko, ki lahko nadomesti osvežilec zraka v kakem hudo zakajenem prostoru. Kakorkoli že, pravi parfumi so zakon. Kdor je prebral Parfum, že ve. Ker večino življenja nisem vohala nič, ker je moj nos zadnja leta toliko bolj občutljiv, prenesem le redke vonje in še te v majhnih količinah. Naomi mi enostavno prija. Prija zjutraj, ko je vonj močnejši in ko me budi iz na pol sna, čez nekaj ur, ko se že nekoliko umiri in proti večeru, ko ostane le še v sledovih, kot kak bled, a prijeten spomin. Ženska brez parfuma je prazna, dolgočasna, ženska s preveč vonja ali napačno izbranim, je odvratna. Kaj komu diši, pa je že druga zgodba.

4. Oprijete hlače. Priznam, občudujem ženske, ki v vrečastih oblačilih še vedno izgledajo seksi, predvsem zato, ker jaz te sreče nimam. V vreči izgledam kot vreča, zato se razvlečenim cunjam na daleč izogibam. Okej, pa tudi zato, ker je občutek tesno oprijetega blaga na koži podoben tistemu, ki me spreleti, ko si nataknem visoke pete. Oprijete hlače, kratka krila, zapeljive majice, to žensko dela še bolj žensko. Seveda ne trdim, da vsak dan, ob vsaki priložnosti, sploh pa - obvezno z zdravo mero samokritike, a ženske smemo in moramo poudariti svoje čare.

5. Pravi trenutek. Pravi dan, če hočete. Nič ne pomagajo niti visoke pete niti oprijete hlače, če se ta dan ne počutiš prav nič žensko, prav nič zapeljivo. Lahko si razpustiš lase, lahko si namalaš obraz s celo paleto barv in se utopiš v parfumu, a še vedno boš izgledala in se počutila kot kup nesreče. Potem pa se zgodi dan, ko je Ženska v tebi povsem prebujena, sili v ospredje in te že zjutraj postavi pred ogledalo. V roke ti porine črno barvico in zahteva visoke pete.

Danes je Ženska od mene terjala svojo doto. Seveda se ji nisem mogla upreti in počutim se odlično. Čeprav priznam, v svoji ženskosti sem mogoče celo pretiravala. Te pete so namreč nevarno visoke;)

...komentar [51]

Resno. Ta tip je genij. Vsake toliko rodi idejo, ki v svoji genialnosti poseka vse ostale in na glavo obrne trud vseh naših gospodarstvenikov, politikov in birokratov. Ubogi Jankovič se tako recimo že vse od nastopa mandata ljubljanskega župana muči z ureditvijo mestnega jedra. Evropa mu žuga zaradi onesnaženosti , državni sekretarji od njega pričakujejo še bolj obširne cestne zapore, meščani stavkajo pred Magistratom, opozicija pa zapušča seje. Bolj kot se trudi, manj mu uspeva.

Potem pa se od nekje vzame gospod Plemeniti in z levo roko pomete vse večje ljubljanske probleme. Predlaga namreč, da bi se Ljubljančani vozili - po vodi. Ljubljanica je po Jelinčičevem prepričanju ravno prav razpredena po mestu, da bi s hidrogliserji prišli do skoraj vseh bolj pomembnih vrat - domačih, službenih, političnih in turističnih. Z njimi bi vozili sadje na tržnico, tetike na delo, stare mame na pošto in politike v državni zbor.

Prav živo si predstavljam gospode v oblekah in s kravatami, kako lezejo iz barke na Ljubljanici, tete v špičakih, kako buljijo v vodo in čakajo, da jih bo barka odložila na Prešernovem trgu. Še najlažje pa si predstavljam sebe, kako zjutraj namesto do Poldija odpeketam do pristanišča na Fužinah in odplujem proti Centru.

Ne, resno, ne šalim se. Ideja se mi zdi na moč dobra in zabavna. Ko se ravno prave Benetke potapljajo, lahko Slovenci naredimo svoje. Nabavimo si pisane čolničke, okrancljamo nabrežja in natisnemo nove razglednice. Omislimo si še par pravih beneških gondol in gondoljerjev, pa bomo poskrbeli še za romantiko. Mestni promet na reki v dobi onesnaževanja, globalnega segrevanja in vsega podobnega sranja? Pa mi bomo največji carji. Evropa nam bo ploskala. Tokrat celo upravičeno.

Prednost predloga je zagotovo tudi v tem, da se po Ljubljanici še skoraj nihče ne vozi. Nobenih hudih zapor ne bo treba postavljati, nikomur težiti, nič prepovedovati, le zgraditi nov sistem. Nihče, razen mogoče treh splavarjev in šestih kanuistov, ne bo težil, ljudje bodo morali le počakati, da se sistem vzpostavi in potem - kupiti žetone in se v službo zapeljati po vodi.

Sliši se prelepo, da bi bilo res in preveč enostavno, da bi se uresničilo. Upam, da bodo pristojni vseeno o predlogu vsaj premislili. Ker (o bog, spet se moram strinjati z Jelinčičem) - najlažje je nekaj prepovedati, težje je predlagati dobro rešitev.

Plemenitemu je uspelo. Spet. Če bo še nekaj časa take sekal in če bo še naprej vneto puhal svojo cigaro, ga bom na naslednjih volitvah - podprla. Častna.

...komentar [13]

Dejstvo je, da je internet poln slik nagih bab, dedce pa najdeš bolj kot ne po naključju. Sploh dobre dedce na dobrih fotkah. To ne pomeni nujno, da hočem gledati moške lulčke, ampak kaka črno-bela fotka čvrstega moškega telesca bi pa kdaj prav prišla. Recimo na turoben, decembrski ponedeljek, kot je današnji.

In če na tak turoben, decembrski ponedeljek zasledim novico, da se je za koledar slekla cela ekipa velenjskih rokometašev, so moja pričakovanja seveda velika. Moja domišljija takoj pričara čvrsta športna telesca, široka ramena, močne roke … Saj je vse jasno, ane?

No, pa očitno ni. Jasno namreč. Vsaj ne tistemu, ki je tale koledar naredil. Namesto postavnih rokometnih teles sem našla nekaj kričečih obrazov, namesto čvrstih riti le slutnjo širokih ramen in namesto, da bi ob klikanju na dvanajst črno-belih fotografij vzdihovala od ugodja, sem stokala od razočaranja.

Priznam, na fotografijo se spoznam toliko kot na krilate matice, ampak vseeno, meni se fotke zdijo zanič. Komu je namenjen koledar dvanajstih slečenih tipov? Poslovnim partnerjem, športnemu direktorju sosednjega kluba, drugim rokometašem ali mogoče tudi kaki navijačici, torej ženski?

Kot reprezentativna predstavnica svojega spola glasno protestiram ob tej potrati ljubkih moških telesc. Že tako redko zgodi, da recimo 12 slovenskih športnikov zbere pogum in se sleče, a še takrat … Nekdo prav konkretno zajebe. Jasno, če pa moški fotka moške.

Naslednjič naj nalogo zaupajo ženski ali pa naj vsaj slike pred objavo dajo v pregled kaki skupinici navdušenih navijačic. Prepričana sem, da bo rezultat boljši, izkupiček pa tudi.

Zdaj pa grem v kopalnico. Jokat od obupa.

...komentar [57]

Med tem, ko nekateri zdravimo prehlade in smrkave nosove na toplem, kuhamo čajčke in ližemo med, se ljudje po Sloveniji pretepajo in koljejo. Dobesedno. Zobozdravnici so prerezali vrat, Mariborčanu porinili nož med rebra, v Tolminu so nestrpneži pretepli varnostnika.

Ali se samo meni zdi, ali pa je rubrika ‘Črna kronika’ iz dneva v dan bolj polna in pestra, ljudje pa vedno bolj agresivni in nestrpni? Prejšnji vikend smo šli na pijačo in srečali tri precej nažgane tipe. Prijatelje, ko so v lokal vstopili, in največje sovražnike, nekaj ur kasneje, ko sta se mlajša dva spravila na starejšega, mi pa smo klicali policijo, takoj, ko je padla prva klofuta.

Ne vem, mogoče sem samo jaz zadnja leta živela v kakem drugem svetu, ampak vrglo me je na rit, ko sem prvič, takole od blizu, videla zaradi kakšnih nesmislov so se ljudje pripravljeni prepirati, pretepati in očitno tudi - pobijati. Mogoče res živim v kakem paralelnem vesolju, ker pri nas se pač ne prepiramo, ne pretepamo, ne žalimo, sploh pa si ne želimo drug drugemo škodovati. Čudaki.

Koliko časa je minilo od brutalnega umora najstnika pred Globalom? Kdo se ga še spomni? Kdo še o tem govori? Koliko časa bomo še razmišljali o nesmiselnem umoru zobozdravnice na Kotnikovi v Ljubljani?  Prav to me najbolj bega; Kako mirno in hladno kot družba dojemamo vse te bizarne zgodbe. Gremo pred Globala, prižgemo dve sveči, pošljemo verižni mail ogorčenja svojim prijateljem in pustimo komentar ob kaki novici. In to je to. Za nas je zgodba končana. Do naslednje, ko spet malce pocvilimo, v kakšnem groznem svetu živimo in spet prižgemo svečo.

Mediji hlastnejo po zgodbi kot zmešani, razcefrajo in povsem izkoristijo starše ter prijatelje žrtve, spljuvajo morebitne storilce, že naslednji dan pa mirno pozabijo na vse skupaj.  Life goes on, ali kako že pravijo.

Kaj pa vem, če je temu ravno tako. Dozdeva se mi, da se je življenje staršev, ki so pred Globalom izgubili otroka, ustavilo. Verjetno tudi družina zobozdravnice, ki so jo zaklali na delovnem mestu, ne bo nikoli več živela tako, kot je pred tem dnevom. Mi bomo. Ker so za nas vse to zgolj novice iz časopisov. Sicer grozne zgodbe, a zgodbe, ki se nas ne tičejo, ki se ne dogajajo nam. Neke vrste katarza, ki jo je včasih prinašalo gledališče, se sedaj dogaja v  črni kroniki. Nekaj groznega, a ne našega.

Sprašujem se, koliko časa še? Sprašujem se, kdaj se bo kaj podobnega zgodilo meni, mojemu otroku, tebi ali tvoji družini? Slovenija postaja vse bolj nestrpna dežela, ljudje pa iz dneva v dan bolj agresivni. Otroci nosijo v šolo orožje, večina šol (vsaj v Ljubljani) ima najete varnostnike, vsi hodniki so pod videonadzorom. Ljudje se prepirajo v lokalih, koljejo na delovnih mestih, pretepajo tam, kjer naj bi se zabavali.

Verjetno me ne bi smelo skrbeti. Slovenija se pač razvija in napreduje. Na Zahodu, ki bi mu tako radi bili podobni, je normalno, da se ljudje streljajo in si rinejo ostre predmete pod rebra. Na Zahodu so dnevno na sporedu eksplozije, streljanja v nakupovalnih središčih in masakri po šolah. Če so se tam navadili, se bomo tudi tu.

Hvala lepa za tako Slovenijo. Hvala lepa za tak svet. Noben razvoj ni vreden človeškega življenja, nobena dobra služba posameznikovega osebnega miru, noben denar neskončnega stresa. Ne želim živeti med nestrpnimi ljudmi, ne želim živeti v družbi, kjer me mora biti strah vsakega koraka, ne želim v taki družbi vzgajati svojega otroka.

Pa imam izbiro? V resnici ne. Važno, da je moja država zdrava in skrbna mati, važno, da nihče več ne kadi in da bomo kmalu spet dihali svež, zdrav zrak, brez izpušnih plinov. Če me slučajno kdaj kdo špikne z nožem pod rebra, bo vsaj razcefral zdravo, sveže meso. Juhej,  čudoviti novi svet.

...komentar [14]

Danes je en tak ogabno meglen dan. Meglo bi lahko rezal z nožem ali pa gladko odkorakal vanjo iz balkona desetega nadstropja, ne da bi se bal kakega padca. Mogoče je ravno decembrska megla kriva, da se mi po glavi podijo meglene misli.

Posedam doma. Čaka me en kup gospodinjskih opravil, ki jih preziram iz dna duše. Čaka me kuhanje kosila, ribanje kopalnice in sestavljanje lego kock. Kava in čik na balkonu. Če si bom želela, bom malega malo zvlekla na luft. Če si bom želela, se bom odvlekla do mesta po nekaj drobnarij. Če si bom želela, bom ležala na postelji in brala knjige. Če si bom želela.

Pa si ne želim. Danes ne. Danes je tak meglen dan, ko bi človek najraje zavlekel svoje ude nekam pod toplo odejo in gladko prespal do naslednjega jutra. A obstaja verjetnost, da bo naslednje jutro ravno tako hladno in megleno, saj je december. In jaz - bom jutri še vedno isti človek kot danes. Meglen človek. Dolgočasen človek.

Kdaj ljudje postanemo megleni? Pride to v paketu z leti? Ko odrasemo? Ko imamo redno službo in ne razmišljamo o preživetju prav vsak dan? Ko se nehamo ukvarjati s pretiranimi čustvi, ko se nehamo sekirati zaradi bedarij? Ko nekaj v nas pogine? Ko se izgubita otroška nagajivost in iskrenost?

Ne spomnim se več, kdaj sem se na koga res glasno zdrla. V resnici se ne spomnim, kdaj sem se zares sploh s kom sprla. Niti tega ne vem, kdaj me je kakšna stvar resnično in do konca iztirila. Ne dejanje in ne čustvo, ne beseda in ne tišina. Zadnji meseci so prijetni. Ja, prijetni so. Varni. Predvidljivi.

In meni gre to na živce. Evo. Točno to. Hočem, da se nekdo zdere name, hočem, da me kdo brcne v rit, hočem prebrati knjigo, ob kateri se mi bo obrnil želodec ali videti film, ob katerem bom cvilila kot zblojena najstnica. Hočem nazaj svet, nabit s čustvi, hočem noreti in delati bedarije.

Nočem biti stara trideset, nočem biti popolnoma predvidljiva, zaupljiva mati, na katero se lahko zanese vsak in ki ima vedno rešitev za vse okoli sebe. Nočem kuhati kosila in nočem prati cunj. Nočem sestavljati lego kock in nočem buljiti v megleno jutro. Hočem en odklop. Potrebujem ga.

Mogoče jutri, mogoče pojutrišnjem. Danes so gospod otrok bolni in verjetno bodo jutri tudi. Danes moram kuhati čajčke in sestavljati kocke, danes bi se spodobilo pomiti, jutri pobrisati prah in čez dva dni - spet iti v službo in oddelati svoje. Odklopi bodo morali počakati. Kak teden, dva, mesec … Saj je vseeno.

Odrasli smo. Odrasli smo resni, pridni in zanesljivi. Odrasli smo predvidljivi in dolgočasni. Megleni kot današnji dan in hladni kot december. Jebemti meglo. Jebemti december.

...komentar [40]

Gospod otrok so se dokončno predali. Grlo škripa, nos pušča, termometer pa kaže ravno toliko, da smo bojkotirali šolo. Verjetno je odveč razlagati, kako zelo srečen je bil nekdo. (Ne, to nisem bila jaz;)

Jaz se še vedno dobro držim. Obljubljena družba in pivo danes bi se sicer bolj  prilegla od prisilnega počitnikovanja, ampak jebi ga, šta se mora, nije teško.

Miklavž je prišel na obisk. Kot se za Miklavža spodobi, je pustil nekaj mandarin, malo suhega sadja in nekaj sladkarij. Seveda ne zame. Grrrr …

Na obisk so prišli tudi SDS-ovci. Vsaj Statcounter jih je poln. Fantje in dekleta, če vas karkoli zanima, kar vprašajte. Zlobe rade lajamo, grizemo pa le izbrance.

Izšla je druga cifra Blogorole in seveda sem brez nje. Na dom je ne dostavljajo. Še.

Novi škornji so zakon. Izgledajo nevarno in tudi so nevarni. Na stopnicah in v avtomobilu. Mogoče bi si za vožnjo res morala omisliti kake natikače.

1000 koščkov sestavljanke še vedno leži po tleh sobe gospoda otroka. Vsega so krivi proizvajalci, ki še niso ugotovili, da bi bilo fino, če bi bili koščki iste barve vsaj približno različne oblike.

Ponoči je spet nekdo vdrl v stanovanje in popackal vso posodo in vse cunje. Drugače si umazanih kupov ne znam razložiti.

Trpim pomanjkanje kave in nikotina. Posedanje na balkonu pač ni moj priljubljeni šport, vsaj ne sredi zime.

Oči se mi zapirajo. Verjetno res ni pametno do dveh zjutraj gledati filmov o vampirjih. A kaj naj, če so pa tako zelo seksi. Nič hudega, če budilka ropota že ob šestih.

Najljubši bralec me ozmerja z dihurko. Še vedno. Hmmm …

Patricka Batemana vse bolje razumem. Scooby Doo te slej ko prej ubije.

Želim si, da bi nekdo patentiral telefonske tajnice za pogovore z mamami. Stavim glavo, da ne bi niti opazila, da se pogovarja z odzivnikom. Pardon, da predava odzivniku.

Ura je pet popoldne in edina pametna ugotovitev v celem dnevu bi bila - ne piši bloga, ko nimaš kaj povedati. Grem na čik. Mraz gor ali dol.

...komentar [11]