Pusta, zimska pokrajina. Na desni gozd, v daljavi grda hiša. Zaplate snega, pasji lajež in sled njegovega škornja pod drevesom. Vonj poljuba na vratu, vonj telesa povsod. Tesno se je zavila v svoj mali črni plašč, počepnila na rob betona in se zazrla v daljavo. Roke je potisnila v žep, tesno na trebuh, kot bi želela z njimi utišati rano, ki je iz trenutka v trenutek bolj krvavela.
Bolečina je bila prijetna, kri topla, rana sveža in iz trenutka v trenutek globlja. Čutila je, kako prekleto ji manjka, čutila je, da edino njegova beseda na ušesu, njegovo telo na njenem lahko zaceli to rano, lahko ustavi kri in čudno ščemenje. V trenutku ji je postalo jasno, da bo rana z vsakim njegovm odhodom, vsakim hladnim pogledom ali pozabljenim poljubom spet zazevala v vsej svoji praznini in da bo vsakič znova čakala, da jo prekrije, zapolni.
Postalo jo je strah. Neskončno strah. Bila je samo majhna, črna deklica, deklica pred hišo na planjavi, deklica, ki se je zavedla svoje ranljivosti. Zavedla se je, koliko tvega. Ves njen hlad, vsa njena večna nedostopnost sta se stopili v majhen, neznaten nič, v trenutku, ko ga je spoznala. Preteklost se je razblinila kot milni mehurček, prihodnost izginila, bil je le tukaj in zdaj.
Tako nemočna, drobna se je zdela sama sebi sredi tistega polja, prepuščena na milost in nemilost volkovom rjavo-zelenih oči, katerih krik se še vedno lovi med drevesi bližnjega gozda. V tistem kričavem, snežnem trenutku je dojela moč njihovih zgodb, zaslutila bes njihovih dni in strast, ki jo nosijo v sebi.
Prestrašena in majhna, prepuščena volčji naravi, se je še bolj zvila v klopčič, še tesneje pokrila krvavečo rano in poslušala veter, ki se je lovil v veje. Potem je zaslišala, kako je njegova noga stopila na pločnik, začutila njegovo telo, roke na ramenih, poljub na vratu. Obrnila se je in se zlila v en sam, topel, neskončen poljub.
Rana je izginila v trenutku, kri je presahnila in bolečina izpuhtela. V njegovem objemu je izginil ves svet. Vedela je, da je njegova, vedela, da lahko edino on celi njene rane. In jih zadaja. En in edini. Volk. Volk, med luno in soncem.
Telo na postelji je trznilo, roke so povlekle odejo še višje čez glavo, črna deklica je želela sanjati naprej.
27.12.2007 ob 16:54
ob tem zapisu ugotavljam, da so moje sanje totalno brez domišljije… (ali sem brez domišljije jaz?)
27.12.2007 ob 17:41
Hja tudi meni so se že dogajale čudne sanje. Ampak tiste moje so se končale slabo, če so se začele slabo. Pri tebi pa je bila črna deklica rešena s poljubom.
27.12.2007 ob 17:51
včasih se mi zdi, da sem že prav zlajnana s komentarjem ala, lep zapis … tako, da ga tokrat ne bom podala ;)
27.12.2007 ob 18:12
Uf, you’re getting so soft :S
27.12.2007 ob 18:17
@Sosed, nikarte preveč skromni biti;)
@Homerun, tudi vse moje sanje nimajo srečnega konca. Nekatere pač. Važno je verjeti.
@Pokahontas, še dobro, da nisi nič rekla. Sicer bi mi bilo nerodno in bi se skušala zahvaljevati;)
@Ipsilon, psssst … You know me;)
27.12.2007 ob 18:55
Samo tako, hrabro naprej… ;)
27.12.2007 ob 19:26
Benti, všeč!!
27.12.2007 ob 19:34
@Strojnik … s polno paro;)
@Likard37, mi je všeč, da ti je všeč. Ker je meni tudi;)
27.12.2007 ob 19:46
oooo lepooo, vampire-romantika :D
27.12.2007 ob 19:59
ma, je lepo…ko sanje postanejo resničnost, anede, bejbi?
Lepe praznike! ;)
27.12.2007 ob 20:28
Zloba, ampak zadnje dni ti res nekaj ne gre, ane? Daj no daj, saj bo praznikov kmalu konec. Pa tudi volkovi nismo tako slabi ;)
27.12.2007 ob 20:51
ko bi jaz kdaj mel tako zanimive sanje…uf kaj bi dal :)
27.12.2007 ob 21:50
@Vesna, nekaj krvoločnega je v zraku;)
@Katja … Pa ja, ni slabo. Sploh;) Pa vračam dobre želje. Veliko dobrih želja;)
@Volk … Zadnji dnevi so … Divji. In ne, volkovi niso slabi. Preverjeno.
@Dabl, take sanje se prikradejo, ko jih najmanj pričakuješ:)
27.12.2007 ob 22:14
volk…zenska ma prazn tank….dotoci….
27.12.2007 ob 22:34
Lepo.
27.12.2007 ob 22:56
@Ad, branje med vrsticami ti gre odlično od rok;) Bomo natankali, ne skrbi;-P
@1danica … Hvala;)
27.12.2007 ob 23:59
Bom pa jst namest pokahontas rekla lepo napisano ;) Zelo lepo :)
28.12.2007 ob 11:41
Zelo zanimivo, predvsem ker sam na trenutke sanjam take nesmisle, da se zjutraj samo sprašujem “wtf?!”. Nisem pa še nikoli doživel srečnega konca. Mogoče zaradi zbujanja v najbolj divjih trenutkih.
28.12.2007 ob 12:22
Ker te chi_čitam in ker te videh, rekoh sebi : jel to Zbilja ili samo Sanja!
http://www.youtube.com/watch?v=p8zM_9DFs5w
28.12.2007 ob 17:22
Mnogo jih je bilo poklicanih ampak samo eden izbran. ;)
Sicer so pa sanje (tudi tiste utelešene :)) polne vtisov. Lahko rečem, da sem v sanjah doživel občutek izredne groze in občutek neizmerne sreče. Slednjega sem doživel v resničnem življenju le ob rojstvu prvega (g.) otroka. Ah, Sanje so res nekaj posebnega.
29.12.2007 ob 13:02
@Seniorita (Zloba mal zafarba) … Hvala!
@Sekundek, sanje so nepredvidljiva stvar. Jaz že vem;)
@Štulič, majke mi … da ti ‘čitanje’ ne škodi. Ampak posnetek je pa hud;)
@Feniks, mnogo jih je želelo razumeti, nekaterim je uspelo;)