Danes je en tak ogabno meglen dan. Meglo bi lahko rezal z nožem ali pa gladko odkorakal vanjo iz balkona desetega nadstropja, ne da bi se bal kakega padca. Mogoče je ravno decembrska megla kriva, da se mi po glavi podijo meglene misli.
Posedam doma. Čaka me en kup gospodinjskih opravil, ki jih preziram iz dna duše. Čaka me kuhanje kosila, ribanje kopalnice in sestavljanje lego kock. Kava in čik na balkonu. Če si bom želela, bom malega malo zvlekla na luft. Če si bom želela, se bom odvlekla do mesta po nekaj drobnarij. Če si bom želela, bom ležala na postelji in brala knjige. Če si bom želela.
Pa si ne želim. Danes ne. Danes je tak meglen dan, ko bi človek najraje zavlekel svoje ude nekam pod toplo odejo in gladko prespal do naslednjega jutra. A obstaja verjetnost, da bo naslednje jutro ravno tako hladno in megleno, saj je december. In jaz - bom jutri še vedno isti človek kot danes. Meglen človek. Dolgočasen človek.
Kdaj ljudje postanemo megleni? Pride to v paketu z leti? Ko odrasemo? Ko imamo redno službo in ne razmišljamo o preživetju prav vsak dan? Ko se nehamo ukvarjati s pretiranimi čustvi, ko se nehamo sekirati zaradi bedarij? Ko nekaj v nas pogine? Ko se izgubita otroška nagajivost in iskrenost?
Ne spomnim se več, kdaj sem se na koga res glasno zdrla. V resnici se ne spomnim, kdaj sem se zares sploh s kom sprla. Niti tega ne vem, kdaj me je kakšna stvar resnično in do konca iztirila. Ne dejanje in ne čustvo, ne beseda in ne tišina. Zadnji meseci so prijetni. Ja, prijetni so. Varni. Predvidljivi.
In meni gre to na živce. Evo. Točno to. Hočem, da se nekdo zdere name, hočem, da me kdo brcne v rit, hočem prebrati knjigo, ob kateri se mi bo obrnil želodec ali videti film, ob katerem bom cvilila kot zblojena najstnica. Hočem nazaj svet, nabit s čustvi, hočem noreti in delati bedarije.
Nočem biti stara trideset, nočem biti popolnoma predvidljiva, zaupljiva mati, na katero se lahko zanese vsak in ki ima vedno rešitev za vse okoli sebe. Nočem kuhati kosila in nočem prati cunj. Nočem sestavljati lego kock in nočem buljiti v megleno jutro. Hočem en odklop. Potrebujem ga.
Mogoče jutri, mogoče pojutrišnjem. Danes so gospod otrok bolni in verjetno bodo jutri tudi. Danes moram kuhati čajčke in sestavljati kocke, danes bi se spodobilo pomiti, jutri pobrisati prah in čez dva dni - spet iti v službo in oddelati svoje. Odklopi bodo morali počakati. Kak teden, dva, mesec … Saj je vseeno.
Odrasli smo. Odrasli smo resni, pridni in zanesljivi. Odrasli smo predvidljivi in dolgočasni. Megleni kot današnji dan in hladni kot december. Jebemti meglo. Jebemti december.
7.12.2007 ob 11:51
Ko se dvignemo iz tega občutja in najdemo nekaj, kar nas popelje v … power recimo. Poslušamo en tak komad npr (moje skoraj trinajstletnice, ki me je danes zjutraj spravila ob žvce, da bi jo…):
http://www.youtube.com/watch?v=RLh1hZxPBDU&feature=related
7.12.2007 ob 11:58
Se mi zdi, da se dosti ljudi tako spremeni, ko dobijo otroka. Ne moreš biti nezaupljiva, skakati naokoli kot zmešana najstnica,.. ker se to ne “spodobi”, ker otroku želiš ponuditi več varnosti, zanesljivosti… Seveda delno pride to tudi z leti, ker se naveličaš celo življenje živeti npr. študentsko življenje. Je pa potrebno vsake toliko časa to presekati, se odklopiti in potem gre vse lahko “normalno” naprej.
PS: Ne poznam knjige, ki bi ti obrnila želodec, lahko pa ti predlagam kakšen film.
7.12.2007 ob 12:05
Jest še nisem odrasel in te lahko na bložiču brcnev tit, čeže prosiš :lol:
7.12.2007 ob 12:07
nisi meglena. to se ti sam zdi. sestavljej lego kocke pa vmes na kšn čik pejt pa bo počas vse bolš. kopalnco pa pust za drugič. pa prah tut. dons se ne splača delat.
7.12.2007 ob 12:11
Danes je petek, vikend si bom vzel fraj in bežim iz kotline. Sem prav dobre volje…
A ti lego kocke res tudi zlagaš, ali jih tudi ti samo pomagaš iskati… ;)
7.12.2007 ob 12:19
“hočem prebrati knjigo, ob kateri se mi bo obrnil želodec”
Želodec se ti ne bo obrnil, je pa čtivo neizprosno in te kljub satiričnemu podtonu nemalokrat zagrabi za srajco in te z vso silo butne ob steno. Sahib (Impresije iz depresije), epistolarni roman bosanskega pisca Nenada Veličkovića.
Opis kradem z http://www.isolacinema.org
NENAD VELIČKOVIĆ: Sahib, Zbirka kaif
Veličkovićev roman Sahib – impresije iz depresije piše mlad Anglež, ki mu v naporni mednarodni službi pomaga šofer Sakib, po poklicu sicer profesor, ki je hkrati prevajalec, služabnik, oskrbovalec, nakupovalec, tolažnik, ki mu ob nedeljah zjutraj postreže z vročimi prestami, ki mu prinese malico v službo, kadar dežuje ali kadar se mu ne ljubi iti ven, ki ga vozi na posebne juhe, ko ima mačka, ki mu kuha čaje, ko je bolan. Sakib je za Angleža kot rokavica, s katero se dotika tega potencialno kužnega dela sveta. Dokler se lokalec Sakib do delodajalca vede, kot se spodobi, da se služabnik vede do gospodarja (sahiba), je vse v redu. Če si drzne povedati svoje mnenje, podkrepljeno z dejstvi, z očitnim, mu da Anglež hitro vedeti, kje je njegovo mesto.
Veličkoviću se je s tem metonimijskim postopkom posrečilo naslikati skoraj mimetično podobo povojne Bosne in Hercegovine, države, v kateri je služba v mednarodni misiji pravi zadetek, saj so restavracije odlične, avtomobilske bombe in samomorilski teroristi so velika redkost, ni malarije, aidsa, ebole, vsi govorijo angleško, resda slabo, ampak če se potrudiš, jih lahko razumeš, na morje, ki je toplo in brez morskih psov, prideš v treh urah, plača pa – kot da nič od tega ne bi bilo res. Anglež ima rad svoj džip, ker so na njem črne tablice in zato vsi vedo, kdo je. In vse si lahko dovoli. Veličković resnično lahko ironično sklene: »Nikjer ni tako lepo biti tujec kakor v Bosni.«
Čeprav bi ti zdajle potrebovala samo eno orenk dozo kroglic pregelk :mrgreen:
7.12.2007 ob 12:22
…na drugi strani plota ni megle…
7.12.2007 ob 12:58
@Človek; Te držim za besedo in računam na to, da se spoznaš na metafore;)
@Strojnik; Seveda zlagam, sestavljam, gradim in ustvarjam. Kar se lego kock tiče, si po moje zaslužim kako gradbeno, mehanično pa vztrajnostno diplomo;)
@Stric Bedanc; Zabeleženo. Moram priznati, da se je moja investicija vate (osebni svetovalec za bukle pa to) resnično izplačala;)
7.12.2007 ob 12:58
Ne seri, pa mal se vzem k seb. Vsakga kdaj pa kdaj mal zamede. Imaš otroka, a mogoče ni tvoj? Imaš službo, ni slabo. LEGO ! Verjetno maš tud kakšen radio ? Problem ni z tisto meglo zunaj ampak s tisto med ušesi. Zelo pomaga čokolada, topla pijača, topla beseda… Pa še nekej: nekoga moraš imeti rad….
7.12.2007 ob 13:09
Tvoja krivda je da si živa….in da želiš živeti……živi se pač samo enkrat in nikoli nikoli več……
7.12.2007 ob 13:10
malina: kaj pa če v bližini ni nobenega kamna? In ljudje nikdar ne obmolknemo, da bi malim bitjem pustili do besede?
7.12.2007 ob 13:12
Joj malina ne pretiravaj z meglo med ušesi no… če ima človek dan, ko ga grabi lenoba, melanholija ali pa preprosto potrebuje počitek to ne pomeni, da ima meglo med ušesi… In kakšno vezo ima s počutjem otrok? Ali zato, ker ima otroka ne sme biti utrujena? Me zanima če si ti vedno polna energije - ne samo na zunaj…
7.12.2007 ob 13:16
eh, jst bi za začetek rad svet, mal bolj nabit s čustvi… tko se počutm k jebena izjema… :)
7.12.2007 ob 13:20
vi ste čudni…
7.12.2007 ob 13:26
@Malina, recimo, da se da tvoj komentar razumeti kot metaforično brco. Okej … trzljaj. Tenk ju;)
@Matej: Nič nisem priznala. Še:-D
@Fetalko; Ravno o tem govorim, ne skrbi, še par let, pa boš tudi ti dolgočasen, povprečen in neobčutljiv:-P
@Eva-Luna; Seveda. In ponosni smo na to.
7.12.2007 ob 13:31
malina - zadetek v črno!
7.12.2007 ob 14:01
Ej, ne posplošuj. Nismo vsi, ki naj bi bili odrasli megleni. Tudi jaz imam otroka in nad 30, ampak sem daleč od tega, da bi bila meglena.
To ni problem odraslosti in “over-30s”, ampak je tvoj problem.
7.12.2007 ob 14:07
zloba, ubijajo me počasi, ja… vsak jebeni dan bolj.
7.12.2007 ob 14:14
@Naja, res je, niste vsi megleni. Eni ste sitni;-P
@Fetalij … Ne daj se sine!:)
7.12.2007 ob 14:21
Tako pač je, ko je zunaj megla.
A spet bo posijalo sonce. Verjemi!
7.12.2007 ob 14:30
je treba kakšno ušpičit, sam da se nekaj dogaja
(joj, grozljivo, sam res pridejo taki dnevi, ko si jih nisi sposoben niti popestrit. jaz grem kar spat - škodit mi že ne more)
lahko bi bila za to kriva leta, samo nekako si prisilijen v to meglenost. če si ti preveč jasen, te kar čudno gledajo. mogoče zaradi tega večina zmegleni (jst pa potem kričim v sebi Zakaj, zakaj ste (smo) tko zategnjeni?, obnašam pa se čist apatično)
7.12.2007 ob 14:50
Zloba pisat očitno ne znam (tit-naj bi bila rit :)) ampak metafore mi ne delajo problemov. In ni tako črno, kot prikazuje barva tvojega bloga in ti to dobro veš, tudi s čustvi ne. Predvsem pa ne na način, kot želi prikazati Fetalij.
Fetalij, čustev je ogromno, ampak se človek mora odpret. Prej bi rekel, da jih dobim več, kot jih včasih lahko prenesem. A le ta niso negativna ali melanholična. No ja včasih tudi so (predvsem če si obkrožen z umetniki), ampak zopet je to pozitivno, saj to pomeni, da bodo ustvarjali…
Mogoče pa je res vsa stvar kot pravi jd00, treba je kakšno ušpičit, jaz jo danes sem, zato je nasmeh zopet pregnal poizkus vremena na ustvarjanje turobnosti …
7.12.2007 ob 14:59
@Človek - rit sem dojela, to, da sodi reševanje blagajničark in tipkovnic v kategorijo ‘nekaj sem ušpičil’, pa mi ne gre v račun.
Čustva, barva, blog …? Veš, ene stvari so zelo predvidljive, jaz pa zatrapana v komad Riblje Čorbe, Crno-beli svet. Samo, da ni sivo, pa je okej.
7.12.2007 ob 15:02
Hmm, blagajničarke? Nisi razumela pointa? Lahko bi pritisnil zgolj reset, pa bi bilo vse v redu. Ampak sem se odločil iz vsega narediti igro, teater, če želiš, da so vsi še malo čakali, pa slačil sem se ipd… Dogajanje si ustvarjamo sami, če bomo čakali na nekoga drugega bomo prej pocrkal…
Ja sej vem, da ti drastika bolj paše, zato pa pravim, da je pač loš dan…
7.12.2007 ob 15:29
človek, ja, čustva so. vprašanje, ali vidim, kar hočem videt ali je dejansko tko… mogoče se zaletavajo zgolj med posamezniki in tega silnega čustvovanja ne vidim navzven, ker je treba biti v družbi trd, neomajen, brezizrazen, ne smeš pokazat svojih slabosti, bla bla bla…
jst mam pun kurac tega, da so ljudje na samem nekaj drugega, kot so sicer. bodite ljudje tudi v družbi, ali pa se gonite v kurac.
7.12.2007 ob 15:30
in ja. jst mam loš dan… že nekaj časa.
7.12.2007 ob 15:34
Pi..da, ta smotan december :)
7.12.2007 ob 15:51
Fetalij vem kaj misliš, samo to da smo ljudje neumni pač še ne pomeni da smo slabi… Konec koncev pa okolje zahteva tako igro, saj tisti, ki je preveč odkrit, lahko prehitro ˝najebe˝ … A vseeno - Živijo samo tisti, ki se borijo….
7.12.2007 ob 17:50
>Meglen , Dolgočasen človek
veš kaj,zlobi, tle’s pa mim usekala,prav zares. sicer te ne poznam, ampak te pa z veseljem bere, in to kar sem do sedaj prebral , mi slika eno tako fejst,pa navihano in marsičesa sposobno punco, kateri zgornja pridevnika nikakor ne pristojita.
7.12.2007 ob 18:49
@Človek, pa že ne;-P
@Fetalij, bom tiho. Si jezen. Se te bojim. Ful. S kodri al pa brez. Mater, pa kake babe mate tam okrog Borovnice?;)
@Seniorita, anede? Celo sranje. Še dobro, da kuhajo vino. Hmmm … Kuhano vino …
@Ales; Joj, joj, joj. Če bi bili ljudje nenehno eni in isti, vedno dobrovoljni, nasmejani in sploh simpatični, bi bili neskončno dolgočasni. In najverjetneje - bi blefirali.
7.12.2007 ob 20:07
Pa sej je čist kul ta december … Je pa res, da sem sam 1krat mlajši in da še nimam gospoda otroka …
7.12.2007 ob 20:10
[...] v naslednjih dneh, po možnosti še pred novim letom, da ja ne bom tako megleno dolgočasen kot Zloba. [...]
7.12.2007 ob 22:38
En konkreten musklfibr od sedenja za računalnikom je čisto dovolj za en dan. Da mu jebem mater mu jebem, grrrr!
7.12.2007 ob 23:06
@homerun; Enkrat mlajši? U mater, pa ob osmih še ne spiš? Zlomka;)
@Paxman, musklfibr je vedno dokaz, da si bil aktiven, kar naj bi bilo nekaj pozitivnega. Zdej se lahko brez slabe vesti spočiješ. Predlagam igranje igric. Računalniških, jasno;)
8.12.2007 ob 00:37
Danes imam srečo z vremenom. Ni mi treba več ven in tako bom končno lahko pospravil kar se je nabralo. Če bom že moral ven mi vsaj ne bo treba iti peš. Enostavno sem bom počasi potopil do dna megle. Vmes bom lahko skočil na čik v toplo kurilnico in …
Ma ja, maš prav, nobene tangice niso tako v riti kot tale dan. Res, petek dan za metek v glavo.
No, to tudi ni res.
Je pa res, da sem vesel da te poznam, da mislim, da si v redu mama, da imaš pravico želeti si, da ima življenje pravico odreči ti (kdo pa smo, da nam ne bi) ampak nekaj mi pravi, da boš še daleč pririnila (ne mislim Poldija, bog ne daj) in ko boš nekoč, nekje, v neki hiški ob neki romantični mlaki valjala posteljo se boš spomnila kako lepo je bilo za gospoda otroka kuhati čajčke in z njim zlagati kocke in zakaj hudiča ne pokliče smrkavec. Ali misli, da če jih ima trideset pa nima več mame?
8.12.2007 ob 06:34
jd00 pravi:
če si ti preveč jasen, te kar čudno gledajo
Če ravno ne greš v skrajnost, naj kar gledajo čudno. Tako in tako so to verjetno takšni, katerih mnenje ni pomembno. Pa večja verjetnost je, da so fouš, ker si sami ne upajo biti takšni. Tisti, ki te poznajo in katerih mnenje šteje, te pa ne gledajo čudno.
Človek pravi:
Dogajanje si ustvarjamo sami, če bomo čakali na nekoga drugega bomo prej pocrkal…
To je res na deseto potenco ali pa še več. Samo cena, da to res spoznaš, je včasih velika. Največkrat je tako, da kaj skoraj izgubiš ali pa dejansko izgubiš. Šele potem ti je jasno, da ne smeš čakat. In da ne smeš stvari, ki že so in so dobre, jemat za samoumevne. Noben drug te ne bo spravil v tek, če se sam nočeš. Res pa je tudi, da malo pasivnosti včasih tudi paše, tako za presekat. Da se malo smiliš samemu sebi … Sam vedet moraš, kako se spravit spet ven in apatije.
Človek pravi:
Konec koncev pa okolje zahteva tako igro, saj tisti, ki je preveč odkrit, lahko prehitro ˝najebe˝
feniks pravi:
ko boš nekoč, nekje, v neki hiški ob neki romantični mlaki valjala posteljo se boš spomnila kako lepo je bilo za gospoda otroka kuhati čajčke in z njim zlagati kocke in zakaj hudiča ne pokliče smrkavec. Ali misli, da če jih ima trideset pa nima več mame?
Ja, mogoče se boš spomnila, kako si kuhala čajčke in da je blo to tud fajn, še bolj fajn pa je, ko maš že tako velike otroke, da se lahko brez skrbi valjaš po postelji ob romantični mlaki.
8.12.2007 ob 11:43
Pa dobro no. Ne čist enkrat mlajši. 13 let pa pol. Pa tut ko sem bil star 15 sem šel spat ob 22ih, 23ih…tk da…ne vem ;)
8.12.2007 ob 15:23
mene dans pomirja knjiga Spisi o družbi - Freud. Tudi priporočam :)
preveč megle je v tem stoletju…verjamem, da obstajajo taki, ki jo imajo moc pregnati.
8.12.2007 ob 17:41
@ vsi ki ste ta blog oz. komentarje bral, berete in boste bral…. komentar pod mojim imenom (malina) ni moj…nisem ga napisala jst! se opravicujem za tole…zgleda, da si je nekdo mal ’sposodil’ moj ime in registracijo.
9.12.2007 ob 11:19
@Homerun; Malo šale ne škodi;)
@Ana; Freud za pomiritev?? :-D
@Malina; Koga potegnemo za ušesa? Drugače pa, meni so sitni ljudje všeč. Samo ne jim povedat;)