blodim, blodiš, blodi

Zadnje dneve in tedne se na veliko govori o spremembah prometne zakonodaje. Očitno sem zelo površno sledila novicam, saj sem ujela le tisti del, ki govori o višjih kaznih za prometne prekrške, nič pa o spremembah cestno-prometnih predpisov.

Glede na nekaj več prevoženih kilometrov v zadnjih dnevih in videno na cesti, so bili vsi ostali vozniki bolj pozorni od mene in so začeli upoštevati neka nova, meni še neznana priporočila. Za vse meni podobne ignorante, ki zmotno živijo v prepričanju, da so omejitve hitrosti zato, da se jih spoštuje, prehitevalni pasovi za prehitevanje in smerni kazalci za nakazovanje smeri, naj na tem mestu povzamem nekaj prometnih novosti:

Na prvem mestu so seveda omejitve hitrosti. Te očitno niso nikakršne zapovedi ali prepovedi, ampak zgolj priporočila, ki jih lahko prilagajate vašim zmogljivostim, željam in trenutnemu počutju.

V kolikor se počutite zelo samozavestno in vozite avtomobil z več kot petimi konji, lahko v naselju vozite ravno tako hitro kot izven njega. V kolikor se vam zazdi, da se po vaših žilah pretaka premalo adrenalina, mirno dodajte še malo plina in zacvilite mimo otrok in starcev na cesti. Zagotovo se boste počutili odlično.

Če ste eden od tistih nesrečnikov, ki se v avtomobil spravijo le ob zapovedanih praznikih, sploh, če imate preko 70 let in močno dioptrijo, nikar ne hitite. Prav tako se ne poskusite spomniti, čemu služi čudna palica med sprednjima sedežema. Važno, da se avto premika. Pustite v prvi in se zapeljite na cesto. V kolikor za seboj opazite precej dolgo kolono vozil, še malo zmanjšajte hitrost in zapeljite bolj na sredino ceste, da se prepričate, da vam vsi pridno sledijo. Če slišite kako hupo ali opazite nezadovoljen obraz voznika za vami, ste lahko prepričani, da opravljate dobro delo, saj Slovence učite strpnosti.

Podobno velja za tiste, ki se znajdete na prehitevalnem pasu avtoceste in s svojimi nekaj deset kilometri na uro povzročate kolono od Ljubljane do Postojne. Da vam slučajno ne pade na pamet, da bi se umaknili na vozni pas, čeprav je ta prazen. Ne pozabite, vsi živčni vozniki za vami, ki bi radi mimo po vseh (baje še) veljavnih predpisih in omejitvah, so potencialni povzročitelji prometnih nesreč in vaše poslanstvo je, da jim to preprečite. Sploh, če vozite nekaj tonskega vlačilca.

Če želite biti ‘in’, ne smete pozabiti, da so smerni kazalci stvar zgodovine in da jih uporabljajo samo največji tepci. Pod nobenim pogojem se jih ne dotikajte, sploh, če opazite kekca v nepreglednem križišču, ki že pol ure čaka, da bo zapeljal na glavno cesto, s katere boste vi pravkar zavili. Saj niste Mati Tereza. Bo že še malo počakal.

Smernike lahko od danes naprej uporabljate le pri največji hitrosti in še to – le vse štiri hkrati in predvsem – po pomoti. Nič hudega, če bo voznik za vami začel panično zavirati in bo (skoraj) povzročil kako manjše verižno trčenje. Saj ste vendarle iskali brisalce ali pa gumb, ki bi vključil meglenke.

To so tiste svetle in sitne luči, ki se jih uporablja vedno in povsod, po možnosti v kombinaciji z dolgimi ali parkirnimi lučmi, le takrat, ko se na cesto spusti megla, jih je potrebno izklopiti. Meglenke pridejo najbolj do izraza ob prvem mraku. Dodajte jim še dolge luči in zaslepite nasproti vozeč avtomobil. Na ta način boste tistega voznika spomnili, da mora vedno v avtomobilu imeti tudi sončna očala.

Nič alkohola v krvi? Polna črta? Dvojna polna črta? Rdeča luč? Ah, lepo vas prosim, še nekaj zastarelih, povsem nepotrebnih predpisov, ki jih spoštujejo le še redki tepci, ki še niso ugotovili, kako adrenalinsko, sproščujoče in vzgojno početje je vožnja po slovenskih cestah. Človeka nič več ne more presenetiti, niti večerna poročila, v katerih tako pogosto prikazujejo praskanje trupel s cestišč. Važno, da niso ‘naša’.

35 komentarjev

Pusta, zimska pokrajina. Na desni gozd, v daljavi grda hiša. Zaplate snega, pasji lajež in sled njegovega škornja pod drevesom. Vonj poljuba na vratu, vonj telesa povsod. Tesno se je zavila v svoj mali črni plašč, počepnila na rob betona in se zazrla v daljavo. Roke je potisnila v žep, tesno na trebuh, kot bi želela z njimi utišati rano, ki je iz trenutka v trenutek bolj krvavela.

Bolečina je bila prijetna, kri topla, rana sveža in iz trenutka v trenutek globlja. Čutila je, kako prekleto ji manjka, čutila je, da edino njegova beseda na ušesu, njegovo telo na njenem lahko zaceli to rano, lahko ustavi kri in čudno ščemenje. V trenutku ji je postalo jasno, da bo rana z vsakim njegovm odhodom, vsakim hladnim pogledom ali pozabljenim poljubom spet zazevala v vsej svoji praznini in da bo vsakič znova čakala, da jo prekrije, zapolni.

Postalo jo je strah. Neskončno strah. Bila je samo majhna, črna deklica, deklica pred hišo na planjavi, deklica, ki se je zavedla svoje ranljivosti. Zavedla se je, koliko tvega. Ves njen hlad, vsa njena večna nedostopnost sta se stopili v majhen, neznaten nič, v trenutku, ko ga je spoznala. Preteklost se je razblinila kot milni mehurček, prihodnost izginila, bil je le tukaj in zdaj.

Tako nemočna, drobna se je zdela sama sebi sredi tistega polja, prepuščena na milost in nemilost volkovom rjavo-zelenih oči, katerih krik se še vedno lovi med drevesi bližnjega gozda. V tistem kričavem, snežnem trenutku je dojela moč njihovih zgodb, zaslutila bes njihovih dni in strast, ki jo nosijo v sebi.

Prestrašena in majhna, prepuščena volčji naravi, se je še bolj zvila v klopčič, še tesneje pokrila krvavečo rano in poslušala veter, ki se je lovil v veje. Potem je zaslišala, kako je njegova noga stopila na pločnik, začutila njegovo telo, roke na ramenih, poljub na vratu. Obrnila se je in se zlila v en sam, topel, neskončen poljub.

Rana je izginila v trenutku, kri je presahnila in bolečina izpuhtela. V njegovem objemu je izginil ves svet. Vedela je, da je njegova, vedela, da lahko edino on celi njene rane. In jih zadaja. En in edini. Volk. Volk, med luno in soncem.

Telo na postelji je trznilo, roke so povlekle odejo še višje čez glavo, črna deklica je želela sanjati naprej.

21 komentarjev

V življenju nič ne ostane skrito, sploh pa ne stvari, za katere si najbolj želimo, da bi ostale samo za nas. Blog tu seveda ni nikakršna izjema. V začetku sem postala Zloba, da bi vsaj malo ločila svet tam zunaj od tega tukaj, da bi obdržala popolno sproščenost, s katero sem začela pred leti pisati blog.

Pa ni šlo. Zloba je vse preveč Sanja in Sanja vse preveč Zloba. Prišli so prvi blogerski žuri, prišel je intervju za Blogorolo, blogerji so moj obraz povezali z mojo službo in včeraj me je Lenartova spravila pred svojo kamero. Mi je žal?

Do neke mere pa res. Žal mi je predvsem v smislu, da za bralce nisem več anonimna blogerka, ki z neznanci deli košček svojega sveta. Žal mi je, da nisem več ‘niko i ništa’, kateremu lahko pripišeš vse lastnosti, od kosmatih nog do zategnjenega obraza, nesrečnega otroštva ali strašne nepotešenosti, zgolj zato, da lažje razumeš njegove besede.

Žal mi je, ker, kljub temu, da vedno stojim za vsako zapisano besedo, ne morem več pisati popolnoma sproščeno. Moja mama ve, da sem Zloba. Brat me bere. Berejo me sodelavci, znanci in prijatelji. Med komentatorji sem našla celo take, ki so mi svoje čase življenje postavljali na glavo in za katere si ne bi nikoli mislila, da me bodo brali. Pa me.

In če hočem ali nočem - imam to v glavi, ko pišem. Teh bralcev Zloba v resnici ne zanima. Poznajo Sanjo, vedo, kdo je, kaj počne, kam hodi v službo in zakaj. Vedo, kaj imam rada, česa se bojim, vedo vse. Berejo Zlobo, ker jih zanima Sanja. Berejo Zlobo in jo sodijo skozi Sanjo.

In to me dela manj virtualno, manj izmišljeno, a hkrati ravno to daje mojim besedam novo težo. Resnična sem. Imam življenje. Imam službo in imam gospoda otroka. In zato me ni strah pokazati svojega obraza. Kar sem tukaj, sem tam. In obratno. Sem sanjava Zloba sem zlobna Sanja.

Sem en človek, en obraz in ene besede. Zato imajo vsi ti intervjuji in vse izpostavljanje svoj smisel. Ker me besed ni strah. Ker za njimi stojim in ker blog ni vse. Ni maska in ni izgovor za neizživete sanje. Ni poligon za furanje ali hranjenje ega, je zgolj pripomoček, delček mene, s katerim se lahko razkrijem, lahko povem in dam več, kot bi sicer. In to bi rada pokazala tudi tistim, ki jim je blog vse, ter tistim, ki mislijo, da se za blogi skrivamo neizživeti pacienti.

Nismo pacienti. Vsaj ne vsi;)

50 komentarjev

Evo ga, božič. Na MTV-ju se (oh, surprise, surprise) vrti komad Last Christmas, Wham, ki me vedno vrže na božični večer pred parimi leti, ko je moja takratna zveza komajda še držala skupaj. In na božični večer, ko naj bi ljudje odpuščali, vse razumeli, bili strašno prijazni in dobro nahranjeni, sem jaz tlačila hrano v hladilnik.

Nisem bila najboljše volje, vedela sem, da sta bila s ‘prijateljico’ spet skupaj, ampak nekako - na božični dan se ne ukvarjamo z neprijetnimi stvarmi. Tam, na zgornji polici sem ju zagledala. Kisla smetana in majoneza, ena ob drugi. Brezzvezna fora, a meni je obrnila želodec. V petih letih skupnega življenja je bilo toliko zapovedi in prepovedi, toliko omejitev, nekaterih celo tako zelo bizarnih, kot je - majoneze in kisle smetane ne uporabljamo. Nikoli, nikdar, fuj, fej.

Nekako se sprijazniš. Z neuporabo kisle smetane, z ignoriranjem prijateljev zavoljo ljubega miru, z odsotnostjo nežnosti, ker pač nismo vsi enako čustveni, sprijazniš se, da si veliko nimaš povedati, sprijazniš se, da imaš pač otroka in da je zavoljo tega mogoče in (takrat sem to res verjela) potrebno potrpeti marsikaj.

Potem pa se od nekje vzame neka smrklja, ga popolnoma okupira, mu postane najboljša prijateljica in čeprav ne zleze v njegovo posteljo, ga začne popolnoma spreminjati. Čustva kar naenkrat niso več tabu, skupaj se počne marsikaj, hrana s kislo smetano je boljša. V tistem drobnem trenutku, buljenju v hladilnik me je spreletelo - da v tistem filmu nimam več kaj početi. Da je tam prostor za nekoga drugega, da enostavno več ne gre.

Zaprla sem hladilnik, niti ust nisem odprla, pobrala sem svoj mali nahrbtnik, poklicala starše, se dogovorila za varstvo gospoda otroka in - pobegnila. S 500 tolarji sem se spravila na bus in odšla v Ljubljano. Zaklenila sem se v svoje malo študentsko stanovanje, na ves glas navila Jinxe in 8 dni nisem govorila z nikomer. Po osmih dnevih sem se vrnila po malega in začela znova. Sama. Niti za trenutek se nisem obračala nazaj, niti za trenutek obžalovala.

Mislim, da mu še danes ni jasno, kaj se je v tistem božičnem dnevu zgodilo, mislim, da bi se danes oba režala, če bi vedela, kako bizaren povod sem potrebovala, da sem končala najino agonijo. Onadva sta še vedno skupaj, videti sta srečna in verjetno si kislo smetano mažeta tudi na kruh. Jaz še vedno diham. Na vsa pljuča. Božič pa še vedno bolj slabo prenašam.

In vedno poskrbim, da tam okoli božiča sebi ali komu drugemu prav fino zatežim. Z razlogom ali brez. Če ljudje v teh dneh iščejo bližino, jaz bežim stran od njih. Mogoče sem strahopetec, mogoče si samo želim biti sama, mogoče … mogoče … mogoče.

Last Christmas se je že davno izpel. Jinxe mi je nekdo zaplenil, jaz pa sem še vedno - jaz. Ne znam iz svoje kože. Ali pa nočem. Še dobro, da je božič le enkrat na leto.

47 komentarjev

Mati narava je bila do mene zelo prijazna. Podarila mi je par zdravih rok, prav takih nog, vse to je nataknila na približno uporaben trup, na vrh pa je postavila glavo, ki običajno precej normalno funkcionira. Je pa mati narava pri sestavljanju gospe Zlobe pozabila na en (očitno) bistven element, značajsko lastnost, ki se ji reče poskočnost.

To je tista človeška poteza, ki jo premore večina prebivalcev planeta Zemlja, lastnost, zaradi katere ljudje ob vsakršni, še tako bedni glasbi, začnejo poplesavati. Sploh v decembru, ko je na sporedu toliko razno raznih zabav, pride ta lastnost še posebej do izraza. Po obvezni večerji in nekaj kozarcih alkohola, hočejo ljudje plesati. Ni važno, kakšna je glasba, ni važno, kakšen ambient ali družba, ples je obveza.

Najbolj me fascinirajo ljudje, ki se sploh ne poznajo, ki nimajo prav nič skupnega, le par decilitrov alkohola v krvi, ljudje, ki se v trenutku zapodijo na plesišče, se grabijo med sabo in poplesavajo ob zvokih harmonike, kitare, trube ali razglašenega plastičnega klavirja. Sploh ni važno, kako zanič glasba se vrti, vsi se objemajo, vrtijo, menjajo partnerje, zbijajo precej neslane šale in se ob vsem skupaj neskončno zabavajo.

In potem se od nekje vzame gospa Zloba, parti brejker na vsaki taki žurki. Med vsemi direktorji, tajnicami, računovodkinjami, hišniki in serviserji je edina, ki noče plesati. Noče, da jo neznani, prijetno okajeni gospod zardelih lic vlači sem in tja, ji na uho komentira joške gospe, ki poplesuje v bližini in ji demonstrira nauke plesnega tečaja, ki sta se ga z ženo udeležila pred nekaj desetletji. Noče, noče, noče.

Zloba ne pleše na takih žurkah, Zlobe ne zabavajo opazke na račun zajetnih gospa, Zloba znori, ko neznanega gospoda zanima številka njenega modrca. To ne pomeni, da Zloba sploh ne pleše ali se sploh ne zabava, ampak ne na tak način. Ne živim celo leto v pričakovanju novoletne zabave, na kateri se bom pridno nalila in se razmetavala po plesišču, nisem tako zelo nesrečna, da bi me vsaka harmonika ali neznani hrvaški šlager pripravil do tega, da me objema poslovodja kdo ve katere firme.

Če plešem, plešem zato, ker mi je glasba všeč. Plešem, ker in ko se počutim dobro v objemu soplesalca ali v družbi prijateljev, ki so z mano. Obvezna udeležba na rojstnodnevnih ali novoletnih zabavah, porokah in obletnicah, žurke z najetimi bendi, ki preigravajo evergrine, pač ni zame. Lahko se pogovarjam, lahko komentiram preveč zapečeno svinjsko pečenko, se pogovarjam o otrocih in vam delam družbo na ‘čik pavzah’. Potem pa grem domov. Ali v družbo, v kateri se dobro počutim. Kjer igra glasba, ki mi je všeč in kjer se nihče ne bo ukvarjal s tem, kateri direktor ima boljšo tajnico.

Sem zato čudna? Zajebana? Dolgočasna? Prav mogoče. Ampak tega ne tajim. Nočem vam kvariti veselja na vaših žurkah, vesela sem, da se zabavate, a lepo vas prosim, pustite me pri miru. Vi mene in jaz vas. Pošteno?

56 komentarjev

Danes zjutraj je bil moj avto spet pokrit s snegom. Takim, posebnim, ljubljanskim snegom. Snežinke so čisto drobne, sumljivo pravilne oblike, kot mala, okrogla zrnca, ki jih lahko z avtomobila brez kakega posebnega truda odpihneš. Tega posebnega snega nikoli ne zapade več kot centimeter ali dva, vedno pa lepo pobeli prav vse avtomobile in tudi ceste se lepo oprime. Zanimivo je, da ta sneg običajno pada zgolj v vzhodnem delu Ljubljane. Pokrije Fužine in Moste, malce pobeli predel, kjer je BTC, tam nekje pri Kliničnem centru pa skrivnostno izgine.

Glede na to, da je zunaj zima in da ne pade toliko snega, da bi se kdo kje zataknil, se človeku za trenutek zazdi, da del Ljubljane živi svojo zimsko pravljico. Center in Vič recimo nimata te sreče. Zbujata se v običajno, megleno in sivo ljubljansko jutro, medtem ko se mi, vzhodnjaki, prebujamo pokriti s čudovito snežno odejico.

Škoda, ker ta zimska odejica nima prav velike zveze s snegom, sploh pa ne z onim pravim snegom, iz katerega delaš snežake in snežne kepe, s snegom, ki ga otroci tlačijo v usta, ko jih mame ne vidijo (no, pa mame tudi, ko jih otroci ne vidijo:). V resnici res ne bi bilo pametno tega skrivnostnega fužinskega snega kamorkoli tlačiti, sploh pa ne v usta, ker to ni sneg, ampak zimsko darilo toplarne v Mostah.

Nisem nikakršen strokovnjak za okoljevarstvo, še manj za take in drugačne izpuste, a tale skrivnostni sneg je v resnici kombinacija vodnih hlapov, saj in prahu, ki v mrzlih dnevih veselo pada z neba v radiju kakega kilometra okoli toplarne Moste. Moral bi se najti precej večji junak od mene in razložiti kako evropsko direktivo o kurjenju premoga sredi največjega slovenskega mesta, zanimivo pa bi bilo vedeti tudi kaj o kvaliteti tega premoga, predvsem pa o škodi, ki jo tovrsno onesnaževanje povzroča.

Čeprav se na tovrstne pojave resnično ne spoznam, mi zdrava pamet pravi, da tako sneženje prahu in saj ni človeku najbolj prijazen pojav. Če so zjutraj pobeljeni prav vsi avtomobili, če ta prah pokriva travnike (kolikor jih pač premoremo), drevesa in ceste, koliko je tega sranja še v zraku in kako to vpliva na kvaliteto okoliškega prebivalstva? Sklepam, da ne najbolje.

Še bolj kot fenomen fužinskega sneženja me fascinira to, da se še nihče ni (vsaj ne da bi bilo meni znano) zares spotaknil ob to jutranjo idilo. Bentimo okoli prometa v centru, ukvarjamo se s hidrogliserji, da bi razbremenili onesnaževanje okolja, živimo pa tik ob precej grdem in visokem dimniku, ki nas pozimi skoraj vsak dan lepo posuje z belim prahom.

Juhej, pa taka bela zima. Predlagam, da še malo povečamo zažiganje premoga sumljive kvalitete, pa na Fužinah zgradimo smučišče. Saj veste, ostala smučišča imajo iz leta v leto večje težave zaradi pomanjkanja naravnega snega, zakaj ne bi v Ljubljani zgradili svojega? Sneg pri nas ne bo problem, smučišče bomo imeli pred nosom, pa še drago ga bomo zaračunali, ker ljudje pač radi smučajo. Hkrati bomo prispevali še k varovanju okolja, saj se Ljubljančanom ne bo potrebno več voziti na oddaljena smučišča in s svojimi avtomobili onesnaževati čistih slovenskih gora. Do Fužin bodo prišli peš (ali pa s hidrogliserjem).

Če se izkaže, da tovrstna smučarija zdravju ne bo najbolj prijazen šport, pa tudi ni prevelike panike. V neposredni bližini imamo Klinični center in do takrat, ko bo smučišče zgrajeno, bomo mogoče imeli ravno dovolj postelj za vse paciente. Predvsem na onkologiji, kjer bo počasi zmanjkalo bolnikov s pljučnim rakom, ker tako ali tako - nihče več ne kadi.

44 komentarjev

December je čudovit mesec. Poslini te prav vsak, ki ima pet minut časa (in temu reče poljub), dobiš goro neverjetnih in neskončno osladnih voščil (dobro, da nisem sladkorni bolnik), zraven pa ti pripada še kup daril, s katerimi pri milem bogu nimaš kaj početi.

Pravijo sicer, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe, ampak vseeno; Odkar vsi voščila pošiljajo v obliki SMS-ov in MMS-ov, se je izgubil največji čar vsega skupaj, to je trganje kuvert in občudovanje čudovitih novoletnih motivov. SMS-i so večinoma vsi precej podobni, prav nič izvirni, saj jih ljudje večinoma prepošiljajo ali kopirajo z interneta. Pošiljatelji običajno izpadejo še precej samovšečni, saj pričakujejo, da imaš prav vsako cifro v telefonu. Pod sporočila se namreč redko kdo podpiše in potem, namesto, da bi užival v čudovitih željah, ugibaš, kdo neki ti je voščilo poslal.

Še boljša od voščil so darila. Poslovna, tista od znancev in starih tet, skratka ljudi, ki ti darilo dajo po ’službeni dolžnosti’, ne pa zato, ker bi ti v resnici želeli nekaj podariti. December se je komaj prevesil v drugo polovico in jaz sem že ponosna lastnica treh stenskih in dveh namiznih koledarjev, štirih rokovnikov, dveh dežnikov, pribora za striženje in piljenje nohtov, plastične broške sumljivo kičastega videza, dveh pisanih denarnic in nekaj kulijev.

Ljudje, naj mi nekdo razloži, kdo, razen moje mame, si na steno še obeša koledar? Kdo v dobi interneta, vseh mogočih elektronskih naprav, opomnikov in dlančnikov, še uporablja planerje, tiste, papirnate, in čemu hudiča služijo plastične broške? Koliko denarnic, sploh, plastičnih in lepo pisanih, človek potrebuje in kaj naj počnem s kulijem, na koncu katerega utripa lučka?

He, jaz čisto nič. Gospod otrok pa je kulije že razdrl in predelal v neko mešanico med laserjem in - razdrtim kulijem, v denarnico je zložil karte in žetone za avtobus, dežniki pa so pri nas tako ali tako le za enkratno uporabo. Razmišljam, da bi broško podarila tisti teti, za katero vem, da me bo spet založila s kilogramom najbolj poceni kave, s koledarji pa bi lahko presenetila sosede na vasi, ki me bodo ob prvem prihodu domov poslinile. Ostanejo še rokovniki, ki bodo podarjeni predsedniku lokalnega kulturnega društva, hkrati mojemu očetu, ki mu takih stvari vedno primanjkuje. Po izkušnjah iz preteklih let bomo v decembru prejeli še večjo količino čokolade in zelo debelih nogavic. Čokolado bo podedoval brat, nogavice pa bom obdržala. Grelcev za noge v teh kadilcem neprijaznih časih nikoli ne zmanjka.

Z malo organizacije in premišljenosti torej lahko vsa nepotrebna darila razdeliš tistim, ki bodo z njimi lahko nekaj počeli, zraven prekopiraš še kak osladen SMS in da je svet še lepši - izogneš se tekanju po prenapolnjenih trgovinah in gužvanju med živčnimi ljudmi. Zdaj moram najti samo še recept, kako se izognem nezaželjenim poljubom, pa sem zmagala.

63 komentarjev

Blogerji, komentatorji in bralci.

Da ne boste rekli, da ste izvedeli prepozno.

Da ne boste rekli, da nimate časa.

Da ne boste rekli, da morate nujno nekaj početi.

Da ne boste rekli, da blogerji samo nakladamo.

Da ne boste rekli, da blogerji nismo koristni.

Da ne boste slučajno rekli, da vas ne bo.

Kam?

Ja, na drugo blogersko krvodajalsko akcijo. Prva je bila bolj za pokušino in v dokaz, da si (vsaj nekateri) upamo. Pustili smo kri, naredili nekaj dobrega in se ob tem še dobro zabavali. Kmalu po novem letu se bomo spet. In spet je vsega kriv Had.

Dobimo se v četrtek, 10. januarja 2008, ob 16. uri, pred Zavodom Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.

Pofočkaj se, povej naprej in povabi še koga.

PS: Had, tole je moja uradna prijava. Dve sem oddala že pri tebi, pa me ne maraš. Verjetno si me v spam zabrisal:-P

21 komentarjev

Ena od stvari, ki me pri ljudeh vedno znova ‘fascinira’, je mehkužnost; Pomanjkanje odločnosti, lastnega mnenja, sposobnosti postaviti se zase in ostati zvest samemu sebi. Da smo Slovenci resnično narod hlapcev ali še bolje, ‘bečkih kočijašev’, kot je pred leti ugotavljal Bora Djordjević, me vedno znova opomni naša ljuba vlada. Ne da bi bila kak hud nacionalist, ampak ljubčki moji, vsa neskončna pogajanja s Hrvati glede meje in morja, zadnje sranje s knežjim kamnom, ki ga bomo mirno prepustili Avstrijcem, mačehovski odnos do naše manjšine, ki se mora boriti za vsako blesavo krajevno tablo, je, milo rečeno, nespoštljivo do vsega, kar Slovenci smo ali bi vsaj morali biti.

V resnici se sploh nimam za nacionalista, vseeno pa tu in tam živim v iluziji, da sem Slovenka. Da pripadam nekemu narodu, ki ima svojo zgodovino, svoje simbole, svoj jezik in svojo zemljo. Saj Slovenci vse to imamo, a žal na vse skupaj tudi zelo hitro pozabljamo ali pa to zelo poceni prodajamo. Sploh naši vrli, nenačelni politiki. Od vseh se je ob ‘prodajo’ knežjega kamna spet spotaknil le eden, Jelinčič. Vsi ostali se trenutno bolj ukvarjajo sami s sabo. En kamen gor ali dol.

Podpora vladi je na najnižji točki doslej. SDS do nadaljnjega ne funkcionira. Potrebno bo strniti vrste in pregnati vse sovražnike. Me prav zanima, kdo bo tokrat kriv. Novinarji? Tajkuni? Šrot osebno? Desus z vsemi svojimi piškavimi glasovi se spet odloča, ali bo ‘not ali ne’. Socialni demokrati pokajo po šivih od lastnega ega in najverjetneje že izbirajo plakate, s katerih se smehlja Barbi - predsednik vlade. Ljudska stranka je zadnje čase tako zelo vzhičena nad svojim novim predsednikom, da se s čim drugim sploh ne namerava ukvarjati, Bajuku in njegovim je edina prioriteta pozabiti na razprodajo Nove KBM. Zares še niti parlamentarna stranka ni, a si je pod svojo perutničko že navlekla Asovce. Me prav zanima, koliko so oboji morali prilagoditi svoje ‘programe’. Verjetno bi lahko dali kak nasvet še LDS-u in SMS-u, ki se, baje, tudi pogovarjata o podobnem združevanju.

Fino, pa združimo vse. Leve in desne, bele in rdeče, zelene in pisane. V kolikor smo jih kdaj sploh imeli. Različne namreč. Stranke z izdelanimi programi, vizijami, idejami, če hočete. Jelinčič pač ne šteje. On je zgolj talentiran za argumentirano provociranje. Vsa slovenska politična srenja je en kup sivine, kjer se nihče v resnici ne ukvarja s prioritetami, dolgoročnim razvojem ali, bog je daj, lastnimi stališči. Važno je le preživeti dan, obdržati dovolj volilcev, da se ‘obsediš v sedlu’ in upati, da jutri ne bo prinesel kake spremembe. Važno je predsedovati Evropi, važno se je razumeti s sosedi in važno je biti - politik.

Kdo in zakaj bi se ukvarjal s Slovencem, slovenskim in konkretnim, če v slovenskem političnem prostoru ni prav nobene alternative, ki bi jasno in glasno povedala, kaj ni v redu in kaj bi bilo bolje. Zakaj bi se človek sekiral, če tako ali tako nimamo niti ene stranke in niti enega politika, ki bi (javno) razmišljal s svojo glavo in tu in tam kako stališče celo glasno zagovarjal.

Ko se mi tako malce želodec obrne, si pač rečem, pa kaj, saj je samo politika. Ugasni TV, nehaj brati časopise pa živi naprej. Pozabi na ukvarjanje z nekimi simboli, pozabi na to, da odločitve politikov čisto konkretno vplivajo na tvoje življenje. In ko že skoraj pozabiš, ko se se distanciraš in vsaj za trenutek zaživiš v svojem lastnem svetu, ugotoviš, da je tudi ta poln nenačelnežev, lažnivcev in bleferjev. Ni mi čisto jasno, kako te lahko človek gleda v oči in se ti mirno zlaže. Ni mi jasno, da me obdajajo ljudje, ki so zavoljo lastne ‘priljubljenosti’ sposobni blefirati, prikrivati in zavajati. Ne gre mi v račun, da mi nekdo danes pove nekaj, že jutri pa zgodbo postavi na glavo. Pa kaj jim ni jasno, da maske slej ko prej padejo, da slej ko prej človeka ujamejo na laži, da si nekateri zapomnimo, kaj nam kdo pove?

Očitno ne. Ali pa to sploh ni pomembno. Živimo v svetu, kjer je načelnost izumrla, kjer je laž pač nekaj običajnega in kjer smo čudaki tisti, ki se sploh praskamo po glavi zaradi takih nebuloz. Škoda časa, pa še glava začne bolet.

45 komentarjev

Danes sva z gospodom otrokom tudi uradno zaključila zdravljenje polomljene noge in roke. Rentgen ni povsem navdušil, a baje ne gre skrbeti. Če tako pravi zdravnik, verjetno res ne. A zdravnik si je za pregled slike vzel manj kot pol minute. Nekoč polomljenega gležnja se je le enkrat dotaknil in se zadovoljil s pojasnilom enajstletnega otroka, da ga nič ne boli. Mene je odpravil z ‘dva meseca še brez večjih obremenitev’, med spraševanjem, kaj hudiča pomeni odstopanje za deset stopinj, pa naju je sestra že rinila skozi vrata, v katerih se je med tem pojavilo nekaj nejevoljnih obrazov. V roke sva dobila še en izvid in to je to. Konec zgodbe.

Prav. Saj je bil le en zlom. No, okej dva, ampak, kaj bi to. Nekateri polomijo več kosti. Nekateri celo krvavijo, nekateri imajo neozdravljive bolezni in hej, nekateri celo umirajo. En gleženj gor ali dol. Pred vrati je namreč še nepopisna množica ljudi s povitimi rokami, nogami v mavcu, polno je starcev na vozičkih in nezadovoljnih sorodnikov, ki čakajo, da bodo njihove stare mame prišle na vrsto.

Kamorkoli seže pogled, ena sama gužva, medicinske sestre, ki tekajo sem in tja, reševalci, ki prevažajo paciente v velikih posteljah, dijaki zdravstvene šole, ki čuvajo nepokretne starke. Za sprejemnim pultom so tri administratorke, ki morajo poskrbeti za čisto vse bolnike, obiskovalce, za vse strice, ki ne znajo sami potrditi zdravstvenih kartic, za tete, ki so prepričane, da jih mora zdravnica ta pa ta zaradi njihovega krznenega plašča in natupirane frizure sprejeti takoj. Brez kakršnekoli napotnice.

V bolnišnico, kamor praviloma zahajajo bolni, poškodovani, utrujeni in stari ljudje, vlada kaos, ki bi ga mogoče pričakovali v večjem nakupovalniem centru, na koncertnem prizorišču, ne pa v bolnišnici. Nič čudnega, da si zdravnik za pacienta ne vzame več kot tri minute, če pa pred ordinacijo opravi vizito, če se paciente naroča dve uri pred odprtjem ordinacije in če je prav v vsakem trenutku pred vrati najmanj 30 ljudi. Nič čudnega, da so sestre zlovoljne in sitne, če morajo dnevno sprejeti veliko preveč pacientov, če morajo skakati iz pisarne v ordinacijo, od zdravnika do zdravnika in če nenehno poslušajo pritoževanje, javkanje in tečnarjenje. Nič čudnega, da so sitni pacienti. Čeprav so na pregled naročeni, nenehno čakajo, pred vsakimi vrati posebej in ne glede na to, koliko in kako se osebje trudi, po nekaj urah vsakdo postane živčen. Pustimo ob strani to, da nas bolezen ali poškodba že tako ali tako ne osrečujeta preveč.

Ko berem ali gledam novice o morebitnih stavkah zdravnikov, ko slišim, da primanjkuje medicinskega osebja, lahko le prikimavam, ko pa vidim demonstracijo vsega skupaj v živo, šele dojamem dimenzije poraznega stanja v slovenskem zdravstvu. Razumem, da Ministrstvo za zdravje nima čarobne paličice, s katero bi ministrica zamahnila in odpravila težave, a hudiča, reforme zdravstva se bo nekdo moral lotiti. In to kmalu. Preden ponori še tistih nekaj zdravnikov, ki so sposobni delati v takih razmerah in preden vse naše medicinske sestre gladko odkorakajo v tujino. Ali pa v kako drugo službo. V tej so resnično preobremenjene.

Vesela sem, da sva se domov odpravila zgolj s skrivnostnim ‘odstopanjem za deset stopinj’, hvaležna, ker se nama v bližnji prihodnosti ne bo potrebno vračati. Vsaj upam, da ne.

19 komentarjev