blodim, blodiš, blodi

kako veš, da si odvisen od bloganja? samo za vas sem izbrala nekaj znakov, ki bi jih veljalo preveriti. v kolikor pri sebi opazite vsaj tri opisane simptome, vam svetujem, da nemudoma poiščete zdravniško pomoč. zaenkrat odvisnost od bloganja zdravijo zgolj redki posamezniki … med katerimi se najde recimo sabina obolnar … metode zdravljenja pa temeljijo predvsem na zavračanju vsega, povezanega z blogi. razvija se tudi že specialna terapija (pod budnim očesom preizkušenih blogerjev), ki bo temeljila na preveliki količini zanič zapisov ter žaljivih komentarjih. predvideva se, da bo zaradi prevelikega uživanja tovrstne navlake … bolestna želja po pisanju ali komentiranju blogov … relativno hitro zamrla. takšno zdravljenje je žal trenutno še v fazi testiranja, zato vam ga - odsvetujem.

vrnimo se raje k simptomom. torej … kako veš … da si odvisen od pisanja blogov?

simptom številka 1: preletiš športne novice … in ob napovedi tekme slovenija - bolgarija vidiš zgolj besedo … bolgarija. seveda se vprašaš … kakšno ekipo imamo blogerji?? (če ti na tem mestu nič ni jasno … verjemi … nisi odvisen od bloga … ali pa vsaj ne … dislektičen)

simptom številka 2: klikneš na čisto vsako objavo na netu, ki vsebuje katerokoli od izpeljank besede blog … zapeljejo pa te tudi podobne besede (recimo: bog, brlog) … za vsak slučaj pa preveriš še vse, kar omenja ključne besede, komentarje, obisk strani in google analytic.

simptom številka 3: kadarkoli novico prebereš v časopisu … vidiš na teve-ju … najprej pomisliš, kako nujno bo to potrebno komentirati na blogu in kako bo vse skupaj izpadlo.

simptom številka 4: karkoli se ti v življenju zgodi … sodiš skozi prizmo bloga. recimo: nekaj zajebeš in namesto, da bi se z udeleženo stranko pogovoril … komaj čakaš, da se usedeš za računalo in z dogodkom ter stranko … pisno obračunaš.

simptom številka 5: še preden preveriš elektronsko pošto, pregledaš vse nove komentarje na blogu.

simptom številka 6: tvoj telefonski imenik je pretežno sestavljen iz cifer, zraven katerih so zapisana čudna imena. seveda gre za vzdevke tistih blogerjev, ki jih redno prebiraš in s katerimi se občasno družiš.

simpotm številka 7: si zloba in bloge pišeš brez velikih začetnic pa s tropičji. direktorju podjetja, v katerem delaš, oddaš finančni načrt za leto 2008 - brez ene velike začetnice in s sumljivo velikim številom tropičij.

simptom številka 8: prebereš članek v časopisu in takoj iščeš rubriko ‘komentiraj’.

simptom številka 9: vse oblike druženja obvezno vključujejo vsaj desetkratno uporabo besede blog. normalno je tudi to, da o določenih temah nočeš debatirati, ker si ‘itak že vse napisal’.

simptom številka 10: ko te popoln neznanec potreplja po ramenu in zine ‘ej, dober zapis’ ali pa ‘prekleto … kolk pa ti nakladaš’ … niti trzneš ne več.

simptom številka 11: začneš pisati o blogih in bloganju … pa ne znaš nehat. zdi se ti … da bi lahko nakladal v nedogled … pa še vedno ne bi povedal vsega.

tako kot … jaz … točno v tem trenutku. grem preverit komentarje;)

__________________________________________________

in evo … ob pomoči ostalih ‘pacientov’ se seznam sproti dopolnjuje:

zboleli so (poleg zlobe): lado, had (tu sumimo težjo obliko odvisnosti;)

simptom številka 12: ko te nekdo povpraša o mnenju, odgovoriš: ja, ja, saj bom napisal.

simptom številka 13: popolnoma trpežen si. prebiješ se skozi najbolj dolgočasne zapise in preživiš vse … tudi najbolj žaljive komentarje. brez kake hude muke.

simptom številka 14: ko te kolega vpraša, kje si bil na počitnicah, ga ubiješ s pogledom in mu prijazno razloziš, da je vse spisano in dokumentirano na blogu.

simptom številka 15: s kolegi se dogovoriš za drink preko bloga. en objavi novico kdaj in kje, potem pa čudno gledaš, od kje toliko folka :)

simptom številka 16: ko zvečer gledaš dober film, namesto, da bi se spravil do računalnika, prečekiraš maile na gsm-u, ko vidiš, da je kdo komentiral na blogu, vstaneš in spišeš odgovor.

simptom številka 17: ko greš na počitnice, je prva stvar, ki jo preveriš, ali imajo wireless, sicer iščeš drug hotel.

simptom številka 18: ko se z avtom pelješ več kot 45 minut skupaj, obvezno vsaj 3x preveriš maile na telefonu.

simptom številka 19: ko greš skozi mesto, ga ne gledaš skozi oči človeka, ampak skozi oči blogerja … kje se kaj dogaja, kaj bi bilo smiselno za pisati, kako bi se to bralo …

simptom številka 20: ko dobiš vabila na prireditve, izbereš samo tiste, ki bi bile lahko potencialno zanimive za bralce blogov.

simptom številka 21: ko se ponoči zbudiš, da greš na wc, vmes se prečekiraš komentarje in statistiko.

simptom številka 22: ko imaš nedeljsko kosilo, si zraven prineseš laptop, ker se lahko vse skupaj zavleče.

simptom števika 23: ko te kdo vpraša, kako ti je ime, mu poveš url bloga.

simptom številka 24: ko greš registrirati avto, razmišljaš, da bi zamenjal registrsko tablico … url bi bil idealen.

simptom številka 25: ko si na morju, moraš vsake pol ure na wc, ker si našel v bližnjem lokalu wireless internet.

_________________________________________

seznam je še v delu in se sproti dopolnjuje.

...komentar [54]

moja prva ljubezen (pred poldijem, definitivno) … so bile knjige. včasih se mi zdi … da sem začela brati še preden sem začela zares živeti … definitivno pa sem veliko prebrala, še preden naj bi brati znala. ko so se moji sošolci mučili z repo in tem, kdo jo bo izpulil … sem se jaz lovila z jalnom in njegovimi bobri … uživala pod svobodnim soncem in požirala pet prijateljev enid blytonove. victorio holt sem v celoti prežvečila do četrtega razreda, zbirko dotik skrivoma prebrala v knjižnici do konca osemletke, vmes odkrila lepote aghate christie … zavzdihovala ob knjigi lobanj … se prepirala z učitelji zaradi svete krvi in svetega grala … zraven žvečila slovenske bajke in pripovedke …

moja ljubezen do knjig ni imela ne repa in ne glave. knjige sem dobesedno žrla, brez kakršnekoli kritične distance in nekje sredi gimnazije sem ugotovila, da v lokalni knjižnici skorajda ni več knjige, ki je še ne bi prebrala. kmalu se je izkazalo, da je bila ta moja ljubezen, čeprav čista in iskrena, tudi napačna … prebrala sem precej sranja … precej knjig sem prebrala veliko prezgodaj … ko nisem imela nobene možnosti … razumeti, dojeti njihove vsebine … ponovno branje že prebranega … pa vseeno ni tako čudovita izkušnja … kot prvi potop v svet domišljije, ki ga ustvari prav vsaka knjiga posebej.

ravno zato sem toliko bolj cenila knjige, ki sem jih v svoji mladostni neučakanosti na srečo … in po nekem čudnem naključju … spregledala. ob pravem času sem tako našla süskinda … predvsem njegov parfum, edgarja alana poja in njegovo čudovito prozo … pa žensko francoskega poročnika, meni tako ljubo erico jong, jerofejeva, harmsov zakon linča, brco v želodec … ellisa in njegov roman ameriški psiho … in na svoje največje presenečenje … tudi med slovenskimi avtorji sem začela odkrivati presežke - alamuta, vampirja in recimo virkove ter möderndorferjeve kratke zgodbe.

te knjige, malce kasnje odkrite in ravno zato še toliko bolj posebne, neskončno cenim. prav vsaka od njih ima posebno mesto na moji polici in v vsaki od njih sem neskončno uživala. točno take kot so … od prve do zadnje besede … od vsake postavljene pike do izbranega naslova … so popolne, nespremenljive … in zato vsakič, ko izvem, da bodo po kateri od mojih ‘ljubic’ posneli film … postanem skeptična.

če je knjiga sama po sebi zaključena celota, če mi vsako literarno delo ponuja svojevrsten užitek, da sama slikam podobe, ki jih nosijo besede, da ustvarjam svet, ki je za tekstom, si film vzame pravico, da za besedo … ustvari en sam in točno določen svet. skoraj nič več ni prepuščeno moji domišljiji … vzeta mi je vsa intima, ki jo knjiga ponuja … moji knjižni junaki in vse ideje … so narisani tam, na tistem hladnem, velikem platnu … jaz pa … sedim v nerodnem fotelju in upam, da sva z režiserjem … približno podobno dojela vsebino. režiser … si namreč vzame pravico … da mojemu grenuillu izriše obraz … da moji isadori wing izbere ljubimca in da mojemu patricku batemanu zaveže kravato.

ko je šlo za süskindov parfum … sem bila navdušena … grenuille je bil pravi … umorjenke popolne … pariz prav tak in vzdušje … povsem blizu tistemu, ki ga je ustvarila moja domišljija. po filmu ameriški psiho … sem bila … šokirana. razočarana. potrta. pa kako hudiča … lahko nekdo tako zelo razcefra umetnino … zgreši že z izborom glavnega junaka, preskoči vse tisto, kar knjigo dela resnično dobro in ustvatri … holivudski akcijski zmazek?

zdaj je na vrsti … vampir z gorjancev. drugi slovenski roman (po alamutu) … ki me je resnično navdušil. ne samo mene … celo družbico študentov, ki smo knjigo večkrat prebrali, o njej predebatirali cele večere … pri mraku … jasno … in se potem … nekega hladnega novembra … odpravili iskat vampirje tja na gorjance. našli smo … cerkev … našli smo jupa … našli smo vratno … in predvsem … naredili vampirje iz sebe. uživali smo neskončno … tam … pod gorjanci … ravno tako kot v vsakem stavku dolenčevega romana. vzeli smo ga za svojega … in v glavah … ustvarili svoj film. zdaj … je na vrsti v. v. anžlovar.

priznam … bojim se. v prvi vrsti zato … ker ne maram slovenskega filma. pika. okorn je … omejen v svojem jeziku, zajeban v svoji depresivnosti in začrtan v ponavljajočih se motivih. bojim za vsako sliko v svoji buči … za lenorino lepoto … romana, rodina … cerkev v zraku … dvorec … megleni gozd … za čisto vsako drobno podobo, ki jo je mate dolenc tako popolno izrisal. bojim se … ker filmski scenariji prepogosto preskočijo, izrežejo ali odmislijo detajl, ki dela knjigo tako dobro … bojim se … ker film včasih enostavno ne prenese detajla, ki je za knjigo bistven.

a seveda velja tudi obratno. film ima možnosti, o katerih knjiga le sanja … film lahko gre še korak dlje … in višje … film lahko knjiigo preseže. nič več in nič manj … si ne želim za vampirje z gorjancev. začetek je obetaven. inti šraj … odlična. jonas kot jup? kupim. luštek in cavazza? bi šlo.

prvi prizori so baje že posneti. čestitam. in vas obveščam … da vas budno spremljam. lotili ste se moje ljubice in lepo, lepo prosim … pazite nanjo. čudovita je;)

...komentar [40]

ime mu je poldi … kakih deset let premore … in je sumljivo vijolične barve. nikoli mi ni bilo čisto jasno, kako se je mogoče zaljubiti v karkoli nagraužno vijoličnega, ampak … jebi ga … bila je ljubezen na prvi pogled. srečala sva se potem, ko je nepričakovano umrla cvetka … in sem pod nujno potrebovala novega partnerja. na netu sem našla nekaj belega in kot se je kasneje izkazalo … povsem neuporabnega … a izlet v zagorje mi je našel … poldija.

čeprav je vijoličen, čeprav nima niti servo volana in čeprav … je nekdo avtoradio zabrisal v prtljažnik (kjer domuje še danes) … pozitivnih vibracij ob najinem prvem srečanju nisem mogla zatajiti. poldi, ki je pred mojim obiskom sameval v poplavi rabljenih in grdih vozil … pa mi moje navdušenje ob prvem srečanju … vsakodnevno vrača.

v najini dveletni zvezi je samo dvakrat protestiral … enkrat je izpljunil termostat in lepo zakuhal (okej … priznam … krivda je bila izključno moja) … enkrat pa se je odločil … da bo prekuril neko malo električno stvar … zaradi katere sem se navdušila nad amzs mehaniki. tu pa tam … poldi noče špricati vode po sprednji šipi … včasih malce zacvili … v kakem ostrem ovinku recimo … ampak … večino časa je nadvse priden … varno me vozi naokoli … s svojo majhnostjo lepo prikriva mojo največjo šofersko hibo … bočno parkiranje … in nikoli ne protestira … ko preskakujeva sitne tovornjake po tolminskih in idrijskih klancih.

poldi nadvse ceni mojo neizmerno ljubezen, ki jo izkazujem z rednim točenjem bencina, bolj kot ne naključnim preverjanjem razno raznih tekočin, občasnim božanjem armaturne plošče (okej … če le ni na njej preveč prahu) in čeprav mi uspe naokoli divjati s skoraj praznimi pnevmatikami … je poldi pridno tiho.

danes pa ga imam na sumu … da je name … malce jezen. že včeraj je na smrt obsodil eno od sprednjih žarnic … in skoraj prepričana sem … da je to naredil nalašč. ker ve … kako prekleto sovražim brskanje pod pokrovom motorja … tlačenje prstov v nemogoče odprtine … ugibanje … kateri tepec je pogruntal … žarnice skriti tako daleč in pokriti z nemogočimi plastičnimi pokrovčki … da je rezultat menjave žarnic vedno isti: po pol ure preklinjanja in rjovenja … luč sicer spet dela … a moji prsti so vedno vsi črni … nohti (kolikor jih sploh premorem) … polomljeni in svinjski … roke pa popraskane … kot da sem prišla iz kake vojne.

skoraj prepričana sem … da poldi protestira, ker hoče … nove … zimske čevlje. take … z dobrim profilom … mehke … udobne … ki se bodo na cesto prilepili tako kot je treba … in ne te preperele sandale … ki jih nosi sedaj. prav nič ne pomagajo verige v prtljažniku … poldiju čevlji niso všeč … in teta zima se z njim strinja. treba se bo preobuti … še preden oddrsamo iz kakega ovinka … ali še preden nam kak postaven mladenič v modrem … pribije kazen, ob kateri bo bolela glava.

no … da poldija in sebe (pa morebitne može v modrem) pomirim … sem se danes naročila na pregled pri čevljarju … ki je bil kar malce zgrožen ob dejstvu … da se mi niti sanja ne … kako cifro čevljev poldi nosi. saj ne … da ne vem … kam pogledati … ampak … da bi znala na pamet dimenzije gum mojega vozila … he … a se vi šalite? no … stric čevljar se ni šalil … in ker se mi resnično ni dalo odsprehajati do parkirišča … bomo popoldne poldija peljali na pregled. izbrali bomo čevlje … zaradi cene dobili nekaj sivih las … vmes pa še našli prijaznega mehanika … ki bo z veliko manj težavami kot jaz … stlačil prste nekam pod motor … in zamenjal mrtvo žarnico. volk sit … koza cela … denarnica pa prazna.

eh ja … ljubezen je draga stvar. vedno mora nekdo … plačevati. a … kaj naj … če ga imam pa tolk rada?

ps: ta zapis je nastal … iz gole ljubezni do poldija … ki je definitivno bolj zdrava … kot katerakoli od tem, ki sem si jih danes zaželela prežvečiti. recimo … ‘premier je izgubil ministra za obrambo’ … na ‘kmetiji si za nekaj tisoč evrov sekajo prste’ … ‘bizovičar in zrnec sta me povsem razočarala’, ‘naj se končno že zgodi glasovanje o (ne)zaupnici’ ali ‘naj mi nekdo hudiča pove, koliko ljudi je bilo na demonstracijah’.

...komentar [28]

v ponedeljek me je malce na rit vrgla mama enega od otrokovih sošolcev. prosila me je, če se lahko njen mali uči pri meni v službi, ker ima ona neke neodložljive obveznosti in pride domov šele ob petih. okej … ni panike … do petih … bosta mulca v moji pisarni … ob petih pa ti ga pripeljem domov.

no … pa sta mulca prišla … tam … okoli dveh … in  bila sta lačna kot psa. jasno. od malice je minilo že nekaj ur in gospod otrok običajno je kosilo … ob dveh. gospod sošolec je v pisarno privandral z dvema paketoma keksov, veliko čokolado in vrečko nedoločljive vsebine. očitno je bilo to … njegovo kosilo.

grozna kot sem … sem mu zaplenila vse packarije … otroka strpala v avto in predčasno pobegnila iz službe … kuhat kosilo za dva lačna otroka. seveda je to porušilo plan oddajanja gospoda sošolca pred vrati njegovega bloka … zato smo poskušali s spremembami seznaniti še gospo mamo. zaman. na telefon se ni javljala. ne ob treh in ne ob štirih … ne ob petih in ne ob šestih … tudi ob sedmih ne … ko nas je že pošteno skrbelo.

ob osmih je pridrvela direktno v najino stanovanje … naložila nekaj o kopici dela in zahtevala … kavo. a? še preden sem ji uspela razložiti … da nas je skrbelo … ali pa … da smo jo klicali celo popoldne … jo je zanimalo … koliko matematike smo predelali in če znamo dovolj za test naslednji dan.

znamo? seveda znamo. in siti smo in igrali smo se in brali in zabavali. imeli smo super popoldne in ne … nismo ti pustili otroka pred vrati … da bi te 3 ure čakal sam in prestrašen … ker ne bi vedel … kje si. ni se ti sanjalo, da je mali na varnem in toplem … pustila bi ga samega doma … brez kosila … z vrečko keksov in navodilom … naj se nauči matematiko.

da ne bo pomote … gospod otrok so večkrat sami doma. on je rad sam … in jaz tudi. a vedno … ve … kje sem, kdaj pridem. telefon je vedno pri roki in ja, na telefon se javljam. tudi domov pridem, če mali to hoče. takoj.

ampak …  očitno je to spet ena od mojih starševskih zablod … razvajam otroka in pretirano zaščitniška sem. pa … preveč se z njim ukvarjam in ne razumem … da je komu otrok lahko odveč.

lastnemu očetu, recimo. ko je včeraj gospod otrok očetu razložil … da bi rad … da tisto uro, ki jo vsak drug teden preživita skupaj … rad kaj počel s svojim fotrom … da ne bi bil več sam … mu je ta gladko razložil (citiram): ‘ej mali … jst res ne vem, kaj naj s tabo sploh počnem.’

mali je debelo pogledal … vzel nahrbtnik … in šel k fotru brat knjige. ta je namreč imel ‘neodložljive opravke’. tako kot vsakič, ko ga mali obišče. dvakrat na mesec. najraje bi malega odvlekla nazaj domov … in z njim počela to … kar pač … počnem vsak dan.  pa nisem. ker mi je gospod otrok pred tem razložil … da ‘bi bila tudi jaz žalostna, če me nikoli ne bi prišel pogledat.’

prekleto prav je imel. žalostna bi bila. dvomim pa … da bi bil žalosten njegov foter … ali pa mati tistega sošolca, če bi nekega dne .. ta mirno odkorakal skozi vrata.

pa ljudje … a vi veste … da so kondome že davno izumili???

...komentar [57]

tu in tam si obljubim, da se s politiko res ne bom več ukvarjala. enostavno … ni vredno mojega časa in dobre volje. ampak … ne morem si pomagati, res … ne morem … ko se mi na televizijskem zaslonu izriše obraz gospoda cukjatija … ki kot petleten otrok … tuli, jamra in stoka … kakšna krivica se godi sedanji vladi, da je nemogoče delati pod pritiskom in lažmi opozicije … se začnem dreti še sama.

pa kaj je z vami, ljudje, narobe? ste želeli oblast ali je niste želeli? ste šli na volitve zato, da boste zmagali in delali ali zato, da se boste sami sebi smilili? kar ne morem verjeti, kaj vidim … človeka v obleki in kravati … človeka, ki zaseda eno najbolj pomembnih političnih funkcij v naši podalpski državici … ki stoka in joka … kot mali otrok. halo? kdo je tu nor?

sledi mu živčni bajuk, ki vsako vprašanje blond novinarke razume kot napad nase in na celo vladno garnituro … in temu primerno (beri: napadalno, živčno in nepovezano) … odgovarja … za piko na i … pa mu sledi še meni tako zelo ljubi gospod podobnik … za katerega se včasih res zbojim … da ima hudo obliko sladkorne … vsaj tako se cedi in medi … ko odpira usta.

horda razvajenih, cmeravih otrok, vam rečem … horda … ki zadnje dva dni deluje povsem nemočno in obupano … in se obnaša … kot da bo sedaj ljudstvo stopilo do njih, dojelo njihovo poštenost in nemoč … jih prijelo za roke … in jim v usta vtaknilo dude, da se potolažijo.

če je bila janševa izjava okoli možnega odstopa vlade … premišljena poteza … potem bi moral razloge zanjo, preden je spregovoril … zaupati še vsem jokajočim smrkcem, ki po tekočem traku sklicujejo sestanke strank, grozijo z odstopi in javkajo ko zmešane kure … ker … ljubčki moji … škoda, ki jo povzročate … gre na račun vseh nas. me zanima, kaj bi o vaši cmeravosti povedali na ljubljanski borzi, kjer baje cifre padajo, kot da smo pred kako vojno … me zanima … kaj si o vašem joku in stoku mislijo gospodarstveniki … celo državljani, ki jim boste na vrat nakopali še večjo inflacijo?

hej … otroci moji … koliko nas še loči od predsedovanja evropski uniji? prav veliko pač ne, kajne? smo se zbali? nismo dorasli funkcijam? in zdaj bomo dali rep med noge … pa pobegnili? ja … to bo najbolj pametna poteza. pa še pahorju obesimo poslanstvo prehodne, od ljudi nepotrjene vlade … da požre sranje, ki ga je nekdo nakopičil.

ne rečem … da vam je lahko. ne rečem tudi … da ste v treh letih svojega vladanja vse sami zajebali. verjamem … da ste podedovali lepo popotnico. ampak … sami ste si želeli oblast … in zdaj jo imate. in začnite se že enkrat obnašati, kot da veste, kaj počnete. pred tem … vam je šlo kar dobro. arogantno in hladno ste vladali, kot da ste večni in nezmotljivi. no … očitno niste.

očitno ste mali otroci … ki ob prvi pravi krizi … zbežijo v kot in vreščijo kot zmešane kure. lepo vas prosim … počnite to … vsaj za zaprtimi vrati … ne pa na očeh javne televizije … ker če nič drugega … mi priskutite večerjo … ki sem jo že tako … drago plačala. bljak.

...komentar [24]

vsakič … ko me ima, da bi zapisala kak komentar na novopriborjeni kadilski zakon … se ugriznem v jezik … pa sem raje tiho. saj veste … jaz, kadilka … packa odvisna in neobjektivna … nisem poklicana da sodim zakon, ki je v resnici … pisan zame in za meni podobne tepce, ki sami nismo sposobni razmišljati in nehati … zastrupljati sebe in vseh okoli nas.

jaz, packa odvisna … ne smem napisati, da je kadilski zakon zanič … tudi če se vsak dan posebej režim meni podobnim tepcem, ki se zaviti v šale in s kapucami čez oči … stiskajo pred vrati pisarn in vlačijo svoje smrdljive zvitke. še dobro, da sem kadilka, sicer bi lahko rekla, da zadnje čase neverjetno veliko ljudi kadi v avtomobilih … da je večina natakarjev … precej prehlajenih … in ne … ne smem zapisati, da me resnično zanima profit podjetij, ki prodajajo infrardeče grelce … pa one plinske gobe … ki jih je po ljubljani včasih celo več kot ljudi.

mater … škoda, ker sem kot kadilka, packa odvisna … nepoklicana soditi nov jelinčičev predlog, po katerem … bi manjši lokali sami presojali … komu bodo namenjeni in ne … ne smem se strinjati s podražitvijo cigaret … če bi to pomenilo, da lahko ob pivu in biljardu … spet kadim. iz mojih smrdljivih kadilskih ust … ne sme prileteti ugotovitev, da so ulice precej posvinjane s cigaretnimi ogorki …  in povsem neobjektivna bi bila ugotovitev … da so lokali skorajda prazni … terase nabito polne … prej tako glasni nekadilci … pa tako ali tako … čepijo doma … in pišejo nestrpne komentarje na blogih in forumih.

huh … mi je kar malo žal, da moja kadilska in pristranska duša ne sme zapisati misli, da so nekadilci očitno precej nedružabna bitja … ki nam, kadilcem … zavidajo družabnost … in zato udrihajo po nas … ki se … kljub čudnemu zakonu … še vedno družimo in zabavamo … čeprav … na mrazu. ja … taka misel … bi bila resnično … bogokletna.

hja … zajebano je danes biti kadilec … ker kadilci ne dojamemo ljubezni svoje države … in smo ubogi na duhu … pa zmajujemo z glavo ko gremo zvečer v teater … gledat predstavo … iz katere so izrezani kadilski prizori … poslušamo prezeble igralce, ki letajo na čik pavze … dve nadstropji nižje … na ulico … in se nasmihamo … stotniji gospa in gospodov v plaščih … ki med pavzo … grdo kršijo … kadilski zakon.

saj bi jim poskušali povedati, da je v pasaži mgl-ja prepovedano kaditi … ampak … saj so … samo ubogi kadilci … tako ali tako ne bi razumeli … da pasaže … niso odprti prostori … da se v pasažah ne kadi.  pa jih pustimo … naj kadijo …  tako ali tako … nikjer ni nobenega inšpektorja. verjetno … so vsi … na čik pavzi.

eh ja … škoda … ker sem zajebana neobjektivna kadilka … sicer bi danes napisala blog … o trapastem kadilskem zakonu … ki je prehladil pol slovenije … pihnil na dušo tistim, ki tako ali tako … čepijo doma … in zakompliciral življenje onim, ki ga dejansko … skušajo živeti.  napisala bi blog … pokasirala lepo število komentarjev … dobila kak siv las … ampak ob vsem skupaj … neskončno uživala.

res … kesam se … in iskreno obžalujem … da sem kadilka, packa odvisna … in da ne smem napisati … da grem zdej … skadit dve cigareti tja … kjer je to prepovedano.

...komentar [30]

zlomka … tokrat je ljubemu janezu uspelo … presenetil me je. pozitivno. za celih 6 sekund. vlada rezultate nedeljskih glasovanj ocenjuje kot slabe, razmere, ki so privedle do njih … pa kot zaskrbljujoče, zato ničesar ne izključuje … niti odstopa. a?

zanimiva izjava … sploh iz ust človeka, ki se mi je v obdobju svojega ‘vladanja’ v bučo vtisnil kot precej aroganten … če ne že ciničen posameznik … ki trezno, hladno, že kar preveč ravnodušno … odbija vse kritike in pomisleke. do danes ga ni zmedlo prav nič … ne visoka inflacija, ne ‘zanimive’ reforme visokošolskega sistema ne afere v zdravstvu ali vojski … nič se ga ni dotaknilo … sploh pa … nič takega … kar je direktno povezano z odločitvami vlade. okej … malce je zamenjal svoje ministre … ampak še to je bil … bolj kot ne … kozmetični popravek … toliko … da se je nekaj naredilo.

v večini pa je strumni janez vladal mirno … samozavestno … na trenutke arogantno … in prav zato … njegove današnje izjave … enostavno ne kupim. preveč … poceni je. in preveč … nemogoča. odstop vlade zaradi rezultatov predsedniških volitev … bi bila otročja poteza … nevredna … katerekoli vlade, celo naše.

vse skupaj tako lahko razumem predvsem kot zelo premišljeno … reklamno … in motivacijsko potezo.

najprej … jo gledam v luči demonstracij, napovedanih za soboto. veliki vodja … veliki razlog za sobotne proteste … je kar naenkrat sestopil s svojega nedotakljivega piedestala, nadel si je masko človečnosti in ranljivosti … ter priznal … da je ‘kriza’. narod hoče spremembe … narod ni zadovoljen … narod bi protestiral in ves svoj gnev … zlil po oblasti. a glej ga vraga … ravno v tem trenutku … je vlada … ranljiva … ponižana … pripravljena na dialog, celo umik … kdo je dovolj zloben … da besni do konca? kak užitek … je ‘klati’ ranjeno zver? zver, ki je pravkar … priznala napako?

janševo izjavo bolj kot klic ljudstvu ali priznavanje kakršnihkoli napak razumem kot poziv silam koalicije k strnitvi vrst in zbiranju moči. nič ne poveže in združi bolj kot … kriza … to zna povedati vsak, ki je kadarkoli delal v kakršnemkoli kolektivu; ko je kriza ‘zunaj’ … se napake znotraj spregledajo, zamere pozabijo … in naredi se vse … da se premaga sovražnika. sicer mi ni čisto jasno, kdo v tem primeru sploh je sovražnik … verjamem pa … da mora janša krepko zategniti uzde znotraj lastnih vrst … preden mu kak konj (čeprav ne paradni) … pobegne.

danilo türk je tako sicer … hote ali nehote … s svojo prepričljivo zmago na predsedniških volitvah … povzročil politični kaos … ki ga je slovenija pričakovala že dlje časa, a vlada ne bo odstopila, v to sem prepričana. je pa vlada dobila … pravo kritiko v pravem trenutku. (gledano s stališča vlade, jasno). janša ima tako še leto dni časa, da omili svoj arogantni nastop … zamenja kakega ministra … malce popusti pri kakem trapastem zakonu (jups … jelinčičevim kadilcem se dobro piše) … in tako … spet pridobi nekaj političnih točk … in še enkrat več … lepo za nos potegne … naivne ljudi … ki v izjavi … da ni izključeno nič, niti odstop vlade … vidijo karkoli drugega … kot še eno od dobrih domislic … vlade janeza janše.

spet je vse na plečih … že tako zmedene in razdrobljene opozicije … ki si lasti zmago danila türka in proslavlja … ‘pohod levice na oblast’. če bo ta samooklicana levica … predolgo in preveč bučno proslavljala … se ji kaj lahko zgodi … da bo spregledala premišljeni teater koalicije … in zapravila priložnost, ki ji jo je narod ponudil na predsedniških volitvah.

...komentar [42]

prav ne želim si pisati o predsedniških volitvah, prepričljivi zmagi danila turka … ugibanjih … ali bomo slovenci sedaj dobili nove tipkovnice s tistim ‘popikanim’ u-jem … ne želim si komentirati helene blagne in mance košir … ki sta turkovo zmago doživeli kot svojevrsten orgazem (no, tako je vsaj izgledalo) … in če sem čisto poštena … še nad petrletom se mi ne da znašati … ker je poraz prenesel … precej dostojno.

razmišljala sem, da bi mogoče ljubemu janezu … tja na kitajsko … poslala kak pozdravček … pod katerega bi podpisala enega od njegovih paradnih konjev, ki včeraj niso skrivali razočaranja … mogoče bi mi pripisala kak lep citat o tem … da je rezultat predsedniških volitev v resnici najboljši pokazatelj nezaupanja ljudi v sedanjo oblast … pa me niti to … ne zabava preveč. naj uživa z uršiko zalo … slovenija ga bo pridno počakala … z vsemi svojimi problemi vred.

imelo me je, da bi se nasmehnila karlu erjavcu … in vsej vladni eliti … ki je včeraj padla še na drugem testu … referendumu … in to tako prepričljivo … a me je … čisto iskreno … zaskrbelo za dobro voljo naših vrlih politikov. priznam, da sem cepetala, ko sem poslušala danila slivnika, ki ni mogel … da ne bi medijev okrivil za ‘čudne’ volilne rezultate … in zelo lepo pljunil po novinarjih … ki so zmago danila turka takoj povezali s ponovnim pohodom ‘levice’ na parlament … ampak ne … niti gosopod slivnik … me ni uspel iztiriti.

hej … vraga … še jankoviču se ne bom pritožila, da mi je pokvaril sobotno dopoldne, ko je … reci piši … že desetega novembra nakranjcljal vse trge in ulice z rdečimi obeski in plastičnim smrečjem … ki nadvse lepo sovpada z vsemi gradbišči v centru mesta. odpustim celo gradbincem, ki mi pod oknom gradijo garažno hišo … ki so mi vzeli parkirplac in ki že od šestih zjutraj zganjajo tako galamo … da ne slišim niti lastnih misli.

mogoče bi se lahko pritožila na pop-tv … ker se jim včeraj ni ljubilo pripraviti niti ene novice o čem drugem … kot o predsedniških volitvah … ali na rtv-slo … ker so mi novi, povsem neuki, novinarski frisi včeraj res priskutili konzumiranje rezultatov volitev … ampak ne … danes se zloba ne da.

nikomur se ne bo pritožila … nikogar spljuvala … in z nikomer preveč ukvarjala. zloba je trenutno povsem zadovoljna s svojim malim življenjem … z vikendom, ki je bil do nje neskončno prijazen … in z ljudmi … ki so jo ta vikend obdajali. ob vseh predsednikih, politikih, novinarjih in komentatorjih … nenazadnje ljudje … zvečer zapremo vrata svojih domov … in ostanemo sami s seboj. pa ni važno … ali smo male zlobe … ali veliki janezi.

tako upam … da je danilo včeraj … od veselja … zaplesal s svojo ženo … da je janez … objel uršiko zalo … in da je lojzeta … žena dodobra potolažila. upam, da se karl preveč ne živicira zaradi referenduma … in da je slivnik … vseeno … s kom nazdravil. danes … dovolim … da smo vsi ljudje … vsak … s svojo srečo … in vsak s svojimi težavami. jutri pa bom spet … mala zloba … ki bo pljuvala velike politike. obljubim.

...komentar [31]

včaraj je bil spet eden od tistih dni, ko gospod otrok gostujejo pri svojih prijateljih. za razliko od domače vasi, kjer so prijatelji za vsakim vogalom in je druženje precej samoumevno … so v prestolnici za vsak blesav obisk potrebni dogovori in usklajevanja, prevozi, cijazenja in telefonski klici … ki običajno stvari zakomplicirajo do te točke … da bi najraje rekel … ne.

večina staršev je prezaposlenih … živijo prav povsod … samo blizu ne … in otroke vozimo od kranja do brezovice … od barja do zaloga. včeraj je bil na sporedu sošolec … ki živi v bližini kranja. no … vsaj ob zadnjem obisku, pred kakimi tremi tedni … sem ga morala peljati tja. včeraj … je čudežno … živel … 500 metrov od šole. hmmm …

‘ja, a ne veš? … njegova starša sta se ločila … in danes smo pri očetu in njegovi novi punci. jutri … me lahko pelješ k mami v kranj.’ mali mi je vse skupaj razložil tako zelo samozavestno … kot da je ločevanje staršev … nekaj najbolj samoumevnega … to … da se otroci selijo sem ter tja … še bolj … in to … da ima večina sošolcev gospoda otroka od enega do štirih … petih staršev … pa tudi.

priznam … malce me je na rit vrglo … sploh … ko je mali začel naštevati … koliko in katere starše … premorejo njegovi sošolci … koliko je tam otrok … čigavi so … in kje vse živijo. zaključek? od dvajsetih otrok, kolikor jih je v razredu … jih manj kot 5 živi v družini … ki je še pred desetimi ali malo več leti … veljala za edino ‘pravo’ obliko družine … to je … družino … z dvema biološkima staršema … pa še kakim otrokom zraven.

kot že davno osamosvojena mati … (baje sodim v kategorijo samohranilk) … seveda … res nisem poklicana … da sodim ločitve. sploh … ker verjamem, da je za otroka veliko bolje, da se starša ločita, če pač ne moreta shajati drug z drugim … kot pa da otrok odrašča v prepriljivem, stresnem … ali … bog ne daj … nasilnem družinskem krogu. zmedlo me je predvsem poročilo o tem, koliko novih ’staršev’ premorejo sošolci in kako hitro po ločitvah se ti novi starši uvažajo v družine.

naj mi nekdo reče … da sem zadrta … zajebana … ali pa enostavno … nezrela … ampak jaz tega resnično ne razumem. v vseh letih svojega samskega življenja in starševanja … se seveda nisem spremenila v nuno iz samostana … ali sitno baburo … ki o seksu bere le v knjigah. nikoli niti nisem imela občutka, da sem se odrekla kateremukoli delu svojega socialnega življenja … prej obratno … več se družim in zabavam … kot kadarkoli prej … ko sem bila del neke ‘familije’. a nečesa nisem nikoli … želela … niti znala … mešati svojega otroka v svoja bolj ali manj ‘zabavna’ prijateljstva.

čeprav gospod otrok poznajo vse moje znance in prijatelje … čeprav smo marsikdaj skupaj šli v kino, na pijačo ali se kako drugače zabavali, mu nikoli nisem uvozila nadomestnega očeta. nikoli in nikdar nisem pustila, da bi se otrok spoznal … kaj šele navezal na nekoga … ki mi je tu ali tam pogrel posteljo … šel z mano na pivo … ali pa celo noč predebatiral ob biljardu. včasih sem zaradi tega prevozila precej kilometrov … dobivala sive lase zaradi varstva … pokurila tudi kak dan dopusta … samo zato … da sem uspela … poskrbeti tako za otrokove … kot svoje potrebe … ne da bi kdo bil prizadet.

otroci so namreč občutljiva bitja. hitro se navežejo in hitro … imajo radi. tako kot mi … odrasli … le da mi … besedo radi včasih malo bolj slabo razumemo. je dober seks že imeti rad? je dobra družba že dober starš? je to … da se jaz zaljubim … že zadosten razlog … da nekoga vpeljem v najin svet … in upam … da se bo vse izšlo? ne vem, mogoče sem res strahopetec … mogoče … sem do malega preveč zaščitniška … a dokler … sama nisem prepričana … nočem … da se prepričuje še moj otrok.

sošolci gospoda otroka, ki premorejo precej rezervnih staršev, tudi tisti, ki so deležni precejšnjih menjav teh rezerv … izgledajo srečni, zadovoljni otroci. o ‘fotrovih ljubicah’ govorijo ravno tako sproščeno … kot jaz o vremenu ali glasbi. nič jih ne moti … da za en dan v naprej ne vedo, kje ali pri kom … bodo spali … ali kdo jim bo skuhal večerjo. mogoče … so otroci res bolj trpežna bitja … kot se zdijo meni … mogoče … jaz resnično preveč kompliciram. mogoče … bi nekoga lahko domov povabila na čaj. ne vem.

veste vi? pa prosim … ubijte me nežno;)

...komentar [43]

zadnjič sem nekje zasledila, da bomo v neki vasi na krasu zgradili precej hiš - za italijane. v resnici … naj bi na enega slovenca v vasi … naselili tri italijane.

zadnjič … sva z najljubšim bralcem … šla pogledat predjamski grad. ko sem gospodični na blagajni vrnila italijanske brošure … me je debelo pogledala … in komentirala … ‘aja … ma sta slovenca?’

v posočju … je skoraj nemogoče kupiti staro hišo, senik, vikend ali karkoli … sestavljeno iz kamenja in lesa. večino neposeljenih zgradb … so pokupili … angleži.

v prekmurju imamo baje angleško vas.

v hitovih kazinojih … te na vratih ogovorijo v italijanščini. večina gostov je italijanov in ko mi kdo stopi na palec (ali polije pijačo) se opraviči v italijanščini.

v ljubljani (sploh v lokalih, ob nogometnih igriščih, na avtobusih in v trgovinah) … vedno več ljudi govori jezike bivših bratskih republik. znanci, ki imajo slovenske starše, so rojeni v sloveniji in imajo z recimo srbijo toliko veze kot jaz z madagaskarjem …  v družbi … govorijo srbsko.

v restavracijah mi zadnje čase ponujajo menije v angleškem ali nemškem jeziku.

televizijski oglasi vse pogosteje vsebujejo angleške besede, imena podjetij, lokalov in trgovin so ‘in’ le v primeru, da se nad vhodom bohoti napis v tujem jeziku.

gospod otrok se je v šoli že naučil ‘evropsko himno’. zdravljico … sva se naučila sama. doma.

verjetno … je vse to logična posledica vključevanja v evropsko unijo, vse večje prehodnosti naše male deželice, odpiranja mej in človeške mobilnosti. v slovenijo prihaja vse več tujcev, mi odhajamo v tujino, svet se odpira in povezuje … vse je lepo in prav.

pa vseeno … rada bi še kdaj stopila na breg soče … ne da bi se name drl anglež, ki je zakupi polovico zemlje od tolmina pa do bovca, želela bi, da se ljudje na slovenskih tleh, v slovenskem lokalu in s slovenskimi natakarji … z menoj pogovarjajo v slovenščini … in da mi ponudijo slovenski meni. na ogledu slovenske turistične znamenitosti želim slovensko brošuro in od slovencev pričakujem, da se z menoj pogovarjajo v slovenščini. sem prezahtevna?

ne. če samo pomislim na prekleto staro gorico, nekoč slovensko mesto, kjer se z menoj nihče noče z menoj pogovarjati slovensko (čeprav mu na službeni izkaznici piše ivan) … če pomislim na študijske izmenjave v italiji … ko je bil odgovor na vprašanje ‘do you speak english?’ vedno en in isti: ’si, un’ pocco’ …  če pomislim na francoze, ki jim je vse, razen francoščine, španska vas … če se spomnim nemcev in njihovega znanja tujih jezikov … vem … da ne zahtevam preveč.

ti ljudje so v sloveniji tujci. k nam prihajajo na obisk … ali se sem preselijo … ampak še vedno … so tujci. turisti nam prinašajo denar. nekateri od njih živijo in prav je … da smo do njih prijazni. prav je … da jim ponudimo promocijski material v njihovem jeziku … da jim zagotovimo vodiča, ki tekoče govori njihov jezik in ja, fino je, če imajo na voljo menije v jezikih, ki jih razumejo.

še vedno pa … dva milijona nas je … baje … tudi slovencev. a je res treba … da smo v prav vsakem pogledu … vedno hlapci? je tuje vedno res boljše od našega in drugi vedno boljši od nas? obnašamo se že tako. pred stoletji so nam po glavi hodili nemci … zdaj sami dovolimo … da nam po glavi hodijo … angleži … italijani … nemci … pa še kdo. do ‘južnih bratov’ … ki me v tem kontekstu še najmanj motijo … znamo biti precej nestrpni … ko pa gre za ‘zahodnjake’ … se stopimo kot med … in jim dovolimo … prav vse. da … kupujejo naše hiše … da okupirajo naše travnike … da nas pozdravljajo in preklinjajo … v tujem jeziku. vse … zaradi … evrov … in z izgovorom … gostoljubnosti.

me prav zanima, kaj bomo lahko angležem prodali čez nekaj deset let … če bodo tako ali tako … že imeli vse. me prav zanima … kako zanimiva bo slovenija za tujce … če ne bo imela ponuditi prav nič slovenskega. ne jezika … ne ljudi … in ne … slovenskih znamenitosti.

namesto, da slovenska država posiljuje radijske postaje z obveznim predvajanjem slovenske glasbe … ji priporočam, da … (vsaj tako kot nemci) …. proslavi trubarja … da namesto ode radosti … otroci prepevajo najprej zdravljico … namesto … da gradi hiše italijanom … pa naj zgradi slovencem kako stanovanje ali cesto … in prepreči … razprodajo … slovenske zemlje. mogoče … se bo kateri slovenec … v sloveniji … potem bolj počutil … slovenca.

...komentar [12]