včaraj je bil spet eden od tistih dni, ko gospod otrok gostujejo pri svojih prijateljih. za razliko od domače vasi, kjer so prijatelji za vsakim vogalom in je druženje precej samoumevno … so v prestolnici za vsak blesav obisk potrebni dogovori in usklajevanja, prevozi, cijazenja in telefonski klici … ki običajno stvari zakomplicirajo do te točke … da bi najraje rekel … ne.
večina staršev je prezaposlenih … živijo prav povsod … samo blizu ne … in otroke vozimo od kranja do brezovice … od barja do zaloga. včeraj je bil na sporedu sošolec … ki živi v bližini kranja. no … vsaj ob zadnjem obisku, pred kakimi tremi tedni … sem ga morala peljati tja. včeraj … je čudežno … živel … 500 metrov od šole. hmmm …
‘ja, a ne veš? … njegova starša sta se ločila … in danes smo pri očetu in njegovi novi punci. jutri … me lahko pelješ k mami v kranj.’ mali mi je vse skupaj razložil tako zelo samozavestno … kot da je ločevanje staršev … nekaj najbolj samoumevnega … to … da se otroci selijo sem ter tja … še bolj … in to … da ima večina sošolcev gospoda otroka od enega do štirih … petih staršev … pa tudi.
priznam … malce me je na rit vrglo … sploh … ko je mali začel naštevati … koliko in katere starše … premorejo njegovi sošolci … koliko je tam otrok … čigavi so … in kje vse živijo. zaključek? od dvajsetih otrok, kolikor jih je v razredu … jih manj kot 5 živi v družini … ki je še pred desetimi ali malo več leti … veljala za edino ‘pravo’ obliko družine … to je … družino … z dvema biološkima staršema … pa še kakim otrokom zraven.
kot že davno osamosvojena mati … (baje sodim v kategorijo samohranilk) … seveda … res nisem poklicana … da sodim ločitve. sploh … ker verjamem, da je za otroka veliko bolje, da se starša ločita, če pač ne moreta shajati drug z drugim … kot pa da otrok odrašča v prepriljivem, stresnem … ali … bog ne daj … nasilnem družinskem krogu. zmedlo me je predvsem poročilo o tem, koliko novih ’staršev’ premorejo sošolci in kako hitro po ločitvah se ti novi starši uvažajo v družine.
naj mi nekdo reče … da sem zadrta … zajebana … ali pa enostavno … nezrela … ampak jaz tega resnično ne razumem. v vseh letih svojega samskega življenja in starševanja … se seveda nisem spremenila v nuno iz samostana … ali sitno baburo … ki o seksu bere le v knjigah. nikoli niti nisem imela občutka, da sem se odrekla kateremukoli delu svojega socialnega življenja … prej obratno … več se družim in zabavam … kot kadarkoli prej … ko sem bila del neke ‘familije’. a nečesa nisem nikoli … želela … niti znala … mešati svojega otroka v svoja bolj ali manj ‘zabavna’ prijateljstva.
čeprav gospod otrok poznajo vse moje znance in prijatelje … čeprav smo marsikdaj skupaj šli v kino, na pijačo ali se kako drugače zabavali, mu nikoli nisem uvozila nadomestnega očeta. nikoli in nikdar nisem pustila, da bi se otrok spoznal … kaj šele navezal na nekoga … ki mi je tu ali tam pogrel posteljo … šel z mano na pivo … ali pa celo noč predebatiral ob biljardu. včasih sem zaradi tega prevozila precej kilometrov … dobivala sive lase zaradi varstva … pokurila tudi kak dan dopusta … samo zato … da sem uspela … poskrbeti tako za otrokove … kot svoje potrebe … ne da bi kdo bil prizadet.
otroci so namreč občutljiva bitja. hitro se navežejo in hitro … imajo radi. tako kot mi … odrasli … le da mi … besedo radi včasih malo bolj slabo razumemo. je dober seks že imeti rad? je dobra družba že dober starš? je to … da se jaz zaljubim … že zadosten razlog … da nekoga vpeljem v najin svet … in upam … da se bo vse izšlo? ne vem, mogoče sem res strahopetec … mogoče … sem do malega preveč zaščitniška … a dokler … sama nisem prepričana … nočem … da se prepričuje še moj otrok.
sošolci gospoda otroka, ki premorejo precej rezervnih staršev, tudi tisti, ki so deležni precejšnjih menjav teh rezerv … izgledajo srečni, zadovoljni otroci. o ‘fotrovih ljubicah’ govorijo ravno tako sproščeno … kot jaz o vremenu ali glasbi. nič jih ne moti … da za en dan v naprej ne vedo, kje ali pri kom … bodo spali … ali kdo jim bo skuhal večerjo. mogoče … so otroci res bolj trpežna bitja … kot se zdijo meni … mogoče … jaz resnično preveč kompliciram. mogoče … bi nekoga lahko domov povabila na čaj. ne vem.
veste vi? pa prosim … ubijte me nežno;)
8.11.2007 ob 09:08
Mislim, da ravnaš pravilno, je pa res, da bo tvoj gospod otrok odrasel in se odselil, ti boš pa ostala sama. Hočem pač povedati, da imaš pravico-vso pravico do svojega življenja in ne imej preveč “slabe” vesti zaradi otroka. Joj upam, da me razumeš kaj sem hotela povedati, ker najbolje je bit pameten iz udobnega kavča. Si pa občudovanja vredna, kot vsaka mama, žena, ženska!
8.11.2007 ob 09:14
Kaj čem drugega kot se strinjati s soimenjakinjo… ;)
8.11.2007 ob 09:14
Da se pari ločujejo zlahka razumem, to, zakaj se poročajo, pa mi nekako ne gre v glavo, in ne, ne ga povabit na čaj, ker ti dvomi okoli tega, ali bo otroku prav ali ne, služijo le kot izgovor, ker sama nisi čisto prepričana o tem, ali so ti možakarji pravi.
8.11.2007 ob 09:24
jaz pa sem to pustila, ko sem spoznala moškega, s katerim si želim bit skupaj do konca življenja. skupaj sva pet let (z vmesno prekinitvijo) in s tamalima se ej ujel. ni pa nikoli bil nadomestni oče. on bo oče najinemu otroku, mojima hčerama pa ne. in to vemo.
kaj pa naj? se ves ta čas, dokler živita z mano, vozim k njemu in se delam, da sem sama? joj, si sploh ne predstavljam tega.
no, prej, preden semspoznala njega, sem bila 4 leta sama z njima, pa so tudi tipi hodili k meni, sicer takrat, ko njiju ni bilo, če pa so se kda jsrečali na vratih, pa tudi ni bilo nič narobe. sem jima že zdavnaj razložila, da sem spolno bitje in da “rabim” seks. v bistv u sem jima rekla : če hočeta imeta mamo, ki bo zadovljna, srečna ipd. potem mi naj ne težita okoli tipov in seksa. če pa hočeta imet zateženo mamo, potem bom pa pač sama sama in samo z njima. valjda sta izbrali prvo varianto. in eto … zdaj smo že nekaj let v 4. imata enega prijatelja več. in vidita, kako se moški obnašajo do žensk in moj res ni tipičen moški. ne kadi, ne pije, ne hodi zvečer ven ,ne gleda nogometa …
8.11.2007 ob 09:26
Ne razumem, kaj je tvoj problem? Saj otrok ni neko bitje, ki lahko komunicira samo s svojim biološkim očetom in materjo! Kaj pa, če sta mrtva? Pri meni je tako, da sem imela prvega otroka z nekom, ki se je po dveh letih nujno hotel ločiti od mene. Nujno ti moram dati link:
http://www.vivastar.si/dajana/?p=972 Torej je šel moj prvi zakon po gobe. Potem sem čez tri leta spoznala drugega moža, ki je sprejel mojega otroka popolnoma samoumevno. Od takrat, ko sem se odločila, da bom z njim, sem jo pač njemu predstavila. Ja, kako bi pa drugače vsi skupaj sploh živeli? Potem sta čez dve leti prišla dva otroka. No, živeli smo skupaj, malo srečno, na koncu pa vse bolj nesrečno in po petih letih drugega zakona je bilo tudi tega konec. Danes živimo v naši patchwork fammiliy, ki je nekaj najbolj samoumevnega v današnjem svetu. Imam tri otroke, moj partner dva svoja, vsi se pišemo drugače (razen Tamauček in Tamaučica se pišeta enako a jaz ne, tako kot onadva - da ne bi govorila kakšen problem imam, ker se moji otroci pišejo drugače od mene - zavijam z očmi…). Na začetku - ko smo se pred dvema letoma preselili iz Dunaja v Ljubljano - sta se tamala dva morala navaditi. Najprej na to, da ni več očeta tu (no, ja, na to se otrok ne more nikoli navaditi, zato pa moraš poskrbeti, da se vidi s svojim biološkim staršem, kolikor je pač mogoče) in potem na to, da živimo drugje, v drugi državi, z drugim jezikom. Tamauček je rabil malo več časa. Ko smo prišli v Ljubljano, je bil star malo čez tri leta in je vse, kar je znal povedati bilo “iš auh” (jaz tudi, po nemško). Potem se je privajal, dolgo časa govoril v njegovi žlobudravščini in zdaj… je perfekten petletnik, govori tako dobro ljubljansko, da ne moreš verjet. :roll:
Nikoli nisem pred svojimi otroci ničesar skrivala - seveda - v mejah - kar lahko otrok sam prebavi. Ne zdi se jim čudno, da moj partner ni njihov oče, čeprav imajo probleme zaradi tega v šoli - Tamaučica raje reče, da je on njen pravi oče, ker pravi, da njeni sošolci tako komplicirajo… Tako mi je rekla tudi najstarejša. Da enostavno ne govori o tem z drugimi, če pa že kdo hoče nujno vedeti, potem mu pač pove. Za otroka je najboljši “blagoslov” to, da zanj skrbi ljubeč odrasel. In je vseeno, če je z njim v sorodu! ;)
8.11.2007 ob 09:26
Jaz tudi mislim, da otroku ni treba poznati prav vsakega, ki pogreje tvojo posteljo. Če boš našla nekoga, za kogar si boš želela, da bi še dolgo grel tvojo posteljo, potem ga bo gospod otrok že še imel priložnost spoznati. :)
8.11.2007 ob 09:27
Danes imamo več vrst družin in s tem ni nič narobe. Pomembno je to, da so VSI, ki so v kakršnikoli skupnosti in ki jih skupnost posredno tudi zadeva, zadovoljni.
Zelo se strinjam tudi s tem, da prav vsak znanec ali prijatelj ni in ne more biti nadomestni starš.
Pa vendarle, otroci so tudi zelo odprta in radovedna bitja, mnoge stvari so zanje samoumevnejše in enostavnejše kot si odrasli predstavljamo.
Mnenja sem tudi, da več različnih ljudi otroci spoznajo, širša so njihova obzorja. Seveda ob predpostavki, da je že samo okolje, v katerem živijo toplo, stabilno, vedno sprejemajoče in varno.
8.11.2007 ob 09:59
he … dajana … pa kje jih ti pobiraš?:) kdo pa je rekel … da otrok lahko komunicira samo s svojimi biološkimi starši? halo? seveda ne. in tudi tega nisem nikjer zapisala … da otroci ne bi smeli imeti različnih staršev … da se starši ne bi smeli zaljubljati … zanima me le … kako hitro (meni se zdi … prevečkrat prehitro) … starši ‘uvozimo’ otrokom nove ljubimce in ljubimke. to je vsa poanta.
@mojca … tenkju veri meni … dojela v celoti;)))
@katarina ja … točno to … veš … začutiš in ne kompliciraš … ampak … veliko ljudi poznam (samskih žensk predvsem) … ki po dobrem seksu in dveh večerjah … tipa naselijo v svoje stanovanje … in to je to. kaj pa vem:)
@karmen … seveda ni nič narobe … narobe je ‘umetno’ ohranjati neko vez, samo zato, ker se nam zdi, da je tako prav … da je edina prava družina foter + mama + n otrok. preteklost in napaka, če mene vprašaš.
tudi s tem, da so otroci izjemno odprta in radovedna bitja … se absolutno strinjam … le občutek sem dobila, da nekateri starši to izkoriščajo v svoj prid … saj ni panike … danes en tip … jutri drug … potem bomo pa videli. malce zdrave pameti … in to je to.
8.11.2007 ob 10:02
Zloba, :- ) saj se strinjava in imava podobne zadržke, ki to niti niso, le mero zdrave pameti vključujejo :- )
8.11.2007 ob 10:10
@zloba: Tako hitro, ko se pač odločiš, da bo ta človek tvoj partner. Lahko se odločaš pet let, lahko pa v enem dnevu. Pa tudi ne verjamem, da imaš vsak mesec drugega partnerja. ;)
8.11.2007 ob 10:11
aja, pa še za tiste, ki mislijo, da je otrokom to cool. Počakajte, da pridejo v puberteto, ko vam bodo ob prvi priliki to vse servirali v obraz, potem pa povejte, če ni morda bolje biti pri teh interakcijah otrok-ljubimec/ljubimci malce zadržan.
8.11.2007 ob 10:15
Če me ne bi mojca prehitela, bi napisala točno tako kot ona ;) (no, mogoče ne dobesedno :D )
8.11.2007 ob 10:20
Dokler nisi sama prepričana, da želiš s človekom, ki ti greje posteljo mogoče tudi nekaj več, niti ne vidim smisla, da bi ga predstavljala otroku. Tako kot je napisala mojca, otrok bo imel potem dovolj časa, da spozna to osebo.
8.11.2007 ob 10:21
hja, hotel sem napisati nekaj podobnega kot mojca… če osebe prihajajo in odhajajo, je nekako logično, da jih ne vabiš domov na zajtrk in na silo gradiš odnos med njim(i) in otrokom. odnos, ki se bo itak sesul, ko bosta z osebkom nehala ‘prijateljevat’…
ampak, če se odločiš za neko resno vezo in oceniš (vedeti itak nikoli ne moreš), da je to tisto kar si oba želita na dolgi rok, pa ne vidim razloga, zakaj ne bi partnerja predstavila otroku in potem počasi nagrajevala odnos med vsemi tremi.
ker če bi sklepal iz tvojega vpisa, bi lahko zaključil, da si nekdo, ki se je ločil ne zasluži oz. ne sme več privoščiti stalnega partnerja in mora ostanek življenja preživeti sam z otrokom? ko mu zapaše, gre ven žurat, podret prijateljico ali naključno kelnarco, resnih čustev pa si ne sme dovoliti? ne, tega pa ne morem kupit… čeprav nimam čisto nič proti naključnim kelnaricam. :) in verjami, ko ti povem, da lahko nek povsem nebiološki osebek otroku nudi veliko več kot njegov pravi oče ali mama.
8.11.2007 ob 10:23
Jaz o tem težko sodim, ker smo pač klasična družina: mama ata pes in kravata ;-). Se pa strinjam, da v primeru enostarševske ali kakorkoli družine, je treba biti previden koga pripelješ domov, ker se otroci res hitro navežejo. Ali pa, če kot otrok ločenih staršev, sodim po sebi, jim gredo novi partnerji svojih staršev na živce. Vsaj meni so bile ženske, s katerimi je bil moj oče, po veliki večini zoprne. In kot najstnica sem čutila, ali pa sem to samo tako doživljala, da sem bila tem ženskam po večini bolj nek rival kot pa nekdo, ki bi ga one imele potencialno rade.
8.11.2007 ob 10:29
uf sosed … ne … ne … in še enkrat ne (na tisti zadnji odstavek). če je moj zapis tako izpadel … sem ga resnično ‘pokronala’.
še enkrat - ne zagovarjam tega, da ima vsak v življenju eno pravo priložnost in ko (če) jo ‘zajebe’ … mora do smrti biti sam.
se mi pa dozdeva, da marsikateri ločenec ali ponovno samski človek … hitro izgubi kompas (beri: enostavno ne zna živeti sam) … in potem je vse boljše od tega … da ob tebi nikogar ni. razno razni ljubimci, prehodne punce … natakarice … če hočeš … niso nujno najboljše mašilo za praznino v življenju … ceno za to … pa po moje plačujejo otroci. kot sem že v zgornjem komentarju zapisala … samo malo zdrave pameti bi pričakovala;)
8.11.2007 ob 10:49
ja če je tko, potem se pa itak strinjava… spet…
jaz sem pa že mislil, da se bova končno enkrat lahko na polno spičila :)))
8.11.2007 ob 11:13
joj sosed, oprosti … obljubim … da se bom domislila ene teme … ob kateri se bova prepirala;)
8.11.2007 ob 11:27
Nisem se hotela več oglasiti, ker zelo nerada pametujem (haha)… Ampak, saj mi oprostiš, zloba. Moja prva ločitev je bila zame velik šok. Jaz tega nisem hotela! Zdaj itak vem, da je bilo tako v redu, ampak težko je biti pameten takrat, ko si v taki situaciji. Še leto, dve nisem prišla k sebi po ločitvi in si sploh nisem mogla misliti, da bi si našla drugega. Hotela sem pač biti z očetom svojega otroka. Dokler mi ni naredilo klik v glavi, da ne moreš z glavo skozi zid. Če ne gre, ne gre! In vsakdo ima pravico do svojega življenja in do svojega partnerja. Zdaj… ko so otroci v špilu, je seveda vse stokrat ali tisočkrat težje. Meni je bilo pomembno, da sem imela z njimi vedno odkrit odnos in sem jih sama vprašala, kaj bi oni naredili, če bi bili na mojem mestu. Potem… jasno, da ne moreš zgrabiti prvega, ki pride mimo. Ženske, ločene z otrokom, sredi tridesetih, kot sem bila takrat jaz… za njih je še veliko težje. No, potem sem si enostavno rekla, da ne bom več komplicirala in se bom požvižgala na to, kaj bo kdo rekel in komu bo šlo kaj v nos, če sem poročena, ločena itd. Pomembno je bilo, da je bilo meni, mojemu otroku in mojemu partnerju v redu. Koliko časa bo trajalo? Takrat, ko sem spoznala novega moža, nisem mogla vedeti, da bo trajalo šest let in da bom dobila dva otroka… Jaz sem se vedno poročila za vedno. Je pač trajalo, dokler je trajalo… Se mi zdi, da ženske, posebej, ko imamo otroke, zelo kompliciramo in si otežujemo življenje s predsodki, z mislimi, le kaj bo ta in ta na to rekel. Kaj ima kdo za rečt, razen tvojega partnerja in tvojega otroka? Nihče nič! Pa ponavadi smo ljudje taki, da si vsi želimo trdnih in stabilnih zvez. Torej… to je to, kar sem še želela povedati.
;)
8.11.2007 ob 11:49
dajana … oprostim. še več … podpišem se pod tvoj komentar;)
8.11.2007 ob 17:10
Hja, zloba tole zadnje je pa resnično samo na te bi. O podobni tematiki pa sem sicer red nekaj dnevi pisal tudi sam. Lej, preberi,čeprav se ne tiče neposredno tvojega problema in mogoče ti bo le kaj pomagalo
http://volkec.blog.siol.net/2007/11/03/ko-pride-vmes-nov-partner/
8.11.2007 ob 17:13
p.s.
Aha, šele zdaj sem prebral tvoj dialog s komšijo in v bistvu razumel kaj si hotela sporočiti… ja, razumljivo da tudi jaz nisem Volkcu predstavil čisto vsake s katero sem po ločitvi zlezel v posteljo, vendar pa z Volkuljo stvari zastavila nekoliko bolj dolgoročno in ja, samo potrdim lahko besede, ki jih je napisal že Sosed
8.11.2007 ob 17:13
sam mislim, da so otroci res bolj trpežni, kot mislimo mi, veliki …
8.11.2007 ob 17:29
dost bežanja in lop po lajfu z največjo žlico… čaj????? bljek!!!!
8.11.2007 ob 17:35
Moram priznati, da se vsaj enkrat strinjam z Blackom… Otroci odrastejo. Zalopunejo z vrati in starši obsedimo sami za mizo v kuhinji, rožnat prt počez in podolgem, mrzel piščanec z vloženimi kumaricami zraven in s hudičevo kukavico na steni, ki kukuja, da smo spet zamudili, pa tako smo se veselili…
8.11.2007 ob 18:19
matjaž … oprosti … ampak nisi mi všeč. blacka imam raje;)
volk … grem brat;)
8.11.2007 ob 22:48
Otroci, trpežna bitja? Hm, v fiziološkem smislu še kar, duševnost pa… mislim, da trpi in to pušča posledice, ki se kažejo v odnosu do drugih, ko odrastejo. Nimam nikogar s te strani v mislih toda današnja razmerja se mi zdijo kot današnji avtomobili; vsi novi in na lizing ali kredit. Še preden se ta izteče je tu že nov model. “Boljši, lepši”, v trendu (manj svinja je rekla znanka ne vedoč, da že sama proizvodnja zasvinja za 12 let uporabe) torej kaj bi s starim, ki je sicer še dober.
Včasih, če z avtom res ni bilo kaj generalno narobe, se ga je pazilo in vzdrževalo do konca. Avtomobili so imeli imena (Poldi, na primer) in so bili družinski člani. Potem pa je prišlo potrošništvo. Pusti staro, kupi novo, bodi zvest samemu sebi, uživaj… in smo začeli svinjati. Avtoodpadi so polni, parkirišča pred bloki premorejo vsaj kakšen zapuščen primerek, mi pa lovimo trende in nismo srečni.
Če se ne zmoremo potruditi za nekoga potem smo vsaj malo takšni tudi do otrok. Otrok ne dobi občutka zaželjenosti, ker je v drugem planu. Točno ve, da je tip ali gospodična tam zaradi mame ali atija in poskuša najti v tem prostor zase. Ker nima občutka ljubljenosti, pa tudi zato, ker se mnogo otrok krivi za razvezo staršev, potlači svoja čustva in poskuša več iztržiti na drugih področjih, ki so bolj oprijemljiva. Starši mu zaradi slabe vesti večkrat ustrežejo, malo tudi zato, da bi bili boljši od bivše/ga. Tako otrok odrašča v lupino, ki ji na zunaj nič ne manjka in tudi sam postane takšen.
Najbrž je “res” kul imeti več staršev. Vsak od njih bi te rad kupil, da mu daš mir. Razen tistih, ki nimajo, pa še ti bi kupovali, če bi lahko.
Mislim, da v dani situaciji ravnaš preudarno. Res bo mali odfrčal ampak, če do takrat ni pravega nadomestnega, naj znanci ostanejo znanci. Tudi sam jih bo tako dojel in ne bo imel občutka, da je izrinjen zaradi nekoga, ki ga mati pač “rabi” in rabi, sam pa ni vreden tistega okoli česar se vse vrti - ljubezni.
10.11.2007 ob 08:34
feniks……dobro povedanao.
sama ne morem prispevat svojega mišljenja, ker je meni in mojemu soprogu že 43 let najpomembnejša gradnja in sožitje skupnosti z ljubeznijo obdana družina….otroci nikoli ne odidejo, ker imajo dom v katerega radi prihajajo.Pri nas so se vedno reševali majhni in veliki problemi.Drug drugemu smo opora, tolažba in veselje.
Sodobni “svobodni človek” pričakuje in zahteva preveč od partnerja in otrok zato se krepi razočaranje,egoizem,sebičnost,živčnost……in beg pred resnico ki si jo želela prikazat ti zloba v svojem zapisu…..toda brez veze…..vsi akterji se bodo le branili z napadom…..in žalostni krog je sklenjen…….ubogi otroci, ker nimajo možnosti izbire staršev in stabilne družine !!
10.11.2007 ob 09:43
feniks.. popolnoma se strinjam s tabo. Sem v podogni situaciji…razumem
10.11.2007 ob 19:47
tole vse skupaj je zelo kočljiva tema, po moje v teh zgodbah otroci vseeno potegnejo najkrajši konec, res je tudi, da so lahko naši nadebudneži včasih tudi precej pro-nicljivi in domiselni, znajo kakšno tako situacijo dobro obrniti sebi v prid…. res bolj izjemoma, se zgodi,
10.11.2007 ob 22:26
“… koliko novih ’staršev’ premorejo sošolci in kako hitro po ločitvah se ti novi starši uvažajo v družine.”
Je res tako pestro??? Saj ne morem verjet! Končno!
“… sošolci gospoda otroka, ki premorejo precej rezervnih staršev, tudi tisti, ki so deležni precejšnjih menjav teh rezerv … izgledajo srečni, zadovoljni otroci. o ‘fotrovih ljubicah’ govorijo ravno tako sproščeno … kot jaz o vremenu ali glasbi. nič jih ne moti … da za en dan v naprej ne vedo, kje ali pri kom … bodo spali … ali kdo jim bo skuhal večerjo. mogoče … so otroci res bolj trpežna bitja … kot se zdijo meni”
Po mojem ne gre za kakšno posebno trpežnost. Vedno sem trdila, da otroci ob ločitvah trpijo zato, ker jih s svojim trpljenje in patetiko gnjavijo starši in seveda jih postane strah. Starši morajo nudit občutek varnosti, ne pa da se še otrok počuti ob njih razsodnejši. In potem je vseeno v kakšnih skupnostih se živi. Starš je starš. On je pomemben, kako se obnaša in zadeve otroku predoči. Otroci so logično nesrečni tudi v tradicionalnih familijah, kjer se odvijajo slabi zgledi, patetika in strah - ta je pač najhujši. Najboljši starši so zadovoljni in odgovorni starši. Odgovornost pa niti slučajno ne pomeni, da se odpoveduješ svoji sreči.
Če bi bila jaz na tvojem mestu in bi tuhtala, ali je nek gospod primeren, da ga predstavim svojemu otroku, potem verjetno ni primeren. Pa ni nujno, da je z gospodom kaj narobe. Ampak v glavi mora bit sigurnost … vsaj, kar se tega tiče … saj je že tako življenje dovolj nesigurno. Kalkulacija, koliko časa bo neka zveza trajala, pa nobenega partnerja ne bo pripeljala v tvoj dom. Saj partnerstva niso zato na svetu, da bi morala trajat do groba, da bi bila vredna pozornosti. To smo si sami izmislili in s to izmišljijo strašimo majhne otroke.
Moje skromno mnenje.
Lp
11.11.2007 ob 14:03
Tole mi je padlo v oči:
Saj partnerstva niso zato na svetu, da bi morala trajat do groba, da bi bila vredna pozornosti. To smo si sami izmislili in s to izmišljijo strašimo majhne otroke.
Partnerstvo se res lahko razdre vendar menim, da so razlogi za razpad današnjih zvez preskromni. Konkreten procent ljudi danes doživlja zvezo kot neko storitev, ki mu je ponujena na trgu. Tako tudi izkorišča pravico “potrošnika”, da zamenja ponudnika/co, če dobi občutek, da ne dobi vsega kar je “plačal/a. Ob tem se “konzument” izogiba tvornemu oblikovanju zveze, pa tudi kompromisi so živa muka.
Občutek, da ti je z nekom slabo je pogosto nepravi, kar spoznaš šele kasneje. Kdo ti lahko nadomesti partnerja/ko s katerim si preživel kolikor toliko solidnih 10, 20 ali več let. Nihče te ne bo tako razumel, z novo/im se ne da deliti skupne zgodovine, v bistvu si zanj tujec, ki ga šele spoznava, verjetnost, da v novi zvezi ni prave ljubezni ampak neki interesi pa je bistveno večja.
Mogoče sem tozadevno zgolj konservativen v resnici pa gre za zametke nove ureditve ali pa za vračanje na staro plemensko ureditev. Na kitajskem živi narod (okoli 50.000 jih je), ki ima matriarhalno ureditev. Moški zvečer potrka pri ženski na vrata in če mu ta ne odpre, potrka pri naslednji, itd dokler ne najde tiste, ki se počuti tisti večer kompatibilna z njim. Nimajo nobenih bolezni, ker so s takšnim načinom že zdavnaj postali odporni na vse kar jih je uničevalo. Nihče se menda ne pritožuje, otroke pa vzgajajo vsi.
Ali naj poskusimo? ;)
12.11.2007 ob 00:39
@feniks:
Ja, dejstvo je, da obstajajo različno formirane skupnosti, vrednote in običaji … temu se prilagodi tudi emocionalni kontekst posameznika. Ne pomeni, da je naše videnje funkcije družine najboljše in najbolj pravilno. Obstaja samo ena varovalka, ki se meni zdi “sveta”, in se ji reče demoracija. Skratka, tista ureditev, ki temelji na podložnosti in odvzemanju enakopravnih pravic, možnosti izbire, ni svobodna forma za posameznika, torej zame avtomatično izključena.
Obstaja pa ena zanimiva spotika, ki jo poudarjaš kot samoumevno v zapisu. Da dolžina zveze obeta poglobljeno čustvo in poznavanje drug drugega. Jaz tvoje pojmovanje precej z lahkoto prevedem kar na navajenost in udobje in nemalokrat nima s pristnimi čustvi in poznavanjem človeka, ki se skozi leta, upam, tudi kaj spreminja, nobene prave zveze. Veliko teh let skupnega življenja se prevečkrat naklepa zgolj iz lenobe in čustvenega mrtvila. Mene, fant, s katerim sem preživela največ časa v življenju, niti slučajno ni v resnici poznal najbolje. Bolje me je nekdo drug, ki me je tudi veliko hitreje “prokužil”! Zadeve ne grejo premočrtno … ampak v etažah in čas je relativen pojem v čustvenem svetu in ne prenesejo “dogem”.
12.11.2007 ob 08:50
@simonarebolj
Dolžina sama po sebi še nič ne pomeni, če so ljudje pasivni. Svoboda je pa velikokrat tudi dvorezen meč. Zdi se mi, da večina vleče napačne odločitve.
12.11.2007 ob 09:16
Simona, praviš, da se ti zdi, da večina vleče napačne odločitve. Si prepričana? Sama menim, da nikakor ne moremo presojati tega. Ker je vsak odnos drugačen, vsak odnos ima različne plasti in nivoje, ljudje ki so v nekem odnosu so lahko tako zadovoljni, ali pa ne. A mi, ki smo le zunanji površni opazovalci ne vemo 99,99% tega, kar se res dogaja, ne poznamo nians in čustev teh ljudi, le kako lahko potem presojamo, kaj je prav in kaj ne?
12.11.2007 ob 09:52
@simona … ja … precej pestro je družinsko življenje otrok … vsaj tistih, ki jih jaz poznam. načeloma s tem ni prav nič narobe … in kot sem že nekajkrat zapisala … gre samo za … ‘malo zdrave pameti’.
nimam se za neko hudo zadrto tradicionalno mamo … in nekje sem že zapisala … da bi morali zakonsko prepovedati zveze, ki trajajo več kot tri leta. če dam na stran cinizem … govorim o tem, da ljudje živimo, kot da smo večni … ljubimo površno … ali pa sploh ne … raje kot živimo … životarimo. še vedno pa se mi to ne zdi dovolj dober razlog, da kar po tekočem traku uvažamo v življenje neke ljubimce in ljubimke, samo zato … ker ne znamo živeti sami.
strinjam se tudi s tem, da ‘družina’ ni pogoj za srečo otroka in ja, prepogosto starši (ločeni, vezani ali kakršnikoli že) … s svojimi tramvami (ti praviš patetiko) posiljujemo otroke in jih delamo nesrečne. kaj pa je drugega mama … ki nenehno menja ljubimce ali oče … ki vsake kvatre pripelje drugo ‘kuharico’ … kot zatravmiran, patetičen posameznik, ki svoje primanjkljaje … zdravi na očeh otrok.
še enkrat … ne sam za vedno … ne brez avanture in ne brez ljubezni … a … z malo občutka. to je vse, kar sem hotela z zapisom povedati.
12.11.2007 ob 15:41
@feniks:
Prav …
@Karmen:
Ne vem, če je tvoj komentar res namenjen meni, ali si se zmotila, ker je stavek, da večina vleče napačne odločitve, napisal feniks in ne jaz.
No, ne glede na to, pa lahko odgovorim, da se izogibam zapadanju v relativiziranje raznih vprašanj, ker bi se tako bala pravilnih spoznanj svojih misli. Konec koncev pišem iz svojih razmišljanj in dognanj, tega se lotevam odgovorno in stojim za njimi vključno s pridobivanjem in tehtanjem novih sporočil. Za vse dvome, novitete in različitete pa smo na blogu. In njegova prednost je komunikacija in izmenjava mnenj. Če preberem članek v časopisu, mi je ta možnost odvzeta.
In ne verjamem v tako kompliciranost čustev posameznih primerov. Če si velik komplikator in če veliko brskaš po etažah največje kompliciranosti, če si tako domišljav, da si dovoliš grebsti vedno globlje kljub svarilom, in opisujem predvsem sebe, dobiš za nagrado spoznanje, da so zadeve v temelju v resnici zelo preproste. Velikokrat srhljivo preproste, če že ne kar banalne. Jih pa radi sami vozljamo in zakrivamo, ker nas je strah sprejeti več kot očitno, ker šele takrat pride na vrsto delo na sebi … tisto, ki ti ga ne more zakrpat noben ljubimec s svojim bremenom, zaradi katerega se je prikladno navdušil ravno zate.
@zloba:
Saj te tudi jaz nimam za zadrto tradicionalistko … he, he … In ja, zelo se strinjam s tabo, da je histerija in površnost v obe smeri predvsem rezultat strahu pred samoto. Priznam pa, da me pri opazovanju menjavanja partnerstev veliko manj zaskrbi površnost razmerij in odnosov kot površnost v dolgi in zacementirani skupnosti, kjer ravno ta Izgled služi za prikrivanje enake, če ne še hujše in uničevalne površnosti. Skratka, prvi primer je predvsem to, kar je in tako izgleda. Sem pa tako nasičena z ljudmi, ki kar naprej nekaj hlinijo, da mi že odkrit obraz, četudi zelo nepopoln, pomeni dobrodošel zaznamek nekega pozitivnega napredka. Pravzaprav žalostno.
Mislim, da se v bistvu zadeve kar strinjava in razumem tvoje sporočilo in opozorilo. Samo pretankočutno je za zanašat se nanj na splošno, da bi potrkal na velika uslišana vrata. Podpiram pa “borbo” in spodbujanje žlahtnosti v vseh segmentih življenja.
12.11.2007 ob 15:53
Aja, še P.S., da ne bo nesporazuma. Menim tudi, da je hlinjenje resničnega hkrati nekaj, kar prizadeva tudi otroke najbolj, veliko bolj od navidez uglajene podobe s polno skrivnosti, dvomov, blefa in lažnih principov v imenu osebne nesigurnosti, kar bi morali odrasli preraščat in kazat potomcem svoje zgledne rezultate, ki jih opogumljajo za življenje.
Uf!
12.11.2007 ob 16:08
Simona, oprosti. Komentar sem prebrala v mailu, v verigi, in ga pomota prisodila napačni komentatorki. Seveda velja Feniksu.
12.11.2007 ob 17:20
in ko človek prebere vse misli in teze, ko se napreza in grabi za sokovi življenja, se naposled utrujen in prevaran sesede v svojih lastnih zablodah in reče, da je ves svet en sam blef.Zagotovo, ker on sam je Blef, ne more ravnat ali govorit drugače.
12.11.2007 ob 17:24
uf nada … peseimizem je odveč … vsaj meni se zdi. človek bi se ne smel preveč naprezati … sploh ko gre za čustva;) malo optimizma … malo vere … predvsem v samega sebe … pa stran z ljudmi, ki prizadanejo.
@simona … ja … ‘uf’ … ampak tale gre na račun ’strinjanja’. (pre)hitro smo se zedinili;)
16.11.2007 ob 19:04
MOJE MISLI
Joj, joj, kam le pelje to mišljenje mladih ljudi.Kako spretno si podajate misli in komentarje o prtnerstvu in ljubezni in otrocih.
Vprašujem pa se , ali se resnično lahko človek kar na hitro zaljubi?
Kaj je sploh ljubezen za sedanji svet, kam je odšla, kje se nahaja? Saj tega vendar nekoč ni bilo, da bi ljudje kar tako na hitro zavrgli ljubezen.
Oprostite, vendar , ko dva mlada človeka skeneta skupaj živeti vendar morata nekaj čutiti drug do drugega. Učili so nas nekoč,da je ljubezen, vendar samo prava, sveta stvar.Otroci rojeni iz ljubezni in vzgojeni v ljubezni so gotovo drugačni, kot otroci ločenih staršev.
Oprostite mojemu mnenju, vendar smatram, da skupno življenje le ni samo za ‘’seks”,vendar je to čisto nekaj drugega.
Kaj pa v starosti, v bolezni, ki naj bi si zakonca pomagala med seboj.
Ljubezen je tudi to,da si v mladosti srečen , če imaš pravega človeka ob sebi,da vzgojiš otroke v ljubezni do staršev, da soljudi itd. Nato pa v starosti pomagaš otrokom in svojemu življenskemu sopotniku.
To je vendar smisel zakonske zveze.
Prav težko razumem mlade ljudi, da ne čutijo prave ljubezni.Sama imam za seboj 28 letni zakon. Ko je mož zbolel in nato tudi umrl, sem mu v vsej bolezni stala ob strani, ga negovala in trpela znjim.
Od njegove smrti je minilo že kar nekaj let in še vedno čutim do njega neizmerna ljubezen. Nikakor ne bi mogla imeti rada nekoga drugega,ob določenih prilikah se mi je vedno porodila misel, da je moral mož trpeti in umreti,jaz pa naj bi uživala življenje z drugim.
Saj to je vendar nemogoče,menim, da je prava ljubezen večna.
Ljubezen vendar ni zamenjljivo in tržno blago.In prav zaradi tega, ker je že vzgoja mladih ljudi napačna,je njihovo življenje tako
plehko, površno, tako bodo vzgajali tudi svoje otroke.Tega se verjetno več ne da rešiti.
Mlade žene bodo dejali, da sem konzervativna.Verjetno sem res,ampak čustva so bila nekoč, so sedaj in bodo še naprej, le izpodbuditi jih je treba.
pa brez zamere IRis
18.11.2007 ob 08:47
Jaz sem neizmerni optimist..a napisala sem misel po dolgoletnih nakopičenih bolečinah otrok, ki sem jih poznala in bodrila iz razbitih družin. Res je, zelo boli, ko nemočno opazuješ sebične idiote kaj počno s svojimi otroci……
Za tiste roditelje ki hodijo v cerkev: bi zapisala 13 zapoved, ki pravi “ne zapusti tistih, ki te imajo radi!”
Otrok je zaveza in obveza vsaki materi in njena dolžnost je odgovornost do otroka, šele na to pridejo njene želje. Sicer naj ga ne rodi !