blodim, blodiš, blodi

hvala bogu … volitve so se začele. res … sita sem že pobeljenih nasmehov kandidatov … ki me strašijo na jumbo plakatih … sita televizijskih oglasov, kjer me nekateri prepričujejo … da so pravi za predsednika … pa poligloti … čebelarji in piloti. sita sem poptevejeve domislice, da o predsedniških volitvah in kandidatih razpravlja sedem ‘povprečnih’ državljanov republike slovenije … ki o predsedniški funkciji vedo toliko kot jaz o batnih obročkih … sita neskončnih debat … jelinčičevega retoričnega nasilništva … naveličana medijske pristranskosti … ob kateri se sprašujem … koliko ljudi v resnici kandidira za predsednika države … trije … štirje ali mogoče sedem? v resnici … sem te predvolilne mineštre tako zelo sita … da si želim … da nekdo zmaga že v prvem krogu … samo … da … se ta predsedniška gonja … konča.

najraje … bi čas do ponedeljka … preskočila … se delala, da nič ne vidim in nič ne slišim … pa upala … da se zgodi kak čudež … in da … sveti trojici kandidatov … ki ji vsi napovedujejo daleč največ možnosti za uspeh … nekdo strese krono z glave. na žalost se čudeži preredko dogajajo … čas bom bolj težko preskočila in ja … v nedeljo bom oddala svoj glas.

naša birokracija je končno dojela … da v sloveniji živimo ljudje tudi izven kraja stalnega prebivališča … in po 12 letih cijazenja 100 kilometrov daleč … samo za to … da oddam svoj glas … mi bo letos država dovolila voliti … v ljubljani. bravo! odlično. pa sem šla preverjati … kaj mi je storiti … da bom v nedeljo lahko izkoristila novo priložnost … voliti … ne da bi mi šel cel dan v nič … in sem našla … tole stran. svašta. o oblikovanju spletnih strani resnično ne vem … nič … ampak hej … podoba, ki jo na spletu ponuja državna volilna komisija je resnično … zastrarela? mimo? zanič?

okej … pa preskočimo detajle in poskusimo najti kako navodilo, kaj mora storiti posameznik, ki želi voliti izven kraja stalnega prebivališča oziroma … zunaj domačega kraja. poleg slovničnih napak … najdem edino namig … da moram najpozneje do 18. oktobra “… sporočiti svoji okrajni volilni komisij, da želim glasovati na volišču 970 – OMNIA in kje želim glasovati. Seznam – lokacija – posebnih volišč je v nadaljevanju objavljen kot »OMNIA – 970«.”

a? omnia kaj? klikanje po kafkovsko zasnovani spletni strani, katere oblikovalec še ni slišal za aktivne linke … me po mukotrpnem iskanju pripelje do seznama volišč … na katerem moram izbrati, kje bom volila. in kaj potem … klik … klik … brsk … brsk … sem in tja … na obrazec … iz polpretekle zgodovine (tako vsaj izgleda) … ki ga moram (sklepam, navodila namreč ni) … izpolniti. ugotovim tudi, da moja odločitev, da glasujem v prvem krogu v ljubljani … pomeni … da tu glasujem tudi v morebitnem drugem krogu … kar pa … mi seveda … ni tako všeč … ker bom novembra … verjetno doma. ali pa … tudi ne. za mesec v naprej namreč … življenja še nimam čisto popredalčkanega.

buljim v obrazec … se praskam po glavi … in ne vem točno … kaj naj z njim počnem. verjetno … ga moram sprintati, izpolniti (spet … sklepam … navodila pač ni) … in ga po pošti poslati … okrajni volilni komisiji … ki pa ima sedež … kje? nekje … v tolminu … se mi zdi. po nadaljnje pol ure brskanja ugotovim … da seznam volišč seveda ni isto kot seznam okrajnih volilnih komisij … ki ga … po nekem čudnem naključju … najdem v levem stolpcu vstopne strani.

še na pošto letim … prilepim znamko … pošljem … in to naj bi bilo to. verjetno. če sem … vse podatke skupaj pravilno napraskala … in pravilno ugotovila … kaj je kam potrebno vpisati … napisati in kam poslati. za vse skupaj sem porabila za moj okus veliko preveč časa … v rezultat pa še vedno nisem prepričana.

če je kdorkoli hotel komurkoli olajšati birokratsko pot do oddaje glasu na predsedniških volitvah … mu ni uspelo. spletna stran ni vredna svojega imena … podatki med seboj niso povezani … za povprečnega uporabnika … manjka kako osnovno navodilo … vse skupaj pa je … nepregledno. po spopadu s slovensko birokracijo oziroma … volilno komisijo … sem se odločila … da se bom v nedeljo raje … zapeljala 100 kilometrov daleč … da oddam svoj glas. upam … da bo sončen dan … in da bo mama skuhala dobro kosilo.

ps: res bi rada vedela … kako lahko polinkam podstrani na http://www.dvk.gov.si/?

...komentar [16]

pravkar sem si nekako uspela odlepiti slušalko od ušesa. pogovor je bil živčen … gospa na drugi strani … sitna in neučakana. novinarka pač. počasi jih bom imela dovolj. kličejo, ko ne vedo, kako naj se lotijo prispevka, kličejo … ko se jim ne sanja, kje sploh iskati informacije … kličejo … ko bi takoj, tukaj in zdaj radi posneli izjavo. seveda se nihče od njih ne potrudi biti vsaj malo prijazen … seveda niti eden od njih ne pomisli … da nekateri ljudje počnemo še kaj drugega, kot v nizkem štartu čakamo, da nas bo s klicem počastil kak novinar … in nas potem … spravil ob živce.

na stopetintridesetih koncih in krajih imamo objavljene kontakte za novinarje … ampak ne … lepše je poklicati ubogo študentko … ki za pogovore s komerkoli (sploh pa ne novinarji) … ni pooblaščena in ne ve, kako se stvari streže … ji pokvariti dan … potem težiti meni … na koncu koncev … pa tako ali tako usklajevati urnike z našo ’službo za odnose z javnostmi’ … ker … če nič drugega … iz gole kljubovalnosti … ne bom prijazna. pika.

sprašujem se … od kje se jemljejo ti novinarji … v zadnjem trenutku bi na pladnju imeli servirane vse informacije … po možnost o temi, o kateri pišejo oziroma delajo prispevek … nimajo pojma … od mene pa pričakujejo, da jim bom najprej servirala vse podatke, ki jih imam (seveda bom podatke še prilagodila temi, ki jo bo gospa novinarka v prispevku obdelala), poslušala bom njene obupane vzdihljaje … ko ugotovi … da stvari niso točno take … kot si jih je zamislila … potem ji bom odgovorila na vsa podvprašanja … kratko in jedranto … seveda … na koncu … pa bom še izjemno dobre volje stoplila pred kamero … in se pustila zajebavati.

mogoče se motim … ampak zdi se mi … da je dandanašnji novinar lahko že skorajda vsak … ki je vsaj približno pismen … pa dovolj aroganten, da nadira ljudi … še preden z njimi posname prispevek. spomnim se … da so me v tistih dveh mesecih, ki sem jih zdržala na študiju novinarstva … filali z razno raznimi informacijami, kaj mora prispevek vsebovati in kam naj postavim vejico … nihče pa mi ni nič povedal … o tem, kako se novinar sme in mora obnašati. mogoče ta predmet sledi v katerem od višjih letnikov … ali pa sploh ne … glede na izkušnje, ki jih v zadnjem času imam z novinarji.

eden bolj siten od drugega, nobenega poznavanja vsebin, o katerih teče beseda … zamujanje … prerekanje … kot da je cel svet tu samo zato … da imajo novinarji o čem govoriti in pisati. banda arogantna. za seboj imam vseeno nekaj malega novinarskih izkušenj … in ne znam si predstavljati … da bi katerikoli prispevek delala povsem brez osnovnega poznavanja področja … sploh pa si ne bi drznila biti do sogovornika tako zelo nestrpna … kot je bila tale teta danes.

pisala sem o literaturi … pa gospodarstvu in športu … a preden sem se lotila česarkoli … sem vsaj preverila, o čem bom pisala. preden sem stopila pred intervjuvanca, pa naj je bil nogometaš ali pa direktor hitro rastočega podjetja … sem preverila vsaj to, kdo je … in s čim se ukvarja. kaj pa vem … izjemno nespoštljivo bi se mi zdelo … sedeti nasproti človeka, ki mu ne vem niti imena. seveda sem se z njim tudi prijazno pogovarjala … nenazadnje je bilo moje delo skupaj spraviti prispevek … in njegova dobra volja … da se z menoj ukvarja.

jaz … amaterka … sem samo … zapravljala čas. ‘pravi’ novinarji si očitno lahko privoščijo povsem neprijazen … nespoštljiv … neprofesionalen odnos … saj so nenazadnje oni tisti … ki bodo skupaj zrezali, zvezali in sčarali prispevek … ki ga bo javnost videla. jaz … moram biti prijazna in vljudna … da slučajno … ne bodo … pričarali kakega res hudo sitnega prispevka … zaradi katerega bo komu pognal kak siv las preveč.

_____________________________________________________

huh … se človek spljuva … pa je kuj boljše;)

...komentar [12]

predstava mi je bila všeč. zelo všeč. ker me je brcnila v želodec … čeprav robčka nisem potrebovala. pograjc je dober … pred predstavo in po njej … vmes pa gleda nogomet. ampak … če rodiš otroka brez obraza … in ga daš v varstvo tako dobri ekipi … potem verjetno … res ni potrebe … da ga nenehno nadzoruješ. upam … da je aplavz vseeno slišal.  in upam … da ga bo slišal tudi od kravatarjev na borštniku.

fetalij ni dobil palačink. vse samo zato … da bo moral spet priti iz borovnice … in spet trpeti z nami, kadilci … na terasi enega od ljubljanskih kafičev. jst nisem kriva, če je otrok prijeten. samo … naj ga nekdo nauči … da se ženski ne pove … več kot enkrat v večeru … koliko je stara. jump?

mogoče bi se lahko učil od gospoda lonDONa. on obvlada oliko in omiko in je za dobro počutje ostalih pripravljen cel večer presedeti zgolj v srajci. idej ima toliko … da bi se njegov blog lahko razpočil … a … samorkitičen je pa tudi kot sam vrag. razumi, če moreš. ampak ja … otroci spremenijo perspektive … in vozički … avatarje. še vedno … protestiram.

gyzar … fascinira … pa obuja simpatične spomine. nisem ga vprašala … kateri članek v mladini je razcefral … me pa nadvse zanima. tako kot me zanima, kako si ljudje zapomnijo malo morje naslovov, imen, skupin … čudnih besed … ki sta jih s pograjcem metala čez mizo. priznam … skušala sem slediti … pa mi ni uspelo.

mogoče  je za vse skupaj kriv prezebli najljubši bralec … ki mi je predčasno pobegnil domov. nisem mu utegnila razložiti … da je bežanje moja domena. to me je malce zmedlo … in enkrat za spremembo … celo nisem zbežala. sem pa nekje vmes ugotovila … da sem mogoče res stara. če človek v celem večeru spije tri pire … in na četrtega ne upa niti pomisliti … to nekaj pomeni. vsaj … če si jaz.

večer smo začeli … s človekom brez obraza … končali pa z ljudmi … ki so dobili nekaj nove barve na lica … nekateri so postali bolj krvavi … spet drugi … manj. na koncu koncev … si obraze rišemo sami … gledajo pa jih … drugi. kaj vidijo … je že naslednja zgodba.

...komentar [17]

priznam … o pravu ne vem prav dosti. priznam tudi … da do pred kratkim, nisem vedela … da v sloveniji nimamo dosmrtne kazni. priznam tudi to … da sem včeraj odprtih ust buljila v teve ekran, ko so vsi največji pravni strokovnjaki trdili, da ni bistvene razlike med smrtno in dosmrtno kaznijo in da je dosmrtna kazen … nehumana. pa stvar moralne in politične odločitve … ne pa prava.

recimo … da to zadnje še kupim … ampak … dosmrtna kazen … nehumana? a se vi šalite? če si človek v roke vzame pravico, da sočloveku vzame življenje … lahko sploh še govorimo o humanosti? ali si človek … ki mirno in z največjim veseljem posili otroka … ga pretepe in zadavi … zasluži … da se še kadarkoli svobodno sprehaja po svetu … in samo pomisli … da bi še koga prizadel?

ne, ne in ne. pika. nikoli in nikdar nisem niti poskusila zagovarjati smrtne kazni … nikoli in nikdar mi ni bilo jasno, da smo ljudje lahko tako primitivni, da umor kaznujemo z umorom … toda … ali sem nehumana … nemoralna … nenazadnje … krivična … če mi na kraj pameti ne pade … da bi po svetu dovolila vandrati komurkoli … ki je drugemu vzel življenje ali kogarkoli hudo poškodoval?

ne razumem … kaj je nehumanega … če človeku, ki ubija … vzamemo tisto, kar je drugim samoumevno … možnost svobodne izbire … gibanja … komunikacije … in ga zapremo v zapor … kjer naj do smrti spi, dela in je … pa prebira knjige in razmišlja o svojem zločinu.

seveda je predpogoj za pošteno kazen … pošten sodni sistem … ki zminimalizira možnost sodnih napak in ne dovoli … da bi kogarkoli obsodili po krivem. seveda je predpogoj, da nekoga do smrti zapremo ta … da mu je krivda nesporno dokazana … ampak ljubčki moji … ko je sodba pravnomočna … tega človeka nočem več videti na prostosti.

namesto … da bi debatirali o humanosti ali nehumanosti 30-letne ali dosmrtne kazni … bi se raje ubadali s sodnimi zaostanki … pa državno in sodno birokracijo … ki je varnostni službi, ki je pretepla dvajsetletnika … pustila licenco za opravljanje dejavnosti … birokracijo … ki je po smrti tega mladeniča ugotovila … da so dejansko že bili izpolnjeni vsi pogoji (dva opomina) … da bi se licenco že vzelo. a dajte no?

mogoče bi razmislili o punci iz ajdovščine … ki je kot nič hudega sluteča avtoštoparka … prisedla v avto zločincu … ki mu naši organi pregona niso uspeli vročiti papirjev za pripor? me zanima, kaj si to posiljeno dekle misli o humanosti in nehumanosti dosmrtne kazni? ona je na dosmrtno kazen že obsojena … dvomim namreč … da je posilstvo nekaj, kar po nekaj letih … pozabiš.

sem nehumana? sem nemoralna? mogoče. ampak … nočem … da se po svetu prosto sprehaja nekdo, ki je nekomu vzel življenje. simpl as that. če življenje vzameš … ne smeš dobiti priložnosti … da to ponoviš.

...komentar [64]

ko imaš otroka … ki hodi v šolo … ko imaš službo in tisoč stvari, ki jih je potrebno stlačiti v 24 ur enega dneva … so jutra običajno … stresna. budilka … tuš … zajtrk … cunje … torbe … pa glavniki in dolgi lasje … risanke … zvezki … malica za v šolo … pozabljeni telefoni, ključi … skratka … cela štala … ki jo na koncu koncev pospremi še neznosno gužvanje v avtomobilu preko mesta ter … nenehno pogledovanje na uro.

danes … danes je bilo jutro popolno. najprej tista čudovita ‘ukradena ura’ … ko budilka že zvoni … a ker ni malega … ker se ti nikamor ne mudi … zvonenje prestaviš še za kako urico … se pokriješ z odejo čez glavo … in padeš v najbolj čudovit dremež celega dneva … ko v rahlem spancu sanjaš najlepše stvari … ko se premetavaš po topli postelji … dokler se ne odločiš … da bi se pa mogoče res že dvignil iz postelje … še preden budilka opravi svoje sitno delo.

odpreš oči … še malce ‘zlepljen’ poskušaš najti daljinca za cd predvajalnik … priviješ zvok do konca … in pustiš … da te parni valjak v trenutku spravi pokonci. pojma nimam, kaj tako zelo posebnega je na tistem cedeju s petimi komadi … a mene vedno spravi v dobro voljo. danes ni bilo nič drugače. okej … mogoče je bilo poplesavanje po kuhinji malce ‘izven serije’ … pa tudi sosedje so bili verjetno malce presenečeni … ko sem se drla pod tušem in ‘hvatala ritam’.

važno … da sem ga ujela … ritem namreč … plesali smo med ožemanjem limon in pomaranč … iskanjem točno določene majice … iz tira me niso spravili niti do konca sfecljani lasje … niti stric na cesti … ki je trobil kot nor … ko sem poskušala zamenjati vozni pas. poplesavala sem tudi po tržnici … si omislila … svež rogljiček … in na koncu koncev …. uspela priskakljati do pisarne.

zdaj sem kar malo zmedena … ker mi po glavi še vedno doni glasba … faco mi razteguje nasmeh … sestanek pa je minil … še preden se je dobro začel. še dobro … da moram spet odgovoriti na par sitnih komentarjev na blogu … sicer bi pomislila … da sem še vedno zakopana pod toplo odejo … in da sanjam. budilka bo zdaj zdaj … zazvonila.

...komentar [15]

danes smo … ker smo pač ubogljivi državljani … vsi zaposleni v našem podjetju … dve uri svojega delovnega časa namenili predavanju o varstvu pri delu. čudovita stvar … vam rečem … vsaki dve leti … ko poslušam modre besede modre gospe … sem čisto presunjena ob podatkih … ki mi jih servirajo … predvsem ko gre za genialne ideje … kako recimo bi se morali mi, ki delamo z računalniki večino delovnega časa … vmes razgibavati … pod strokovnim vodstvom. izjemno zanimive so tudi informacije o tem, kako pogosto me mora delodajalec poslati na zdravniški pregled … pa da recimo lahko zavrnem delo … če mi delodajalec pred tem ne pojasni … kakšna tveganja gredo v paketu z mojo službo.

najboljši del je vedno … varstvo pred požari … ko vsi gledamo slikice gasilnih aparatov … in ugibamo … katero ročico bi kam stisnili in katero varovalo uničili … ko in če … bi šlo zares. letos je bil poseben poudarek … ko gre za požare … dan … kadilcem. ker se baje … s spremembo zakona … kadilci skrivamo po razno raznih kotičkih … arhivih in skladiščih … tam vlečemo svoje smotke … in ker smo pod stresom (ker nas lahko kdo vidi) … potem ogorke razmetavamo naokoli in povzročamo požare. zanimivo.

pri nas … zaposleni hodimo na cigareto pred stavbo … in tam vneto smetimo parkirišče … na izgradnjo kadilnice namreč še čakamo. kljub temu, da nismo še uspeli zanetiti nobenega požara … bi me zanimalo … kaj zakon o zdravju in varstvu pri delu … pravi o stresu …. ko gre za nikotinske odvisnike … ampak … se že navadila … da kadilskega zakona od avgusta 2007 ne omenjam preveč na glas … ker lahko dobim v glavo kako trdo stvar. raje sem pridno poslušala do konca, skupaj spravila še tistih potrebnih nekaj testnih vprašanj … na podlagi katerih sem potem dve leti ‘usposobljena’ … da zdravo in varno delam …. pa da ne ogrožam ljudi ter imetja okoli sebe.

po dveh urah … čutim … da sem čisto pridna in zavedna državljanka republike slovenije … in da je vse moje nerganje … okoli česarkoli … zgolj nepotrebno trošenje energije. čeprav …. gre za kadilski zakon. samo poglejte uboge gostince … kak vik in krik zaganjajo … celo prostestno bodo kadili … dosegli pa … najverjetneje … prav nič.

sploh pa … tisti, ki so resnično sposobni gostinci … so že davno zgradili nove terase … tja namontirali številne grelce … si omislili kadilnice … nabavili odejice … pa naročili večje zaloge pomaranč … da ljudem pripravljajo svež sok. nenazadnje … ga stranke potrebujejo … ker jih je večina … kadilcev in nekadilcev … smrkavih in nenehno bolnih …. ker vsi posedajo na prostem. prav pridejo pomaranče tudi zaposlenim … katerim je bil zakon baje v osnovi namenjen … a nenehno skakanje iz lokala na teraso … pač povzroča zdravstvene težave.

nič hudega …. važno … da niso izpostavljeni negativnim vplivom tobačnega dima … čez kako leto pa bodo tako ali tako imeli predavanje iz zdravja in varstva pri delu … kjer jim bo kaka modra uradnica razložila … kako naj se oblečejo … in kako zavarujejo pred stresnim vplivom nezadovoljnih strank. v kolikor … bodo lokal sploh še imeli, jasno.

...komentar [23]

imela sem eno blazno fino idejo … kaj bom danes zapisala. nisem pa čisto prepričana … ali sem želela pisati o povezavi med … ukvarjanjem s politiko in pomanjkanjem seksa … ali sem nekaj želela zapisati o ponovni ‘vstaji’ gostincev … mogoče sem nekaj razmišljala tudi o ‘nevemkaterem’ zakonu bloga (pišem, torej sem … tolerantna … je bil naslov) … ampak … na neki nedefinirani točki … sem dokončno obupala. danes mi enostavno … nič pametnega ne pade v glavo … sploh pa nič dovolj plehkega in razumljivega … da bi se izognila poplavi neumestnih komentarjev .

v resnici … sem se znašla … v malce manjši dilemi … okoli tega mojega kracanja po spletu … in ker sem ravno včeraj zabeležila stoti zapis na siolu (čeprav … bodimo pošteni … kakih štirideset sem jih s seboj prinesla z ednevnika) … si lahko privoščim kak pogled … nazaj … pa levo in desno.

takole nekako …. gre: siol mi je zagotovil opazen porast obiskovalcev na blogu. to je dejstvo. dejstvo je tudi … da mi objave na prvi strani prinašajo … nebroj … komentarjev … od katerih je edina korist ta … da so …. in da vse naslednje obiskovalce … silijo trenirati vrtenje koleščka na miški (v kolikor ga premorejo) … v upanju … da najdejo kje konec nastalega kaosa (če jih seveda prej ne mine volja do življenja).

dejstvo je tudi … da blog po kakih treh, štirih mesecih rednega pisanja … prinese neke vrste ‘prepoznavnost’. tistih 100, 150 ljudi me pride pogledat vsak dan … pa če kaj napišem ali ne … ostalih 400, 500 … raje vidi, če kaj tudi objavim. vedno več je optimistov, ki moj blog linkajo na svoji strani, nekaterim celo toliko stopim na žulj, da mi objavijo kakšen ‘kontra blog’ … v katerem se z menoj resnično ne strinjajo. take imam zelo rada. skoraj toliko kot tiste … ki me zadnje čase sprašujejo za mnenje. jups … odkar imam blog … imam tudi mnenje. kdo bi si mislil?

v skladu s tem … da je moje mnenje pač upoštevanja vredno … sta blazno zaposlena tudi moja najboljša spletna prijatelja … statcounter in google analytic … sploh … ko gre za ključne besede. med top 10 se je po zaslugi gospe nimfe uvrstil vaginalni herpes … še pred njim je zmago jelinčič … ekspert sem za matere samohranilke, moške, ki varajo, poljube, nogomet in predsedniške kandidate.

če me slučajno zgrabi … da bi bila ponosna nase … me takoj na realna tla postavijo taka iskanja: ‘grda sem’ (halo???), ‘kako odgnati zlobo?’ (pa kaj sem vam naredila?), ‘nakladači’ (emmm … kdo?), ’sitna ženska’ (jaz pa že ne), ’sitna mama’ (jaz pa že ne … drugič), ’skupnski seks’ (okej … to vam dovolim), ‘ogromni lulčki’ (res … čisto nič ne vem o tem, častna titova) … ’slike nasilja’ (jups … nasilna sem … ampak fotk pa na blogu ne objavljam).

če potegnem črto … spletno svetovanje zloba d.o.o. … se počasi razvija … pokriva vedno več področij … in se na splošno … sploh nima slabo. če bi še blogos vsak dan normalno delal … če bi mi končno kdo iz blogorole zmetal tiste neumne ničle … ali … oh … joj … naredil kako novo srajčko za blog … bi bila zloba še toliko bolj srečna.

mogoče bi potem malce manj nergala (če bi sedaj uspela najti fetalijev zapis o zobeh, zobobolu in blogerjih, bi ga prilepila točno sem) … in bi končno začela pisati človeku prijazne zapise … take … dobrohotne domislice … ki ti prikličejo nasmeh na obraz … pa te prisilijo … skakati od navdušenja. sicer bi potem verjetno morala počasi blog prebarvati na kako bolj pisano barvo (razmišljala sem že o zeleno-roza kombinaciji … ampak to ne šteje … to je bilo iz obupa) … pa slikico zlobe bi morala zamenjati … pa verjetno … potem tudi vzdevek zloba … ne bi imel kakega hudega smisla.

hja … tale blogerska je zajebana, vam rečem … sploh … če pišete povsem zmedene in nepovezane zapise … ki ljudem dopuščajo zelo različne interpretacije in potem ti ljudje vse interpretacije zapišejo v obliki komentarjev brez repa in glave … in potem človek dobi občutek … da res več ne ve … zakaj se tu sploh gre … in potem … mora pod nujno napisati objavo … ki pa res … ni za nikamor. (btw … ‘in potem’ … se namenoma ponavlja. pred zaključkom sem želela stopnjevati napetost … na malce trapast način sicer … ampak k trapastemu zapisu to prav lepo pristoji).

tko … in če se je kdo sedaj uspel prebiti skozi to sranje … mu iskreno čestitam. zapis je posledica ustvarjalnega mrka, ki sledi stotemu zapisu. zakon bloga … številka … sedem;)

...komentar [20]

šumi? prva stvar, na katero pomislim ob besedi šumi, so sladki jabolčni bonboni, ki jih vlačiš po ustih in vneto ližeš, dokler iz njih ne privre kiselkasta pena, ki prikliče kisel nasmeh na obraz. kot otroci smo nenehno žrli te bonbone … in med vsemi sladkarijami … so šumijem konkurenco delali edino še ’softiji’ … veliki roza žvečilni gumiji, ki smo jih tlačili v usta … dokler niso lica nabreknila do skrajnosti.

danes imam v mislih še en šumi … prostor v ljubljani, kjer je nekoč stala tovarna šumi … ki prav tako kot bonboni … pušča precej kiselkast priokus … prostor … kjer se bo (zdaj pa baje zares) … zgradil megalomanski kompleks stanovanj in še česa. idejni oče ureditve lokacije v samem središču mesta je arhitekt, boris podrecca, ki bi rad ljubljani ponudil elitna stanovanja z bazeni, privatnimi dvigali ter garažami, nekaj čez 300 parkirnih mest in verjeli ali ne - 6 kinodvoran.

a vi mene zajebavate? koliko kinodvoran še ljubljana potrebuje in prenese in komu hudiča gradite stanovanja z bazeni na več kot 300 kvadratnih metrih … ki si jih bodo tako ali tako lahko privoščili le tisti, ki si mirno lahko kupijo hišo, dve ali tri v centru ljubljane? verjamem, da želi mesto ljubljana tako elitno lokacijo v centru mesta maksimalno izkoristiti in verjamem, da center mesta ni najboljši prostor za gradnjo običajnih … bog celo ne daj … neprofitnih stanovanj … a načrt, ki naj bi se realiziral, se mi zdi do konca aroganten do vseh, ki v ljubljani (in celi sloveniji) živimo ter delamo.

eden od ‘argumentov’, s katerimi snovalci novega šumija zagovarjajo svoj načrt, naj bi bil tudi ta … da bo novi kompleks v centru ljubljane … eden najlepših stanovanjskih kompleksov na celem ljubem svetu. bravo mi! spet se bomo lahko pohvalili z nečim … povsem nepotrebnim … arogantnim in nečimrnim. kaj, ko bi bila ljubljana prvo mesto na svetu … ki bi recimo v samem središču zgradilo ogromen stanovanjski kompleks neprofitnih stanovanj za mlade družine … z ogromnimi igrišči … vrtcem, ki jih v ljubljani tako ali tako primanjkuje … ali pa recimo … kako mlečno restavracijo za otroke … mogoče likovno ali glasbeno šolo za mlade? hiša bi bila velika in pisana … združevala bi staro in mlado … turisti bi jo z veseljem pogledali in rekli … hej … ljubljana je prijazno mesto … slovenija pa država, ki zna poskrbeti za svoje državljane.

prostor bi lahko namenili starejšim občanom, ki na mesto v domovih za ostarele čakajo neskončno dolgo … lahko bi uredili hotel za kongresni turizem, ki baje v ljubljani manjka … mogoče bi zgradili dom za študente … nenazadnje je prostor dovolj velik … da bi lahko na enem mestu združili celo več dejavnosti.

seveda ne. od mladih družin ni koristi, od upokojencev in neprofitnih stanovanj tudi ne. zato bomo v ljubljani dobili še eno megalomansko bogatunsko sranje, ki bo služilo peščici premožnih, da se bodo v privat liftih furali od svojih privat garaž do privat bazenov … in srebali koktejle na verjetno največjih terasah v ljubljani … pa opazovali mimohod povprečnih državljanov … študentov in mladih … vseh … ki bi v življenju lahko še marsikaj dosegli in marsikaj ponudili … če bi jim bile zagotovoljene osnovne možnosti.

ko zraven dodam še gradnjo dveh stadionov … nakup stolov za politične riti na brdu … pa ne vem koliko oklepnikov … ki jih še danes slovenija od blizu ni videla … se mi resnično obrne želodec. in naj mi prosim sedaj nihče ne reče, da je zajebano biti politik, da je zajebano delati kompromise … pa ustreči vsem … ker obstajajo prioritete. kakšne prioritete, lepo vas prosim?

edina prioriteta, ki jo slovenija ima … je zagotovitev čim boljšega standarda za peščico izbrancev, ki v življenju ni naredila nič … razen da … je padla na kup denarja … s katerim sedaj razmetava naokoli … medtem ko se povprečna večina … znajde … kot se najbolje lahko in vmes liže bonbone … ki puščajo kisel priokus.

mater … a ma kdo kak ’softi’?

...komentar [83]

zadnje čase se v medijih pogosto pojavljata besedi … cenzura in objektivnost. dve peticiji … ena bolj, druga manj sprejemljiva, na eni strani društvo novinarjev … na drugi peščica, ki kriči, da ima prav … vse skupaj … pa za povprečnega človeka … še vedno … precej postranska stvar. sploh … če posameznik ni hudo podkovan v kakem fdv-jevskem teoretiziranju, družbeno-političnih analizah in poznavanju slovenskega medijskega prostora.

prav slednjemu … povprečnemu človeku … je po mojem (povprečnem) dojemanju stvari … namenjen brezplačnik žurnal, ki pri nas običajno roma iz nabiralnika direktno v koš za papir. ker je danes sobota, ker dežuje in ker se mi ni dalo … do trafike po kak zaresen časopis, sem si za družbo ob jutranji kavi omislila … žurnal.

po uvodniku gospoda steinbucha … ki za velikopoteznim naslovom skriva argumentiranje lastnega početja … in podpisovanja peticije, ki to ni … sledi malo morje reklam … plačanih člankov in še en (za žurnal) obsežen članek okoli peticije, ki ‘oblast obtožuje cenzure’. da članek izpade resnično argumentirano, svoj pisker (ups, stališče) pristavijo še - bernard nežmah, ki se baje pod peticije ne podpisuje … gospod frankl, ki cenzure pri nas ne pozna dovolj dobro … ter gospodična ana jud … ki v podpisovanju peticije društva novinarjev … vidi politični aktivizem vernikov levice. ocvirek vsega skupaj je ugotovitev, da so peticijo proti cenzuri … podpisali tudi v uredništvu cicibana … ki je pač .. otroška revija … in kot taka … v prostoru ‘resnih’ medijev … nima kaj početi.

hja … kaj pa vem … ob branju cicibana nekoliko bolj uživam, kot ob prebiranju žurnala … prav tako … pa manj … zavijam z očmi ob tako očitnih kiksih objektivnosti, kot si jih žurnal privošči. najbolj me je zbodel članek o ustanavljanju novih (privatnih) univerz v sloveniji … ki na pičle pol strani povzame dogajanje okoli nove resolucije o visokem šolstvu, na hitro navrže nekaj ‘dejstev’ okoli privatnih šol … in s prstom pokaže na študentsko organizacijo kot čudo vseh čud, ki resolucijo zavrača (šos je le ena od organizacij, ki so resoluciji nasprotovale … veljalo bi preveriti še pri univerzah, rektorjih, sindikatih delavcev v visokem šolstvu … pa še kje).

ob članku se znajde  tudi graf … ki ‘nazorno’ pokaže … kako uboge so privatne šole v primerjavi z javnimi ustanovami … in pridoda še mnenja treh posameznikov - predstavnikov dveh privatnih šol ter gospoda jambreka … enega od avtorjev najbolj spornega osnutka predloga zakonov v zadnjem času (osnutka predloga zakona o visokem šolstvu) … ter vnetega zagovornika privatizacije v visokem šolstvu.

halo? razumem, da vsak novinar, urednik in uredništvo … ima neka svoja stališča in verjamem … da vsak od nas, vede ali nevede … svoja stališča postavlja v ospredje. vseeno pa … če že v samem članku nisi sposoben vsaj približno predstaviti vseh dejstev … poskusi vsaj v rubriki ‘mnenja’ soočiti dva posameznika, ki se vsaj približno NE strinjata.

najbolj ’smešno’ od vsega je proti koncu listanja žurnala pristati na straneh, ki na dolgo in široko hvalijo žurnal … predstavljajo uredništvo žurnala … poročajo o žurnalovih žurkah in navedejo nekaj ‘dejstev’ o reviji žurnal. med drugim … je ‘dejstvo’ … da revijo odlikujejo kakovostne aktualne novice, avtonomna uredniška politika ter uveljavljeni novinarji.

težko oporekam … edinole v primeru … da je aktualen žajbelj, ki ga baje na odru kadi milena zupančič, če avtonomnost pomeni … samovoljnost in neobjektivnost in če se ‘uveljavljene’ novinarje prepozna po nepoznavanju problematike, o kateri pišejo. verjetno je odveč razlagati, da v rubriki ‘mnenja’ … tokrat o reviji žurnal … najdemo 4 pohvale … in niti ene kritike na račun revije.

no ja … kot sem že na začetku zapisala … sem zgolj povprečna bralka povprečnih revij … ne pa poznavalka medijskega prostora in pravil objektivnega poročanja … zato … mogoče (spet) … ne dojamem bistva stvari … pa mimobežne vsebine reklamne revije tipa žurnal. dojela pa sem nekaj … k sproščeni sobotni kavi se žurnal ne prileže in kot povprečna bralka … ki ji je revija namenjena … sem se danes odločila … da bo pot od poštnega nabiralnika do koša za papir … od sedaj naprej … za žurnal … zelo kratka.

...komentar [19]

če je kapitalizem religija naše dobe … veliki šoping centri svetišča … trgovci duhovniki … jaz pa verna ovca … bi morala pri morebitni spovedi priznati svoj največji greh - sem povsem perverzen in nekoristen potrošnik … ne maram novodobnih svetišč … ne maram nakupovati … sploh pa … nimam pojma o trendih, cenah in razprodajah. kupim to, kar potrebujem … še raje … pa nič … ker mi vlačenje po trgovinah predstavlja eno večjih življenjskih travm.

mogoče ravno zato toliko težje razumem ljudi, ki so sposobni nekaj ur stati v vrsti … da se med prvimi zrinejo v novo odprto trgovino … pomendrajo par stark … in kupijo … rjuhe. mogoče se ravno zato … še v žviljenju nisem pridružila nakupovanju v prvih dneh razprodaj. mogoče … sem resnično čudna … ampak meni se tovrstno gnanje za nekimi kosi cunj ali novimi čevlji in računalniki zdi resnično … bedno početje. razumela bi … če bi to počel nekdo, ki je v veliki finančni stiski … ampak … močno dvomim … da na razprodajah ali ob odprtju trgovin … ljudje kupujejo … kruh in mleko.

kljub vsej slovenski nakupovalni mrzlici … pripravljenosti na pretep … za posteljnino … pa naši trgovci še vedno niso zadovoljni. trgovin, centrov, akcij, razprodaj … razno raznih katalogov in nalepk, ki jih zbirajo cele družine … je vse več … jaz pa se počutim … vse bolj neumno.

v čem je fora … zbiranja merkatorjevih nalepk … da potem kupiš .. 4 brisače … za precej povprečno ceno? v čem je finta tuševih zvezdic … pa šparovih znakcev … s katerimi kupiš … potovalko? koliko brisač in potovalk ljudje v resnici rabimo? verjetno … veliko manj … kot jih nabavimo ob spretnih marketiških potezah naših vrlih trgovcev.

zanimiva finta se mi zdijo tudi razne kartice ugodnosti … s katerimi kupci pridno zbirajo ‘pike’ … in zaradi katerih na blagajni prav vsak nabavi par nepotrebnih stvari … vžigalnikov, žvečilnih gumijev in čokoladic … saj veste … da bo ‘pika’.  kakšna pika … lepo vas prosim … spet par stran vrženih centov … ki se na koncu koncev zagotovo ne vrnejo … niti ko kupec ponosno ‘pike’ zamenja za par evrov vreden bon.

drznem si reči … da sem ob tovrstnih akcijah … ‘pametno hladna’ … in da me niso premamile ne brisače in ne pike … pustim pa se nategovati … marsikomu drugemu. obema mobilnima operaterjema recimo. simobil me tako prepričuje … da sem blazno orto smart … ker lahko pošiljam brezplačne smse … telefoniram zastonj … pa še vsake pol leta … lahko kupim nov telefon. a bejžte no? račun je vse mesece približno enak … in ko sem želela po enem letu zamenjati telefon … so od mene zahtevali … 80 evrov. a? zakaj že? verjetno iz podobnega razloga … kot mi mobitel prodaja … brezplačne klice in sms-e … za doplačilo … dveh evrov minus en cent. a? od kdaj je brezplačno enako dva evra?

pojma nimam … tako kot nimam pojma, kako večji centri zadnje čase ‘blokirajo cene in ustavljajo inflacijo’. mater … našim politikom ne uspe … en interšpar pa je kar zamrznil cene … in pašteto bom dobila za 17 odstotkov ceneje. ceneje od česa … če je pa cena zamrznjena? pojma nimam … ampak hej … matematika pač ni moje področje. pa tudi … marketing ne. če ne moti večine slovencev … in če nas trgovci lahko posiljujejo s povsem butastimi reklamami … v katerih se kdo še mirno malo zlaže …  pa že … mora biti kaka poanta.

zlomka … to se zgodi … če nisi verna ovčica. takoj se te poloti kak čuden dvom in postaneš slabe volje. marš … v cerkev … zmolit en merkator naš pa zdravo interšpar(ijo) … in zapravit … kolikor se da. mogoče … pa le doživim kako razsvetljenje.

...komentar [15]