blodim, blodiš, blodi

novembra ne maram. nikoli ga nisem in nikoli ga ne bom. mrzel je, moker in siv, ves depresiven … siten … meglen … za piko na i pa so si nekoč, davno tega … omislili premikanje urnih kazalcev ravno pred novembrom … toliko … da so vsi dnevi neskončno kratki in temni. november je siten mesec … in temu primerno se začne. sitno. z dnevom mrtvih. uradno …dnevom spomina na mrtve … ali bolj pošteno … najbolj neokusnim dnevom celega leta … ki se … v dobri slovenski navadi … iz dneva tako ali tako raztegne na cel teden.

teden dni … sprehajanja po pokopališčih, tekmovanja v kiču in dimenzijah nagrobnih okrasij … srečevanje bog ve katere žlahte na vseh možnih pokopališčih … javkanje, cviljenje in obujanje spominov. edini, ki imajo od tega korist … so trgovci … štacune so pred prvim novembrom nabito polne, sveče dobesedno padajo s polic … narod pa zapravlja, zapravlja … in se gužva.

že kot otrok nisem čisto razumela … kaj se praznuje … za ‘dan mrtvih’ … in nikoli nisem bila navdušena nad enodnevnim obveznim romanjem ood britofa do britofa in prisilnega spominjanja na ljudi, ki jih tako ali tako nisem poznala. običajno me je zeblo kot psa … mama me je otovorila z smrdečim cvetjem (ne vem zakaj, cvetje na pokopalliščih ima nek specifičen, zoprn vonj) … oče pa mi je običajno vzel edino veselje, ki ga otrok lahko na pokopališču najde … prižiganje sveč.

že v najstniških letih smo ugotovili, da se za ‘dan mrtvih’ … da tudi zabavati. običajno smo se sredi noči splazili iz hiš … se zbrali na prvem pokopališču … se malo strašili in lovili … potem pa (naj mi oprostijo vse stare mame tega sveta) … pokradli čim več sveč … in iz voska delali razno razne ‘umetnije’ … dokler so pač sveče gorele.

ko smo bili še malo večji … smo na pokopališčih … v soju sveč … zganjali romantiko in se počutili strašno kul … sedaj … na ’stara leta’ … pa smo še bolj ustvarjalni … in praznike ob koncu meseca oktobra … izkoristimo za strašno posvetna opravila. najboljša plat prvega novembra ter dneva reformacije je seveda ta … da sta dela prosta dneva. še en dan dopusta … en vikend zraven … in ekola … imamo prave, pravcate počitnice. otrokom je nekdo pričaral ‘krompirjeve počitnice’ (wtf?) … tako da smo jih oddali starim staršem … in lahko si vzamemo čas zase.

če smo pred dvema letoma novembrske praznike preživeli v popotovanju po gorjancih in iskanju tamkajšnjih vampirjev (našli smo le jupa … v vamprije pa spremenili sebe;) … in če smo lani … te dni izkoristili za pospravljanje stanovanja … je letos v planu … razvajanje zlobe.

začelo se je zelo obetavno … s treningom biljarda … nadaljevalo se bo … z zanimivo kavo … pa obveznim pivom. v planu je tudi valjanje po postelji … obisk savne in namakanje riti v vodi, ki ima več kot 25 stopinj. seveda je prav za vsako aktivnost izbrana točno določena družba in seveda … bodo vse aktivnosti … povsem sproščene narave. načrtno bomo spregledali vse grobove in vse sveče … izognili se bomo vsemu znanemu in neznanemu sorodstvu … na pokoplišče pa bomo zašli edino v primeru … da si bomo zaželeli obujati romantične spomine na otroštvo. v nočnih urah, jasno.

vse tiste, ki so me pred ‘prazniki’ poskušali zamoriti z dodeljevanjem strašno zahtevnih in nepotrebnih nalog … bom mirne duše … razočarala. narediti nameravam … natanko nič. ker so prazniki in ker imam pravico … do praznovanja. le da ne … dneva mrtvih. jaz praznujem … dan živih.

16 komentarjev

včasih … gledam ljudi okoli sebe. poskušam jih tudi slišati. zgodbe so zelo različne … a prevečkrat … v eni stvari … podobne. ljudje v sebi nosijo … praznino. čutijo … premalo … ali pa skoraj nič. živijo, jejo, pijejo, seksajo, spijo, delajo, rojevajo otroke, kadijo, žurajo … a se ob vsem … dolgočasijo. nič jih zares ne zanima, nič se jih ne dotakne. zato … zapadajo v skrajnosti. zato iščejo … ekscese.

poznam ljudi, ki imajo veliko … a so srečni … le ko so … zadeti. poznam ljudi, ki so ’srečno’ poročeni … a vseeno … iščejo drugje … agresivno … črno spolnost. to jih dela žive. poznam ljudi … ki vsak dan peljejo otroke v vrtec … mirno opravijo svoje službene dolžnosti, zvečer pa izginejo … in se ga na mrtvo napijejo. poznam ljudi … ki  so komaj dobro začeli živeti … pa si … režejo kožo na rokah in nogah … samo zato … da začutijo kri … da začutijo … da so živi.

ne razumem … od kje vsa ta praznina … ne razumem … od kje želja po bolečini … od kje … vsa destruktivnost. razumem pa … da ljudje potrebujemo … brce. ljudje moramo čutiti … da živimo. in da … čutimo.

namesto rezanja žil … uživam ‘ljudi’ … namesto iskanja fizične bolečine …  iščem … bolečino … ki jo zada umetnost … namesto … opijanja in zadevanja … na mrtve … sem raje mrtvo pijana … od ljudi … in njihovih čustev.

včeraj … me je spet brcnila umetnost. pograjc me je nagaral in prislil … da sem malce premetala par stvari po svojem ‘podstrešju’.  priznam … po predstavi … sem bila izmučena. in jezna. na pograjca … na igralce … na teater … na vse profesorje na fakuleti … ki so mi kadarkoli predavali o gledališču. teater … je očiščenje … igralci … živijo namesto tebe … ti … trpiš namesto njih. kaj potem … če pograjc kar tako … ‘za foro’ odvzame teatru njegovo najboljšo plat … direkten stik … in me posadi pred platno … distanca … ki jo ustvari … občutja samo še potencira.

ja … včerajšnja predstava je bila moja droga … in moje rezanje žil.  opijanje z ljudmi … sem seveda spet vzela preresno … in nekje … sredi noči … pobegnila. bilo je … preveč vsega. preveč … predstave … preveč brc … preveč ljudi.

zajebano .. nekateri dejansko še čutimo … in čutenje … te tu pa tam … utrudi. zapuščenim se iskreno opravičujem … mimoidočim … priporočam … teatralno terapijo … sebi pa … sproščeno … čeprav deževno …  nedeljo.

13 komentarjev

jaz sem danes čisto in povsem srečen človek. čeprav nisem zadela na loteriji, čeprav zunaj lije kot iz škafa in me zebe kot psa … sem povsem … vzhičena.

prva stvar, ki jo je danes moje oko uzrlo na monitorju … je bil čudoviti … nežni … popolni obraz damjana murka … čudovitega, prelepega štajerskega otroka … ki je svetu oznanil … da se bo poročil. še več … obljubil je poroko, kakršne slovenija še ni videla … svojo drago … pa je zaprosil … pred očmi medijev. o moj bog, kakšna romantika … kakšen človek. da je sreča popolna, je gospod murko … na police ploščarn spravil še svoj zadnji izdelek … z naslovom … eden in edini. ja, prav imaš, damjan … res si eden in edini … in vsaj po tejle fotki in vseh izjavah …. si verjetno … vesoljna slovenija želi … da bi eden in edini … tudi ostal.

k mojemu izjemnemu razpoloženju je pripomogla tudi britney spears … ki baje v premajhnih kopalkah … pleše pred fotografi … iz čistega veselja, ker je smela … obiskati svoja dva otroka. o … kakšna mati … o kakšna sreča … o kakšni dobri novinarski zaključki. to, da zapita in zadeta mati skače v kopalkah … še bolj pa to … da popolnoma zavožena oseba lahko objema svoje otroke … me resnično pomirja. živim v svetu … kjer nobena napaka … ni prevelika. vsak … dobi svojo drugo možnost. sploh … če ima dovolj denarja pod palcem … in fotografov za ritjo.

še naš preljubi ata, drni … je dobil svojo novo priložnost … se spet pojavil v medijih … in s kislim nasmehom na obrazu … pozdravil odprtje onkološkega inštituta … aleluja … pa ga imamo. škoda …. ker nisem preštela vseh ministrov … in njihovih napak …. zaradi katerih so morali najtežji bolniki toliko let čakati na primerne prostore in oskrbo … ampak hej … druge priložnosti so za vse … tudi za ministre. in slovenci smo nadvse potrpežljiv narod. na pediatrično kliniko bomo še malo počakali.

fascinirala sta me tudi švarci in grmiček … s svojim obiskom kalifornije, ki so jo prizadeli hudi požari. kako lep par … kakšen čudovit … filmski prizor. ob tistem nasmihanju in objemanju … moraš biti res hladen … da se ti ne utrneta solzica ali dve. po mojem … sta si za zgled vzela našega janeza … ki se rad vozi s helikopterji … pa sta v njegovem (no ja, pa švarcijevem) stilu … iz zraka pregledala razdejanje … malce potrepljala ljudi … in se odpeljala … bog ve kam. malce sem bila sicer tudi razočarana …. ker švarci … ni bil čisto nič akcijsko razpoložen …. nikamor ni splezal … nikogar ni pretepel … še helikopterja ni sam pilotiral … ampak kaj pa jaz vem … mogoče … pa … se je politike resno lotil … in je bilo vse tisto poskakovanje v filmskih letih … zgolj … blef.

škoda … veliko raje sem ga imela … v terminatorju … še kot nosečnica mi je bil bolj všeč … kot pa kot politik … v buševem objemu. tudi drnija bi raje … gledala v kakem filmu … zelo lahko si ga predstavljam … kot kakega modrega meniha v tibetu … ki ga vsi prezirajo in žalijo … potem pa nekega dne znori … iz gat potegne meč … in razturi … sedemintrideset v črno oblečenih mož. kakih slovenskih politikov … recimo. v tankih … pa letalih … ki jih … kupujejo ‘pod mizo’. britney spears … pa damjana murka … bi angažirala za snemanje kake grozljivke … žage recimo … ali pa teksaškega pokola z motorko. britney bi se zagotovo obnesla kot zombij … murku pa bi prisodila vlogo … hmmm … onega … ki si reže dele telesa?

pa saj ne … da človeku kaj hudega privoščim … res ne … to bi bil samo film.  potencial vseh teh ljudi … je namreč  zagotovo večji … kot pa … reklamiranje poroke in objemanja otrok. pa tudi … naši mediji … bi imeli več sočnih vsebin za žvečenje … in mi … bralci … pa gledalci … bi vsako jutro … dobili serviranih še več … žmohtnih … resnično pomembnih in zanimivih novic.

hmmm … a se še komu zdi … da bi morala kavo spiti … preden … preverim aktualne novice?

15 komentarjev

debatam o kadilskem zakonu ni ne konca in ne kraja … vse so preveč živčne … vse podobne in kot take … dolgočasne. v vsej poplavi kadilskih prepirov pa še nisem zasledila komentarja na našega največjega plemeniteža … gospoda zmaga jelinčiča … ki se že vse od ‘zmage’ na predsedniških volitvah … (ki mu je prejetih dvajset odstotkov glasov že tako prevelik ego naterala do neslutenih višav) …  pojavlja … kjerkoli in kadarkoli … s cigaro v ustih.

vidiš ga v cankarjevem domu, vidiš ga na cesti in v zaprtih prostorih … vidiš ga v vseh dnevnoinformativnih oddajah … vidiš ga povsod … a nihče ne … reče nič. plemeniti vlači tisto debelo cigaro … (ne morem … res ne morem … da me kajenje cigare ne bi asociralo na ‘pušenje’ česa bolj mesenega od listov tobaka) … puha oblake dima in se zadovoljno smeji.

po eni strani … ga občudujem. enostavno zato … ker ne jebe pet posto. dobesedno. zanj ne veljajo ne zakoni in ne pravila lepega obnašanja … zanj ne velja nič … le to … kar si sam zaželi. prav to … je verjetno razlog, da ga malikuje kar petina slovencev … predvsem mladih, ki v slovenskem prostoru pogrešajo ljudi z retoričnimi sposobnostmi … pa lastno hrbtenico.

če bi združenje gostinskih ponudnikov resnično želelo kaj doseči, bi si za svojega ambasadorja moralo omisliti jelinčiča … ne gospe esmeralde, ki je, samo mimogrede … zagrizena nekadilka. tako bi mogoče lahko resnično kdo zganjal kako državljanjsko nepokorščino … ne pa prižigal … dišečih palčk.

seveda pa se … gospod zmago ne bo izpostavljal na tak način … reklame namreč v tem trenutku niti ne potrebuje več. njegovo pojavljanje pred prvim krogom predsedniških volitev mu je zagotovilo dovolj vernih ovac …. da mu naslednje leto … parlament seveda ne pobegne … verjetno … si je kupil … celo kak sedež več.

ne morem verjeti … kako smo spet naivni slovenci … in kako hitro pademo na finto … videza. saj ni važno … kaj gospod govori … tudi to ni važno … da je svoja stališča in prioritete … zamenjal že tolikokrat, kolikokrat je njegova stranka dobila prostor v državnem zboru … važno je … na kakšen način … se gospod javnosti predstavlja. slovenija do splita … romi raus … cigaro v usta … pa smo zmagali.

očitno se pristop obnese. poleg tega … da vedno znova prepriča zadostno število volivcev … plaši tudi vse ostale politike in državne uradnike. ne vem … kako naj si sicer drugače razlagam dejstvo … da zakoni veljajo za vse … razen za jelinčiča. če bo vsak kekec, ki si bo cigareto prižgal v lokalu … v državni proračun prispeval sto in nekaj evrov … če bo vsak lastnik lokala … krepko segel v denarnico ob vsaki kršitvi … kako je mogoče … da se jelinčič s cigaro v ustih in v oblakih dima … pojavlja v najbolj gledanih televizijskih oddajah … pa nihče ne reče … nič?

še dobro … da gospod jelinčič … nečesa ne dojame … ne dojame … da je meja … med ‘imeti lastno voljo’ … in biti (izpasti) popolnoma nadut … zelo tanka. če bi s cigaro v ustih videla kogarkoli drugega … bi mu zaploskala … in rekla bravo. človek želi nekaj povedati. in upa si. ko pa gre za jelinčiča … me samo moti. ker … to počne iz napačnih razlogov. ker je to le še ena iz množice njegovih reklamnih potez … cigara v njegovih ustih mi ne sporoča nič drugega kot to … ‘jaz imam jajca, jaz sem car … glejte me … in volite me.’

ne, hvala. nadutost me ne prepriča … čeprav … z ‘jajci’ … ni nič narobe. me zanima … kateremu državnemu uradniku … in kdaj … bodo zrasla do te mere … da si bo upal jelinčiču … izstaviti položnico … za kršenje (baje) veljavnega kadilskega zakona.

18 komentarjev

gospod otrok imajo 11 let in odločili … so se … odrasti. kar tako … brez opozorila … čez noč … so si nataknili slušalke v ušesa, si okrog vratu obesili mobitel in postali … strašno samostojni. ne bi se več z ‘mamico’ kazali v družbi … ne bi se z ‘mamico’ vozili domov (busi so kar naenkrat postali zakon) … sami bi hodili v trgovino in si kuhali kosilo … v kino bi po novem hodili s prijatelji in vstop v kopalnico … je prepovedan. čeprav smo že nekaj let vajeni, da imajo gopod otrok o vsem izdelano svoje mnenje in se z zelo težkim srcem pustijo prepričati v karkoli drugega … se zadnje čase spopadamo s še bolj izdelanimi ‘vrednotami’ in neko čudno etiko … zaradi katere se nam v grlu zatakne še tako slasten kos … mesa.

bolj ko gledam to dolgolaso blond bitje ob sebi … bolj mi je jasno … kako zelo … samosvoje je … in kako zelo odločno … stopa po svoji poti. čeprav se nikoli nisem štela za zelo ‘klasično’ mamo … čeprav sem se vseskozi trudila, da bi vzgojila samostojnega, samozavestnega in srečnega otroka … ki ne bi ob vsaki težavi letal v moj objem … sem … čisto malo … nebogljena. gledam ga … in se čudim … gledam … in upam, srčno upam, da sem dobro opravila starševske dolžnosti prvih desetih let … in mu dala … dobro popotnico … v svet … najstnikov … pa naprej.

smešno je … tole starševstvo … in na trenutke … precej nehvaležno početje. misliš, da veš, kaj je prav … trudiš se … vztrajaš … razlagaš, prosiš … daješ in še več … jemlješ … učiš in vzgajaš … a nikoli ne moreš biti čisto prepričan … da delaš prav. vsak trenutek starševske poti mi je bilo bolj jasno … da otrok … niti malo ni moj … da je moja naloga le ta … da sem z njim, da ga čuvam in usmerjam po svojih najboljših močeh … vse ostalo … pa je … njegova stvar. kljub temu … noben starš ni pripravljen na dan, ko ‘ptica’ odleti.

živimo in delamo … kot da so naši otroci in z njimi naše starševske obveze ter radosti … večne. prepogosto … smo sitni in neučakani, utrujeni od službenih obveznosti … pa se nam enostavno … ne da. tudi pomisliti ne smem … kolikokrat sem s kislim frisom, popolnoma izmučena od dveh honorarnih služb in nenenhnega letanja za denarjem … sestavljala lego kocke … kako zelo odveč mi je bilo postavljanje železniških tirov iz kuhinje v otroško sobo po štirih predavanjih na faksu … ali kako sem si kak večer enostavno … želela zaspati … ne pa … debatirati … katera risanka je boljša … dexter ali trije ediji … in zakaj. priznam tudi to, da sem se včasih vprašala …. kako bi bilo … če ne bi bila mama … sploh pa ne mama otroku brez fotra … sama nekje daleč stran od svoje družine in vseh, ki so mi stali ob strani.

a vsakič, ko me zgrabil kak tak preblisk … vsakič, ko sem začutila, da mi zmanjkuje moči … sem se brcnila v rit … in ob pomoči gospoda otroka … z veseljem … šla dalje.  zdaj sva na pragu … najstništva. nič več ne gledam ljubkega slinastega dojenčka … mimoidoči nič več ne stokajo ‘buci buc … kako lepe učke’ … in nič več ne morem stlačiti male štruce ob osmih v posteljo … pa zraven mirno zaspati. kje pa … buci buc je precej velike … dolgolase sorte … buci buc … hodi v šolo … ki je ‘blazno brez zveze’ … buci buc … bi v resnici bil v ponos kakemu romantičnemu piscu … toliko svetobolja in svetožalja premorejo njegovi čustveni izbruhi. buci buc … postaja … mulc, ki me iz dneva v dan … manj potrebuje.

in prav je tako. kot je prav … da starš to opazi. da spoštuje otrokovo voljo po samostojnosti in ga pri tem podpira. čeprav … mi ob večini ‘izbruhov samostojnosti’ … posivi nekaj las … se trudim … dovoliti … brez nerganja in teženja. gospod otrok … vrača dvojno - vsakič znova se pogovoriva, kaj se sme in kaj ne … vsakič znova … dobim poročilo o tem, kje je kdo bil in kaj je počel. tu in tam … sledi še tehtanje odločitev in preverjanje njihove pravilnosti … kar potrjuje moje prepričanje … da delam prav. otrok … zaupa meni … in jaz … njemu.

tako … naj bi verjetno … vse skupaj … tudi izgledalo. srčno upam, da bo zaupanje trajalo … da bo … gospod otrok … nadaljeval po svoji poti … da pa bo vseeno … tu in tam … našel tudi voljo … pa zlezel v moj objem in s tistim nagajivim izrazom na obrazu rekel … mami, carta … carta.

ne zaradi njega … zaradi mene. malo bi namreč … še bila mama;)

12 komentarjev

mnenje. lastno mnenje. svoboda izbire in izražanja. stališča. argumenti. vse to … pogrešam. včeraj sem bila pozvana … da povem, kaj si mislim o nekem problemu in to sem naredila … po svojih najboljših močeh. popolna tišina in nekaj zaprepadenih pogledov je pospremilo moje besede … ki so bile … diametralno nasprotne tistim, ki jih je izrekel meni nadrejeni. najmanj od vseh je bil presenečen …  šef, s katerim se nisem strinjala … najbolj ‘navdušeni’ pa sodelavci, ki so me … kasneje … v varnem zavetju pisarne, jasno … trepljali po ramenih in mi čestitali za pogum.

pa kakšen pogum, lepo vas prosim. če me nekdo vpraša, kaj si mislim, potem … odgovorim. če se ne strinjam, povem tudi to. svoja stališča skušam argumentirati in jih predstaviti … kolikor se da trezno in spoštljivo. čeprav … so drugačna in čeprav … me ‘zaslišuje’ moj nadrejeni. to se mi zdi precej logična stvar. očitno … ni.

večina ljudi svoja stališča (v kolikor jih sploh premore) … lahko zagovarja zgolj in le v nekem varnem krogu znancev in prijateljev, ko pa se je potrebno na kakršenkoli način izpostaviti … ljudje zmrznejo. odličen poligon za vse te strahopetce je seveda internet, ki zagotavlja neko (vsaj navidezno) krinko varne anonimnosti in na ta način omogoča nekritično bljuvanje žolča. kadarkoli pa se mora nekdo pod svoje trditve podpisati … se predstaviti in izpostaviti … zmrzne.

še bolj kot stahopetnost ljudi, ko gre za izražanje mnenj, me moti to … da večina ljudi … mnenja sploh nima. skriva se za frazami in besedami, ki so jih izrekli drugi … skriva se za dogmami cerkve, politike, medijev, družine in znancev. kaj pa si ti misliš o pravici do splava? odgovor bo odvisen predvsem od tega, ali ob nedeljah hodim v cerkev ali ne. koga boš volil? turka ali petrleta? … odvisno od tega, ali simpatiziram z levico ali desnico. kaj meniš o kadilskem zakonu? hja … če sem kadilec … ob njem norim … če nisem … pljuvam po vseh ostalih. simpl as that.

posplošujem, to mirno priznam … ampak … o zgoraj zapisanih vprašanjih … imam svoje mnenje. in za njim stojim. lahko ga zapišem, narišem ali pa v nedogled zagovarjam … ne pričakujem pa … da se bodo vsi z menoj strinjali. in spet sem pri fenomenu, ki ga spremljam predvsem na internetu, ob komentarjih posameznih blogov. avtor zapisa uspe najti aktualno temo, predstavi svoje mnenje … potem pa sledi preigravanje s komentatorji … kjer bi vsak rad dokazal svoj prav … le redko kdo pa dojame … da univerzalni ‘prav’ ne obstaja. in nikoli ne bo.

čar izmenjave mnenj je ravno v tem … da mnenja so različna in taka tudi morajo biti. razlika pa je … ali nekdo zapiše … da  ‘kadilski zakon sucks’ … ali pa … razloži, kaj se mu pri zakonu zdi dobro, kaj bi spremenil in zakaj. dogaja se mi … da pri blogih, ki jih napišem in ki so deležni večjega števila komentarjev … enostavno neham odgovarjati … ker ljudje ne dojamejo … da se mogoče nikoli ne bomo čisto v vsem strinjali … in da je to … povsem sprejemljivo.

če bi ljudje dojeli, da obstajajo različna stališča, če bi ljudje svoja stališča začeli posredovati na kulturen in argumentiran način, potem bi si začela želeti, da se v sloveniji začnejo dogajati … čudne stvari. da cerkev recimo … zahteva uvedbo verouka v šoli. da vojska ne nabavi dveh … ampak sto nepotrebnih letal. da janša predlaga … uvedbo diktature in obvezno … nedeljsko mašo. mogoče …. prepovemo pravico do splava … pa uvedemo še … obvezno služenje vojaškega roka … za ženske.

zakaj? ker verjamem … da živimo v družbi brez … omejitev. naj se me ne razume narobe … niti ene od zgoraj navedenih traparij ne podpiram …. ampak … dozdeva se mi … da v kolikor … bi v naši družbi obstajale ostro zarisane meje … čudno zapovedane ‘vrednote’ … bi se narod mogoče zbudil … in začel … razmišljati s svojimi glavami. mogoče bi od nekje spet potegnili dar argumentacije … in poskušali …. sistem spremeniti.

dokler vrhunce naših argumentacij doživljamo ob tako bizarnih stvareh …. kot je ‘kdo na kmetiji je car in kdo ne’ … in dokler se bolj kot z izjavo predsednika vlade o kruhu v smeteh … ukvarjamo z ugibanjem … ali bo poročil ‘zalo uršiko’ ali ne … potem … nam resnično ni pomoči in si zaslužimo … da nam nekdo uvede diktaturo.  seveda je tudi … iluzorno pričakovati … da bo kdorkoli … imel mnenje … o čemerkoli … ter ga še … jasno in glasno zagovarjal.

čeprav … kupim … čisto vse … kar sem zgoraj zapisala … vse skrivanje … strahopetnost in ne-obstoj kakršnihkoli izdelanih stališč … mi še vedno ni jasno … kako hudiča … zvečer mirno zaspite … ko pa … ste popoldne mirno prikimali … in tako privolili … da vašega znanca … brez pravega razloga … vržejo na cesto?

39 komentarjev

zadnje čase se mi to vse pogosteje dogaja … srečujem ljudi, ki ne znajo več normalno komunicirati. vse skupaj je eno samo kričanje, mahanje z rokami … histerija. prideš do sogovornika in še preden mu razložiš, kaj bi pravzaprav rad … se nate zdere … kot da si petleten otrok. pelješ se po cesti … nekdo zatrobi … in potem trobijo vsi levo … desno … spredaj in zadaj. greš na avtobus … in mularija se več ne pogovarja drug z drugim … ampak drug na drugega … kriči. telefoni? svojevrsten fenomen. očitno je kvaliteta pogovora nekako odvisna od jakosti sporočanja besed … kar pomeni … da trije telefonirajoči osebki na kupu … povzročijo več hrupa … kot pet delovnih strojev.

halo? malce tišine prosim. pa … malce sproščenosti bi tudi. se lahko pogovarjamo in ne kričimo drug na drugega? imamo lahko poslovne sestanke brez izgubljanja živcev? lahko poslušaš do konca, kaj ti imam sploh povedati … in potem … kričiš name?

ne vem … očitno … smo ljudje vedno bolj nestrpni, živčni … pod stresom. kadarkoli pogledam okoli sebe, ljudje nekam hitijo … pogledi, uprti v tla … pa … hajde … do novih ‘zmag’. na sestankih se vedno nekam mudi, kavo zlivamo vase … čik pavze več niso to, kar so nekoč bile … vsi hitimo nazaj na delo … vsi smo živčni in sitni. razmišljam … da se ljudje premalo zabavajo … verjetno … premalo seksajo … mogoče bi kdo moral celo kako cigareto prižgati … in če je panika … vanjo celo kaj natresti.

včasih mi celo uspe … ujamem se v to naglico in živčnost … sploh … na cesti … začnem razmišljati, kako bi se izognila prometnim konicam … koga prehitela … mogoče zapeljala v oranžno luč … zgodi se mi v službi … ko me siten sestanek vrže iz tira … in potem napizdim sodelavce, ki niso prav nič krivi. rezultat? namesto minute ali dveh slabe volje … sama raztegnem to histerijo do onemoglosti … stresam svojo slabo voljo po drugih … in namesto, da bi s stresom opravila v minuti ali dveh … si ga … podaljšam … na uro … dve … včasih na cel dan.

najhuje mi je, ko slabo voljo stresem še po malem … ki je sicer strokovnjak za ‘puljenje živčnih končičev’ … ampak … na koncu koncev … s kričanjem in pihanjem … prav nič ne rešiva.

tako ali tako sem človek, ki se zelo nerad prepira … in verjetno lahko na prste ene roke preštejem, kolikokrat sem v življenju na kogarkoli zares zakričala … ampak … zadnje čase se mi dozdeva … da je kričati nujno … sploh če hočeš, da te kdorkoli sliši.

vseeno … jaz se tega ne grem. ne bom se drla na ljudi in trudila se bom … petkrat globoko vdihniti … preden bom komu povedala … kar mu gre. to prakso priporočam tudi vsem sitnim in živčnim slovencem, ki se valijo po cestah in hodnikih … po uradih in trgovinah. svet se ne bo podrl … če kdaj za trenutek počakate … če se nekomu nasmehnete … ali pa si … vzamete pet minut časa. ne boli. niti malo.

tko … zdej pa si grem poiskat komad ‘don’t worry, be happy’.  zavrtela ga bom sitnemu stricu, ki me je pred pol ure prav nesramno ‘oblajal’.

20 komentarjev

zadnjič sem med namakanjem v domači kopalnici prvič opazila, da imam celo kopalnico natlačeno z razno raznimi kremami, šamponi, balzami, depilacijskimi pripomočki, parfumi, dišavami, olji, maskami … pa soljo za kopanje in penečo kopel premorem … pa mehčalce, pralne praške za belo in pisano perilo, enega še za mojo črno serijo oblačil … pa čistilo za kad … eno za steklo … pa nekaj za vece školjko … kar seveda ni isto … kot ono … za po tleh … cela reč … vam rečem.

sploh ne vem, kje se najde prostor še za košaro za umazano perilo, pa pincete, škarjice, sušilec za lase, taoletni papir … in … o moj bog … še pralni stroj … vece školjko … umivalnik in kad … v katero se da stlačiti celo mojo rit … pa noge … in še nekaj placa ostane. bolj kot uganka … kako vse to sploh stlačim v prostor, ki meri bore malo kvadratnih metrov (centimetrov?) … me je presunil pogled na polico z žavbami … mažami … pa čistili.

glede na to, da večino časa hodim naokoli nenaličena … da se mi običajno na telo ne da stlačiti ničesar, razen mila in vode … ter da … uporabljam zgolj in le … eno kremo za obraz … mi res ni jasno … od kje toliko stvari. še manj mi je jasno … od kje hudiča … toliko čistil … vsaj glede na mojo dobro voljo … pa frekventnost … ko gre za pomivanje in čiščenje … česarkoli.

ampak … na čistilu za školjko piše … da je samo za školjko … in nekako … se mi ne zdi primerno … to zlivati v kad … po kateri bom čez pol ure drsala z golo ritjo. podobno velja za packarijo … ki sicer lepo diši … ampak … na njej so narisane ploščice in parket … ne pa okna in tudi ne umivalnik. me prav zanima, kakšen bi bil rezultat … če bi čistilo za tla … poskušala nekako spraviti na okna … ali pa s tem recimo … zdrgniti umivalnik. zagotovo bi bila cela štala … in potem bi nekje našla kak droben tisk … v katerem bi pisalo … da kaj vem kako čistilo … lahko mažem po keramiki … les pa zagotovo uniči.

v resnici … sem nekaj podobnega nekoč že poskusila … z neko šprico za čiščenje stekel sem bivšemu ‘očedila’ avto. no … vsaj meni se je zdel čeden … čeprav je imel neke sumljive črte na pokrovu motorja (bivši mi je poskušal razložiti, v čem je fora … ampak … priznam … tistega vpitja resnično nisem dobro razumela). bila sem tudi priča čiščenju kuhinjskega pulta z nekim meni neznanim sredstvom … ki je dobesedno … razžrlo kake štiri plasti barve … in se zaključilo … z menjavo večine kuhinjskih elementov … tako da sem … ko gre za nenamensko uporabo čistil … precej skeptična.

podobna čustva gojim tudi do uporabe razno raznih žavb … čeprav mi nikoli ni jasno … zakaj recimo …  z barvo za lase ne smem barvati obrvi … ali zakaj si depilacijsko kremo lahko naneseš na določene dele telesa … na druge pa spet ne. še manj mi je jasno … zakaj za pranje las … potrebuješ najprej šampon … potem balzam … v kompletu istega proizvajalca … in iste barve … pa ti prodajajo še kremo … masko … vosek … olje … nekaj za konice … nekaj za rast … pa verjetno še … nekaj za pojest.

namesto vseh teh pičkarij … za katere tako ali tako ne vem, čemu služijo (in še manj … v kakem zaporedju si jih kam natakneš) … bi kdo lahko izumil … večje in bolj praktične embalaže za vse skupaj. prav srce me boli … vsakič … ko na svojo naglavno okrasje … zlijem pol embalaže balzama … da lase sploh lahko razčešem … že naslednjič … pa je to stvar potrebno odnesti v smeti. po mojem štetju … in kjlub temu, da sem relativno nezahteven kozmetični potrošnik … samo zaradi las … na teden proizvedem vsaj tri plastenke smeti. svašta.

kje so časi … ko smo v kopalnici imeli en sam šampon (mislim, da je bil brezov) … eno veliko ’subrino’ … in eno ‘žajfo’ … ki je bila dovolj dobra … tako za mamo … kot za fotra … pa še … zame in za brata. mama je stanovanje počistila z enim ali dvema čistiloma … eno je ‘špricalo’ … drugo je zlivala v vodo (in ja, bilo je isto, kot za pomivanje posode). hiša je bila vedno bolj čista … kot je moje malo stanovanje … pa tudi mi vsi … smo bili … po isti ‘žajfi’ … čisti in dišeči.

ker se bojim, da mi bo kako ekološko društvo slej ko prej potrkalo na vrata in izdalo račun za uničenje pol favne in flore vzhodne ljubljanske kotline … in ker me tu pa tam vseeno zgrabi … da bi malce manj packala svet okoli sebe …. sem včeraj v največji ljubljanski štacuni poskušala najti … šampon ali balzam … v litrski embalaži … pa eno … univerzalno čistilo. karkoli … kar bi čistilo … tla … kopalnico … pa recimo še … štedilnik. če bi bilo zapakirano v nečem … kar vsebuje več kot pol litra … toliko bolje. rezultat? ga ni bilo. domov sem privlekla … staro dozo šamponov in žajf … vse skupaj stlačila v plastične vrečke … in ponovno nabasala vse police. čakam, da mi zeleni mirovniki pozvonijo na vratih in me pošljejo k vragu. upravičeno.

8 komentarjev

baje ni lepo pljuvati v lastno skledo … ampak … danes me je siolov agregat resnično … ‘presenetil’. pri skrolanju po zaslonu … z namenom dokopati se do zadnjih komentarjev … se je moj pogled ustavil na znani besedi ‘zloba’. v agregatu … ki povzema ne-siolove bloge. zloba prvič, zloba drugič … zloba o rajcanju besed … zloba o rentanju otrok pa moža … zloba o nogah v luft … a? pa to so prispevki, ki sem jih na ednevniku napisala pred pol leta. kako in zakaj … so se sedaj znašli na prvi strani agregata?

očitno siolov agregat pobira bloge z nekajmesečno zamudo … kar je … milo rečeno … čudno. bolj kot to, da agregat pač ne deluje tako, kot bi moral … pa me je razpizdila misel na razočarane morebitne bralce … ki bodo na linke vseeno kliknili … in našli … nič. večino teh prispevkov sem namreč že izbrisala, nekateri (tisti, ki so se mi zdeli boljši) pa preseljeni na moj siolov dom.

okej … preverim … in glej ga zlomka … tekst, ki sem ga že prenesla na siol (primer: ko rajcajo … besede) in ki sem ga na ednevniku definitvno zbrisala … se ob kliku na agregatu … pojavi v novem oknu. svašta. torej … bom na blogu, ki ga več ne pišem … imela danes nekaj obiskovalcev več. tudi prav. upam, da mi kdo ne bo pustil kakega komentarja, ki nikoli ne bo dočakal odgovora.

kaj čmo … blond sem … na tehniko … sploh pa na računalnike se ne spoznam … torej … bom prav lepo … tiho … dokler agregat ne najde kakega drugega starega bloga … in z njim nadomesti moje zapise. vseeno pa … za tako veliko podjetje in toliko blogov … bi si siol lahko privoščil kaj bolj pametnega … in delujočega. ker … čeprav sem načeloma tolernaten in hvaležen človek … mi take napake … res ne vlivajo zaupanja v mojega ‘najemodajalca’ … še manj dobro se počutim … ko skoraj vsak večer rabim veliko, veliko preveč časa … da se stran naloži … če sploh se.

še vedno tudi nisem ugotovila, zakaj so komentarji pri nekateri prispevkih … gladko zaprti (čeprav vse urejam na povsem enak način) …. priznam pa tudi … da bi pri tako obsežnem številu blogov … pričakovala bolj priročno tehnično podporo. na mail, ki sem ga poslala pred kakimi desetimi dnevi … še vedno nisem dobila odgovora (to … da so mi vmes že drugi povedali … da itak sprašujem bedarije … niti ni pomembno).

nočem zganjati neke drame … niti se mi ne da preveč težiti … ampak … mogoče bi kdo kaj naredil … da bi stvari začele funkcionirati … še preden … se razbežijo prav vsi pisci.

8 komentarjev

baje se s politiko in nerganjem ukvarjamo ljudje … ki se v življenju … premalo zabavamo … in ki … premalo seksamo. posledično smo zagrenjeni … in vse okoli sebe obtožujemo za lastno nesrečo. ker si seveda ne želim … da bi kdorkoli pomislil … da sem nesrečna, zagrenjena in da premalo seksam … sem se včeraj popoldne odločila … da neham pisati nergaške blogerske zapise … blog pofarbam v roza barvo in začnem pisati hvalospeve vsemu, kar leze in gre.

ideja se mi je v štartu zazdela izjemno dobra … in ob prvem poskusu gledanja televizije sem našla celo prispevek, ki bi na moj nov, roza optimistični blog … dejansko sodil. pisala bi o treh tipih, ki so se v slogu dobrih, starih ohojevcev … spravili na inštalacije … in se … vsi trije namreč … preimonovali v janeza janšo. čisto zares. brez heca.

ko sem ravno razmišljala … kako izgleda … ko ti trije janezi pridejo na kak urad … ali se komu predstavijo … in ko mi je ravno fris raztegovalo v nasmeh … ob misli na zmedeno državno uradnico … ‘dober dan, jaz sem janez janša … tole je moj prijatelj … janez janša … in tole … je janez janša … mi bi nove potne liste’ … je vame butnil neprijetni naglas gospodiča lahovnika, ki je v proračunu za leti 2008 in 2009 … našel izjemno zanimivo postavko … cca 100.000 evrov … za tekmovanje v oranju. ha …. saj ni prvi april, kajne? kakšno oranje … kakšnih 100.000 evrov?

nisem še niti dobro dojela … ko me je novinar seznanil z raziskavo, po kateri 4-članska družina na mesec povprečno zapravi za hrano 600 evrov … med tem … ko je povprečna neto plača … sto ali dvesto evrov višja. podatek je toliko bolj grozen … ko ti inštitucija, ki je raziskavo izvedla … napove … večje zdravstvene težave socialno šibkejših ljudi … ker bodo (in so že) … prisiljeni kupovati poceni (beri: zanič) hrano.

mi je čisto vseeeno … kdo je raziskavo naredil in mi je čisto vseeno … če obstaja najmanjša možnost, da je kdo podatek napihnil in ga, celega rumenega, prodal medijem … ko se država znajde na točki … ko se pogovarjamo o zdravstvenem stanju prebivalstva zaradi slabe hrane … bi resnično komu lahko v glavi zazvonil kak zvonec. skoraj odveč se zdi zraven nanizati še ugotovitev, da slovenija na letni ravni beleži … najvišjo stopnjo inflacije v evroobmočju … celih 3.6 odstotka.

potem te na rit vrže še posnetek otvoritve gorenjeve tovarne v šoštanju, kjer bodo izdelovali famozne oklepnike patria. že tako ali tako se mi želodec obrača ob misli … da bomo denar zapravili za en sam klinčev tank … potem pa gredo naročiti sto in še nekaj tankov … ki naj bi jih izdelali do leta 2013. seveda se nihče ne pozabi pohvaliti, da ta projekt pomeni … 100 novih delovnih mest … pa hud biznis za gorenje … ampak … za denar … ki ga bodo zafrčkali za te oklepnike … bi 100 ljudi prejmalo plačo par let … gradili pa bi lahko kaj bolj uporabnega.

ko vse skupaj seštejem … pa preskočim še kakih dvaintrideset mimobežnih novic (za konferenco o romih nimamo časa, nepremičnin še vedno nismo podpisali,  predsednik državnega zbora mirno spljuva dva ‘neodvisna’ časnika) … se resnično vprašam … kaj hudiča se mora slovencem še zgoditi … da se bo kdo zmigal … ali pa vsaj zakričal … da je nekaj resnično gnilega … v tej deželi podalpski.

počasi bom začela verjeti … da se nam lahko zgodi vse … pa bomo še vedno zaplankani tepci … ki recimo smrt makedonskega pevca, tošeta proeskega, izkoristijo za nacionalistične komentarje, nesrečo drugih … pa za lastno samopromocijo. za bruhat.

in če mi še nekdo reče … da nergamo sitni, nepotešeni in oni, ki se ne zabavamo dovolj, naj namignem … da človek po osmih urah rednega dela, treh urah honorarnega dela (jebi ga … ni mi vseeno, kaj in kako jem), enemu mulcu, nepospravljenem stanovanju in kupu cunj, ki se nočejo same oprati … težko najde čas … še za kako zabavo. obljubim pa … da se bom redno zabavala in še bolj redno seksala … takrat … ko bom živela v državi, v kateri … se z redno službo in normalnim odnosom do dela … dejansko da preživeti. do takrat … ostajam … pri črni barvi … in klubu nergačev. pika.

 ps: ne, samozadovoljevanje ni seks;-P

24 komentarjev