blodim, blodiš, blodi

Klikni sličico in pomagaj!

o vsej bedi in razdejanju, ki jo je prineslo včerajšnje neurje, je bilo povedanega in pokazanega - dovolj. na kolenih je cerkljansko, potolčena je gorenjska, sesuto celjsko … pod vodo … večina slovenije. ujma, kot je ljudje ne pomnijo, je opustošila prav vse, nič ni izbirala … še huje … udarila je tam, kjer so kraji najbolj nedostopni, ljudje najbolj nemočni. voda je preplavila kleti, poplavila stanovanja in na površje prinesla največjo bedo vseh bed … človeka.

primitivnega slovenskega bednika … ki v nesreči sočloveka najde motiv za zgražanje, valjenje krivde … politično obračunavanje … in pametovanje. ni dovolj … da so ljudje izgubili domove in vso imetje, ni dovolj, da so ljudje umirali … najdejo se posamezniki, ki so sposobni v tragičnih dogodkih najti svojevrstno veselje.

ker sama izhajam iz prizadetih koncev, ker so reke narasle tam, kjer živijo moji dragi in ker so plazovi uničevali pri znancih, sem včeraj nenehno spremljala vsa poročila … predvsem tista na spletu. če bi hotela … ne bi mogla spregledati komentarjev, ki so ob teh zapisih nastajali … predvsem ob novicah na portalu 24ur.com.

v železnikih so baje sami krivi za povodenj, ker nimajo dovolj dobre infrastrukture … in … ker … reci piši … ne živijo v ljubljani. gorenjska je končno doživela vesoljni potop … da si bo lahko … tako kot severna primorska po velikonočnem potresu … finančno opomogla, da si bodo ljudje zgradili velike hiše in kupili bajne avtomobile … take … kot se baje prevažajo po posočju.

ljudje božji … je vaša noga sploh kdaj stopila na bovško? ste videli hiše v drežnici? mogoče avtomobile? ste si pogledali log pod mangartom? poznate ljudi, ki tam živijo? mogoče razmere, v katerih živijo? seveda ne. če se je kdo okoristil s popotresno obnovo, to nikakor niso bili tisti, ki so bili v potresu najbolj prizadeti … in močno dvomim … da se bo kdorkoli od tistih, ki so včeraj - izgubili vse … okoristil s ponujeno pomočjo … v kolikor … bo do njega sploh prišla.

kako se počuti človek, ki v petnajstih minutah izgubi vse, za kar si je celo življenje prizadeval in garal … se mi ne sanja … vem pa … da je v cerkljanskih hribih … v železnikih … selcih … življenje prekleto zajebano … in da tam živijo ljudje … ki za svoje preživetje … delajo. vsakič, ko se peljem mimo tistih krajev … vsakič … ko vidim hiše visoko v hribih in v temačnih dolinah … me malo stisne … in vesela sem, da živim … kakor živim. danes … so tiste hiše odrezane od sveta … ljudje so ostali brez vsega … jaz pa sedim na toplem in suhem … in modrujem. nekje blizu … na suhem in toplem … so ljudje … ki v tej bedi drugih … iščejo užitek zase.

nekaj ‘modrih’ se je našlo … ki so v popolnem uničenju bolnice franje našli svojevrsten razlog za veselje … končno je uničen spomenik partizanstva … komunizma … rdečkarjev in kaj vem, česa še … končno je voda odnesla to, kar bi država morala že zdavnaj. pa kaj ste vi normalni? koliko vaših staršev in starih staršev se je mogoče zdravilo v franji? koliko vaših prednikov bi vam za vaše besede mirno zavilo vrat … ali se v grobu obrnilo ob žaljenju vaše lastne preteklosti? se kdaj vprašate, komu in čemu ste lahko hvaležni za svoj obstoj?

močno dvomim, da je posameznik, ki pogleda sliko človeka, ki je pravkar izgubil vse, in zraven zapiše, da si je itak sam kriv … sposoben hvaležnosti … ali kakršnegakoli premisleka. dvomim, da je tak človek vreden … da sploh živi. take bi morala včeraj prizadejati ujma … take bi morala odnesti voda.

pa jih seveda ni … ker … voda ne izbira … narava ne izbira. udari tam … kjer se ji zljubi … ko se ji zljubi. včeraj … je grdo udarila … in precej ljudem … vzela vse. srčno upam, da se bo našlo dovolj zdravih in normalnih ljudi … da bodo znali … stopiti skupaj … in vrniti … vsaj delček vzetega.

...komentar [45]

zadnje čase mi živce cefra moja ljuba nokia. telefon, kaj pa drugega. vsake toliko se odloči, da bo malo umrla … potem … ji ni všeč sim kartica … samovoljno menjava melodije pri nekaterih klicateljih … tu in tam izgubi kako cifro … posebej pa ljubi sms-e o tem, kako me je v času moje nedosegljivosti klical ta pa ta pa ta … telefon pa že dve uri ali več leži … povsem priklopljen in dosegljiv … na mizi.

ne da se mi spuščati v debato o tem, da proizvajalci mobilnih telefonov na trg mečejo vedno slabše izdelke … ne da se mi niti javkati o tem, kako mobilni operaterji spretno prodajajo ‘dobre telefone’ v paketu s čudovitimi aneksi … razmišljam namreč o tem, da bi se telefona gladko - znebila.

zakaj pa ne? ne maram telefonskih pogovorov … preko elektronske pošte sem dosegljiva dovolj pogosto …  nikjer v moji pogodbi ne piše nič o kakršnemkoli telefonu  … in nenazadnje … življenje ‘pred mobilci’ … je bilo veliko lepše … predvsem pa … premoglo je sfero zasebnosti.

prav to zadnje … izguba zasebnosti … je tisto, kar mi gre pri mobilnih telefonih najbolj na živce. ja, saj je praktično, da si dosegljiv prav povsod in super je, ko se znajdeš v kaki zagati in jo v trenutku rešiš … fino je … da lahko prebereš elektronsko pošto tudi sredi pašnika in ja … kratka sporočila imajo svoj čar.

ampak hej …  zadnje čase se mi dogaja, da niti na vece ne morem … ne da bi se od nekje oglasilo zoprno zvonenje … ljudje kličejo ob najbolj nemogočih urah … iz najbolj nepotrebnih razlogov … najboljša pa je moja mati … ki vsakič, ko se telefon oglasi, leta z njim za mano in mi ga poriva v roke, kot da je od naslednjega klica odvisna usoda celega sveta.

čeprav sem sama pri sebi že razčistila take in drugače ‘telefonske intervencije’ … čeprav svojo mobilno napravo mirno pozabljam na kakih nedostopnih policah in čeprav nimam slabe vesti, ko telefon za nekaj ur izklopim … mi vse to prav nič ne pomaga. tisti, ki kliče (okej vsi, razen mojih dveh starih mam) … ve … da je klic zabeležen in pričakuje, da ga pokličem nazaj … po možnosti z razlago, zakaj se pred tem nisem oglasila. če se slučajno za par ur izklopim, se ob ponovnem priklopu seveda izpiše seznam ‘zamujenih’ klicev … običajno pa skasiram še kak besen sms, ker se v dobi ‘tehnike in informacij’ pač ne spodobi … biti nedosegljiv.

adijo vsi izgovori v stilu ‘oprosti, nisem slišala zvonenja’ ali ‘oprosti, ravno sem bila pod tušem’ … torej tisti izgovori, ki jih je dovoljeval dobri stari … ‘ožičeni’ telefon. ta je bil veliko bolj uporaben tudi za prijazno kenslanje sitnih ali nezaželjenih posameznikov … nekajkrat se nisi javil … nekajkrat bil zaseden in eto … mirna bosna.

moja nokia mi tega ne dopušča. hočem nočem … moram ljudem razlagati, zakaj me nekam ne bo, zakaj mi ni do neke družbe … zakaj res ne bi sestanka ob petih …  in ko ljudje končno skapirajo … da hočem mir … začnejo pošiljati sitne sms-e … ki naj bi manj motili … a olika še vedno terja … odgovore in včasih celo razlage.

za piko na i … se z nenehnim klicanjem, dosegljivostjo in sms-i izgublja čar dogovorjenih zmenkov, čakanja pred kakim spomenikom, ugibanja … ali bo prišel ali ne bo prišel … izgublja se vsa romantika. človeka prime, da bi telefone zmetal v reko … si omislil goloba pismonošo … ali pa vsaj kakega seksi poštarja, ki bi naokoli prenašal njegova sporočila.

hmmm … a seksi poštarje še delajo?:)

...komentar [10]

ne poznam človeka, ki si ne bi tu pa tam zaželel, da bi imel v žepu posebno radirko, s katero bi lahko po mili volji brisal stvari, ki mu v življenju ne ustrezajo. še boljše bi bilo, da bi v paketu z vsemogočno radirko dobili še prav tak svinčnik, s katerim bi na platno življenja dorisali vse tisto, kar nam manjka in kar pogrešamo. sranje je, da smo ljudje neizmerno požrešna bitja in najverjetneje bi se ta svinčnik hitro obrabil … še prej pa bi izrisal malo morje nepotrebnih materialnih dobrin in povzročil nepopisno zmedo.

čeprav imam v glavi obširen spisek stvari, ki bi jih z veseljem narisala, bom danes ‘ponižna’ in se bom osredotočila zgolj na seznam stvari … za izbris.

na prvem mestu tega tedna je definitvno … šport … vse, kar je z njim povezano … sploh porazi v zadnjih sekundah … meti za tri pike … remiji, košarka, futsal … država reprezentanca … vse to bi gladko zradirala … iz svoje glave in glave vseh, ki mi pridejo blizu. kadarkoli kdo omeni košarko, sploh tekmo z grčijo … bi si najraje prerezala kako žilo … podobno je z zastreljanimi deseterci šest sekund do konca srečanja. mater.

naslednja stvar na seznamu za izbris … so ljudje, ki v križiščih, klancih, pred semaforji … stojijo na zavorah … in zaradi katerih me včasih prime, da bi sončna očala nosila tudi ponoči. če komu ni jasno, kako te lahko taka malenkost spravi ob živce, naj se poskuša v avto usesti v nedeljo zvečer in se cijaziti 100 kilometrov do ljubljane. od tistih rdečih reflektorjev me še danes boli glava.

z največjo radirko tega sveta bi zradirala vse ljudi, ki jim je ljubše vse življenje preživeti v laži kot pa imeti jajca in stati za tem, kar so naredili … sploh … če sem se prisiljena s temi ljudmi prepogosto srečevati in celo pogovarjati … in še toliko bolj … ker zaradi točno določenih ljudi … še vedno … bolj slabo spim.

v resnici … bi s svojo magično radirko … zradirala … prav vse laži … politične in privatne … velike, male … kosmate in debele … preprečila bi ljudem … da lažejo v lastno korist … da lažejo … ker bi radi nekoga ‘zaščitili’ … mulcem bi onemogočila, da zatajijo cvek v šoli …  možem … da ženi pohvalijo zanič kosilo … sebi … da kislo prikimam v znak odobravanja … čeprav … se s projektom niti pod razno ne strinjam.

zradirala bi vse stopnice v sinovi šoli, zaradi katerih bo še nekaj časa doma … zradirala bi vse avtomobile v ljubljani … zaradi katerih se zjutraj cijazim do službe kot polž … zradirala bi sitnega gospoda, s katerim sem zjutraj delila dvigalo in zradirala bi histerijo, ki jo zganjajo nekateri prijatelji povsem po nepotrebnem.

zradirala bi kumarice v solati … neodgovorjene maile … mak na makovi štručki … prah v stanovanju … neoprane cunje in neovite učbenike … zraidrala bi cifre na položnicah, ki ležijo na mizi …  vse zapisnike, ki jih moram še urediti … zradirala bi popoldanske sestanke … in šla s prijatelji na pivo … pa žulj bi zradirala, ki so ga pustili novi čevlji.

izbrisala bi vsako misel na to, da danes mali praznuje 11. rojstni dan … in da jaz ne morem biti ob njem …  izbrisala bi kadilski zakon … izbrisala … kredit za 10 let star avtomobil … pa čudno ščemenje v želodcu bi izbrisala. izbrisala bi oblake na nebu … in pogrizene nohte … zradirala bi dneve … ko se ti na glavo enostavno zlije preveč dreka.

ja … zradirala bi marsikaj … zradirala bi preveč … zato je  mogoče celo bolje, da čudežne radirke nimam … in da … radirati ne morem. nič ne pomaga … cviliti in stokati … treba bo zagristi v sitni ponedeljek … se spopasti z bolečino v želodcu in oddelati svoje.

seznam pa vseeno ostaja … za primer … da mi kdaj pride pod prste kaka čudna radirka. takrat bom izbrisala vse našteto … in mogoče … posodim radirko še kakemu znancu … ki bi tudi rad kako stvar gladko - izbrisal.

...komentar [19]

izjemna predstava naše košarkaške izbrane vrste v španiji se spreminja v evforijo, ki bo kmalu (beri … ob še kaki zmagi) presegla dimenzije slovenske nogometne pravljice izpred nekaj let. zadnji obračun z nemci … ki niti ni bil obračun … ampak teptanje neke države z ekipo cicibanov (vsaj v  zadnji četrtini) … je pač moral blagodejno vplivati na dušo še tako zakrknjenega slovenca.

če nosi fraza ‘kruha in iger’ kakršnokoli težo … in če vemo … da so nam kruh tako ali tako podražili … potem je logično, da slovenci padamo na ‘igre’ … in med vsemi igrami nas najbolj rajcajo … kolektivni športi.

naj mi ne zamerita čop in špik … ob njunem finalu sem se drla kot jesihar … naj mi ne zameri gimnastični dvojec PP … tudi ob njunem zmagoslavju sem visoko dvigala roke in ploskala … hej … še met kladiva sem spremljala prvič v življenju. ampak … oprostite … nič se ne more primerjati z norim vzdušjem, ki spremlja kolektivne športe … s huronskim navijanjem na nogometnih tekmah (okej … ne slovenske prve lige niti reprezentance zadnje čase) … nič ne odtehta skupinskega švicanja … norega občutka, ko te preplavi mehiški val … ali pa ga vsaj … zaužiješ preko televizijskih ekranov.

pri individualnih športih … atletiki … tenisu … gimnastiki … me vse skupaj bolj spominja na ‘športno gledališče’ … nekaj zelo prefinjenega … kjer živalski kriki s tribun resnično ne pridejo v poštev ali pa izpadejo zelo bizarno. ravno to … živalskost (in ne v slabem pomenu besede) pa je tisto najboljše pri navijanju … ko sprostiš vse svoje zavore … se poistovetiš z neznanci na tribuni … igralci na igrišču … tuliš … skačeš … jočeš … pa čeprav … pred ekranom.

in kar je tudi pomembno … nogometne, košarkaške tekme … trajajo … niso stvar trenutka ali minute, dveh … prinašajo začetke .. konce … prekinitve, prekrške … vzpone in padce … napete končnice in polčase … ko greš na vece … brez občutka … da boš kaj zamudil. če pri nogometni tekmi lahko v vsem poskakovanju in kričanju še mirno stočiš pivo, dve, tri … živčno prežvečiš vrečko čipsa … pri metu kladiva … še vrečke kokic ne uspeš odpreti, ko je že vse mimo.

ljudje potrebujemo dogajanje … ljudje potrebujemo svoje ventile in ja, ljudje potrebujemo zmage … ter z njimi športne pravljice. ena takih se trenutno piše v španiji in ne znam si predstavljati … kako lepo bi bilo … če bi …

eh … ne upam si reči. vraževerna sem. že to, da pred koncem prvenstva sploh pišem o naši reprezentanci … ni v skladu z mojim vraževerjem. ampak hej … fantom dogaja na polno … meni tudi … in dogaja nam vsem … ko grem v štacuno … kjer ljudje šepetajo o košarki …. v lokalnem kafiču je tema dnevno na sporedu.

fantje niso prvič v četrtfinalu … so pa tam tako prekleto suvereno … da se jim klanja ‘vesoljna’ slovenija … z mano v prvi vrsti. danes … jim dovolim … da izgubijo … naj bo to kiks prvenstva … ki (če) se mora zgoditi … samo … potem … potem poteptamo hrvate/grke … in gremo … do konca. enkrat … se mora tudi slovenskim ’skijašem’ sešteti … in rada bi videla slovenijo … v kolikor se ena od njenih reprezentanc (ne posameznikov) … vrne … s kolajno.

klinc … če imamo zanič politike … zanič zdravstvo in zanič socialo … naj nam nekdo nakloni še malo športne sreče … da pipanovo četo ulijemo v bron … jim obesimo kolajne okoli vratu in praznujemo … v nedogled.

...komentar [24]

“fruške, jabuke, slive, mene voli ive … a ja iva neću … ”

s to pesmijo me je posilila moja osnovnošolska učiteljca in če jo po kakem čudnem naključju kadarkoli slišim … mi požene kocine pokonci. nikoli nisem rada prepevala in vsi ti ljudski pa malo manj ljudski napevi … so me vedno nervirali.

seveda me nervirajo še danes … posebej ‘fruške, jabuke in slive’, ki se mi že par dni rolajo po glavi …. predvsem … ko mi kdo omeni imenovanje treh novih ministrov. ne vem, ali se samo meni zdi … da vse skupaj še najbolj spominja na barantanje na kaki vaški tržnici … le da namesto jabolk in sliv … kupujemo in prodajamo … ministrske pozicije? spet so se kar od nekje vzela neka čudna nova imena … brez pravih referenc …. važna je stranka … ki imenuje … in zdaj kupčkamo … malo sem … malo tja … enega za promet … eno za zdravstvo … kupim slive … kupim hruške … imam pa figo v žepu.

janez janša nam kandidatko za novo zdravstveno ministrico, gospo zofijo mazej kukovič (a??), prodaja z utemeljitvijo, da se na ministrstvu za zdravje do sedaj minister ni toliko ukvarjal s strokovnimi kot organizacijskimi težavami … pa … v evropi tudi ni pravilo … da je zdravstveni minister zdravnik.

pustim ob strani to večno izgovarjanje in primerjanje z evropo (ko nam to seveda ustreza) … ne oporekam niti janševi utemeljitvi … kot državljanka republike slovenije, potencialna bolnica in uporabnica zdravstvenih storitev pa glasno protestiram ob razlogih, zaradi katerih bo dotična gospa potrjena oziroma zavrnjena. sploh ne gre za njene izkušnje, niti ni važna njena strokovna ali kakršnakoli usposobljenost … niti njeno ime … važno je … da ministrstvo za zdravje ‘pripada’ novi sloveniji, ki se je ’soglasno’ odločila za mazejevo … zdaj pa … ‘prijatelji nsi-ja … navijajo za mazejevo … opozicija (kar je je sploh še ostalo) … protestira (njihovi argumenti so boljši le v toliko, da je kak lahovnik boljši retorik od gospoda tanka) … sns pa je tako ali tako trn v peti … čeprav včasih ne ve … ne v kateri peti in ne zakaj.

slika je popolnoma enaka ko gre za gospoda radovana žerjava (a??) … kandidata za prometnega ministra, ki se je že v samem štartu zapisal v spomin kot človek, ki na veliko število vprašanj odgovori z ‘ne vem’ … najverjetneje na preveč vprašanj … če gre za kandidata za ministra … ampak hej … to tako ali tako ni važno. ena hruška gor ali dol.

zadnji in meni najljubši ’sadež’ - kandidata za ministra za visoko šolstvo še čakamo … ker nsi … še vedno ‘išče primernega kandidata’. me prav zanima, kje točno imajo stranke ta svoja ‘gojišča ministrov’ … po katerih brskajo in ki jim omogočajo v zadnjem trenutku od nekje potegniti kandidata, ki bo spet  potrjen zgolj in le zato … ker ga je predlagala točno določena stranka točno določene koalicije … ne pa zaradi tega, ker karkoli ve in zna.

že kot povprečni državljanki se mi zdi tovrstno barantanje z ministri in njihovimi pozicijami do amena žaljivo …. pričakovala pa bi … da se tudi sami kandidati za ministre v vlogi ‘blaga na tržnici’ … ne počutijo najbolje. če nič drugega … vsak normalno dojemljiv posameznik bi se moral zavedati … da je sam za svoje ministrsko mesto zaslužen prav toliko kot papirnata lutka … le davkoplačevalce bo stal - veliko več.

skratka … ‘fruške, jabuke … slive … mene voli ive … a ja iva neču … za drugog umret ću … ‘

in od kar vem … da je naš janez v resnici ivan … mi je ta pesem še ljubša. 

...komentar [8]

debata o tem, kdo je boljši, ženske ali moški … je povsem nesmiselna, prežvečena in kot taka … nadvse dolgočasna. tudi o tem, ali je prijateljstvo med moškim in žensko mogoče … je bilo toliko povedanega, da bi kakršnokoli razmišljanje v tej smeri … pomenilo odkrivanje tople vode.

ampak … jaz imam toplo vodo nadvse rada … in za piko na i …  me je danes pogled na mojo blogorolo … pa razmišljanje o tem, koga bi rada brala kot hišnega blogerja na siolu … ‘ruknilo’. na mojem seznamo ‘omiljenih’ blogerjev je namreč le 5 žensk … za hišne blogerje pa sem predlagala … 3 tipe. no … pa taka lepa ženska kolegialnost.

lahko se izgovorim na to, da moje priljubljene ženske blogerke ne pišejo na siolu, ampak … siol premore precej ženskih avtoric … ki pa jih bolj poredko berem. ko se zapičim v sosedove veleume … vzdihujem ob doktorju oniksu … in povsem zavidam marsikateremu tekstu meni dragega ipsilona … mi res zmanjka volje po iskanju morebitnih novih presežkov … čeprav meni enakega spola.

sem površna? sem lena? pa v resnici … sem res, priznam … ampak … na trenutke se mi resnično zazdi … da moški pišejo boljše kot ženske. seveda … ne zaletavajmo se prehitro. če gledamo človeško populacijo na splošno … je odstotek pišočih in berljivih žensk po mojem skromnem mnenju veliko večji od moških, ki so sposobni skupaj spacati pet berljivih stavkov. ko pa izluščimo tiste redke posameznike kosmatega spola, ki znajo s prsti urno drseti po tipkovnici … dobimo čiste presežke.

v prvi vrsti so pišoči moški … razgledana bitja. seveda tu nimam v mislih nujno šestih diplom v žepu … ampak raznolik nabor tem, o katerih moški lahko debatirajo. tu je politika, pa šport … kuhinja … avtomobili, fotografija, seks … skratka nebroj tem, ki so teoretično na voljo tudi vsem ženskam, ampak … iz meni neznanega razloga se večina ženskih avtoric (kamor, hočem nočem, prištevam tudi sebe) … vrti okoli precej podobnih tem - moška telesa, odnosi moški-ženska, otroci, kuhinja pa težave v življenju. tu in tam se najde kaka pogumnica, ki zakorači globoko v moški svet … običajno po službeni dolžnosti ali pod vplivom kakega moškega … prostovoljnih analiz političnih spletk in športnih rezultatov ne najdemo prav veliko.

seveda dopuščam možnost, da sem kot bralka precej čudna … in da mi bolj ležijo ‘moške teme’ … pa da raje berem o nogometu kot negi otroka in spolni vzgoji najstnikov … in da zato ženske avtorice … po krivem zapostavljam … ampak … je že tako … da vsak lahko sodi le s svojega zornega kota. in moj je očitno … precej ‘moškoljubno’ nastrojen.

to stanje duha trenutno povezujem z nekajtedensko izolacijo, ki jo prekinjajo predvsem ženski ‘posegi’, ki od mene zahtevajo mukotrpno debatiranje o sosedovi mulariji, žlikrofih in organizaciji rojstnodnevne zabave. dolgčas, vam rečem. še dobro … da je danes na sporedu košarka … da je foter obnovil zaloge piva v kleti … in da se moja prisilna izolacija čez kak teden izteče.

kljub vsemu … glasovi so oddani … in v blogoroli … še vedno … le 5 žensk. čeprav dopuščam možnost … da o vsem skupaj … nimam pojma … napovedujem vsaj nekaj komentarjev ogorčenih žensk … in par pokroviteljskih moških opazk.

...komentar [19]

posočje je ena taka čudovita slovenska pokrajina. taka lepa, zelena, s sočo na sredini, pa tolminko in nadižo, pa kupom noro lepih sotesk, slapov in brzic. pri nas cveti športni turizem, zadnje čase gradimo celo nove tovarne, turisti, sploh angleži, vzdihujejo ob lepotah naše narave, italijanom prihaja zaradi cen bencina in ob številnih malih igralnih salonih, nemcem dogaja ob domačem siru in skuti.

seveda ima posočje blazno zgodovinsko dediščino, sledove tolminskega punta, še sveže rane prve in druge svetovne vojne … za piko na i pa si lastimo še gregorčiča, bevka in preglja. da slučajno ne zapademo v kak zgodovinski trans nas vsako leto prebudijo metalci na metalcampu in regejaši na svojem zboru, premoremo pa še nekaj živih legend in hej … nekateri so dovolj nori, da pri nas celo filme snemajo.

najboljša v posočju sta pivo in kava. ne, ne toliko zaradi okusa …. kot zaradi cene. najboljši kapučin daleč naokrog še vedno stane pičlih 80 centov, in če za pivo plačaš več kot dva evra si bodisi nor bodisi - angleški turist.

človek bi skoraj zaključil, da je posočje raj na zemlji, če ne bi ravno pred petimi minutami priletel iz veceja, v katerem je pustil kosilo, pred dvema urama požrto - v ljubljani. dve uri se namreč povprečen smrtnik cijazi po ovinkih iz slovenske prestolnice, če si želi ogledati paradiž zahodne slovenije … in ravno toliko, če je, ubogi revež, prisiljen tukaj živeti.

najti službo v posočju, sploh, če premoreš kako družboslovno izobrazbo, je težje kot zadeti na lotu, hiš je kot dreka, a nobena ni vredna prav veliko, saj poleg številnih kvadratnih metrov premore vsaj še eno staro mamo, ki bo raje umrla, kot - karkoli oddala. stanovanja se gradijo enkrat na dvajset let, to je skoraj tako pogosto - kot krpajo luknje na cesti.

statistika pravi, da se v posočju sicer vsako leto rodi manj otrok (v drugem največjem posoškem kraju, kobaridu,  so jih letos v osnovno šolo vpisali natanko 12) … da pa vseeno ti otroci niso najbolj neumni … saj jih večina oddide na študij v ljubljano, maribor in koper. škoda, ker statiskika potem še navrže, da se v posočje vrne najmanjši odstotek diplomirancev v sloveniji. jebi ga … če nimaš ne službe in ne stanovanja … in ceste še najbolj spominjajo na raztrgano srajco … res moraš biti hud lokal patriot … da se vrneš.

mi je pa danes premier janša dal izjemno idejo … vsakemu prebivalcu posočja damo helikopter … in  rešimo večino posoških težav - s helikopterjem se bomo vozili v službo … izognili se bomo vsem luknjam in ovinkom … pa še vse naravne lepote si bomo lahko ogledovali … iz zraka. tako kot danes … ljubi janez … in gospod prodi.

poleg genialne ideje o novem prevoznem sredstvu bo namreč posočje od njunega obiska imelo bolj malo … če odštejemo misel na hrup helikopterjev, ki so nas preleteli popoldne, nam ostane le upanje, da sta vsaj obe delegaciji plačali vstopnino v kobariškem muzeju in tam zaposlenim … častili kavo.

...komentar [20]

črte. bele, črne, pisane, ravne … črte. obožujem jih. ko smo bili otroci, predvsem v nižjih razredih osnovne šole, smo imeli svojo igrico … 24 ur na dan smo se igrali to igro … ne stopi na črto. kakršnokoli … če stopiš na črto … imaš ‘ljubčka’. sramota.

potem … avionček. še ena igrica. ko s kamnom na tla narišeš kvadratna polja, jih oštevilčiš … skačeš po eni nogi … mečeš kamen in izgubiš … če stopiš na črto.

črta je meja … črta ločuje … črta nekaj pomeni. večina ljudi to pogrunta v rosnih otroških letih. kadarkoli vidi črto … dojame … da črta nekaj označuje … ločuje. so pa tudi ljudje, ki imajo s črtami težave. sklepam … da so ‘črtno-slepi’.

posebej slepi so za črte na cesti. tiste velike, debele in grozno bele črte, ki cestišče ločujejo na polovico … včasih so enojne … včasih dvojne. kadarkoli se z avtom spravim na cesto, me fascinirajo … ’slepočrtneži’. mirno priletijo skozi nepregleden ovinek preko lepe bele črte, se komaj zaustavijo pred nosom mojega malega švabskega fičkota … in mi trobijo … kot da sem padla z drugega planeta. včasih se mi zazdi … da sem res … ker vidim belo, neprekinjeno črto in ker na mojem planetu učijo, da čez tisto črto ni pametno zapeljati.

ampak hej … tete, prilepljene na sprednjo šipo in strici z velikimi očali pač vedo … kaj počnejo. in vsi tisti mačoti, s sfriziranimi vozili, polnimi čudnih dodatkov in neonskih luči, frajerji, ki cesto pri belem dnevu razsvetljujejo z meglenkami in gospodične, ki so po pomoti v roke dobile volan zelo športnega avtomobila … zagotovo vidijo in vedo … bolje … od mene.

v tej veri me potrdi tudi vsak poskus parkiranja mojega poldija na kateremkoli parkirišču. vozila so sparkirana po dolgem in počez, levo in desno, naprej in nazaj … črte pa so tam … za okras. trapa jaz … sem mislila, da je tiste črte nekdo narisal zato … da bi ljudje bolj racionalno izrabili parkirišča … da bi tja spravili optimalno število vozil … sploh v mestnih središčih, kjer je parkiranje sila naporen šport. ampak … očitno … sem spet živela v zmotni veri. črte so v resnici .. modni dodatek … popestritev za vse nas … ki črte vidimo … in ki smo nekoč verjeli … da črte opravljajo neko funkcijo.

tiste debele proge na cesti, ki jim pravimo ‘zebra’ … tudi služijo zgolj in le - razbijanju monotonosti temnega cestišča, tiste lepe rdeče in široke črte, na katerih se tu in tam zablešči obris bicikla, pa razbijajo dolgočasno črno-belo kombinacijo cest in poločnikov.

me prav zanima … ali bi v otroštvu res dobila kakega ‘ljubčka’, če bi stopila na črto …. in zanima me, če bi igra ‘avinoček’ dobila povsem nov smisel, ko si mi trapi ne bi izmislili neumnega pravila … da se na črto ne sme stopiti.

ko naslednjič srečam kakega pilota, ga moram nujno pobarati, čemu služijo črte na letališču … tekače na atletskih mitingih in plavalce v bazenih … ali resnično potrebujejo ločnice med seboj … in nenazadnje … kakega šahista … ali je sploh kak smisel v igranju šaha na šahovnicah. a ni škoda barve?

...komentar [5]

dober dan, slovenija. kako si kaj? zunaj je malce hladen, a prav lepo sončen dan … tak … čudovit septembrski dan, da človek prav ne more biti slabe volje. če je kje kak skeptik ali pesimist, naj ga spomnim, naši košarkaši prav lepo zmagujejo na evropskem prvenstvu in če bo šlo vse po sreči, bomo prvi v skupini. a ni lepo biti slovenec?

nič hudega, če so vam danes podražili kruh pa testenine in moko … čez par dni bo dražje tudi mleko … tako … da vas kaka razlika  v cenah ne bi zmotila. nič slabe volje, če je vaša krema dražja in ne skrbite, če morate otroku kupiti igračo, ki se je ravno danes podražila. naša vlada pravi … da je vse ‘pod kontrolo’. veste … tudi 4 odstotna inflacija ni problem …  mi smo to vse pričakovali … in tako ali tako so vsega krivi trgovci. je rekla vlada, da naj nas ne skrbi … to je vse normalno.

veste, normalno je tudi to … da je minister v odstopu, gospod zupan … zadal še zadnjo brco slovenskemu visokemu šolstvu, ko mu je naprej uspelo zriniti resolucijo … s katero se ne strinja prav nihče od visokošolskih partnerjev … ampak hej … je treba delat.  nič hudega, če imamo neusklajeno resolucijo … tako ali tako … nihče več ne more protestirati … saj je minister vendarle odstopil.

če ste slučajno gostinec, eden od tistih, ki belži 30- ali 40-odstotni upad prometa po sprejetju protikadilskega zakona … naj vas res ne skrbi. vlada vam bo poslala hordo lepo vzgojenih nekadilcev, ki bodo pri vas pokupili vse zaloge jabolčnega soka … in ki bodo v vaši diskoteki preplesali cele noči … veste … malce optimizma je vedno na mestu … ker … nenazadnje … vaše zdravje se je v zadnjem mesecu zagotovo izboljšalo.

če pa niste te sreče … imate tako ali tako na voljo čudovit zdravstveni sistem. okej … malce vam znajo ponagajati čakalne vrste in prav lahko, da boste morali za dobro uslugo krepko seči v žep … ampak … hej … to je evropa … in v evropi se stvari plačujejo. tako ali tako pa kmalu dobimo novega ministra oziroma ministrico … ta bo rešil vse, kar prejšnji ni.

pa ne smete pozabiti … začelo se je novo šolsko leto … in imamo cel kup čudovitih novih pravil in pravilnikov. vaši otroci ne bodo več nujno potrebovali dragih učbenikov … baje vas tudi šolski uspeh ne bo več skrbel … pa ni panike, če vaš mulc pokasira kak popravni v srednji šoli … bo vseeno letnik izdelal.

a ni lepo biti slovenec? danes še francoze namahamo v košarki … srebrno medaljo s svetovnega prvenstva v atletiki že imamo … pa špik in čop sta bila zlata … pa sonce sije pa …  ni da ni …

samo še tisto slavno ’slovenija, od kje lepote tvoje’ … si zavrtite … zaplešite … in pazite … da ne počite od ponosa. saj ste vendarle … slovenci.

...komentar [20]

ugotovil si, da te mali nikoli ne pokliče. ugotovil si, da te mali sploh ne potrebuje. vprašal si … zakaj.

bravo ata, moder postajaš. malce pozno sicer, ampak vseeno. prav imaš … mali te ne potrebuje … mali skoraj ne pomisli nate. zakaj? si upaš sploh vprašati?

ko so se najine poti razšle, sva rekla … da bova oba stala ob malemu … da bova še vedno … mama in tata. pa sva bila?

na papirju že. jaz sem zraven ostala še sitna mama, ki sili otroka v šolo, ga poslijuje s knjigami, zdravo hrano … jaz sem bila tista, ki ga tlači pod tuš, prepoveduje sladkarije, striže nohte in nenehno teži. ti si bil ’stric iz amerike’ … ki pride … vsak mesec … kolikokrat? dvakrat? mogoče. bil si stric, ki vse dovoli, ima kup knjig in stripov na zalogi … pa alice v čudežni deželi. se spominš … edina igrica, ki sta jo kadarkoli skupaj igrala?

vajino druženje je bilo vedno bolj redko … ti pa kar nisi in nisi zmogel zlesti iz kože ledenega človeka, ki je pregnala tudi mene. mali je do tebe začutil neko čudno strahospoštovanje … ob tebi je bil vedno resnoben … vljuden … utesnjen … ni bilo več alice v čudežni deželi … tudi stripi niso odtehtali tvoje hladnosti. nikoli nisi poklical, vprašal, kako sva, kako gre malemu v šoli. nisi vedel, kdo je njegova učiteljica, kdo zdravnik, še danes ne veš, koliko zob smo izgubili, koliko kolen potolkli, na katere krožke zahajali … v resnici … malega sploh ne poznaš.

ko je padal … te ni bilo, da bi ga pobiral, ko ga je bilo strah, te ni bilo ob njem, da bi ga podpiral … ko so tekle solze, še vedel nisi. sitna mama je bila edina izbira. sitna mama … in njena družina … je bila tam, ko je mali to potreboval. počasi je nehal čakati … da prideš … počasi … se je odvadil klicati … počasi … je bil naveličan tvojih izgovorov … počasi … je dojel … da te pač ni.

nekaj let sem ga opominjala nate … nekaj let nosila telefon za njim, da te je vsaj poklical. zakaj? vsak koncert je bil dovolj pomemben, da si odpovedal popoldne z malim, vsaka knjiga bolj zanimiva od pol ure igranja. oba sva se naveličala. ne moreš prositi nekoga, da naj bo oče. in ne moreš ga … prisiliti.

zdaj, ko je bilo malemu najhuje … nekaj časa sploh nisi prišel blizu. potem … si se narisal s kupom velikih knjig in fotoaparatom. poslikal si malega, od njega zahteval, naj knjige prebere … in si šel. halo? mali se še obrniti ni mogel sam … pa naj bi bral enciklopedije? mali še jesti ni mogel … ti pa si skrbel za knjige. za duhovno hrano …

dragi ata … dolgo časa sem se spraševala … dolgo časa … upala … in priznam … obtoževala. danes …. se mi res ne ljubi. ne trudim se več … da bi iz tebe naredila očeta in ne silim več malega … naj dela očeta iz tebe. veš, kje sva. vedno te toplo sprejmeva … vedno vzamemva knjige od tebe … in tu pa tam … celo kako prebereva. in na nek čuden način … te imava oba zelo rada. čeprav te ni.

vem … počasi ti postaja jasno … počasi … obžaluješ. upam, da ti bo potegnilo, preden bo prepozno … preden … boš zamudil prav vse.

veš … jaz nisem več mama … po novem sem mima … mima … ki si nabaše malega na hrbet in z njim pride prav povsod … na koncu pa dobi … najlepši objem in poljub … od hrčka. mima ima neskončno srečo … in mima … bi ti podarila košček te sreče … z največjim veseljem. ko bi ti le …. zmogel … karkoli sprejeti.

ah ata … včasih bi te tepla … res …

… če bi pomagalo.

...komentar [20]