blodim, blodiš, blodi

če je kdorkoli kadarkoli poskušal dojeti pomen besed ironično ali cinično … bi se moral danes z mano peljati od ljubljane od tolmina. mati narava mi je postregla s cinizmom, ki si ga lahko privoščijo le vsemogočni - kar narava očitno je.

pot me do tolmina običajno pelje preko škofje loke, železnikov, skozi zali log in preko baške grape … torej točno po krajih, ki jih je ujma najbolj prizadela. jasno, da danes nisem niti poskušala prevoziti tistih koncev, čeprav je večina cest baje že za silo prevoznih.

ubrala sem pot preko vrhike, logatca in idrije do tolmina. prvi del poti poteka precej daleč od prizadetih krajev, od idrije naprej pa se pelješ tik mimo cerkna in naprej … skoraj vzporedno z baško grapo.

topel, jesenski dan … tako prekleto prijetno sončen … in poln zlatih barv … ki so do idrije zlivale po travnikih in bregovih v neverjetnih mavricah. kot … da se  štiri dni nazaj ni zgodilo nič groznega … kot da ni mati narava pokazala svojih zob in dobesedno … razcefrala pol slovenije. sonce, jesen … v svoji najboljši podobi … da človek pozabi na vse … in enostavno - uživa v dopoldnevu.

že na avtocesti me je streslo ob ‘reklami’ za bolnico franjo, ki še kar krasi izvoz pri logatcu, malo naprej, pri godoviču, se začnejo prve table z napisom ‘obvoz’ in zaprto za tovornjake. v vsem soncu kar težko dojameš … od kje so se vzele in zakaj.

največja ironija je odcep za cerkno, eno bolj uničenih slovenskih mest in mesto, ki se je še do torka lahko pohvalilo z bolnico franjo. sonce, nobenega sledu o neurju … čista tišina … ša avtomobila nobenega … milina … kot bi se svet ustavil v tem lepem trenutku …. a le kilometer stran … samo za ovinkom … popolno opustošenje. nekaj metrov naprej … potopljeni travniki … za naslednjim ovinkom … spet nič. samo jesen.

voziš se naprej … in veš … na tvoji desni je hrib, ki loči  dolino idrijce od baške grape … samo povzpneš se … kak kilometer ali dva … in tam boš … sredi opustošene grape … plazov in hudournikov … ti pa … se voziš po soncu in uživaš.

vse do tolmina je tako. ena cestna zapora, nekaj ostankov naplavin … na levi skoraj nič … na desni … se začne sranje. zdi se … kot da se je nekdo igral … vzel velik globus … ga zavrtel in s svinčnikom potegnil črto … od tolmina … po baški grapi …. malo je trznil do cerknega …. pa se hitro vrnil nazaj … na zali log … proti železnikom in naprej … na vzhod …

vse skupaj je črta …. črta … po kateri je besnelo neurje … levo in desno … pa lep … sončen dan … tako prekleto miren in jasen … da že skoraj … ni resničen.

narava je res največji cinik … posmehuje se nam … v naši majhnosti … daje nam vse lepo … smeje se nam … in nam potem to v trenutku vzame. vsakič znova nam pokaže … kako majhni … nepomembni in nemočni smo … samo … ljudje.