tole je bila ena daljših noči v mojem življenju. ne toliko zaradi na pol prelomljenega hrbta (kavč pač ni namenjen za spanje) … niti zaradi nešteto izletov po sok, čaj, tablete … ali stokanja malega bitja ob meni … danes ponoči … mi je šele … ‘kapnilo’. če bi tisti avto pripeljal samo malo hitreje, če mali ne bi odskočil, če bi mu prepovedala, če … če … če … toliko enih klinčevih če-jev je … malemu … so se vsi če-ji slučajno sešteli. in sredi noči … mi je potegnilo, kako tanka je meja med biti in ne biti … sredi noči … sem si želela nekomu reči hvala.
čeprav je mali povsem nemočen, čeprav stoka in javka kot stara mama … čeprav ne spimo, ne jemo in nam pokajo hrbti ob prenašanju petdesetih kilogramov do stranišča … vemo … da je to stvar tedna … dveh. potem … se bomo še malo crtali … in vse bo mimo. ostale bodo fotke mavca, fotke umetnij, ki mavec krasijo … spomini na vožnjo z rešilcem in na vse prijazne zdravnike. nič grdega … le spomini. kako drugače od tistih dveh znancev, ki sta včeraj v mestu pila kavo … pa nemo strmela v prazno … in verjetno … razmišljala … o malemu … ki sta ga izgubila … pred nekaj tedni. fak.
kdo odloča? kdo izbira? je vse le igra naključij? ne vem … in ta noč vseeno ni bila toliko dolga … da bi odgovorila na katerokoli od teh ‘večnih’ vprašanj. sem pa včeraj odgovorila vsem sitnim sosedom in tečnim tetam … ne … ne bom mu vzela rolke … ne bom mu prepovedala vožnje s kolesom in ne, ne bom ga sedaj zavila v vato in čakala … da odrase.
iz izkušnje smo se vsi nekaj naučili … nekateri previdnosti … pa bolečine … drugi … krhkosti in minljivosti. jebi ga … vsaka stvar nas lahko uči in dela močnejše … čeprav smo otroci … in vsaka stvar nas lahko prestraši … čeprav smo odrasli. nihče od nas res … ni večen … a ravno zato … moramo življenje užiti … ne pa … se ga bati.
tko … zdej pa se grem z vozičkom furat po dnevni sobi, da nekomu prikličem nasmeh na obraz;)
25.08.2007 ob 17:42
Vedno pride kasneje. Takšni pač smo… Jaz sem zlomil pet kosti, brez pretiravanja, vsako božje pubertetniško leto sem imel eno izmed ekstremitet v belem srbečem gipsu. Ostalega: zlomljenega nosu, palca na levi nogi, nalomljene ključnice, odrgnine nad trtico in še manjših prask, pa kar je še takšnega, sploh ne omenjam. Pa ni bilo temu krivo pomanjkanje kalcija v hudičevih kosteh, glava in tisti, kako naj zdaj to imenujem, recimo- goni - so temu botrovali. Mi je zadnjič mama rekla, da je zahvaljujoč meni spoznala ves blišč in bedo našega zdravstvenega interjerja. Dohtar pa vedno: » O naš lomilec kosti, letos pa nekoliko zamuja!« Ti dohtarji so tako vsega naveličani!
Pa normalno, da k vsaki vzgoji sodi nekaj polomljenih kosti, tako iz fanta zraste dedec, jaz sem še vedno smučal v pancerjih , v katerih sem zlomil golen in obe roki, še vedno sem se afnal na ozki deski ograje iz katere sem grdo štrbunknil tri metre globoko na beton. Takšna je samopašna fantovska narava, živimo v civilizaciji, v kateri nas očetje niso naučili kako naj ujamemo in razčefukamo tisto divje prase. Potem pa zganjamo vso to primitivo širom naokrog.
Ja, pride malo kasneje, ker ne moreš vse obenem, prvo poskrbiš, daš vse od sebe, ves si noter, da je vsaj približno vse v redu, potem se malo oddahneš, glej ga vraga na hladilnikui – kaj pa če, Če in še večji Če… Vsi možni scenariji, hektično sprehajanje po stanovanju, mirjenje samega sebe, od nekod divje nenadzorovano bitje srca, posedanje na kavču in hipno vstajanje iz njega, votlo pogovarjanje po telefonu, evforija in potrtost… Joj, kako preveč znano. . Hvalabogu, je samo – Če….
25.08.2007 ob 18:09
Človek je razmišljajoče bitje, zato seveda še dolgo po dogodku premleva posamezne trenutke v času dogajanja, preigrava možne kombinacije, pa se mi zdi to preveč obremenjujoče, nekaj se je zgodilo z ali brez našega blagoslova, mimo je, ampak iz sebe pa tega ne moremo spraviti, preverjamo ali smo vse naredili kot treba, vedno pridemo do zaključka, da ne…
pa še mal potrjene tolažbe s strani tretjega pride prav, največ kar rabi človek ob nenadnih dogodkih je enostavno sreča, pripisovat karkoli drugega je samo razlaga, kako pa lahko na svojo srečo vplivamo - to pa čist druga zgodba, :)
če bi pa to vedel, bi bil pa na konju, nekateri smo je imeli že veliko dozo, drugi spet ne…,
ma, nič, saj sem hotel samo reči, da se dogaja marsikaj, otrok je imel srečo, ima jo sedaj in naj bi jo imel tudi v prihodnosti, to naj bi bila želja nekomu, ki šele vstopa v ta svet in ga bo šele začel živet, ( saj ne vem, če bo to res taka sreča, naj bo tako recimo….), če malo pomislim, jaz sem imel do sedaj kar lepo količino ’sreče’;
menda je vsaka stvar za nekaj dobra, spošno znano… lp im
25.08.2007 ob 18:42
Sama sem tudi parkrat zrla smrti v oči. Od tega, da sem bila telesno tako na koncu, da sem se bala zaspati, ker nisem vedela, ali se bom zjutraj še zbudila ali ne, do tega, da sem se izognila bombnemu napadu na postajo, na kateri bi točno ob uri tam bila, le zato, ker sem poslušala mami in se odpravila domov dan prej, kot sva se zmenili in ne dan kasneje, kot sem takrat hotela. In tudi mene je šele potem zadelo…šok se temu reče… morda je njegova funkcija prav v tem… da nas opomne, kaj je najpomembneje …
25.08.2007 ob 20:45
Ravno pet minut nazaj sem šel peš mimo “cestnega terenca”, ki je zgolj za okras imel spredaj privarjen dodatni cevni odbijač. Po zgledu pravih terencev, ki vozijo po pravi divjini kjer ne moreš računati na to, da boš pomoč dobil za prvim ovinkom. In sem razmišljal kako nekateri ljudje zgolj zaradi svoje nečimrnosti tretirajo pešce kot navadno govedo. Ko te zbije takle imaš zelo slabe možnosti.
Nesreče se dogajajo. Da ne bom le pljuval po drugih tudi sam se bil kot fant nepremišljen in objesten. Samo sreči se imam zahvaliti za preživetje čeprav se vsi radi hvalimo s tem kako dobri vozniki smo. Nikoli pa že vnaprej nisem storil nič takega zaradi česar bi vedel, da nekdo lahko umre.
Sem zaide tudi kakšen minister. Če bo to slučajno prometni naj končno že priporoči zakon, ki bo takšne bedaste okraske dokončno prepovedal. Tako kot v nekaterih naprednejših evropskih državah. Za pešca pač ni pomembno ali ima avto ločljivo vlečno kljuko, kar so svoj čas zapovedali, da bi zmanjšali škodo na vozilih, ki priletijo od zadaj. Ironija.
Sicer tvojemu malemu pošiljam nekaj dobre energije in upam, da mu bo čim lažje vse skupaj, pa tebi tudi. ;)
25.08.2007 ob 21:37
Najboljše so takšne izkušnje, ki se končajo kolikor toliko srečno. Malo nesrečno, a ne preveč…
Vsak od nas jih je najbrž imel kar nekaj. Res, včasih bi se bilo lepo komu zahvaliti za vse to.
In čez par let bo le še bled spomin…
25.08.2007 ob 22:06
bloody thur’s day.
pomojem zato, ker thur je v bistvu thor.
in ta thor je baje imel kar rad kri in to. pa da je fajn grmelo.
no, KAKORKOLI, jutri je sun day.
pa še jest mam veze pr angelih. bom mal rekla, naj pazijo na prihodnost slovenskeha naroda. materduš.
26.08.2007 ob 12:04
en zelo srčen 2-k(a)ratni pozdrav tja 100 km zahodno od ljubljane. ps. kljub težki tematiki, zloba, si tudi meni, zaradi zadnjega stavka (?), priklicala nasmeh na ustnice.
26.08.2007 ob 14:31
Drž’ svoje Ljubezni … tatovi so povsod…
26.08.2007 ob 17:10
hvala vsem … za vaše komentarje … predvsem pa izkušnje.
pri nas je jutro pregnalo grde sanje in dolgo noč … mali pa tko pridno okreva … da človek mora bit dobre volje.
edina stvar, ki me zdej skrbi … je … da ima invalidski voziček večja kolesa in je bolj hiter … od rolke;)
27.08.2007 ob 11:25
včasih je bolje ne razmišljati o če-jih. verjamem, da se v takšnih momentih počutiš precej majhno in krhko. ampak takšno je življenje in takšni smo mi.
objami malega, bodi srečna, da ga lahko, potem pa na en krog z vozičkom po flatu. in pazi, da ne boš jutri še ti v gipsu! :)
28.08.2007 ob 14:27
a voziček ste potem dobili? Kje pa, če smem vprašat?
Škoda, ker berem šele danes, jaz bi ti takoj povedala, kje ga dobiš.
V sorodstvu imam “vozičkarja” , ki ima veliko izkušenj s tem…
29.08.2007 ob 14:43
akvarij … hvala … na pomoč je priskočil znanec, ki dela v domu za ostarele. priskrbel nam je ‘popolno’ prevozno sredstvo, ki nam je prikrajšalo marsikatero muko;)