blodim, blodiš, blodi

delno analizo stanja med wanabe predsedniki slovenije je sicer izdelal že najresnejši med njimi, dr.onyx … ampak … ne morem … da ne bi … ob najavi osme kandidature za novega janeza … dodala še svojega piskra. skrbi me namreč, da bom, zaradi katastrofalne ponudbe, letos ponovno izkazala svojo državljansko nepokorščino - in ne bom šla oddat svojega velecenjenega glasu.

zakaj ne? razlogov je trenutno 8. prvi sliši na ime alojz petrle. lepo vas prosim, katera normalna ženska bi volila človeka z orglicami, resnega in vernega družinskega človeka, ki z ultralahkim letalom leta v bruselj? človek je precej dolgočasen, motita pa me tudi njegova (neokusna) brada in pomehkužen glas … skoraj tako mehak je … kot njegova hrbtenica … ki se je v letih politične kariere pač morala … prilagoditi. med vsemi kandidati je sicer najresnejši kandidat za zmago že v prvem krogu … a prav to še dodatno potrjuje mojo odločitev, da ga ne bom volila. volitve se znajo končati že po prvem krogu.

jože andrejaš … podjetnik iz radovljice. wtf? a je treba sploh še kaj povedati? mislim … zanj nisem še nikoli slišala … nikoli o njem brala (pa ne, da je to kako merilo) … lahko bi vsaj kak program predstavil … ali pa rodil kako ‘genialno’ idejo v stilu tretjega kandidata … podjetnika s štajerske … marjana beraniča, ki si želi vzletati z letališča janeza pavla drugega. sicer gospod beranič celo obvlada pojem ‘minimalna bruto plača’ … ampak me z zneskom 1.000 evrov pač ni prepričal. obema gospododma predlagam … naj ne zapravljata denarja za volilno kampanijo, ampak naj bosta faci … pa ga podarita … kaki družini, ki nima tistih tisoč evrov.

verjetno bi bilo najbolje, da to isto naredi tudi četrti kandidat, darko kranjc. sicer je moj izbranec in edini med osmimi, ki ga imam srečo poznati… in ki me je s svojo osebnostjo … povsem prepričal (torej … si zasluži glas z moje strani). a žal vleče s seboj voz stranke mladih, ki mu ravno ne koristi, prav tako - je premalo udaren, da bi dosegel kak odmeven rezultat. med vsemi kandidati je sicer najbolj ‘privlačen’, vendar za moj okus (ali pa - mojo višino;) … kakih deset centimetrov premajhen. hočem možatega, širokoplečega predsednika.

danilo turk, mitja gaspari … leva kandidata … tako po svoji politični podpori … kot tudi imiđu. seveda jima ne gre očitati
nestrokovnosti … ampak … ko smo ravno pri tem … koliko je ’strokovna’ usposobljenost v resnici odločilna, ko gre za predsednika države? jaz osebno bi razmislila o oddaji glasu za enega od teh dveh … ko in če … si omislita privat stilista … stopita k boljšemu frizerju in izdavita kaj bolj osebnoizpovednega … brezbarvno delujeta.

tega seveda ne morem trditi za zmaga jelinčiča … plemenitega. ta si vsako leto izmisli kaj revolucionarnega … najprej je pljuval po južnih sosedih … potem so ga motili romi … vmes izbrisani. stric je dovolj pameten, da vedno najde svojo politično nišo … glasno robanti in vedno znova … pride v parlament. tistih par odstotkov, ki jih pokasira na državnozboprskih volitvah, pač ne bo dovolj za predsedniško bitko … čeprav mu ljubka mati njegovega deteta dviguje rejtinge.

o moniki piberl se mi že skorajda zdi škoda izgubljati besed. ne zaradi nje osebno, da ne bo pomote, ampak … njena kandidatura pač ni prepričljiva. zdi se kot … da imamo zapovedano žensko kvoto na volitvah … kot morajo američani vedno dati v bitko za predsedniške kandidate kakega črnca … da jim nihče ne more očitati kake rasne nestrpnosti … a ti kandidati … potem poniknejo tako potiho, kot so prišli. ker pri nas nimamo dovolj črncev … za politično korektnost skrbijo ženske. če bi bila gospa deset let mlajša in zelo dolgih nog, bi ji bilo lažje … vsaj kar se glasov tiče.

vse skupaj ne izgleda prav nič obetavno. vsaj ne s stališča ženske, ki jo, bolj kot prazne predvolilne obljube (ki jih tako ali tako nihče ne izpolni) in političnih floskul … pritegnejo zanimivi, radoživi in postavni ljudje. ljudje s karizmo. če že takih nimamo, naj kandidira vsaj kak resnično dober tip. nekaj jih premoremo tudi slovenci.

...komentar [14]

zadnje tri tedne boleham … predvsem škripam z zobmi … hitro popizdim … pogosto me boli glava … grizem nohte in zavijam z očmi. tu pa tam kdaj težko diham … zelo glasno preklinjam in ljudi okoli sebe pošiljam v zelo temačne odprtine. najprej sem mislila, da sem pobrala kak čuden virus, potem … da me spet dajejo sinusi, pomislila sem tudi na gripo, angino, herpes, vnetje kakega notranjega organa … mogoče zlomljeno nogo ali pa celo počeno kost. seveda ne maram zdravnikov in si diagnoze postavljam sama … kar včasih malce traja.

najbolj sumljiv mi je bil glavobol, ki ga nisem znala povezati s pošiljanjem ljudi v pm … še manj s sopihanjem in preklinjanjem. po temeljiti analizi se je izkazalo - da med temi simptomi dejansko ni povezave - glava me boli - ker ga zadnje čase … preveč pijemo. strokovni izraz za to bi bil - mačkek.

naslednji poskusi zdravstvene samoanalize niso obrodili pričakovanih sadov, simptomi pa so se stopnjevali v bruhanje žolča, občasne napade cmeravosti, sumljivo dolgo buljenje v precej butaste filme, posedanje na balkonu in brezciljno tavanje po golovcu. tu in tam me tudi zgrabi, da bi kako stvar polomila (okej … včasih tudi kako … osebo) … najhuje pa je doma … stanovanje se namreč noče pospraviti samo od sebe in zadnje čase vse bolj spominja na pribežališče treh samskih moških.

hmmm … moški. moj zadnji je neznano kje, izginil brez pojasnila … brez ene same besede ali namiga. na sumu ga sicer imam, da mi je malce zameril moje ‘vunbaciteljstvo’ ob najinem zadnjem srečanju … ampak hej … imela sem svoje razloge. od tistega dne naprej … sem užaljena … in trpim pomanjkanje seksa. tuša in razno raznih pripomočkov sem že naveličana … sitnih dedcev pa tudi … torej … škripam z zobmi … preklinjam in imam občasne napade besa.

hevreka … spet so vsega … krivi dedci … pa pomanjkanje seksa. ker eno ne gre brez drugega … napovedujem še kak mesec tečnarjenja … potem pa me bo kronično pomanjkanje telesnih užitkov prisililo, da kakemu mandeljcu spet pogledam skozi prste, mu odpustim … da je moški … in ga kot sestradana levinja nekam odvlečem. revež … že danes se mi smili.

preventivno že čez dva dni bežim v london, da si malce razpiham možgane … in mogoče … naletim na kak svež kos mesa. v kolikor se ne bom uspela znesti nad nič hudega slutečimi otočani … se slabo piše slovencem. če ima kdo željo obvarovadi svoj narod … se lahko prostovoljno javi za poskusnega zajčka. prijave v obliki komentarjev sprejemam do nadaljnjega … jemljem pa si pravico … zavrniti prav vse po spisku. iz usmiljenja, jasno.

...komentar [11]

vam je dolgčas? ne veste, kaj bi čez poletje počeli? nimate ideje za dopust? imate dobre živce?

če ste na vse štiri odgovore odgovorili z glasnim ja, ima svetovalna služba zloba d.o.o. za vas predlog … kako lahko preživite nekaj dni tega poletja. vas zanima? potem berite naprej.

najprej si pripravite zaloge: večjo količino hladne vode, na hrbet si oprtajte veliko hrane, spalno vrečo in nekaj dobrih knjig. nujno s seboj vzemite kemični svinčnik ali dva, potni list in osebno izkaznico. kak predvajalnik glasbe ne bo odveč, priporočam pa tudi manjši hladilnik, v katerem boste hladili brezalkoholne pijače (ja, tudi te vzemite s seboj). če niste čisto prepričani, kako ‘dobre živce’ imate, za vsak slučaj vrzite v nahrbtnik še steklenico ali dve dobrega viskija … pa še kake borovničke za povrh.

destinacija?

zahodni del ljubljane, natančneje … bivša tobačna, današnja upravna enota ljubljana.

ko vstopite v prijetno klimatizirane prostore naj vas ne prestraši ponorela in nepregledna množica ljudi … ta namreč sodi v vaš turistični paket … za popestritev. najdite prijeten kotiček v stavbi, razprostrite svojo spalno vrečo in vse potrebščine … potem pa poiščite ‘touch screen’, na katerem piše ‘začetek postopka’. dvakrat pritisnite in počakajte, da izpljune listek s številko. fino je, če imate v pisarni, pred katero printate listek, kaj opraviti;)

potem se z listkom vred butnite na spalno vrečo in za dva dni zaspite. ko se zbudite, si pripravite dober zajtrk, privoščite si kopel v veceju za ženske in invalide (jups, eden je za vse) … potem pa primerjajte številko na vašem listku s tisto na monitorju. v podjetju zloba d.o.o. predvidevamo, da bo številka na zaslonu še precej večja od tiste na vašem listku … in ja, tu pridejo na vrsto dobre knjige in mogoče sendvič.

v kolikor se bo množica okoli vas močno razburjala … ne skrbite … to je sestavni del vašega dopusta. če se vam bo kak slehrnik prav do srca zasmilil, pa ne oklevajte … ponudite mu šilce žganega … in ga potrepljajte po ramenu. ne pozabite … revež ni … tako kot vi … na zasluženem dopustu.

ko preberete vse knjige, uničite vse zaloge hrane in pijače (tudi alkoholne), se odpravite do sprejemne pisarne in vprašajte, ali boste še dolgo čakali. v kolikor bo odgovor štet v dnevih, vam v podjetju zloba d.o.o. dovolimo, da na lastno odgovornot tulite kolikor vam srce poželi. lahko tudi mečete ostanke pločevink v steno … vendar … se vam zna zgoditi kaj grdega.

če vam tekom vašega zasluženega dopusta vseeno uspe priti na vrsto in vstopiti v katero od pisarn … pa vas vljudno prosimo … pošljite nam fotografijo … da bomo naslednjim gostom sploh lahko pokazali, kam jih pošiljamo.

v podjetju zloba d.o.o. smo namreč dokončno obupali nad možnostjo, da na upravni enoti ljubljana uredimo katerokoli od naših nujnih ‘zadev’, zato razglašamo državljansko nepokorščino … protestno odpovedujemo zasluženi dopust in gremo nekam na severno primorsko ustanavljati avtonomno … brezbirokratsko cono.

PS: vas zanima … zakaj morate imeti s seboj kemični svinčnik ali dva? v resnici … nimamo pojma. zdelo se nam je … ‘birokratsko.’

...komentar [8]

po nekem čudnem naključju mi je danes uspelo vstati ob pol šestih, narediti sto kilometrov do ljubljane, se nagledati zadnjih odbijačev razno raznih tovornjakov … in med prvimi priti v pisarno. kakšna radost … milina … mir …

čisto po prstih, da me ja kdo ne opazi, sem se odplazila do kavomata, si omislila belo kavo … se butnila pred računalnik ter si prižgala čik. vem … packa … v pisarni. ampak … jebi ga … še kak teden časa imam za kadilske perverzije. no, kakorkoli že … ravno se udobno namestim … da dan začnem kar se da lepo … ko se odprejo vrata … in mi uleti čistilka.

‘joj gospa …. meni je strašno žal … ampak … pomiti vam moram … pa prah pobrisati … bi bili tako zelo prijazni … pa bi se malce umaknili?’

najprej mi ni bilo jasno … kaj ona to meni … vi … pa gospa … umaknili … pišuka … saj nimam sto let … pa tudi nobena gospa nisem. slučjno sedaj tu sedim … pa izgledam strašno zapolseno in pametno … ti pa držiš metlo v rokah in me prosiš … če mi lahko pomiješ pod nogami. najraje bi ji izpulila tisto metlo iz rok … pa pomila namesto nje, tako mi je bilo nerodno. nekaj sem jecljala, naj me ne vika … pa ji razlagala … da res ni nobene potrebe po čiščenju … pa se ni pustila.

‘joj veste gospa … so mi rekli … da moram vse vikat … pa veste … ravno ob ponedeljkih pomivamo … ne gre drugače …’

odplazila sem se na hodnik s svojo (že hladno) kavo, si prižgala nov čik in pustila gospodični, da opravi svoje. vmes sem razmišljala, kolikokrat sem že sama držala metlo v rokah in kolikokrat kot študentka - kelnarila, brisala mize, pomivala posodo in ribala veceje. to je pač bil del - šihta. in zdaj sem naenkrat gospa svetovalka, ki nekaj škljoca po računalniku, se sprehaja v visokih petah … pod petami … pa ji pomivajo … čistilke.

ta čistilka je študentka … in zelo verjetno … bo nekega dne tako kot jaz … čepela v neki pisarni … in izgledala strašno ‘gososko’. danes pa - sem jaz gospa in ona čistilka.

mater … kaki predalčki … kake predstave imamo ljudje drug o drugem. determinira nas to, kje sedimo in kdaj, kako smo oblečeni, kaj počnemo, nenazadnje - kaj piše na naših vratih. sama se ne čudim prav nič gosposko in ne svetovalno … tudi ‘vodja’ nisem, kot prav tako piše na vratih. samo zloba sem … ki se je pricijazla v ljubljano s svojim poldijem … in ki si je želela v miru spiti kavo.

ja nič … ponovimo vajo še enkrat. tokrat … v sveže pomiti pisarni … s svežo kavo. juhej … še danes in jutri … potem pa izginem;)

...komentar [8]

kaj naj si človek misli, ko vstopi v večji štacuno, pa tam zagleda prav vse prebivalce svojega rojstnega kraja, kako besno bred seboj porivajo po dva nakupovalna vozička, v katera tlačijo vse od moke do pralnega praška, taoletnega papirja in kruha za vojsko ljudi? marsikaj - najprej pomisli, da je bush napovedal bombardiranje slovenije, potem, da se je narodu enostavno zmešalo, pomisli celo - da sanja in da se to v resnici sploh ne dogaja, ali pa - je doma iz tolmina, kjer se ljudje - pripravljajo na metal camp.

jups, točno to … tolmin je znorel. in to upravičeno. ubogo, zaspano, ljubko in zeleno mestece se pripravlja na invazijo metalcev. po izkušnjah iz preteklih let, ko so nas najprej obiskali regejaši in ko v trgovini pač nisi mogel kupiti niti štruce kruha, smo že navajeni, da se na večje festivale pripravimo. preživeli smo jamajške ritme, preživeli sočn fest in v preteklosti nekaj motorističnih zborov pa tudi metalcev in naučili smo se - da je nakup osnovnih živil nujen in da med festivalom - nima smisla niti poskusiti - zaiti v mesto - razen, če nimaš karte za koncert.

tudi to je s stališča prebivalca tolmina in širše okolice povsem nesmiselna investicija, saj si koncert mirno lahko prirediš na lastnem balkonu in dvorišču. pir si vzameš iz hladilnika, prineseš ležalnik in uživaš … ali pa ‘čupariš’ v senci sadovnjaka … ozvočenje na prizorišču in lega okoliških hribov namreč omogočata izjemno akustiko.

za nas … malce mlajše ljudi in potencialne ljubitelje bolj glasne glasbe … je vse skupaj sila simpatično … za mojo staro mamo, ki je živčna že mesec dni v naprej … pa niti en toliko. njej podobnih je ogromno. zanimivo … ti koncerti jih načeloma ne motijo, všeč jim je, da se v mestu ‘dogaja’ (vsaj, če verjamem stari mami;) … moti jih le glasnost … pa dejstvo … da so za teden dni odrezani od vseh njim tako ljubih stvari - kavic, frizerja, trgovin in sprehajanja po mestu.

tolmin ima namreč cca 5000 prebivalcev … in je tej številki prilagojen ko gre za trgovine, bare, bankomate, veceje in vso mestno ter lokalno infrastrukturo. te dni se šušlja, da so za metalcamp samo v preprodaji že prodali - 30.000 kart. huh … to je šestkrat toliko, kot je vseh tolmincev. če prištejemo še vse tiste, ki bodo na koncerte prihajali za dan ali dva, si lahko mislim, kakšen šok čaka naše malo mestece. še večji, kot običajno. prav nič ne zavidam ubogim prodajalkam v ortopedskih čevljih, ali pa recimo osebju zdravstvenega doma, ki ga čakajo 24-urna dežurstva.

nič čudnega torej, da se narod pripravlja na … bivakiranje v varnem zavetju doma … pa beži … na dopuste. jups … tolminci več ne vprašajo … kdaj je ‘feragosto’ (beri: kdaj ima večina italijanov dopust in okupira celoten jadran) … da bi vedeli kdaj na počitnice … v tolminu se po novem vpraša - kdaj je metal camp … aha … julija … torej … gremo julija na dopust.

volk sit in koza cela … naša vas … pa že na pol prazna. jaz se bom pridružila romarski poti iz tolmina … pa ne prostovoljno, ampak … zaradi službenih obveznosti. do takrat … pa bom še malo posedela na balkonu … si prižgala čik in opazovala zbiranje naroda v črnem … postavljanje šotorov in prve glasne ritme. zavidam!

...komentar [12]

kolesarji. nikoli nisem bila navdušena ljubiteljica poganjanja pedalov … če je prav nujno premakniti rit, to veliko raje storim na svojih dveh nožnih okončinah …. s tekom ali hitro hojo. (poudarek je na - če je prav nujno). nikoli namreč nisem našla kakega posebnega zadovoljstva v razbolelih nogah, prešvicanem hrbtu, čeladi na glavi … najmanj priljubljena bolečina pa se običajno veže na rit in mednožje, ki po daljšem sedenju na tistem neudobnem zicu vedno protestira. raznorazne podložene hlačke in druge bedarije … so marketinški nateg, če se mene vpraša.

danes pa sem odkrila nov argument proti kolesarjenju … vsaj temu ’sobotno-rekreativnemu’. na poti od ljubljane proti zahodu slovenije, kamor sem se premikala z avtomobilom, jasno … sem srečala malo morje kolesarskih navdušencev. štela sem jih do sto … potem se mi več ni dalo … pa tudi … pametno ni bilo, saj je štetje omejevalo mojo skoncentriranost na te samomorilske norce.

vozili so vsepovsod … po sredini ceste in ob njej, po levem in desnem pasu, v pravi in v napačni smeri. natanko štirje so se mi pripeljali direktno pred havbo mojega poldija … po napačni strani, jasno. in ker so ovinki med škofjo loko pa baško grapo res tisti pravi ovinki … sem večino časa vozila dvajset na uro. za vsako novo kljuko namreč priletiš v rit kolesarju … dvema … ali kar celi koloni.

prav slednje … množično kolesarjenje očitno dodatno dviguje občutek samozavesti, saj morajo nujno trije ali štirje voziti vzporedno, kar pomeni, da zasedejo celo cestišče. mislim … če njih ne skrbi … mene tudi ne bo … ko se bomo šli kegljanje … jaz bom krogla … oni pa keglji. definitvno pa me je zaskrbelo za zdravje treh kolesarjev, ki so ta šprort popestrili s - slačenjem. vsi trije so namreč vozili v neverjetno kratkih hlačah, brez majice, kape ali čelade. na tistem soncu so se scvrli ko pečenka na vročem olju, a so še kar vztrajali. me prav zanima, kje so končali … če sploh.

eh ja … sto ljudi, sto čudi. medtem ko so ti športni navdušenci prešvicali skozi sončno soboto, sem se jaz pripeljala domov, kjer je fotr že zastavil roštiljado, mama pa skuhala prvo kavo. popoldne pa lahko izbiram - soča ali nadiža. do tja … pa lahko še preštejem kakih sto kolesarjev in malo potreniram kegljanje. odlično;)

______________________________________________

ps: zapis nastal na sončno sobotno dopoldne …. a nikakor ni dovolil, da ga objavim … očitno … mu je nedelja bolj všeč:)

...komentar [2]

frizerke so najbolj trmasta, vztrajna in samosvoja bitja, kar sem jih kdaj v življenju srečala. in prav vedno, ko jim skušam vsiliti svojo voljo … popušim na celi črti. mislim, halo … človek bi rekel, da je frizerka zato, da naredi s tvojo glavo to, kar si ti želiš - in ne obratno, da ti vletiš v salon zato, da nekdo na tebi ustvari tisto, kar si sam želi.

moji lasje so divji. moji lasje se včasih kodrajo in spet drugič ne. moji lasje imajo svojo voljo in vse, kar lahko naredim je, da se jim prilagajam. nikakršno fenanje, likanje, raztegovanje, kvačkanje in kravžljanje ne pride v poštev … saj … ne glede na vložen trud, štrena na moji glavi … že nekaj minut po “posegu” spet uveljavi svojo voljo.

k frizerju hodim izključno zato, da mi postrižejo konice. ne - nočem krtač in lakov, nočem posebnega utrjevalca ali kreme za lepše kodre … samo … operi, ostrizi, posuši. kaj je tu zakompliciranega? nič. ravno to je problem. frizerji se očitno čutijo zapostavljene, če tvoji glavi ne posvetijo maksimalne pozornosti - in pozornost tu vedno pomeni … krtače, fene, likalnike in žavbe.

rezultat? prejšnjič so iz mene naredili ovco, vredno tega imena, ker je pač frizerka imela “kodrasti” preblisk … včeraj pa sem doživela likanje in navijanje las v stilu šesdesetih let.

pa sem ji razložila. desetkrat. stokrat. prav zoprna stranka sem bila. ampak - ni zaleglo. izgleda, da v trenutku, ko ti nekdo zadrgne pregrinajlo okoli vratu … tvoja beseda več ne šteje. odveč je razlagati, da sem že čez pol ure izgledala kot križanec med neco falk in kraškim ovčarjem. in zato … prav mastno plačala.

mater … obrtnike.

in ko potem pomislim … da je moj privatni frizer nedaleč stran, da so njegove spretnosti občudovanja vredne, da seveda upošteva moje želje in da pivo za “pomiritev” vedno prinese s sabo in me po friziranju še fajn zmasira … bi se najraje z glavo dvakrat butnila v zid.

ampak ne … ker sva jaz in moj frizer sedaj na bojni nogi … ki sicer z lasmi nima čisto nič opraviti … ampak - princip je princip. samo upam, da se bo gospod kmalu pojavil v mojem vidnem polju in mi razložil nekaj stvari … ker drugače … bom obsojena na večno frizersko tiranijo.

...komentar [13]

potem, ko je novinarka vala 202 poslušalce seznanila, da imata (vsaj na youtubu) pes in naš premier nekaj skupnega, jo je vinko vasle gladko odstavil, protestno pa je odstopil (v podporo novinarki) tudi odgovorni urednik omenjenega radia, mirko štular. spoštovanja vredna odločitev dobiva svoj epilog. slovensko negativen, jasno.

če se je vasle kar naenkrat ‘premislil’ in novinarki vrnil pogodbo, se je vodstvo rtv-ja (podpisan je genberalni direktor, anton guzej) odločilo, da štularja vseeno razreši. halo?

novinarki, ki je ‘zagrešila napako’ (s čimer se itak nihče s povprečno razvitimi možgani ne strinja), so vrnili v službo, odgovornega urednika, ki pa je - po mojem mnenju - opravljal svoje delo in stal za svojo novinarko - pa bomo brcnili v rit. zakaj že? da pokažemo ostalim, kako se stvari streže, da pokažemo, kdo je šef in kaj se sme?

očitno - se sme delati napake, očitno se sme biti majhen in zmotljiv, definitivno pa se ne sme - stati ob strani svojim podrejenim, biti načeln in imeti svoje lastno mnenje. sploh - če si komurkoli šef ali se ponašaš s kakršnimkoli nazivom. honorarcem, vratarjem in snažilkam se še lahko pogleda skozi prste … njihova neopaznost, neznanost je njihov adut … ampak … da pa si odgovorni urednik privošči pokončno držo … lepo vas prosim … to pa je tako zelo narobe.

ni res … narobe v naši državi je to … da so se politiki zagrizli prav vse pore javnih in malo manj javnih ustanov, da je politična pripadnost edino merilo za zaposlovanje kadrov …. njihova strokovnost pa popolnoma vprašljiva. ne, ne trdim, da je to maslo zgolj in le sedanje oblasti, dejstvo pa je, da kot po tekočem traku kapljajo tovrstne informacije v javnost. ne vem … mogoče je bila prejšnja oblast enostavno bolj spretna pri prikrivanju traparij … mogoče je bilo traparij manj … v poplavi bedarij sedanje oblasti je o pretekli zelo težko razmišljati.

srčno upam, da novinarji sami, njihova združenja in društva zmorejo toliko moči, da bodo stopili skupaj in se zavzeli za odstavljenega urednika. ne le s kakim patetičnim dopisom, ampak … bolj konkretno … s kakim bojkotov, stavko, metanjem jajc v stavbo na kolodvorski ali recimo protestnim sežiganjem guzejeve lutke na prešernovem trgu.

seveda ne … naj ugibam … gregor repovž bo pisaril po evropi in vil roke … darja groznik je izjavo že podala (in je zgrožena) … od tu naprej pa … si bo gospod štular verjetno moral pomagati kar sam.

oh … kako lepo je … biti slovenec;)

...komentar [3]

danes na vseh spletnih portalih lahko preberemo namige, da so hrvaški poslanci ‘alkoholiki’. seveda to nikjer ni zapisano, ampak, ko greš poslancem šteti zaužite količine piva, vina in žganih pijač, hočeš nekaj povedati. pa preverimo. sam predsednik hrvaškega parlamenta, vladimir šeks, je (baje zato, da bi zanikal govorice v medijih) objavil, da so v letu 2006 v saborskem baru zaužili: 2500 litrov piva, 450 litrov vina in 50 litrov žganih pijač. hmmm …

kolikor vem, je poslancev v saboru okoli 150 … kar pomeni, da je vsak poslanec v celem letu spil 16 in še malo litrov piva, 3 litre vina in 0.3 litre žganih pijač. če hrvaški poslanci zasedajo približno tako pogosto kot slovenski, imajo krepko preko 100 rednih in izrednih sej na leto (spet, ostanimo pri okroglih številkah) … kar bi naneslo … da je vsak hrvaški poslanec skupaj z eno sejo (ali po njej) skonzumiral manj kot dva decilitra piva, manj kot šilce vina in neznatno količino žganih pijač (po mojem izračunu niti jezika v tako majhno količino ne moreš namočiti).

hmmm … te zadnje številke so tako majhne, da o njih človek težko razmišlja … toliko pa kot so hrvaški poslanci spili v celem letu, slovenci spijemo na dveh dobrih žurkah … vsaj tisti, ki jih jaz poznam ter oni, o katerih berem v črni kroniki. na mestu je torej vprašanje … ali so čudni hrvaški poslanci, ki opravljajo ‘resno’ delo … pa ga skoraj ne pijejo … ali smo čudni slovenci … ker se nam zdi 16 litrov piva na leto malo … ali pa … nas je gospod šeks lepo za nos potegnil … pa kako ničlo pozabil dodati k številkam.

osebno se nagibam k zadnji možnosti, ker je ta edina - sprejemljiva. slovenci pač nismo čudni, poslanci ga pač morajo piti … politiki pa morajo - lagati;)

...komentar [12]

ko že misliš, da narod ne more biti bolj nor … prebereš - tole!? pa kaj ste vi z lune padli? bi imeli še avtobusno postajo franca rodeta … pa letališče janeza drobniča (ja … odstavili ste ga … mogoče bi ga pa ‘rehabilitirali’ kar takoj?). pa če smo že na tem … ljubljana naj postane janšegrad, maribor poimenujmo po zveru … nova gorica je lahko novi zupan … bručana pa imajo v novem mestu tako zelo radi, da ne bodo imeli nič proti, če se mesto poimenuje bručanodol.

okej … predlog, da dobi mariborsko letališče ime po pokojnem papežu, je zrasel na zelniku wannabe predsedniškega kandidata, marjana beraniča, in res - nima velike zveze s trenutno oblastjo (čeprav ni treba veliko razmišljati - od kje človeku navdih - pučnikovega letališča marsikdo še ni prebavil). kakorkoli že … če je prvi predlog, s katerim se predstavi predsedniški kandidat - preimenovanje letališča … potem je bolje … da še naprej počne, kar je pač doslej počel … vodil kako mesnico ali vozil tovornjake, sklepam.

v naši preljubi državici bi se našel kak spisek bolj zanimivih tem, ki bi me kot volivko zanimale. predvsem - ko gre za relativno nezane predsedniške kandidate. če katerikoli hoče na voilitvah doseči kaj več kot to, da zapravi nekaj denarja in se popolnoma osmeši - mu predlagam, da skupaj zloži vsaj malo bolj prepričljiv program.

seveda tudi to ne bo dovolj za konkurenco svetemu lojzetu (petrletu namreč) … fino bi bilo dodati še kak bolj inovativen pristop. recimo politični program v obliki manifesta … ki ga gospod kandidat vsak dan prebira v drugem mestu … gol, kot ga je povila mati. če nič drugega … marsikdo bi se od srca nasmejal …

tudi prebrana novica o letališču janeza pavla drugega me je nasmejala … ampak … bil je to bolj kisel smeh. tak … ki me zgrabi vsakič … ko gre za slovenske politike, wannabe politike … njihove podmladke in oprode.

...komentar [28]