blodim, blodiš, blodi

ekola … varno sparkirana doma, s kavo v roki in prenosnikom na postelji, tako kot se za zlobo spodobi. zunaj nabija sonce in prav prijetno vroče je … tako … kot se spodobi … za poletje. po londonskem mrazu in oblakih … je tole prijetna sprememba. očitno sem … preživela polet s pločevinko nazaj v maribor in čeprav se je na koncu pilot vztrajno trudil, da bi naše želodce prilepil nekam pod strop letala … nas je vseeno uspel spraviti na trda tla. prav zanimiv prizor je bil povratek v domovino … najprej je v nas butnila vročina, prepojena z vonjem po asfaltu … potem pa … socialistična arhitektura mariborskega letališča s policijskim sprejemom, vrednim zlatih komunističnih časov.

betonska kocka sredi mariborskih polj … napisi izpred tridesetih let in mrki policisti, ki so imeli posebno veselje zasliševati predvsem vse neslovenske potnike. nam so namenili le par mrkih pogledov … ubogega izraelskega študenta pred menoj pa so okoli tridnevnega bivanja v sloveniji tako zaslišali, kot da bi imel pri sebi vsaj pol tone razstreliva.

jebi ga … šengen je šengen in slovenci bomo evropi dokazali, da znamo varovati meje naše skupne domovine. nič hudega … če potem foter v vrsti za mano … kompleten anglež, jasno … svojemu nevzgojenemu sinu razlaga … da naj bo sedaj pa vseeno zelo priden … ker je pomembno, kaj si bo stric v modrem mislil in da so tile strici zelo strogi. nisem se mogla znebiti občutka, da je atej slepo verjel, da vstopa v neko čudno državo vzhodnega bloka … še najbolj podobno iranu ali severni koreji … kjer ti bodo porinili prst v rit in te pretepli, če se jim boš samo zazdel sumljiv.

ob mrkem policistu in hladnem sprejemu, ki ga slovenija ponuja tujcem ob prihodu … mi je bilo malo bolj jasno vse tisto angleško čudenje okoli naše dobre angleščine … poznavanja angleške kulture in precej normalnega obnašanja. angleži so očitno še vedno prepričani, da je slovenija neka zaplankana komunistična država … kjer velja politična diktatura … kjer ljudi na cesti pretepajo … ti pa so podhranjeni in prestrašeni.

upam, da se je dotični ata za menoj kmalu prepričal … da nič od naštetega ne drži … da le naši uradniki še vedno bolehajo za sindromom pretekle politične ureditve … in imajo fiksno idejo … da se avtoriteto gradi na mrkih in sumljivih pogledih. naši državni birokraciji tako priporočam kak vsesplošen tečaj prijaznosti … ali pa obvezen seks trikrat tedensko. mogoče potem ne bomo prav grdo privijali vsakega turista, ki se odloči vseeno preveriti … ali je slovenija resnično tako zelo zaplankana deželica.

meni se namreč … ne zdi. prijazen prodajalec na črpalki ob avtocesti bi prav lahko pariral vljudnemu angleškemu natakarju … teta v domači trgovinici pa mi je lepo pihnila na dušo, ko je opazila, da me nekaj časa ni bilo. ko mi je prodala še čike za pičla dva evra in pol … in ko sem na tipkovnici spet zagledala č-je, ž-je in š-je … je moja ljubezen do domovine takoj zrasla za nekaj procentov. če me jutri na poti do slovenske obale ne bodo mučili v kakih prevelikih kolonah … in če me bo naše morje v večenih urah dodobra ohladilo … obljubim … da bom precej srečna, ker živim - v sloveniji;)