blodim, blodiš, blodi

vcerajsnja gledaliska predstava v nacionalnem teatru me je dobesedno posedla na rit. pred samo predstavo nisem pricakovala prav nic … ali bolj posteno povedano … glede na to, kar sem o predstavi vedela … sem zgolj upala, da ne bo prehudo dolgocasna. pa sem se … prav fino ustela. po eni izjemni in eni malo manj izjemni komediji je ‘the enchantment’ precej nepoznan tekst iz obdobja strindberga, skupaj ga je spravila se bolj nepoznana zenska avtorica … in vse skupaj sodi v predal ‘tragedije’. prav nic obetavno …. dokler drame ne uprizori najboljsi igralski ansambel v londonu (pa verjetno tudi sirse) … dokler se to ne zgodi v izjemno domiselno postavljenem prostoru (neke vrste okrogli oder, kjer imas igralce na dosegu roke) … in ko se vse odvija na tako prekleto dostojanstven nacin, kot to verjetno lahkko uspe le anglezem. in spet gledas igralce, ki jih poznas iz filmov in nanizank, pa te nikoli niso prav prevec prepricali … tu pa … nekaj deset centimetrov od tebe bruhajo iz sebe custva, se poigravajo, norijo, blestijo. res … izjemna predstava.

kasnejsa priloznost pokukati v zakulisje teatra, se izgubiti med igralci, pisci in reziserji … je bila le pika na i precej odbitemu veceru. zakulisje tukaj je sicer precej podobno slovenskemu … le da … je ljudi veliko vec … vsi so veliko bolj prijazni … pijaca pa tako draga … da te kar malce zaskeli pri srcu, ko si jo narocis.

a … jebi ga … samo enkrat se zivi in treba je izkoristiti dane priloznosti. se en orto sprehod po londonu danes … predpremiera zvecer in letalo v slovenijo jutri. bilo je …. kratko, a sladko.