blodim, blodiš, blodi

danes sem se zalotila, da prebiram enega od bolj branih slovenskih blogov, ki pa mi osebno ni preveč všeč. zakaj ga berem? preprosto zato, ker je v sloveniji v vsej poplavi blogov, blogerjev in razno raznih zbirnih strani … precej malo berljivih blogov, na katerih avtorji redno objavljajo svoje (dobre) prispevke. torej … bereš … vse, tudi tiste … mogoče malček slabše zapise. tu in tam sicer najdem kak izjemen zapis, si avtorja z veseljem nalimam v blogorolo … potem pa nadaljnje tri tedne zaman klikam po linku … novih objav ni in ni. dolgčas. večina tistih, ki pišejo redno in čedno … piše bolj ali manj strokovne prispevke, ki so mi relativno nezanimivi (četudi so v svoji stroki zagotovo zelo dobri), ostali pa … pišejo kr neki.

blogov s kuharskimi recepti … ne berem … ker raje kot kuham - pomivam posodo. o spletnih straneh, programiranju in podobnih stvareh … milo rečeno … nimam pojma … preskočim tudi večino tistih blogov … ki ponujajo (ali pa vsaj v to verjamejo) … duhovni futer. čeprav mama … ne maram preveč materinskih nasvetov in podatkov o rasti otroka …. hvala … to smo že preživeli. kaj ostane? pretežno to … kar premorem v svoji blogoroli … čeprav bi tudi tu nekaj avtorjev najraje za ušesa vlekla. razen redkih izjem … pišejo bolj redko, kot hodijo k frizerju.

ostane mi torej še morje povprečnih zapisov … med katerimi krmarim bolj ali manj uspešno. na blogresu naj bi v okviru crnkovičeve delavnice tekla debata o kreativnem pisanju … pa se je izkazalo, da smo debatirali o lektoriranju blogov. kot slovenistka, ki ne uporablja velikih začetnic in vsepovsod tlači tropičja … imam o lektoriranju svoje mnenje. ne verjamem, da bi pravilno postavljene vejice in pike lahko naredile blog bolj berljiv ali zanimiv … bi pa vsaj malo pripomogle … k razumevanju teksta. a kot smo na omenjeni delavnici ugotovili … v resnici ni veliko blogov, ki bi si zaslužili lekturo v pravem pomenu besede … več je … recimo temu … slogovnih napak. namernih ali nenamernih. kakor kje.

namesto, da bi se torej blogerji ukvarjali z velikimi začetnicami in pikami … bi bilo fino razmisliti … čemu sploh pišejo (pišemo) in predvsem - komu. trditev, da nekdo piše zgolj in le - zaradi sebe … se mi zdi povsem iz trte zvita … pa še precej hinavska za povrh. ta, ki piše zase … lahko uporablja word … ali pa zvezek in papir … pa si dnevniške zapise tlači pod posteljo. vsi, ki vstopamo v spletni prostor … pa pišemo … tudi zato, da nas kdo bere.

kdo so moji bralci … v večini … nimam pojma. nekaj redkih poznam … vsi ostali … so mi popolna neznanka. odkar objavljam na siolu, se spopadam z večjo količino naključnih komentatorjev, ki jim pripisujem nekoliko nižji prag tolerance … pa tudi … slabšo argumentacijo. opažam tudi, da ima večina takih bralcev težave z dojemanjem ironije ali cinizma in da tovrstno bralstvo od blogov pričakuje neke vrste objektivnost, značilno za - novinarske prispevke.

no … po moje … bloganje pač ni enako novinarstvu … vsaj ko gre za subjektivnost. vseeno … so prav vsi komentarji zanimivo ogledalo avtorjevih zapisov in dajejo neko povratno informacijo, ki te pri pisanju lahko vsaj malo usmerja. pove ti, kaj narod želi brati, katere so zanimive teme in včasih dobiš kak navdih, o čem bi še lahko pisal.

ko mi zmanjka idej … kar se sicer precej redko zgodi (vedno najdem nekaj … po čemer bi pljuvala;) … ali ko imam čas brati bloge … najprej preverim blogerske agregate, potem blogorole naključnih avtorjev. opažam, da nekateri pisci blogorole ne uporabljajo, čeprav je meni osebno to najljubša oblika navigacije med blogi. pove nekaj o avtorju bloga (kaj mu je všeč) … in me usmeri naprej … na nove zapise. blogi brez blogorole se mi zdijo neke vrste slepe ulice … kamor redko zahajam.

ko sem komaj spoznavala slovensko blogosfero, sem uporabljala zgolj in le blogorole zanimivih piscev … potem pa sem ugotovila … da na ta način lahko izpustiš precej zanimivih zapisov. razlog? grupiranje posameznih blogerjev, avtorjev agregatov, bolj poznanih piscev … ki si ‘jemljejo pravico’ … ločevati zrnje od plev. škoda … če se mene vpraša … ker se med vsem blogerskim plevelom vseeno najde nekaj dobrih zrn, vrednih branja … ne glede na to … kdo so in kam sodijo.

zaenkrat so moja zrna … spravljena v moji blogoroli. a kot sem danes ugotovila … si želim še več dobrega branja … zato … me zanimajo vaši predlogi. kaj naj zloba še bere?

hvala;)

36 komentarjev

baje je letos na hrvaškem več turistov kot lani. zanimiv podatek … če drži … da so hrvati letos izumili nov šport … kamenjanje turistov. huh … očitno jim lepa obala ni več dovolj, pa so se odločili malce popestriti turistično ponudbo. adrenalinski športi pa to.

slovenci, tepci, se mučimo s kajaki, kanuji in rafti, vesimo reklame za postonjsko jamo po hrvaških plažah … se trudimo z razno raznimi koprskimi nočmi in drugimi prireditvami … hudiča, še cene na slovenski obali so znosne (preverjeno ta vikend). hrvati pa … meni nič … tebi nič … mečejo kamenje v turiste. če gre verjeti novinarskim prispevkom … naj bi bil razlog ‘ljubosumje’. slovenski mladci naj bi osvajali hrvaške dečve … kar malim hrvatkom … ni bilo všeč.

kaj vse meni ni všeč? hmmm … vreme je danes … neverjetno sitno. kaj lahko kamenjam koga? na živce mi gre reklama za brezplačne mobitelove pogovore … ki stanejo 5.99 evra na mesec. wtf? koga lahko pretepem? lift v bloku še vedno smrdi po pasjem lulanju. mogoče bi veljalo prebičati hišnika? na zalogi imam tudi nekaj finih oblik mučenja vsaj treh predstavnikov moškega spola, ki so me v zadnjih dnevih razjezili ali razočarali. tepla bi še šefa, ki mi je naložil preveč dela … pa sodelavko, ki je dala odpoved … kak kamen bi vrgla v svojega bankirja … ker se nikakor ne strinjam s stanjem na svojem tekočem računu … malce bi se zdrla še na delavce na cestninskih postajah … posebej zlobna pa bi bila do ministra bručana … ki mi bo kmalu prepovedal kaditi ob jutranji kavi.
če bi se potrudila … bi našla še kako idejo … komu in zakaj bi kaj grdega naredila.

ampak … ne bom. ker … me je mama učila … da se ljudi ne tepe. ker … so mi v šoli v glavo ubijali, da se s pogovorom rešuje konflikte. in nenazadnje … ker si ne znam predstavljati … da bi koga v resnici lahko poškodovala (izvzeti vsi ljubimci, ki sem jih kdaj pogrizla ali prav fino spraskala). ne razumem ljudi … ki konflikte rešujejo z nasiljem … še manj tiste … ki so nasilni brez pravega razloga.

kakorkoli že … po sedmih letih ignoranja hrvaške obale … se letos za teden dni odpravljam … prav tja. ne sicer povsem po lastni izbiri … ampak odločitev je padla … in tu se ne da prav veliko storiti. razmišljam le … ali naj se zadnji teden v ljubljani vpišem na kak tečaj samoobrambe ali je bolj pametno, da kakega hokejista naprosim za ščitnike in čelado? mogoče pa … se da kje najeti kako varnostno službo … posebej za dopustovanje na hrvaškem. hmmm … se kdo javi?

24 komentarjev

ekola … varno sparkirana doma, s kavo v roki in prenosnikom na postelji, tako kot se za zlobo spodobi. zunaj nabija sonce in prav prijetno vroče je … tako … kot se spodobi … za poletje. po londonskem mrazu in oblakih … je tole prijetna sprememba. očitno sem … preživela polet s pločevinko nazaj v maribor in čeprav se je na koncu pilot vztrajno trudil, da bi naše želodce prilepil nekam pod strop letala … nas je vseeno uspel spraviti na trda tla. prav zanimiv prizor je bil povratek v domovino … najprej je v nas butnila vročina, prepojena z vonjem po asfaltu … potem pa … socialistična arhitektura mariborskega letališča s policijskim sprejemom, vrednim zlatih komunističnih časov.

betonska kocka sredi mariborskih polj … napisi izpred tridesetih let in mrki policisti, ki so imeli posebno veselje zasliševati predvsem vse neslovenske potnike. nam so namenili le par mrkih pogledov … ubogega izraelskega študenta pred menoj pa so okoli tridnevnega bivanja v sloveniji tako zaslišali, kot da bi imel pri sebi vsaj pol tone razstreliva.

jebi ga … šengen je šengen in slovenci bomo evropi dokazali, da znamo varovati meje naše skupne domovine. nič hudega … če potem foter v vrsti za mano … kompleten anglež, jasno … svojemu nevzgojenemu sinu razlaga … da naj bo sedaj pa vseeno zelo priden … ker je pomembno, kaj si bo stric v modrem mislil in da so tile strici zelo strogi. nisem se mogla znebiti občutka, da je atej slepo verjel, da vstopa v neko čudno državo vzhodnega bloka … še najbolj podobno iranu ali severni koreji … kjer ti bodo porinili prst v rit in te pretepli, če se jim boš samo zazdel sumljiv.

ob mrkem policistu in hladnem sprejemu, ki ga slovenija ponuja tujcem ob prihodu … mi je bilo malo bolj jasno vse tisto angleško čudenje okoli naše dobre angleščine … poznavanja angleške kulture in precej normalnega obnašanja. angleži so očitno še vedno prepričani, da je slovenija neka zaplankana komunistična država … kjer velja politična diktatura … kjer ljudi na cesti pretepajo … ti pa so podhranjeni in prestrašeni.

upam, da se je dotični ata za menoj kmalu prepričal … da nič od naštetega ne drži … da le naši uradniki še vedno bolehajo za sindromom pretekle politične ureditve … in imajo fiksno idejo … da se avtoriteto gradi na mrkih in sumljivih pogledih. naši državni birokraciji tako priporočam kak vsesplošen tečaj prijaznosti … ali pa obvezen seks trikrat tedensko. mogoče potem ne bomo prav grdo privijali vsakega turista, ki se odloči vseeno preveriti … ali je slovenija resnično tako zelo zaplankana deželica.

meni se namreč … ne zdi. prijazen prodajalec na črpalki ob avtocesti bi prav lahko pariral vljudnemu angleškemu natakarju … teta v domači trgovinici pa mi je lepo pihnila na dušo, ko je opazila, da me nekaj časa ni bilo. ko mi je prodala še čike za pičla dva evra in pol … in ko sem na tipkovnici spet zagledala č-je, ž-je in š-je … je moja ljubezen do domovine takoj zrasla za nekaj procentov. če me jutri na poti do slovenske obale ne bodo mučili v kakih prevelikih kolonah … in če me bo naše morje v večenih urah dodobra ohladilo … obljubim … da bom precej srečna, ker živim - v sloveniji;)

10 komentarjev

vcerajsnja gledaliska predstava v nacionalnem teatru me je dobesedno posedla na rit. pred samo predstavo nisem pricakovala prav nic … ali bolj posteno povedano … glede na to, kar sem o predstavi vedela … sem zgolj upala, da ne bo prehudo dolgocasna. pa sem se … prav fino ustela. po eni izjemni in eni malo manj izjemni komediji je ‘the enchantment’ precej nepoznan tekst iz obdobja strindberga, skupaj ga je spravila se bolj nepoznana zenska avtorica … in vse skupaj sodi v predal ‘tragedije’. prav nic obetavno …. dokler drame ne uprizori najboljsi igralski ansambel v londonu (pa verjetno tudi sirse) … dokler se to ne zgodi v izjemno domiselno postavljenem prostoru (neke vrste okrogli oder, kjer imas igralce na dosegu roke) … in ko se vse odvija na tako prekleto dostojanstven nacin, kot to verjetno lahkko uspe le anglezem. in spet gledas igralce, ki jih poznas iz filmov in nanizank, pa te nikoli niso prav prevec prepricali … tu pa … nekaj deset centimetrov od tebe bruhajo iz sebe custva, se poigravajo, norijo, blestijo. res … izjemna predstava.

kasnejsa priloznost pokukati v zakulisje teatra, se izgubiti med igralci, pisci in reziserji … je bila le pika na i precej odbitemu veceru. zakulisje tukaj je sicer precej podobno slovenskemu … le da … je ljudi veliko vec … vsi so veliko bolj prijazni … pijaca pa tako draga … da te kar malce zaskeli pri srcu, ko si jo narocis.

a … jebi ga … samo enkrat se zivi in treba je izkoristiti dane priloznosti. se en orto sprehod po londonu danes … predpremiera zvecer in letalo v slovenijo jutri. bilo je …. kratko, a sladko.

5 komentarjev

vse natakarje slovenske prestolnice bi za kak mesec ali dva nagnala v london, da se naucijo prijaznosti. brzina tudi tu ni nikakrsna vrlina, natakarji so pocasni kot polzi in obicajno ti kavo postrezejo v paru … ampak hej … to naredijo s takim nasmehom … da dol pades. pepelnik - kjub precej protikadilsko nastrojenemu ozracju - nikoli ni poln in ceprav v londonu se nisem pila dobre kave … deset neprisiljenih besed … kratek klepet … odsteje dejstvo … da anglezi nimajo pojma, kaj je to kapucino. ali …. kar … kaj sploh je - kava.

v anglijo bi na izobrazevanje poslala tudi vse soferje mestnih avtobusov … osebje, ki dela na avtobusnih in zelezniskih postajah, policiste, trgovce, klosarje, branjevke … vse, ki imajo vozniski izpit … pa vse, ki kadarkoli sploh pomolijo nos iz svojega stanovanja. ce sem vcasih verjela, da so anglezi pretirano vljudni … ze kar osladno prijazni … zdaj ugotavljam … da je pac to nujno potrebno … da tako velika masa ljudi na kupu … kot se vali po londonu (in kar london pravzaprav je - masa ljudi vseh barv in oblike) … da ta masa sploh prezivi.

ko bi na avtobus ljubljanskega potniskega prometa v istem trenutku poskusalo vstopiti toliko ljudi …. ko bi na vlaku zmanjkalo prostora se za 50 slehrnikov … ali ko bi po ljubljani vozilo toliko stvari, kot jih drsa po ulicah londona … bi narod znorel (in jaz z njim) … in ne bi trajalo dolgo, ko bi imeli izredne razmere in policijski nadzor. tu pa se ti ljudje v najvecji guzvi nasmehnejo … ti odstopijo zic … te usmerijo v pravo ulico in ja … stvari so bolj enostavne. nimas razloga, da bi se razburjal.

nihce se pretirano ne razburja. ceprav … je pol anglije v teh dneh pod vodo. ceprav … je beckham dokoncno zapustil anglijo … ceprav … je precej postaj podzemne zeleznice zaprtih in ceprav … nenehno dezuje in zebe … ne … prav nihce se prevec ne razburja. v angliji … gre vse pocasi … zame … vcasih celo prevec pocasi … in povrsno.

predvsem … ko gre za pomivanje posode … ciscenje cesarkoli … debato … o cemerkoli … premikanje po ulicah … iskanje zica v kaficu … parkiranje … nakupovanje … kuhanje … jups … angleze bi nagnala v slovenijo. ali pa … se malo juzneje. da jim nekdo v rit vcepi malo temperamenta in da jih ‘zajebane’ slovenke naucijo …. pomivati in pospravljati. pa …. osvajati zenske. in piti pivo. pa kdaj zakricati … (ne le ob gledanju kriketa ali nogometa). jups … vljudnost je lepa cednost … strpnost tudi. ampak … jebi ga … raje imam temperamentne balkance)

14 komentarjev

ce je london na svojem blogu zapisal, da s pomocjo blogov vse izves, potem jaz dodajam - s pomocjo blogerjev dalec prides. gospod london se je izkazal za zelo prijetnega in vljudnega sogovornika … ocitno se je nalezel malo angleskih navad … a ne prevec … da bi ob zivce spravil robatih slovencev vajeno zlobo. mesto v blogoroli … zasluzeno:)

danasnji dan smo preziveli na poti med direktorji teatrov in agenti tekstopiscev … malce preseneceni nad tem, kaj vse prinasa vecje trzisce. pri nas o agentih v teatru lahko namrec le sanjamo … prav tako o nenehno razprodanih predstavah. prav zanimivo je gledati vrste pred gledalisci vsako jutro … ko anglezi cakajo na morebitne odpovedi rezervacij. prizor je toliko bolj zabaven, ce ga opazujes izza mize v baru, na kateri se hladi kava in na kateri lezi sveze pecivo. in ja … se bolj fajn je … ce imas karto za predstavo ze itak v zepu. jups … zlobo tule razvajajo.

edina stvar, ki mi na temle dopustu kravzlja zivce … je vreme. mislim … oblaki in dez … nenehno curljanje izpod neba … sumljive temperature in nenehno mokre nogavice pac niso zelo prijetne stvari … sploh … ce si na to mokroto in hlad padel direktno iz razbeljene slovenije.

moj optimizem pri tlacenju japank in krilc v potovalko se je seveda izkazal za povsem neutemeljenega … se dobro … da sem ob svoji optimisticni plati tudi malcek prakticno naravnana in mi je na dno potovalke uspelo stlaciti se nekaj dolgih hlac in rokavov … pa martenske, ki so v teh dnevih edino primerno obuvalo. proti koncu tedna naj bi sicer spet posijalo sonce … ampak takrat enkrat se bom prisiljena ponovno spopasti z letecimi pticami in se vrniti na rodna tla.

mater … bezijo ti dnevi. ce le pomislim … da bo kmalu avgust … in potem september … konec dopustov in poletne vrocine … mi je kr slabo. ampak … pustimo casu cas. na koledarju se vedno pise julij … jaz sem se vedno … nekje na severu londona … danes me caka predstava v royal national teathre (mater … tule je vse ‘royal’). obljubljajo mi … hit letosnjega leta z nekim zvezdnikom iz bolivuda. tudi prav. pivo po predstavi … se slisi ze prav preseratorsko.

2 komentarja

na podzemmni srecas svega i svasta … neveste v porocni obleki … sredi noci …gospode v barocnih krinolinah … gospe s kosmatimi nogami. reces si … jebi ga, v londonu smo.

anglezi pripravljajo caj v umazanih loncih s postanimi cajnimi vreckami. seveda dolijejo mleko. se vedno je caj … ogaben. jebi ga. anglija.

v angleski teater se vnasa pivo in pecivo. zveci se se zelo naglas in nic hudega, ce je na odru tip, ki si ga doslej videval le v zelo znanih filmih … to je anglija. zvezde so na dosegu roke. in oci. pa zelja.

v londonu je sredi noci lazje zadeti na lotu kot najti prosto mizo na vrtu lokala, kjer lahko pijes pivo in hkrati kadis. perverzno … a to je london.

v angliji so ljudje izjemno prijazni. castijo ti pivo in te odpeljejo na pravo postajo podzemne zeleznice. dalec in z nasmehom na ustih. ceprav imas ozuljen mezinec … uzivas. anglija pac.

v londonu dobis zajtrk serviran na vrtu in kavo ti prinesejo zraven. tocno tako, kot si jo naredil prejsnji dan. v londonu si ljudje zapomnijo, kaj ti je vsec.

v angliji … imajo brezplacno pivo za zelo zmesane slovenke. strezejo na balkonu. zraven dobis se cips, ceprav ga ne maras … pa se kaka pozornost se najde. london pac.

anglija je zanimiva dezela, london zanimivo mesto … jaz pa … utrujena. london te izmuci. veliko mesto za majhne slovenke. jebi ga. nocko.

2 komentarja

se vedno se sicer mucim s pisanjem brez stresic in ‘na pol prelomljeno’ tipkovnico s precej drugace razmetanimi crkami, kot sem vajena. trenutno verjetno izgledam kot polpismen debil, ki tipka z enim prstom in pol ure isce pravi znak … ampak … lepo prosim, zasluzim si kako pohvalo za trud.

vcerajsnji dan je bil v znamenju obujanja spominov - tako na sisteme podzemne zeleznice kot vse ze nekoc videne in povsem precesane knjigarne ter ploscarne. seveda sem se vedno brez obeh iskanih plat - ene boba dylana ter druge banda old and in the way. ko izrecem to ime, me prodajalci samo debelo gledajo. kaj sem jaz kriva, ce imajo nekateri ljudje radi neznane bende? mogoce bom imela vec srece v kakem second hand shopu, bomo videli.

vceraj sem prehodila vecino meni znanih ulic … in se precej neznanih … se pustila do kosti premociti ob neverjetnem nalivu (direkt ob vznozju londonskega ocesa) in ja, itak, spet sem se otovorila s pojem, dickom in kaj vem koliko knjigami se … da sem se ob popoldanskem pivu v centru pocutila, kot da sem si ta pir prigarala z okopavanjem krompirja … ne pa s prenasanjem knjig, ki me jih nihce ni silil kupovati.

med drugim sem med tem izgubljanjem po ulicah londona opazila, kaj prinasa zakon o prepovedi kajenja v lokalih, ki nas slovence caka kaj kmalu. ceprav so anglezi veliko bolj uglajeni in ‘previdni’ od slovencev, ceprav jih (po moji skromni oceni) kadi veliko manj kot pri nas … vsi kadijo pred vrati trgovin, barov … med sprehodi … izleti … skratka … tam, kjer lahko. mizo na vrtu kakega lokala je skoraj nemogoce dobiti … ogorki pa lezijo po plocnikih. ni mi bilo vsec. na koncu koncev sem si le izborila mizo na vrtu nekega bara … in v trenutku navdusenja nad tem dejstvom (pa mislijo, da koncno lahko skadim cik v miru in predvsem - ne da bi se pocutila kot kriminalec) … sem si narocila corono. glupo mehisko ali kaj vem kako pivo, v katerega tlacijo limeto … grem jaz narociti sredi londona. svasta.

se dobro, da je nas gostitelj tako zelo prijazen in mi vsak vecer servira drugo pivo na svojem vrtu (potem pa analizirava in primerjava okuse) … tako da … se ne smem pritozevati. sicer, takole med nami … meni se zdijo vsi ti piri precej podobni (ce ne isti) … ampak hej … gostja sem …. in pocasi postajam ze pravi strokovnjak za opisovanje okusov, ki jih ni:)

danasnji dan je zaenkrat bolj lenoben … namesto buljenja v izlozbe na regent in oxford streetu sem ostala ‘doma’ … in se potikam po severnem delu londona … ki naj bi bil bolj ‘reven’ … amapak .. definitivno veliko bolj sproscen in barvit. za turisticno vodicko sem si ‘najela’ najbolj zgovorno osemletnico … in moram priznati … investicija je bila izjemna)

10 komentarjev

povzetek dneva in pol:

1. uporabnost vecine moskih je omejena. nogometasev ne mores peljati na literarni vecer … ne mores pa jih povsem ignorirati (morska … oprosti:)

2. se vedno verjamem, da letala ne bi smela leteti … in 20 ur po poletu imam se vedno v glavi sliko krila nase jeklene ptice, ki se je zvijalo v oblakih. mami moja … koliko casa vozi vlak iz londona v ljubljano?

3. anglezi se vedno vozijo po napacni strani ceste in se vedno ne razumem sistema dveh pip - ene za toplo in druge za mrzlo vodo … ampak hej … prijazni so za popizdit. in ja … pecenje na zaru je bilo super. pivo tudi.

4. zlozili smo koscke neke sestavljanke v celoto in ugotovili, da nas je nekdo resnicno nategnil. uzaljena sem, razocarana in besna. naj mi ne hodi pred oci, ker mu bom naredila kaj zelo grdega.

5. sovrazim pisanje brez sumnikov … pocutim se omejeno … jezik pa je pohabljen … tudi cudna tipkovnica mi ni v pomoc. se opravicujem.

6. vreme v angliji je bizarno. po petintridesetih stopinjah v sloveniji tu zmrzujem na sedemnajstih. a je potrebno dodati, da z neba nenhno nekaj pada. beda.

7. teden bo ocitno zaznamovan s teatrom. royal court … mislim … why not?

8. cakajo me. rabim karto za bus in nacrt podzemne zeleznice. evo … pravkar padel na mizo. nacrt namrec. pa pejmo)

3 komentarji

prvi dan dopusta. zaenkrat še v ljubljani. dan za pakiranje kufrov, zalivanje rož in pospravljanje stanovanja. plačati je potrebno še nekaj položnic, zamenjati nekaj denarja in najti potni list. najverjetneje bi bilo fino še nekaj cunj najti, pa dežnik, pa posodo mora nekdo pomiti, sicer se zna do mojega povratka v koritu zarediti kaka golazen.

priznam, namen je bil dober in iskren … spraviti se iz postelje zgodaj in stvari urediti čim prej … dokler še ni prevroče … dokler je volja. levo oko sem odprla tam nekje okoli enajstih … desno … pol ure kasneje. še pol ure sem potrebovala, da sem se zvlekla do kopalnice … in se postavila pod tuš. vmes sem pristavila kavo in si naredila cedevito. pogledala sem ciprese na balkonu in ugotovila, da bodo brez vode mirno zdržale še nadaljnjo uro ali dve. podobno počutje so izkazali tudi vsi kaktus, fikusi in ostalo zelenje v stanovanju. tudi posoda se ni upirala, ko sem jo seznanila z dejstvom, da bo še kako uro umazana in povsem sama … strinjal se je tudi izgubljeni potni list.

cedevita, kava in cigerete pa so kar same poskakale k računalniku …. povlekle tja še mene in mojo zaspano roko potisnile proti miški. in - evo mene … namesto pakiranja, pospravljanja in urejanja … sem že spet za računalnikom … prebiram e-pošto ter komentarje na blogu, čekiram dnevne novice in razmišljam, ali bi vseeno zaigrala še en mah jong. če jaz nisem odvisnik … nihče ni, vam rečem.

6 komentarjev