5. Jun 2007
letos večina mojih prijateljev in znancev rojeva kot po tekočem traku, vabijo me na poroke in silijo kupovati darila za njihove mulčke, tako da … hočem, nočem - baby boom spremljam od blizu. ko sem bila še malce mlajša, sem si želela - reci, piši - pet otrok. tri deklice in dva fanta. celo vrstni red rojevanja glede na spol sem imela izbran. no … začeli smo dobro … s fantom pri devetnajstih (tako, kot je bilo načrtovano) … pa se je … na hitro zataknilo. ne pri otroku … sploh ne … ko pogledam njegove vrstnike … bi ga verjetno lahko ‘izvažala’ … tudi pri meni se ni zataknilo … še vedno mirim svoje hormone s čuvanjem večjih in manjših človečkov … in ob tem - neizmerno uživam. ampak potem - jih vrnem lastnikom in oddidem svojo pot.
zakaj torej ne več?
najprej sem šokirano ugotovila, da nekateri starševstvo jemljejo približno tako kot sobotne nakupe - nekaj, kar se zgodi enkrat na teden, nekaj, kar je malce sitno, ampak hej - šta se mora - mora se. pa ni bil samo ‘moj’ tak … ko sem pogledala malo naokoli, sem ugotovila, da ljudje rojevajo otroke, ne da bi sploh pomislili, da so otroci živa bitja … ki si zaslužijo vso ljubezen, podporo in varnost tega sveta.
eh … kje pa … otroka se ima … ker ga je potrebno imeti. otroka se rodi … ker ‘utrdi zvezo’. otroka je fajn roditi takrat … ko začutimo, da se nam partner oddaljuje … otrok je super sredstvo za preprečevanje varanja in še boljše … za nabijanje slabe vesti. otrok je super izgovor za vse življenjske neuspehe, slabo voljo, utrujenost in naveličanost.
poseben fenomen se mi zdijo ‘inteletualci’ (samooklicani, jasno), ki v prvih tridesetih letih življenja zelo dobro poskrbijo za lastno rit - dobra izobrazba, dobra služba, potovanja, žurke in po možnosti - relativno dolgotrajna zveza. potem pa jim kar naenkrat naredi ‘klik’ v glavi in hej … otrok je tu. seveda pa tudi - služba, želja po potovanjih in zabavah … vse je še tu. še dobro, da so nekje neke stare mame, čeprav mogoče že precej utrujene, ampak halo … če pa ni časa. otroka stari mami, v šolo in na tisoč krožkov … potem, čez kakih deset, petnajst let, ko se življenje malo ‘umiri’ … pa bomo imeli čas za mulce. jasno … za vse psihiatre in psihologe, ki jih bo mali takrat že potreboval. ampak - važno, da šestletnik hodi na tečaj kitajščine (btw … ta je zadnje čase med ambicioznimi starši zelo priljubljena).
poznam tudi pare, ki se po desetih, petnajstih letih skupnega življenja razidejo, vsak posebej takoj začnejo novo zvezo in hopa … dejmo imet še enega otroka. takoj. ker … zdaj gre pa ‘zares’. seveda gre zares … tudi prej je šlo … ampak … ja, tam pri petindridesetih je pač fajn poskrbeti še za narščaj. nič hudega, če se bomo po parih letih razšli, ker se pred otrokom nismo uspeli niti spoznati, važno, da se rod nadaljuje.
osebno so mi ‘najljubši’ fakerski pari. tako pravim tistim zvezam, kjer je moški prototip velikega ljubimca … ki celo življenje podira vse kar leze in gre … potem pa najde dovolj trpežno (neumno?) žensko, ki mu kuha, lika in pere … pa miži na obe očesi. volk je sit in koza cela … in rodi se malo dete. kaj je lepšega, kot biti veliki ponosni ata? cele tri mesece hodi naokoli kot petelin, čuva svoje dete in ženičko, se ga napija na zdravje žene ter otroka … potem pa … eh ja … life goes on … vrnemo se k ljubicam … otroka in ženo pa imamo za okras. me zanima, koliko drugačen bo sin takega fakerja … ali hči mame, ki relativno mirno prenaša vse skupaj.
ne vem, nočem biti najbolj pametna … ker pač - nisem. se mi pa zdi, da sem otroku nekaj dolžna. veliko … v resnici. zdravo, toplo okolje, objem, nasvet in ljubezen. dolžna sem narediti vse, da zrase v samostojnega, zdravega človeka. otrok je zame življenjski ‘bonus’ … je darilo, ki ga sprejmeš z odprtimi rokami … ne pa breme … ali izhod v sili. niso vse družine popolne … niso vse ljubezni večne … ampak … starševstvo je nekaj, kar traja od otrokovega rojstva … do tvoje smrti.
in če nisem prepričana, da bom to darilo res sprejela odprtih rok … hvaležno in neobremenjeno … potem … ne, hvala. dedce lahko mečem čez prag … z mamo se lahko prerekam in prijatelje nekam pošiljam. mali … je svoj svet. in zaenkrat … mi ta eden … povsem zadošča.
pa vam?
3. Jun 2007
pravkar sva nehala debatirati. virtualno, seveda. ne morem … da mi ne bi mravljinci lezli po hrbtu … ne morem … mi ustnice ne bi risale nasmeha. bolno?
mogoče … ampak … debate z njim … me rajcajo.
ne vem, kje sva začela. mogoče … pri politiki. mogoče … pri revolti. ali pa … je bila umetnost že na začetku. mogoče literatura. pojma nimam. in niti ni važno.
pritegnil me je, ko je prvič odprl usta … pritegnil z olupkom banane v pepelniku in gostim sokom na mizi.
vsi tavamo po svetu in se zaletavamo v mrtve obraze … poslušamo prazne besede. včasih s tako praznino … preživimo svoje življenje.
tu pa tam pa imamo srečo … in nas zvije v želodcu ob prvem pogledu … prvi besedi.
in potem … se filingi stopnjujejo. enostavno veš … da obstaja Razlog.
nekateri ljudje te srečajo z razlogom.
ne sprašuješ se zakaj … kako … samo … iščeš bližino. njihovo bližino.
najina bližina … so besede.
požiram jih.
vsak njegov stavek rodi deset mojih … vsaka misel … poplavo odgovorov.
včasih sploh ne vem .. katerega naj izberem … kam naj grem naprej … toliko je poti.
zinem, napišem prvo misel, ki se sprehodi do mene … in potem obžalujem vse nespregovorjene, vse nenapisane.
kot seks je vse skupaj. vsaka beseda je kot dotik … vsak stavek poljub … za katerega želiš … da bi trajal in trajal. želis si vrniti … toplejši dotik … daljši poljub … želiš …. da se igra zaplete … stopnjuje … razživi čez vse meje.
vsakič, ko nehaš … ostane želja po še … in še … še.
in zdaj cepetam po postelji. nepotešena.
hotela bi ga poljubiti še z borgesom, ugrizniti s haikujem in objeti … z nihilizmom.
želela bi … da grize nazaj … se igra z besedami … dotika z odgovori.
pa …. saj bo …
slej ko prej …
in ker je vmes čas …
… bo igra še slajša … besede bolj igrive … debata … še bolj zapeljiva.
ja … besede lahko rajcajo.
in jaz pišem blog … da se malčk potolažim;)
2. Jun 2007
recept za popoln začetek dneva:
vzameš sivo in deževno soboto, ko si čisto sam in brez vseh obveznosti, soboto, ki ji sledi še prosta nedelja. zbudiš se dve, tri ure kasneje kot običajno … čisto počasi pomaneš oči in se še malce valjaš po topli postelji. potem odpreš okno, spustiš v sobo sveže opran zrak in pristaviš kavo. vmes skočiš pod tuš in na postelji od mrtvih obudiš svojega prenosnika. kava … čik … net … nekje v ozadju tvoja najljubša glasba. pozvoni … odpreš vrata … in tam je tvoj ljubimec … ves topel in dišeč … tako kot čokolano pecivo, ki ga nosi s seboj. najprej odviješ in poješ ljubimca, potem pecivo … in potem … se pustiš pojesti ti … nekajkrat. čas ni pomemben … telefon je izklopljen … sveta zunaj ni. ljubimec oddide … ti pa se še naprej kot razvajena mačka preteguješ po postelji … naložiš dober film in srebaš preostanek kave. poješ še košček peciva … ki je ostal na mizi. postelja še vedno tako lepo diši … in tebi se ne da pod tuš. vsaj … ne še. zavrtiš film … in vmes … še malce predeš. pomisliš … da je pred tabo še cel vikend … in čisto mogoče … da bo na vratih spet pozvonilo. zapreš oči … in še malce odplavaš.
zbudiš se … in nasmehneš.
sanje?
niti ne;)
1. Jun 2007
na svojem blogu imam namontirana dva ‘števca’ - googlovega analitika in statcounter, ki vsak po svoje nekaj štejeta in beležita. danes sem se na obeh zapičila v ‘ključne besede’, ki nič hudega sluteče ljudi na iskalnikih napotijo do mojega bloga. po googlu je na prvem mestu iskana beseda zloba77, kar mi je nekako logično, sledi pa ji rok čakaš, čakš ali nekaj. a? wtf? kdo/kaj je to? in noben brskalnik ne izpljune mojega bloga, če vnesem to poizvedbo. no ja … mogoče … spet česa ne razumem. naj ostane skrivnost. teh nikoli ni preveč. reklamo mi delajo tudi drugi edijevci - razbojnik in brinova jagoda, pa talenti v belem, preklete nedelje in glej ga zlomka - ‘potrebnica’. svašta;)
še ljubši pa mi je statcounter. če mu verjamem, me je danes našel nekdo, ki je v najdi.si vtipkal: ‘kako razvedriti zjutraj sitno žensko?’ ha, je moral biti razočaran … zabrisalo ga je na blog ženske, ki je zjutraj definitivno - zelo, zelo sitna in ki še v življenju ni napisala nasveta za preprečevanje jutranje sitnosti. seveda pa sem že velikokrat opisala svoja jutra in sitnobo, tako da se je ta neznani iskalec, v kolikor se je res poglobil v moje blazne tekste, danes maksimalno podučil o sitnobah … in dokončno opustil upanje, da bi še kdaj v življenju poskušal kogarkoli razvedriti.
prav to me je napeljalo k razmišljanju, da mi, blogerji, na nek način - opravljamo izjemno dobro delo za človeštvo in družbo nasploh. tu modrujemo, jamramo, ustvarjamo, blefiramo, nakladamo in sprašujemo … peščica nam celo odgovarja, vsi drugi pa se na naših izkušnjah učijo. kar vidim tega ‘iskalca razvedrila za sitnobe’, kako se zjutraj ob kavi ves obupan usede za računalnik in namesto rešitve - najde mene. prebere 6 stavkov … in ugotovi, da je njegovo življenje v resnici - krasno. a ni to fajn? a ni fajn bit bloger?
pa to še ni vse … statcounter me namreč prepričuje, da sem v resnici prava, pravcata virtualna svetovalka. na moj blog namreč prijadraš, če te zanimajo subvencije za mlade družine, ljubice, tatooji in celo - če bi rad, da ‘crkne slovenščina’. he … pa jaz sem pravi zaklad genialnih idej. moram malce pregledati svoje rubrike in dodati še kak zapis na temo politike pa športa, zagotovo lahko kaj napišem o kaki zgodovinski osebi, malce se še poglobim v religijo … in hej … lahko odprem firmo … spletno svetovanje zloba77 d.o.o. (ponudba? ni da ni:)
ob vsej tej ponudbi, raznolikosti in kvaliteti mi bo čisto mimogrede uspelo še nejevernim blogerjem dokazati, da z blogom lahko obogatiš - ne da bi si lepil glupe reklame na stran in štel klike.
pa danes sem jaz čisto in povsem genialna.
a rabi kdo kak nasvet?
