kolega se je odločil, da bo njegov (še nerojeni) otrok - vegan.
znanci vsi po vrsti krstijo otroke in jim tako v zibko položijo vero, še preden otroci izgovorijo besedo mama.
moj nečak je od malega nor na streljanje živali. ata so lovec.
prijatelj dvoletnega otoka sili pešačiti, ker pravi - da bo športnik. tudi tricikla mu ne privošči, ker je ta za ‘reve’.
jaz sem svojega sina peljala na demonstracije proti vstopu v zvezo nato.
nauk zgodbe? vzgoja je pranje možganov, kakorkoli že obrnemo … vprašanje je le, kateri program izberemo in kdaj začnemo. našteti primeri so mogoče skrajni … a vseeno … starši otroke učimo, kaj je prav in kaj narobe, starši smo krivi in zaslužni - vsaj za del otrokovega sistema vrednot. fino je, če se starši … če ne zaradi sebe … pa predvsem zaradi otroka … trudimo malce bolj široko pogledati na svet okoli sebe. zavedati se moramo, da otroci niso naša last, še manj pa - le pomanjšane različice nas samih. in če smo mi že povsem otopeli v našem sistemu vrednot … to ne pomeni … da moramo otroka spraviti v ta isti kalup.
težko je soditi, kaj je prav in kaj ne … moji zelo verni babici bi težko razložila, da nimam čisto nič proti krščanstvu, ampak da se mi ne zdi prav, da morajo šestletni otroci k verouku. prav tako bom kolegu veganu težko dopovedala, da se mi pač ne zdi kul otroku vzeti možnost, da se sam odloči, kaj bo jedel … in nenazadnje … s kako pravico sem jaz šestletniku razlagala o vojski, vojnah in natu? kje je meja? kdo je boljši starš? vsak od nas posiljuje svojega otroka z eno resnico, vsak od nas si jemlje pravico razlikovati prav in narobe.
po mojem je boljši starš tisti, ki v trenutku, ko ga otrok postavi pred dejstvo, ko najde svojo vrednoto, drugačno od starševe - to vrednoto skuša sprejeti … razumeti. mislim, da ni primarna naloga starša - prepovedovati, ampak - stati ob strani, širiti obzorja in učiti - otroka - in predvsem sebe. bolj kot bomo otroka omejevali, bolj kot bomo zanj ločevali ‘zrno od plev’ … prej in bolj bo iskal resnico, drugačno od naše.
se nam zdi svet grd? se nam zdi, da ‘tam zunaj’ na naše otroke prežijo grde stvari? jasno … svet ni vedno prijazen. toda, ali v resnici naredimo otroku uslugo, če mu skrijemo vse grdo, ga posilimo z nekimi svojimi vrednotami in ga do osemnajstega leta zavijemo v vato? in potem se čudimo, kako zmeden je ubogi otrok, ko ugotovi … da ljudje jedo še kaj drugega kot sojo, da nekateri streljajo živali in da tretji uživajo mamila. smo otroka res zaščitili? ali smo ga naredili bolj ranljivega?
ne vem … sama malemu ničesar ne skrivam in prepovedim se izogibam. debate o seksu, mamilih in bogu sva prežvečila že neštetokrat. malce se nama zatika pri teoriji nastanka vesolja in smislu vsega (hmmm … 42 ni bil dober odgovor;) … kljub mojemu pacifizmu je nor na orožje in našteti zna prav vsako pištolo in puško, ki je kdaj ugledala luč sveta. že peto leto ne je mesa, prav tako dolgo se ni ostrigel. posluša ramštajne in apokaliptiko … nosi samo razvlečene trenirke. jups … precej čudno izgleda med svojimi sošolci … ampak … baje je precej nakuliran otrok … v vseh teh letih sem morala enkrat v šolo ‘na pogovor’ … in odličen uspeh tudi letos ni vprašljv. ampak … to ni nikakršno merilo.
več pomeni … da ve, kdo je … in da pri svojih enajstih letih zelo jasno argumentira, zakaj - za razliko od staršev in cele družine - ne je mesa, zakaj ima dolge lase, čeprav ga vsi po vrsti zamenjujejo s punco in nenazadnje - da kljub mojim trdnim načelom glede vojn in orožja … vzame leseno puško v roke in se ’strelja’ s prijatelji … čeprav meni ob tem … še vedno poganjajo sivi lasje.
otrok ima pravico - da izbira in se sam odloči. moja pravica je … da mu pri tem svetujem … in pomagam. ne pa skrivam in prepovedujem … midva tako … možgane pereva v dvoje. in oba … se učiva. ali sva izbrala pravi program … pa bo pokazal čas.
