pravkar sva nehala debatirati. virtualno, seveda. ne morem … da mi ne bi mravljinci lezli po hrbtu … ne morem … mi ustnice ne bi risale nasmeha. bolno?
mogoče … ampak … debate z njim … me rajcajo.
ne vem, kje sva začela. mogoče … pri politiki. mogoče … pri revolti. ali pa … je bila umetnost že na začetku. mogoče literatura. pojma nimam. in niti ni važno.
pritegnil me je, ko je prvič odprl usta … pritegnil z olupkom banane v pepelniku in gostim sokom na mizi.
vsi tavamo po svetu in se zaletavamo v mrtve obraze … poslušamo prazne besede. včasih s tako praznino … preživimo svoje življenje.
tu pa tam pa imamo srečo … in nas zvije v želodcu ob prvem pogledu … prvi besedi.
in potem … se filingi stopnjujejo. enostavno veš … da obstaja Razlog.
nekateri ljudje te srečajo z razlogom.
ne sprašuješ se zakaj … kako … samo … iščeš bližino. njihovo bližino.
najina bližina … so besede.
požiram jih.
vsak njegov stavek rodi deset mojih … vsaka misel … poplavo odgovorov.
včasih sploh ne vem .. katerega naj izberem … kam naj grem naprej … toliko je poti.
zinem, napišem prvo misel, ki se sprehodi do mene … in potem obžalujem vse nespregovorjene, vse nenapisane.
kot seks je vse skupaj. vsaka beseda je kot dotik … vsak stavek poljub … za katerega želiš … da bi trajal in trajal. želis si vrniti … toplejši dotik … daljši poljub … želiš …. da se igra zaplete … stopnjuje … razživi čez vse meje.
vsakič, ko nehaš … ostane želja po še … in še … še.
in zdaj cepetam po postelji. nepotešena.
hotela bi ga poljubiti še z borgesom, ugrizniti s haikujem in objeti … z nihilizmom.
želela bi … da grize nazaj … se igra z besedami … dotika z odgovori.
pa …. saj bo …
slej ko prej …
in ker je vmes čas …
… bo igra še slajša … besede bolj igrive … debata … še bolj zapeljiva.
ja … besede lahko rajcajo.
in jaz pišem blog … da se malčk potolažim;)
