ne spomnim se več točno, kje in kako sem zasledila zgodbo nekega šejka, ki je kupil baje najdražje stanovanje na svetu (v londonu), niti se ne spomnim, koliko je že tisto stanovanje v resnici stalo. spomnim se le, da bi za kvadratni meter njegovega stanovanja dosmrtno in kvalitetno rešila svoj stanovanjski problem pa verjetno bi mi ostalo dovolj še za kak avto ali počitnice.
najprej sem pomislila na to - kaj hudiča mora biti v tako dragem stanovanju. stric lula v zlat pisoar in je iz zlatih krožnikov? čisto mogoče … ampak … v čem je fora? ja, okej, imaš ogromno denarja in si privoščiš masažno kopel v stanovanju, pa bazen, ogromen vrt, vodno posteljo … ampak … ves luksuz tudi ima neko mejo, verjetno. je srati v zlato školjko res toliko boljše, kot pa v navadno keramično? verjetno … a sranje v zlato školjko za 10.000 evrov ali pa 15.000? kakšna je razlika? verjetno le v tem, da ’sralec’ ve, da je zanjo odštel tako ali tako preveč - potem pa je zraven navrgel še čeden kup denarja, zgolj zato, da ima najdražjo školjko na svetu.
pa ni treba iti v take skrajnosti, kot so zlate školjke in stanovanja bebavih šejkov … dovolj je, da se ozremo okoli sebe … po ’sebi’ podobnih ljudeh … kaj nismo tudi mi neke vrste ‘zlati sralci’? koliko stvari imamo doma, ki jih v resnici ne potrebujemo in kje je meja našega luksuza? zakaj so sončna očala za 200 evrov toliko boljša od tistih za 100 evrov? kaj pa ona, za deset … so res povsem nekvalitetna? sploh potrebujemo sončna očala? blagovne znamke? koliko plačamo za znamko in koliko za kvaliteto? ali pa - preprost nakup v prvi večji trgovini … koliko je mleko za 2 evra in pol v resnici boljše od tistega, ki stane evro manj? je sploh boljše?
ja, je razlika med tisoči evrov pa enim evrom … ampak … princip je isti. pretiravamo. in dnevno se ženemo za večjim zaslužkom … vedno več in boljše hočemo … vedno več zapravimo. spomnim se, ko sem kot študentka preživela s 30.000 tolarji na mesec. okej … v študentskem domu … z minimalnimi stroški, ampak če mi sedaj daš 150 evrov, pa pokriješ vse stroške bivanja … bom lačna tri tedne. so se res cene tako zelo dvignile … ali so se dvignila moja neumna pričakovanja in potrebe? a je odgovor sploh potreben?
včasih je fino sprašiti svojo lastno rit … preden pljuvaš in kritiziraš vse okoli sebe. in včasih potrebuješ zlate šejke, da se zamisliš sam nad sabo, pa svojim sranjem.
ja, smo del družbe, ki z neverjetno hitrostjo tone v kapitalizem, potrošništvo in na svoji poti izgublja prav vse vrednote. ja, na vsakem vogalu rasejo mkdonaldsi, koloseji in btc-ji. ja, namesto na nedeljski piknik hodimo v šoping in namesto, da bi igrali človek ne jezi se … nabijamo videoigrice pa žremo kokice. ja, imamo državo, ki želi sprivatizirati prav vse - od javnega zdravsta do univerz … ja, cene rasejo v nebo in ja, prepadi med družbenimi razredi so vsak dan večji. a koliko se v resnici vsemu temu upiramo? se sploh? ali smo v resnici sami največji bedniki, ker javkamo in tarnamo … v resnici pa sami pri sebi vemo - da nam je fajn?
vsak od nas pa je le delček ene slike … košček v sestavljanki in prav vsak od nas ima še dovolj prostora in možnosti za spremembe. in vedno je smiselno - začeti pri sebi in pri stvareh, ki jih lahko spremeniš. zakaj najdražje stvari? zakaj toliko stvari? zakaj mkdonalds? ker smo - požrešni. prav nič drugačni od okolja, ki nas obdaja. čeprav imamo neprimerljivo manj od ne vem kakih šejkov … se še vedno preseravamo. in na koncu koncev - med nami in šejkom z zlato školjko - ni prav nobene razlike.
