enkrat sem že pisala, da je bloganje hudo enosmerna komunikacija, ko edino oviro ali pa zanimiv ovinek na poti piščevih misli postavijo - zgolj in le komentarji bralcev. ti so v marsikaterem primeru najbolj zanimiv del blogov … in prav uživam v brskanju po njih. dokler … ne pridem do komentarjev ob mojih zapisih, seveda)
komentatorji, ki jih že poznam in s katerimi občasno pijem pivo/kavo/sok, mi ne povzročajo ‘težav’. poznajo me, jaz poznam njih, šale so nam razumljive, nianse tudi, vemo, kdo je kaj hotel povedati in večinoma tudi - zakaj. ko pa berem komentarje neznanih bralcev … je stvar precej drugačna. bolj zabavna, pa naj mi prijatelji ne zamerijo.
ker vedno pišem v nekem navalu čustev (bolj ali manj pristnih) … besede bruhnejo iz mene … se zlijejo po tipkovnici … in ostanejo ujete v virtuali. nikoli, razen kakih slovničnih drobnarij, svojih tekstov ne popravljam, vedno jih pustim, take, kot so nastali … kot preblisk enega samega trenutka. zato nima velikega smisla iskati vc mojih zapisih kake rdeče niti … kake konsistence … edina rdeča nit bo dejstvo … da sem … zmedena)
če sem jezna … robantim, če sem žalostna … cvilim, če me nekaj zanima … raziskujem. redko pišem o kakih hudo vznesenih občutkih … ker jih … raje uživam. kot že povedano nekajkrat … bloganje mi je ventil, ki iz mene po potrebi pušča paro in skrbi, da moja mašina ne pregori. če ravno ne pišem o parkiranju in politiki, sem ob pisanju in skozi pisanje … ranljiva. čeprav opišem le delčke slike, čeprav filtriram informacije, čustva in besede, ki jih želim deliti, z vsako besedo razgalim del sebe … del mojega življenja, misli, čustev. z vsako besedo … sem bolj gola.
zanimivo postane, ko se zapisov nabere dovolj, da si ljudje počasi ustvarijo sliko o tem, kdo jih piše. potem prebereš še komentarje … in kar naenkrat opaziš, da si sam sebi (ob pomoči komentarjev) pred obraz postavil veliko ogledalo, v katerem vidiš marsikaj … le tebi znane celote ne. spominjaš na neko čudno sestavljanko … predvsem … negativnih filingov … depresije, kritičnosti, žalosti, sitnosti, obupa.
nekateri komentatorji … popolnoma napačno razumejo tvoj zapis … in ob takih se predvsem … nasmehneš … nekateri te hitro pokapirajo, a so njihovi komentarji precej mimobežni, tretji … pa ti ogledalo samega sebe pritisnejo direktno na nos in ti s prstom pokažejo, česar sam mogoče niti ne moreš videti.
evo zloba … tu si … taka si … dej se brcni v rit … zloba … to je trapasto in to celo neumno … zloba … to pa bi res lahko spremenila … in take komentarje imam najraje. ker … mi dajo misliti. najprej … jih sama pri sebi zavrnem … ker me avtorji ‘itak ne poznajo’ … potem jih ‘premeljem’ in na koncu … celo ugotovim … da imajo prav.
in moje slačenje pred bralci … ni več tako enosmerna komunikacija … komentarji vračajo besede … komentarji dodajajo in razlagajo občutke … komentarji te počasi, potiho in mogoče povsem nevede … oblačijo nazaj … v nekoliko bolj pisane barve … na nekoliko bolj jasni sliki.
krog je sklenjen … jst pa malo manj gola:)
