kako čudni smo ljudje … iztirijo nas sendviči … crknjen avto navsezgodaj … sredi ene najbolj prometnih vpadnic, histeričen otrok in spoznanje, da tokrat pač ni zmanjkalo bencina … pa … nas pusti popolnoma hladne. še več … dveurno stanje, obračanje ključa, krehanje motorja in božanje poldija, ki me še nikoli ni pustil na cedilu … je bilo prav zabavna izkušnja.
najprej sem ustavila večino prometa v ljubljano, potem nahecala ubogega šoferja, da mi je sredi dežja zrinil avto na pločnik … se odsprehajala na prvo pumpo in ugotovila, da atestirane posode za prenašanje vnetljivih snovi niso atestirane tudi za nalivanje teh snovi kamorkoli. sledilo je še par poskusov obujanja poldija od mrtvih in potem … iskanje moških, ki se spoznajo na avtomobile. v kolikor nimaš moža/fotra/brata v radiju 100 km in je večina tvojih frendov diplomiranih kajvemkajže ter kulturnikov, ki vedo le to, da ima avto 4 kolesa … si prisiljen … za storitve plačati. glej ga zlomka … mehaniki na poziv so prijazni, hitri … in za piko na i … še lušni. malček tudi zmedeni, ker sem med prvim in drugim ukvarjanjem z bistvom mojega švabskega fička uspela postati polnopravna članica njihovega čudodelnega servisa, kar pomeni … da ti pet minut po plačilu članarine … seveda avto zastonj odpeljejo;)
stricu sem pustila ključe in odkorakala do prvega busa. mokra ko cucek, čudno dobre volje … čeprav je moj ljubi pustil dušo na cesti. po poti sem razmišljala, kako bi bilo, če bi avto crknil nekje v bližini mojega “osebnega” mehanika. prišel bi pet ur kasneje … jamral bi … stokal in odkimaval z glavo … popravil nekaj na pol … računa seveda ne bi izstavil, ampak bi se “zmenil s fotrom” … kar pomeni … da bi mu tata še kako leto ali dve na račun tega servisa dostavljal rezervne dele in ga častil do naslednjega avtomehaničnega posega. hmmm … ni baš neke matematike … tip ni ne hiter ne zanesljiv … sploh pa ne tako simpatičen kot tale, ki mi je po vsej sili hotel še dežnik držati, med tem ko je vlekel kable izpod poldijevega pokrova.
nauk zgodbe? za čisto spodoben denar lahko zrihtaš vse … nikomur nič ne dolguješ … veš, da je narejeno, kot mora bit, zraven pa … srečaš še zanimive ljudi (izkušnja z avtomobilom je ful podobna tisti s čevljarjem, največji presežek pa so tete, ki so me odrešile največje nočne more … šivanja). razmišljam celo o teti, ki bi pomagala pospravljat stanovanje … ampak … do takrat moram pa res malo več zaslužit:)
kakorkoli že … s plačanci ni težav … razmišljam le … ali je že kdo ponudil servis za najemanje prijaznih sogovornikov, biljard partnerjev, pivopivcev in objemov za tolažbo v deževnih dneh … če ga ni … bom začela razmišljati o ustanovitvi popoldanskega s.p.-ja na to temo.
in pravkar je poklical simpatični mehanik in povedal, da je avto zrihtan. v dobri uri. ne moreš da verjameš. preden mu ulijem doprsni kip iz brona, pa bom vseeno še počakala na račun … just in case …
